Ilse Aichinger, avstrijska pisateljica, * 1. november 1921, Dunaj, Avstro-Ogrska (zdaj Avstrija), † 11. november 2016, Dunaj.

Velja za pomembno predstavnico avstrijske povojne literature.

Življenje Otroštvo Ilse Aichinger in njena sestra dvojčica Helga Michie sta se rodili učitelju in judovski zdravnici na Dunaju. Družina je živela v Linzu, dokler ni oče vložil zahteve za ločitev, da ne bi z ženo judinjo ogrozil svoje poklicne kariere. Mati se je s hčerkama preselila nazaj na Dunaj, kjer je Ilsa živela predvsem pri judovski babici oziroma v samostanski šoli.

Priključitev Avstrije Nemčiji (13. marec 1938) je za družino pomenila veliko zasledovanja in življenjskih nevarnosti. Helga je v julija 1939 pobegnila v Združeno kraljestvo, vendar ostalim družinskim članom to ni uspelo, ker je že izbruhnila vojna. Ilse je ostala z materjo, da jo je lahko kot mladoletna zavarovala pred deportacijo. Mati je izgubila službo, vendar so jo do leta 1942 dejansko pustili pri miru.

Ilse Aichinger je živela v popolni izolaciji pred javnostjo, ni mogla niti študirati. Materi in njej so med vojno dodelili prisilno delo. Ilse se je zavedala, da jo lahko umorijo, ker je svojo mater skrivala do polnoletnosti, in sicer v sobi, ki se je nahajala v hotelu Metropol na Morzinplatzu, blizu sedeža Gestapa. Babico ter mlajše sestre in materine brate so leta 1942 odpeljali in poslali v taborišče blizu Minska.

Študij in pisanje Leta 1945 je začela Ilse študirati medicino, vendar je po petih semestrih s študijem prenehala, da bi napisala avtobiografski roman Večje upanje (nem. Die größere Hoffnung 1948, sl. 2003). Kritik Hans Weigel ji je svetoval, naj se s svojimi besedili predstavi pri založbi S. Fischer, ki je njeno delo kasneje tudi objavila. 1949/50 je Ilse delala kor lektorica pri isti založbi, 1950/51 pa kot asistentka na Visoki šoli za oblikovanje v Ulmu.

Leta 1951 je bila povabljena v Skupino 47 (), kjer je spoznala svojega bodočega moža Günterja Eicha. 1952 je z Zgodbo o ogledalu () osvojila nagrado Skupine 47. V istem letu je izšla pripoved Pogovor pod vislicami (nem. Rede unter dem Galgen, 1952). 1953 se je poročila z Günterjem Eichom. Par je živel skupaj s sinom Clemensom, ki je kasneje tudi postal pisatelj, in hčerjo Mirjan najprej v Lenggriesu, nato v Breitbrunnu pri Chiemskem jezeru (nem. Chiemsee) in od leta 1963 v Großgmainu v Salzburgu. V istem letu, ko se je Ilse poročila, je izdala tudi radijsko igro Gumbi (, 1953)

Pozna leta Leta 1972 je Günter Eich umrl. Devet let pozneje, po smrti svoje matere, se je Ilse preselila v Frankfurt, in 1988 na Dunaj, kjer je po dolgem premoru v poznih 90ih zopet začela pisati. Redno je osvajala prestižne literarne nagrade, čeprav je vedno manj objavljala.

Po smrti sina Clemensa februarja 1998 se je avtorica popolnoma odmaknila od javnosti in pisanja. Dve leti kasneje so po 14-letnem premoru izšli delno avtobiografski eseji Film in poguba (nem. Film und Verhängnis). Sledili sta dve kratki knjigi. Nekatere odlomke so objavili v časopisu Die Presse. Ilse Aichinger živi na Dunaju, kjer še vedno skoraj vsak dan obiskuje »svojo« kavarno Café Demel na Michaelerplatzu in zelo rada hodi v kino.

