Papež Janez XXIII.

Za istoimenskega protipapeža glej Protipapež Janez XXIII.

Janez XXIII., rojen kot Angelo Giuseppe Roncalli, papež Rimskokatoliške cerkve od 28. oktobra 1958 do smrti, * 25. november 1881, Sotto il Monte, Bergamo, Italija, † 3. junij 1963, Vatikan.

Mladost, šolanje in cerkvene službe

Družina Rodil se je kot Angelo Giuseppe Roncalli 25. novembra 1881 v Sotto il Monteju, mali vasici v pokrajini Bergamo, v deželi Lombariji v Kraljevini Italiji. Bil je najstarejši fant; oče Giovanni Battista Roncalli (1854–1935) in mati Marianna Giulia Mazzola (1855–1939) sta imela trinajst otrok, med katerimi je bil po vrsti četrti. Bratje in sestre - vključno z njim - si sledijo takole:Journal of a Soul, Pope John XXIII, tr. Dorothy White, Geoffrey Chapman (a Continuum imprint), 1965 (2000), p. xxxv, "Chronology 1881–1963" Maria Caterina (1877–1883) Teresa (1879–1954), 1899 se je z njo poročil Michele Ghisleni Ancilla (1880–1953) Angelo Giuseppe (1881-1963) Francesco Saverio (1883–1976), 1907 se je oženil z Marijo (Maria Carrara) Maria Elisa (1884–1955) Assunta Casilda (1886–1980); z njo se je 1907 oženil Giovanni Battista Marchesi Domenico Giuseppe (1888–1888) Alfredo (1889–1972) Giovanni Francesco (1891–1956) se je 1919 oženil s Katarino (Caterina Formenti) Enrica (1893–1918) Giuseppe Luigi (1894–1981), se je 1922 oženil z Ido Biffi Luigi (1896–1898)

Šolanje in duhovništvo Kot šestleten in dobrodušen kmečki deček je Angelček začel hoditi v ljudsko šolo, kjer je učil vaški župnik Don Rebuzzini. Nekega dne je v razred prišel nadzornik, ki je med drugim vprašal šolarje tudi naslednje: »Kaj tehta več: kilogram slame ali kilogram železa?« Večina se je nagibala k odgovoru, da je težje želez; medtem pa je mali Angel samozavestno odgovoril in žel nadzornikovo priznanje: »Oboje tehta enako, le da slama zavzema več prostora.« Mladi Angelo se je hitro spoprijateljil z dobrim učiteljem, kar je nekatere sošolce nagibalo k nevoščljivosti in so ga večkrat natepli. Pred nasilneži ga je branil le njegov zvesti prijatelj Battistel.

1889 je osemletni Angelček prejel prvo sveto obhajilo in birmo.

1. marca 1896 ga je njegov semeniški spiritual Isacchi vpisal v Frančiškov svetni red; tretjeredniške zaobljube je napravil 23. maja 1897. 1900 je kot bogoslovec odšel iz Bergama nadaljevat šolanje v Rim, kje je bil 1904 doktoriral iz cerkvenega prava. Duhovniško posvečenje je prejel v rimski cerkvi Santa Maria in Montesanto na Piazza del Popolo dne 10. avgusta 1904. Kmalu po tem se je srečal v Baziliki sv. Petra s papežem Pijem X.. Nato je imel novo mašo v svojem rojstnem kraju na Veliki Šmaren.

Ko je 1905 Tedeschi postal škof v Bergamu, si je vzel za tajnika novomašnika Roncallija, na katerega je napravila velik vtis škofova dobrodelnost, ki jo je izkazoval zlasti do izkoriščanih in revnih delavcev; to službo je vestno opravljal vse do kardinalove smrti 22. avgusta 1914, komaj dva dni po smrti papeža Pija X.. Oba cerkvena dostojanstvenika sta si brezuspešno prizadevala, da bi obvarovala človeštvo pred grozečo vojno. Zadnje Tedeschijeve besede Roncalliju so zvenele kot oporoka: "Angelo, moli za mir!" Smrt dveh dobrih pastirjev skoraj istočasno ga je hudo potrla. V tem obdobju je bil tudi predavatelj v bergamskem semenišču.

Medtem je 1909 postal profesor sociologije in cerkvene zgodovine v bergamskem semenišču in objavil dve knjigi: eno o kardinalu Cezarju BaronijuCesare Baronio (tudi: Caesar B<žaronius; 1538 - 1607), oratorijanec sv. Filipa Nerija, zgodovinar in kardinal Katoliške Cerkve. Njegovo najbolj znano delo je "Annales Ecclesiastici" ("Cerkveni letopisi") v 12 zvezkih (1588-1607). 1745 ga je papež Benedikt XIV. razglasil za "blaženega", drugo pa o obisku svetega milanskega škofa in prenovitelja Karla Boromejskega Bergamu.

