Martin Luther (poslovenjeno Martin Luter), rojen kot Martin Luder, ki se je od leta 1517 začel podpisovati kot Luther, nemški duhovnik, avguštinec, teolog, biblicist, profesor, prevajalec, skladatelj, pesnik in začetnik reformacije, * 10. november 1483, Eisleben, Nemčija, † 18. februar 1546, Eisleben, Nemčija.
Mladost Odraščal je na grofiji v Mansfeldu, kjer je bil njegov oče, Hans Luder (v nekaterih virih tudi Ludher, kasneje Luther)Martin E. Marty. Martin Luther. Viking Penguin, 2004, str. 1. zaposlen kot rudar v rudniku bakra.Martin Brecht. Martin Luther. tr. James L. Schaaf, Philadelphia: Fortress Press, 1985–93, 1:3–5. V letih 1497 in 1498 je obiskoval katedralno šolo v Magdeburgu, kjer so poučevali »Bratje skupnega življenja«, nato pa je med letoma 1498 in 1501 obiskoval latinsko šolo v Eisenachu.Gordon Rupp. "Martin Luther," Encyclopædia Britannica, accessed 2006. Med letoma 1501 in 1505 je končal osnovni študij gramatike, retorike, aristotelove logike ter metafizike na Univerzi v Erfurtu.Martin E. Marty. Martin Luther. Viking Penguin, 2004, str. 4. Po končanju študija se je Luter na očetovo željo vpisal na pravno fakulteto Univerze v Erfurtu,Martin E. Marty. Martin Luther. Viking Penguin, 2004, str. 5. vendar pa je 2. julija 1505 blizu njega divjalo neurje in je udarila strela, ki je ubila njegovega prijatelja, njemu pa ni bilo nič. Luter je v tem videl Božje znamenje, da je poklican v meniški stan in se je takrat prestrašen zaobljubil: »Sveta Ana, če me pustiš živeti, bom postal menih!«Brecht, Martin. Martin Luther. tr. James L. Schaaf, Philadelphia: Fortress Press, 1985–93, 1:48. Opustil je študij prava in 17. julija 1505 stopil v avguštinski red.Schwiebert, E.G. Luther and His Times. St. Louis: Concordia Publishing House, 1950, 136.
Po noviciatu je bil 27. februarja 1507 posvečen za duhovnika. Obenem je dobil od priorja ukaz, da mora nadaljevati s študijem teologije. Študiral je v Wittenbergu in Erfurtu vse do leta 1511, ko se je dokončno preselil v Wittenberg. Iz bibličnih študij je diplomiral 9. marca 1508, leta 1509 pa je diplomiral še iz študija Kazni.Brecht, Martin. Martin Luther. tr. James L. Schaaf, Philadelphia: Fortress Press, 1985–93, 1:93. 19. oktobra 1512 je postal doktor teologije, 21. oktobra 1512 pa je bil izvoljen v senat teološke fakultete Univerze v Wittenbergu.Brecht, Martin. Martin Luther. tr. James L. Schaaf, Philadelphia: Fortress Press, 1985–93, 1:12–27. Istega leta je začel na fakulteti poučevati kot profesor teologije.Bainton, Roland. Here I Stand: a Life of Martin Luther. New York: Penguin, 1995, 44–45. Lutrovo teološko zanimanje v naslednjih letih je bilo osredotočeno predvsem na vprašanji Božje pravičnosti ter opravičenja človeka pred Bogom.
Začetek reformacije
Leta 1516 se je Luter zapletel v spor z dominikanskim duhovnikom Johannom Tetzlom, papeškim odposlancem za odpustke, ki je po navodilih nadškofa iz Mainza prodajal cerkvene odpustke, da bi Cerkev zbrala denar za obnovo Bazilike Svetega Petra v Rimu."Johann Tetzel," Encyclopædia Britannica, 2007: "Tetzlove izkušnje s pridiganjem o grehih med letoma 1503 in 1510 so bile odločilne pri njegovem imenovanju za glavnega prodajalca odpustkov s strani nadškofa Alberta iz Mainza. Ta je bil zelo zadolžen in ni mogel prispevati svojega deleža denarja za obnovo Bazilike Svetega Petra v Rimu. Zato je od papeža Leona X. dobil dovoljenje za prodajo posebnih odpustkov. Te je Tetzel nato prodajal, kar je nazadnje pripeljalo do največje krize Katoliške cerkve v Nemčiji in posledično sprožilo reformacijsko gibanje."