Delo Zgodnja dela Že od samega začetka je Ilse Aichinger v svojih delih kritizirala politične in socialne razmere ter bila proti lažni harmoniji in zgodovinski amneziji. Leta 1945 je napisala besedilo o življenju v koncentracijskih taboriščih Četrta vrata (), najprej je besedilo izšlo v avstrijski literaturi. Leto kasneje je zapisala v eseju Poziv k nezaupanju (): " Mi si ne smemo zaupati. Jasnost naše namere, globina naših misli, naša dobra dejanja! Vsem tem ne smemo zaupati!

S tem pozivom proti potlačevanju zgodovine in za neusmiljeno samoanalizo, se je Ilse Aichinger obrnila tudi na nemško literaturo.

Leta 1948 je napisala svoj edini roman z naslovom Večje upanje ( 1948, sl. 2003). V avtobiografskem romanu opisuje usodo mlade, pol-judovske ženske v nacistični Nemčiji. Roman ne ponuja konkretno-realistične upodobitve ponižanja, strahu in obupa, ampak alegorične podobe iz življenja petnajstletnice iz subjektivne perspektive. Roman nima kronološkega zaporedja, ampak je sestavljen iz mešanice sanj, pravljic, mitov in zgodovine. Monologi se povezujejo z dialogi, avktorialna pripoved pa z osebno perspektivo.

V njenih zgodnjih delih se kaže tudi vpliv Franza Kafke, saj opisuje eksistencialno determiniranost človeka s strahom, sanjami in haluciniranjem. Rada tematizira odnose med sanjami in realnostjo, ter med svobodo in prisilo. V delu z naslovom Kjer živim (, 1963) pa se avtorica poslužuje teme o vprašanju avtonomije in odgovornosti.

Kritika jezika Že od vsega začetka se je v njenih delih pokazalo nagnjenje do pomanjkanja kot na primer pri njenem romanu Večje upanje (, 1948, sl. 2003). Pri zborniku Grde besede (, 1976) se dobro vidi tematsko spremembo: ko najprej prevladuje iskanje resnice, prihaja sedaj do subverzivne kritike jezika. Avtorici je jezik postopoma postajal vse maj uporabno izrazno sredstvo. Temu so nato sledila vse krajša besedila, celo aforizmi.

Priznanja 1952: Literarna nagrada Skupine 47 () 1955. Literarna nagrada mesta Bremen () 1974: Literarna nagrada mesta Dunaj 1975: Švicarska nagrada () 1982: Nagrada Francesca Petrarce 1983: Nagrada Franza Kafke 1984: Nagrada Günterja Eicha za poezijo 1987: Europalia nagrada za književnost Evropske skupnosti 1991: Velika nagrada za književnost Bavarske akademije za likovno umetnost 1995: Avstrijska nagrada za književnost in evropsko literaturo 1997: Nagrada Ericha Frieda

Dela Proza Večje upanje (, sl. 2003). Roman. Bermann-Fischer, Amsterdam 1948. Prevedla: Amalija Maček-Mergole, Mohorjeva založba, Celovec 2003 Pogovor pod vislicami (). Pripoved, Dunaj 1952. Zvezani (). Pripoved, S. Fischer, Frankfurt am Main 1953. Eliza Eliza (). Pripoved, S. Fischer, Frankfurt am Main 1965. Novica dneva (). Pripoved, S. Fischer, Frankfurt am Main 1970. Moj jezik in jaz (). Pripoved, S. Fischer, Frankfurt am Main 1978. Ledeni kristali. Humphrey Bogart in Titanik (). S. Fischer, Frankfurt am Main 1997. Volk in sedem kozličkov (nem. Der Wolf und die sieben jungen Geißlein). Dunaj 2004. Neverjetna potovanja (). S. Fischer, Frankfurt am Main 2005. Kleist, mah, fazan ().S. Fischer, Frankfurt am Main 1996. Film in smrtni izid. Utripajoče luči na življenje (). S. Fischer, Frankfurt am Main 2001. Podteksti ().Edition Korrespodenzen, Dunaj 2006.

Poezija Podarjen nasvet (). S. Fischer, Frankfurt am Main 1978. Kratki stiki (). Dunaj 2001.