Cerkvene službe Leta 1909 je bil Roncalli imenovan za duhovnika v rimski cerkvi Santa Maria in MontesantoSanta Maria in Montesanto je naslovna mala bazilika med rimskimi cerkvami v četrti Campo Marzio, ki stoji med Piazza del Popolo, Via del Corso in Via del Babuino. Znana je tudi kot Cerkev umetnikov () in dvojčica cerkve Santa Maria dei Miracoli, čeprav obstajajo razlike zlasti v tlorisu.. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican k vojakom kot narednik; služil je v sanitetnem odredu kot medicinec in kaplan, največ v domačem kraju.

1921 ga je papež Benedikt XV. imenoval za predsednika Družbe za širjenje vere. 1925 ga je papež Pij XI. imenoval za apostolskega nuncija v Bolgariji ter ga obenem posvetil v nadškofa za naslovno škofijo Areopolis. Za svoje škofovsko geslo - ki si ga je zadržal tudi kot papež - si je izbral besedi: »Obedientia et Pax« (»Pokorščina in mir«). 1935 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Turčiji in Grčiji, kar je uporabil za pomoč številnim Judom, ki jih je Hitlerjev nacionalsocializem izgnal iz Tretjega rajha; z nadčloveškimi prizadevanji in dobrimi zvezami s pomembnimi osebnostmi je rešil tako na tisoče evropskih beguncev. 1944 ga je papež Pij XII. imenoval za apostolskega nuncija v Parizu.

1953 je bil imenovan za beneškega patriarha in obenem ustrezno povzdignjen v kardinala. Kot izraz svojega spoštovanja ga je francoski predsednik Vincent Auriol sklicevaje se na star privilegij francoskih kraljev osebno okronal s škrlatnim kardinalskim klobukom na svečanosti v Elizejski palači.

Povezanost s Slovenijo in Slovenci Obisk Slovenije Roncalli je obiskal tudi Slovenijo. 9. novembra 1927, ko je bil na poti iz Rima v Bolgarijo, se je za nekaj dni ustavil v Ljubljani. Najprej je obiskal ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča in si v njegovem spremstvu ogledal Zavod sv. Stanislava ter novo Plečnikovo cerkev sv. Antona Padovanskega v Šiški in katoliško tiskarno. Kakor je zapisal škof Jeglič, mu je vse bilo všeč in jim je čestital. Udeležil se je tudi akademije v čast svetemu Jozafatu Kunceviču, ki so jo 12. novembra pripravili ljubljanski bogoslovci. Opravil pa je tudi letne duhovne vaje pri jezuitih poleg nastajajoče Plečnikove Cerkve svetega Jožefa, kjer si je naredil nekaj zapiskov v svoj Dnevnik duše.Jože Pavlič, Vera, ubrano petje in poštenost; v: Družina, številka 17, 27. april 2014, stran 36. Pastoralno središče Janez Dobri Na svoji poti v Bolgarijo, Turčijo in Grčijo se je večkrat ustavil Roncalli tudi pri vnebovzetcih v Beogradu. Šestdeset let po začetku 2. vatikanskega koncila so tam - po prizadevanjih nadškofa-rojaka Hočevarja in ob pomoči številnih uglednikov in ustanov, med njimi tudi srbske vlade - slovesno odprli in blagoslovili "Pastoralno središče Janez Dobri". Slovesnost je vodil sarajevski nadškof in kardinal Puljić ob somaševanju omenjenega beograjskega nadškofa in metropolita Hočevarja ter zrenjaninskega škofa in predsednika Mednarodne škofovske konference Németa. Ob tej priložnosti je bil blagoslovljen tudi lep bronast kip tega priljubljenega papeža, ki ga je kipar Dragan Radenović vlil v naravni velikosti.