Luter je sprva le ostro pridigal proti taki obliki odpustkov, nato pa je 31. oktobra 1517 poslal protestno pismo o prodaji odpustkov, v katerega je priložil svojih 95 tez, nadškofu Albertu iz Mainza. Skozi zgodovino se je uveljavila zgodba, da je Luter teh 95 tez nabil na vrata Grajske cerkve v Wittenbergu. Vendar pa učenjaki kot so Walter Krämer, Götz Trenkler, Gerhard Ritter in Gerhard Prause menijo, da Luter svojih tez ni javno objavil na vratih.Krämer, Walter and Trenkler, Götz. "Luther," in Lexicon van Hardnekkige Misverstanden. Uitgeverij Bert Bakker, 1997, 214:216.<ref name=Ritter>Ritter, Gerhard. "Luther, Frankfurt 1985.</ref>Gerhard Prause "Luthers Thesanschlag ist eine Legende,"in Niemand hat Kolumbus ausgelacht. Düsseldorf, 1986. Zgodba o pribijanju tez na vrata katedrale naj bi temeljila na izjavah Philippa Melanchthona, čeprav le-ta v tistem času sploh ni bil v Wittenbergu. Lutru je šlo pri njegovih tezah v prvi vrsti za upoštevanje Božje besede, kakor je zapisana v Svetem pismu, le-ta pa bi morala imeti vodilno vlogo pri cerkvenem oznanjanju in učenju. Cerkvene tradicije, med katerimi je izpostavil »odpuščanje grehov« v zameno za denar, ne bi smele imeti nad Božjo besedo nikakršne avtoritete.
Januarja 1518 so Lutrovi prijatelji prevedli njegovih 95 tez iz latinščine v nemščino, jih natisnili in razmnožili ter razširili po Nemčiji. Tisk tez je bil eden prvih množičnih natisov s pomočjo tiskarskega stroja v zgodovini.Brecht, Martin. Martin Luther. tr. James L. Schaaf, Philadelphia: Fortress Press, 1985–93, 1:204–205. V dveh tednih so kopije tez dosegle celo Nemčijo; Francijo, Anglijo in Italijo pa so kopije tez dosegle že v začetku leta 1519.
Spor z Rimom in izobčenje thumb|Srečanje med Martinom Lutrom (desno) in Kardinalom Kajetanom (levo pred knjigo). Nadškof Albert na teze ni odgovoril, temveč jih je decembra 1517 posredoval v Rim, kjer so jih označili za heretične.Michael A. Mullett, Martin Luther, London: Routledge, 2004, ISBN 978-0-415-26168-5, 78; Oberman, Heiko, Luther: Man Between God and the Devil, New Haven: Yale University Press, 2006, ISBN 0-300-10313-1, 192–93. Papež je na heretične teze takoj odreagiral in naročil dominikanskemu teologu Sylvestru Mazzoliniju naj začne postopek proti krivovercu, ki ga je dal tudi poklicati v Rim. V jeseni 1518 je bil v cesarskem parlamentu v Augsburgu Luter na zaslišanju pri kardinalu Kajetanu. Takrat so Lutra neuspešno poskušali prisiliti, da bi svojih 95 tez preklical. Luter je takrat zahteval sklic cerkvenega zbora, na katerem naj bi razrešili situacijo. Na tem zaslišanju je Luter še dodatno zaostril situacijo, saj je v razpravi označil papeža za antikrista in to zagovarjal s historično interpretacijo Biblijske pridige. Te pridige o antikristu so kasneje postale osrednja točka nasprotujočih si razprav, ki so se sprevrgle v prepir. Zaradi te svoje izjave je Luter postal sovražnik papeža.Mullett, 82. Izdan je bil celo nalog za njegovo aretacijo,Mullett, 83. vendar se je ponoči uspel izmuzniti in pobegniti.Oberman, 197.
Januarja 1519 je v Altenburgu na Saškem, papežev nuncij Karl von Miltitz ponovno začel pogovore z Lutrom, ki so bili bolj spravljivi. Na teh pogovorih je Luter obljubil da bo utihnil, če bodo utihnili tudi njegovi nasprotniki.Mullett, 92–95; Roland H. Bainton, Here I Stand: A Life of Martin Luther, New York: Mentor, 1955, OCLC 220064892, 81.
Vendar pa je bil teolog Johann Eck, odločen, da bo Lutrovo doktrino predstavil javnosti. V juniju in juliju 1519 je pripravil javni forum v Leipzigu, na katerega je povabil Lutrovega kolega Andreasa Karlstadta, pa tudi Lutra samega.Marius, 87–89; Bainton, Mentor edition, 82. Na debati je Luter izpostavil, da v Evangeliju po Mateju jasno piše, da papež nima ekskluzivne pravice interpretirati Biblije ter, da tako papež kot ekumenski koncil nista nezmotljiva.Marius, 93; Bainton, Mentor edition, 90. Zaradi teh izjav je Eck Lutra označil za novega Jana Husa, češkega reformista in krivoverca, ki so ga zažgali na grmadi leta 1415 ter se zavezal, da bo Lutra porazil.G. R. Elton, Reformation Europe: 1517–1559, London: Collins, 1963, OCLC 222872115, 177.
