Eka (Alenka) Vogelnik [Ėka Alėnka Vógelnik], slovenska arhitektka, slikarka, ilustratorka, snovalka, izdelovalka in animatorka lutk, pisateljica, producentka, režiserka, scenografinja, kostumografka in glasbenica, * 5. julij 1946, Ljubljana, † november 2024.
Otroška leta in šolanje
Eka (Alenka) Vogelnik je otroška leta (do l. 1952) preživela v Beogradu, nadaljevala šolanje v Ljubljani in maturirala na klasični gimnaziji. Študij je nadaljevala in leta 1971 diplomirala na Fakulteti za arhitekturo (tedaj se imenovala Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo – FAGG, oddelek arhitektura,) pri prof. Marjanu Mušiču, leta 1974 pa še na Akademiji za likovno umetnost (tedaj ALU, oddelek slikarstvo), pri prof. Janezu Berniku.
Delo Likovne in glasbene izkušnje je v veliki meri igraje se dobila že doma (njena mama je med drugim vodila slikarske in podobne delavnice za otroke v prostorih Slovenske Matice na Kongresnem trgu, podobno kot je vodila tudi plesne in gibalne v Pionirskem domu), kjer so bile ob velikem navdušenju otrok izdelane tudi maske za pusta in podobno (čeprav je bilo včasih treba za ta obisk namenjeno obleko koga od najmlajših takoj po vrnitvi domov namočiti v mrzlo vodo in potem temeljito sprati, pa seveda tudi vsaj roke in obraz malega umetnika).
Pri njih doma je oče igral kitaro, vsa družina pa je plesala in pela. Tam - tedaj na (še obstoječem) dolgem balkonu v najvišjem nadstropju Dukičevih blokov na tedanji Kidričevi, sedanji Štefanovi ulici pa smo se srečali tudi s papir-mašejem in 3D oblikovanjem, ko ji je bilo kakih 10 let.
Ko sta bila njena starša na daljših službenih poteh v tujini, je dneve tudi pogosto preživljala v velikem stanovanju pri družini deda po materi Ivana Grafenauerja, kjer je često bivalo še nekaj celih družin in kamor je čez dan često prišlo še kaj bratrancev in sestričen iz bližine (ki so bili večkrat tudi njeni sošolci). To je bilo v istem stanovanju, v katerem sta med II. svetovno vojno bivali njena mama (in kjer se je rodila njena sestra Mojca), ko je bil njen oče interniran na Tremitih, in kjer je bivala Marica, žena Boga Grafenauerja, med internacijo treh od štirih Grafenauerjevih sinov v istem času.
Tu je bila po eni plati doma glasba, po drugi pa veliko mladih, ki so tam bivali med študijem (veliko oddaljenih sorodnikov, a tudi znancev), in otrok raznih let, ki so se istočasno glasno učili in se tako tudi naučili osredotočiti ne glede na okoliščine. In več od teh otrok se je hkrati z njo tudi udeleževalo likovnih tečajev njene mame za otroke, tudi eden, ki je bil od ostalih 5 let mlajši, a je hotel delati in znati vse kot ostali.
Ko so starši z neke take poti v Ameriko prinesli odličen komplet za obdelavo lesa (sodeč po izdelku, rdečem 15 cm dolgem in 6-7 cm širokem in visokem tovornjaku iz masivnega lesa, ki ga je naredila za tistega 5 let mlajšega, je moral vsebovati tudi rezkar in stružnico, ker so bila kolesa stružena in tovorni prostor vrezkan; tovornjak je bil kasneje vsaj kako desetletje uporabljan tudi za kotalko in v uporabnem stanju prestal vse, le barva je obledela do neprepoznavnosti - a žal kasneje nekje poniknil).
Tako je že kot otrok vpila mnogo znanja z različnih področij in igraje se zrasla v veščine, ki jih je kasneje uporabljala intuitivno, ko so se jih ostali morali šele učiti. In ker so bile te veščine iz tako različnih področij, je bila njena kasnejša vsestranskost skoraj neizogibna.
Bila je vsestranska umetnica, najbrž najbolj opazna pa je bila na plesno-lutkovnem področju, kjer se je poleg pisanja scenarijev, snovanja in izdelave scenografij ter režije posvečala razvijanju in animaciji gledaliških, televizijskih in filmskih lutk.