Poleg tega je na zvoniku izjemno lep Rupnikov mozaik Jezusove spremenitve na gori, ker je Kalist III. po zmagi pri Beogradu 1456 razširil ta praznik na vso Cerkev; v zvezi s tem dogodkom opoldne zvonijo zvonovi po vseh cerkvah po svetu. Mozaik prikazuje tudi Janeza Kapistrana, ki je spodbujal kristjane, da so pregnali številnejše Osmane; najpomembnejše pa je dejstvo, da je dandanes prišlo do izraza zgledno sodelovanje civilne družbe in Cerkve. Splošna priljubljenot Salezijanski ljudski misijonar Tomaž KelencTomaž Kelenc (1920-1969) iz Prlekije je bil salezijanski duhovnik, vzgojitelj in ljudski misijonar. Znana je bila njegova pobožnost do sv. Jožefa. V njegovo priprošnjo pri Bogu je čezmerno zaupal, češ da ga bo čudežno ozdravil v njegovi borbi z gangreno, ki je bila posledica sladkorne bolezni; ni se dal pravočasno operirati in tako mu zdravniki niso več mogli pomagati. je jeseni 1960 obiskal salezijanske duhovniške pripravnike prvega in drugega letnika križevske "Srednje šole za duhovniške pripravnike", kjer je bilo čez šestdeset gojencev s področja nekdanje Jugoslavije. Rojak in ravnatelj zavoda Anton BajukSalezijanski duhovnik Anton Bajuk (1913-1979) rodom iz Bele Krajine je bil prvi ravnatelj salezijanskega zavoda oziroma semenišča v 64km od Zagreba oddaljenih Križevcih od leta 1959 in je bil hudo poškodovan v partizanskem napadu na procesijo v čast Mariji Pomočnici v Marijinem Dvoru pri Badljevini 24. maja 1945 je zgovornega Kelenca zaprosil, naj po Don Boskovi navadi pove fantom po večernih molitvah nekaj spodbudnih besed za ’Lahko noč!’ Rad se je odzval in govoril o svojem nedavnem rimskem romanju in srečanju s papežem Janezom XXIII., zlasti o njegovi prijaznosti, ki je nezaustavljivo osvajala obiskovalce. Bil je med avdienco v prvi vrsti in ko so papeža prinesli blizu, mu je poljubil ribiški prstan; papež pa mu je namenil nekaj spodbudnih besed in pozdravov za vernike v Jugoslaviji ter po očetovsko božal njegovo bolno roko. „V tej moji roki nikoli več ne bo revmatizma!« je do solz ginjen končal svojo zgodbo ter spodbujal gojence k zvestobi do rimskega papeža po don Boskovem zgledu. Marijansko svetišče na Vejni Podobno so lepe vtise o Janezu XXIII. ohranjali in jih prenašali prijateljem in znancem tudi drugi Slovenci, najsi bodo verniki, duhovniki ali škofje; med njimi je bil poln hvale do papeža dolgoletni rektor rimskega papeškega zavoda Slovenika Jezernik, kakor tudi urednik salezijanskih "Knjižic" Franc Štuhec,Salezijanski duhovnik Franc Štuhec (1913-1986) je veliko časa deloval na Tržaškem kot vzgojitelj, pisatelj in urednik "Knjižic"ki so ga vodile tri vrednote: širjenje pobožnosti do Marije Pomočnice, zvestoba Don Bosku tudi v času preizkušenj ter ohranjanje slovenske narodne zavesti v domovini in Zamejstvu. Rad je pripovedoval o naklonjenosti papeža Janeza Dobrega do našega naroda in njegovih pravic. To je papež pokazal tudi ob graditvi zaobljubnega svetišča na Vejni; s tem je tržaški škof Santin hotel spolniti zaobljubo, ki jo je napravil pred Marijinim oltarjem 30. aprila 1945 v zahvalo za rešitev mesta Trsta pred uničenjem ob koncu vojne: Un voto che riguarda la città di Trieste.Santin Antonio, Al tramonto: ricordi autobiografici di un vescovo Trieste, LINT, 1978, p. 41. Zaobljuba v imenu tržaškega mesta ″Qui sull’altare della mia cappella davanti al SS.mo Sacramento, oggi, 30 aprile 1945, festa di Santa Caterina da Siena, patrona d’Italia, e apertura del mese di Maria, alle 19 e 45, in un momento che è forse il più tragico della storia di Trieste, mentre tutte le umane speranze per la salvezza della città sembrano fallire, come vescovo indegnissimo di Trieste mi rivolgo alla Vergine Santa per implorare pietà e salvezza. E faccio un voto privato e uno che riguarda la città. Questo secondo è il seguente: se con la protezione della Madonna di Trieste sarà salva farò ogni sforzo perché sia eretta una chiesa in suo onore. Antonio Vescovo″ „Tukaj na oltarju svoje kapele pred Najsvetejšim, danes, 30. aprila 1945 ob tričetrt na osem zvečer, na praznik zavetnice Italije svete Katarine Sienske, in ob začetku Marijinega meseca, v trenutku, ki je morda najbolj tragičen v zgodovini Trsta, ko se zdi, da vsa človeška upanja na rešitev mesta propadajo, se kot najnevrednejši tržaški škof obračam k Sveti Devici, da bi jo prosil za usmiljenje in rešitev. In dajem eno zasebno zaobljubo, in eno, ki se nanaša na mesto. Druga je naslednja: če bo mesto rešeno z zaščito Tržaške Madone, si bom po najboljših močeh prizadeval, da se postavi v njeno čast cerkev.“ Škof Anton