Leta 1520 je Luter nato napisal tri pomembne spise v katerih je razvil natančen program za reformo Cerkve: reformo papeštva, reformo življenja Cerkve (npr. samostanskega življenja, celibata duhovnikov, maše in odpustkov), reformo zakramentov ter poudarek »svobode kristjana«. Papež je na te spise 15. junija 1520 odgovoril z Bulo Exsurge Domine, v kateri je Lutru zagrozil z izobčenjem iz Cerkve, če ne bo v roku 60 dni preklical 41 stavkov, ki so jih izbrali iz njegovih del ter svojih 95 tez. Luter je 10. decembra 1520 v Wittenbergu bulo javno zažgal,Brecht, Martin. (tr. Wolfgang Katenz) "Luther, Martin," in Hillerbrand, Hans J. (ed.) Oxford Encyclopedia of the Reformation. New York: Oxford University Press, 1996, 2:463. zaradi česar je bil s papeško bulo Decet Romanum Pontificem 3. januarja 1521 dokončno ekskomuniciran iz Cerkve.
Cesarski zbor v Wormsu thumb|Luter na cesarskem zboru v Wormsu (Anton von Werner (1843–1915)) Politični odnosi v Lutrovi dobi so onemogočili odločne ukrepe proti njemu. V Frideriku Modrem, saškem knezu, je Luter dobil podporo pred procesom v Wormsu. Na procesu, ki je trajal od 28. januarja do 25. maja 1521 je moral Luter pred mladim cesarjem Karlom V. zagovarjati svojo teologijo. V slavnem govoru pred »cesarjem in kraljestvom« 18. aprila 1521 je Luter o svoji teologiji povedal:
»Če me ne bodo prepričali s Svetim pismom ali z ostalimi trdnimi razumskimi dokazi – ker ne verjamem niti papežu niti cerkvenim zborom, bom ostal zvest dokazom iz Svetega pisma. In tako dolgo dokler je moja zavest osvojena s Svetim pismom ne bom, in niti ne želim, preklicati kar sem povedal, ker delati proti zavesti ni dobro. Bog mi pomagaj. Amen«.Brecht, 1:460.
Ker Luter ni želel preklicati svoje teologije je moral 26. maja 1521 zapustiti Worms. Cesar je ukazal preganjati Lutra in njegove privržence ter požgati vse reformatorjeve spise.Bratcher, Dennis. "The Diet of Worms (1521)," in The Voice: Biblical and Theological Resources for Growing Christians. Dostopano13. julija 2007. Njegov volilni knez Friderik III. Modri ga je zaščitil tako, da ga je skril na svojem gradu Wartburg.
Na gradu Wartburg se je Luter skrival skoraj eno leto in med tem iz stare grščine v nemščino prevedel Novo zavezo. V času Lutrovega bivanja na Wartburgu se je reformacija širila z Wittenberga v ostale dele nemške dežele. Nekateri deli cesarstva so se pridružili reformacijskemu gibanju, drugi pa ne, kar je vodilo v veliko napetost znotraj cesarstva, pojavila pa so se tudi prva nesoglasja znotraj reformacijskega gibanja.
Cesarski zbor v Augsburgu in Augsburška veroizpoved Zaradi kaotičnega stanja v državi je cesar Karel V. poleti leta 1530 sklical cesarski zbor v Augsburg, da bi končno sam posegel v verska vprašanja. Glede na to, da je bil Luter v času cesarskega zbora v Augsburgu izobčenec, se ga ni mogel udeležiti. Med zborom se je skrival v trdnjavi Coburg, vendar je s pismi vzdrževal stike s svojimi somišljeniki, ki so bili prisotni na zboru. Osrednji zagovornik reform je bil na zboru tako Filip Melanchthon, ki je evangeličansko vero pred cesarjem in zbranimi teologi branil s pomočjo veroizpovednega spisa z naslovom Augsburške veroizpovedi (Confessio Augustana), ki velja za enega od najpomembnejših evangeličanskih veroizpovednih spisov. Kljub naporom reformistov tudi v Augsburgu ni prišlo do enotnosti med katoliško in evangeličansko stranjo.
Vrnitev v Wittenberg in kmečka vojna Medtem je v juniju 1521 Andreas Karlstadt, ki ga je podpiral bivši avguštinec Gabriel Zwilling začel z razglašanjem radikalnih programov reform, ki so presegle tiste, ki jih je pred tem zastavil Luter. Reforme so izzvale nerede, med drugim tudi revolt avguštinskih menihov proti svojemu priorju. Luter je zato v decembru 1521 na skrivaj prvič obiskal Wittenberg, da se je seznanil z razmerami v mestu.Mullett, 135–36. Razmere v Wittenbergu so se še zaostrile po božiču, ko je skupina upornih zelotov po mestu začela pridigati o enakosti ljudi, pokristjanjevanju in ponovnem prihodu Kristusa.Wilson, 192–202; Brecht, 2:34–38. Mestne oblasti so zato poklicale Lutra, da bi pomiril strasti v mestu.Bainton, Mentor edition, 164–65.