Od leta 1975 je delovala kot ilustratorka, od 1983 tudi kot scenografka in kostumografka. 1983 je za predstavo MGL Jaz nisem jaz med drugim izdelala nadrealistične maske iz cenenega papirmašeja, ki so bile na razstavi 35 let kasneje še vedno v odličnem stanju.
Za otroške ilustracije je trikrat (1975, 1980 in 1984) prejela Beograjsko nagrado zlato pero, za likovno opremo pa zlati lovorov venec mednarodnega gledališkega festivala v Sarajevu za likovno opremo (scenografijo in kostumografijo) predstave Zgodba južnega gozda v režiji Janeza Pipana (1990).
Ta nagrada je bila povod, ki ji je po osamosvojitvi, leta 1992 omogočil večmesečni obisk pri lutkarjih v ZDA, kjer se je (po njenih besedah) največ zanimivega naučila v Hensonovih studijih (tedaj naj bi snemali nadaljevanko Sesame Street, kasneje je bila njihova najbolj znana najverjetneje Muppet Show).
Od tedaj dalje so v Slovenski lutkovni prostor vstopile tudi mimične lutke (kjer je npr. mogoče spreminjati smer pogleda oči in izraze na obrazu in podobno), Vogelnikova pa je uspela tudi kot scenaristka in režiserka filmov in nadaljevank, ki so bili animirani ali kombinacija igranih in animiranih.
Razvoj animatorjev za to je večinoma potekal v Kinetikon KUD, kjer je tedaj (v zdaj porušeni nekdanji obokani najprej konjušnici, nato knjigoveznici s stebri (ki so bili spomeniško zavarovani, a to rušiteljev ni nič motilo, rekli so da naj jih kar odpeljemo na kako zavarovano mesto) odličnim parketom za ples i vadbo gibanja in odlično akustiko za govor in petje na Slovenski c. 51 A) njena mama Marija Vogelnik učila bodoče animatorje marionet natančno občutiti, kako se oni sami gibljejo. Ta vadba, Gib je bila potem ena od osnov tudi za intuitivno pravilno animiranje gibanja marionet, najbrž pa je mimogrede in neopazno pilila tudi izgovor in nastavek za dihanje pri govoru in petju. Med udeleženci in kasnejšimi animatorji (in udeleženci pri še marsičem) so bili tudi Ekina hči Brina ter Petra in Matjaž Pikalo, ter Luka Ropret.
Na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani je uvedla in predavala področje Ustvarjalna uporaba lutk v socialnem delu.
Leta 2022 ji je slovenski center UNIMA podelil Klemenčičevo nagrado za življensko delo.
Družina
Umetnost je bila v tej družini doma. Tako je bila znana in vsestranska umetnica tudi njena mati, arhitektka, slikarka, ilustratorka ter plesalka in koreografka Marija Vogelnik, ki je bila med drugim med ustanovitelji šole za industrijsko oblikovanje in kulturnoumetniškega društva Kinetikon, KUD, v katerem je bila med drugim tudi navdih za BibaMico v Bisergori. V mladih letih je bil odličen violinist tudi njen oče Dolfe Vogelnik (zlasti v duetu s sestro Marico pri klavirju), dokler je temu mogel namenjati dovolj časa, in glasba ter gib (tako ples kot animacija lutk) ter oblika (arhitektura in likovnost) so bili ves čas družinska tradicija. Po uporabi mnogo vrst umetnosti tudi v terapevtske namene je bila znana njena starejša sestra, arhitektka in oblikovalka, ter režiserka Mojca Vogelnik. Njena starejša hči Ajda je arhitektka, z glasbo - zlasti petjem, ter z lutkarstvom, oblikovanjem in vizualnimi umetnostmi pa se ukvarja njena mlajša hči Brina.
Glasbena tradicija v družini je še daljša in širša: njen ded po materini strani, literarni zgodovinar, etnolog in jezikoslovec Ivan Grafenauer je bil sin organista pri cerkvi na Peravi (zdaj Beljak) in je tudi sam igral klaviature in violo, sorodnika in njegov sin pa sta bila znana slovenska koroška izdelovalca orgel. Njena sestrična je flavtistka Irena Grafenauer, njen bratranec kitarist Andrej Grafenauer.