Radijske igre Gumbi (). 1953. Francosko veleposlaništvo(), 1960. Bele krizanteme (). 1961. Popoldan v Ostendeju (), 1968. Sestre Jouet (), 1969. Ob nobeni uri (), S. Fischer, Frankfurt ob Majni 1980. Obisk v župnišču. Radijska igra. Trije dialogi. () S. Fischer, Frankfurt ob Majni 1961. Auckland (). Štiri radijske igre. S. Fischer, Frankfurt ob Majni 1969. Gare Maritime (), 1976.

Zborniki Kjer živim (). Pripovedi, dialogi, pesmi. S. Fischer, Frankfurt am Main 1963. Grde besede (). S. Fischer, Frankfurt am Main 1976. Dela v osmih zvezkih (). S. Fischer, Frankfurt am Main 1991. Zapiski 1950-1985 (). Reclam, Leipzig 1992. Dialogi, zgodbe, pesmi (). Heinz f. Schafroth. Reclam, Stuttgart 1971. Pesmi in prosa (). Weilheim gimnazija, Weilheim i. OB. 1980.

Literatura

V slovenščini

Černe, Urška P.: Avstrijska mojstrovina v dobrem prevodu, Ilse Aichinger, Večje upanje. Celovec, 2003. V: Delo leto 46, št. 14 (19. jan. 2004), str. 11. Gasser, Katja: Ob 75-letnici Ilse Aichinger. V: Celovški zvon: vseslovenska revija za leposlovje, kritiko, kulturna, družbena in verska vprašanja, št. 54 (1997), str. 60-61. Jenčič, Lučka: Kleist, mah, fazan / Ilse Aichinger. V: Ampak : mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo, št. 2 (2002), str. 57-58. Jenčič, Lučka: Izpolnjeni molk. V: Ampak : mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo, letn. 3, št. 2 (2002), str. 57. Jenčič, Lučka: Madeži. V: Naši razgledi: štirinajstdnevnik za politična, gospodarska in kulturna vprašanja, št. 11 (1992), str. 353. Maček, Amalija: Vmes pa veliko veliko molka / Ilse Aichinger. V: Apokalipsa: revija za preboj v živo kulturo, št. 83 (2004), str. 93-107. Rajh, Bernard: Kje stanujem. V: Dialogi, št. 11 (1991), str. 56-58. Šlibar, Neva: Iz molčanja in brezglasja izvira moč besed: ob izdaji zbranih del Ilse Aichinger. V: Naši razgledi: štirinajstdnevnik za politična, gospodarska in kulturna vprašanja, št. 11 (1992), str. 352. Večje upanje Ilse Aichinger; radijska priredba Friedemann Berger; prevedel Borut Trekman 1972.

V nemščini Lindemann, Gisela: Ilse Aichinger. Beck, München 1988 Bartsch, Kurt; Melzer, Gerhard: Ilse Aichinger. Droschl, Graz / Wien 1993 Moser, Samuel: Ilse Aichinger. Leben und Werk (Življenje in delo). S. Fischer, Frankfurt am Main 1995. Berbig, Roland: Ilse Aichinger. In:Text + Kritik(Tekst + kritika) 175. Edition text + kritik, München 2007. Šlibar, Neva: Das dichterische Werk Ilse Aichingers. Magistrsko delo. Ljubljana, 1980. Šlibar, Neva: Entmaterialisierung und Fiktionalisierung von Zeit, Raum und Körperlichkeit – Ilse Aichingers Hörspiele der Spätphase. V: Acta neophilologica, št. 15 (1982), str. 33-62. Šlibar, Neva: Definieren grenzt an Unterhöhlen : ambiguisierte Paradoxie in Ilse Aichingers Gedichten. V: Zbornik Ilse Aichinger (hrg:Kurt Bartsch und Gerhard Melzer), (1993), str. 55-87. Šlibar, Neva: Das Eigene in der Erfindung des Fremden: Spiegelgeschichten, Rezeptionsgeschichten. V:Zur Geschichte der österreichisch-slowenischen Literaturbeziehungen (1998), str. 367-387.

Sklici

Glej tudi Nemška književnost Seznam avstrijskih pisateljev

Kategorija:Avstrijski pisatelji