Po očetovi strani je bila med drugim v družini poleg glasbe likovnost zlasti kot skrb za razvoj klekljanja že v okviru Avstrijskega imperija zlasti v Idriji, v ostali Sloveniji (zlasti po priključitvi Idrije Italiji po I. svetovni vojni) pa tudi ponekod na Hrvaškem.
Dela
Knjige
Knjiga za deževne dni (1986) Igračke za deževne dni (1988) Ročne lutke za deževne dni (1988) Ilustracije, maske, kostumi (1989)
Radijske igre za otroke
O miški, ki si je trebušček raztrgala (1998) (soavtorstvo z Marijo Vogelnik) Dušica majcena (1999) (soavtorstvo z Marijo Vogelnik) O deklici, ki je prehitro rasla (1999) (soavtorstvo z Marijo Vogelnik)
Ilustracije
1974 - Na milijarde sonc (Claude Cénac) 1975 - Povestice (Lev Nikolajevič Tolstoj) 1977 - Japonske pravljice 1978 - Devet fantov in eno dekle (Gitica Jakopin) 1978 - Mišek zmagovalec: afriške ljudske pripovedi 1980 - Veliki človek ali Kako je naš Peter zapisal partizanske zgodbe in opisano življenjsko pot kakšnega našega velikega človeka (Marija Vogelnik) 1984 - Kaj je kdo rekel in česa kdo ni (Ifigenija Simonović) 1984 - Veli Jože 1985 - Pravljica (Marjan Rožanc) 1985 - Srnjaček (Karel Grabeljšek) 1986 - Kam barčica kam deščica (Marija Vogelnik) 1987 - Igrajmo se gledališče 1987 - Marcovaldo ali Letni časi v mestu (Italo Calvino) 1987 - Pravljica o vodni kapljici (Jože Snoj) 1988 - Moč svetlobe (Issac Bashevis Singer) 1988 - Igračke za deževne dni (Eka (Alenka) Vogelnik) 1989 - Zavodske zgodbice (Zdravko Zupančič) 1990 - Dlan polna zvezd (Rafik Schami) 1990 - Pravljica o jari kači (Ivo Svetina) 1991 - Makalonca (Fran Saleški Finžgar) 1992 - Svet v naprstniku (Ervin Fritz) 1993 - Kako se dan lepo začne (Vinko Möderndorfer) 1994 - Božični duh: izbrane božične pripovedi (Charles Dickens) 1995 - Knjiga te poberi! in druge skrivnostne zgodbe o očetu Brownu (G. K. Chesterton)
Razstave Serija o njenih lutkah in maskah: 2018: otvoritev razstave Lutke in maske Eke Vogelnik v Mariborskem lutkovnem gledališču ob premieri lutkovne predstave Ščeper in Mba 2019: V Vipavskem Križu na ogled lutke, maske in ilustracije Eke Vogelnik ?: V Tržiču razstava Eke Vogelnik Od lutke do maske in ilustracije
Filmografija Režija
Makalonca (1994) En prišparan tolar (1999) Pozabljene knjige naših babic - Trdoglav in Marjetica (2001) Povodni mož (2009)
Scenarij
En prišparan tolar (1999) Pozabljene knjige naših babic - Trdoglav in Marjetica (2001) Povodni mož (2009)
Scenografija
Makalonca (1994) En prišparan tolar (1999) Pozabljene knjige naših babic - Trdoglav in Marjetica (2001)
Kostumografija
En prišparan tolar (1999) Pozabljene knjige naših babic - Trdoglav in Marjetica (2001)
Nagrade
Zlatno pero (Beograd) 1975, 1980 in 1984 Zlatni lovor vijenec (Sarajevo) , 1990 Zlata plaketa 2022 Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti za življenjsko delo 2021 Klemenčičeva nagrada za življenjsko delo
Sklici
Zunanje povezave http://www.sigledal.org/geslo/Eka_Vogelnik
Kategorija:Ljubljančani Kategorija:Slovenski filmski režiserji Kategorija:Slovenski gledališki režiserji Kategorija:Slovenski televizijski režiserji Kategorija:Slovenski ilustratorji Kategorija:Slovenski lutkarji Kategorija:Slovenski pisatelji Kategorija:Slovenski producenti Kategorija:Slovenski scenografi Kategorija:Slovenski slikarji Kategorija:Pokopani na Žalah, Ljubljana