Sibirija [sibírija] (, v tatarščini pomeni »speča dežela«) je obsežna geografska regija, ki sestavlja vso severno Azijo, od gorovja Ural na zahodu do Tihega oceana v vzhod. Sibirija je ruska od druge polovice 16. stoletja, potem ko so Rusi osvojili dežele vzhodno od Urala. Sibirija je obsežna in redko poseljena, pokriva površino več kot 13,1 milijona kvadratnih kilometrov, vendar je dom le petine ruskega prebivalstva. Novosibirsk in Omsk sta največji mesti v regiji.
Ker je Sibirija geografska in zgodovinska regija in ne politična enota, ni enotne natančne opredelitve njenih teritorialnih meja. Tradicionalno se Sibirija razteza proti vzhodu od gorovja Ural do Tihega oceana in vključuje večino povodja Arktičnega morja. Reka Jenisej deli Sibirijo na dva dela, zahodni in vzhodni. Sibirija se razteza proti jugu do hribov severno-osrednjega Kazahstana ter do severnih delov Mongolije in Kitajske. Osrednji del Sibirije (zahodna in vzhodnosibirska gospodarska regija) je veljal za osrednji del regije v Sovjetski zvezi. Poleg jedra zahodni del Sibirije vključuje nekaj ozemelj Uralske regije, skrajni vzhodni del pa se je zgodovinsko imenoval Ruski Daljni vzhod.
Na treh četrtinah površine Rusije živi zaradi negostoljubnega podnebja le četrtina ruskega prebivalstva. Pomembnejša mesta so Abakan, Angarsk, Barnaul, Bratsk, Čita, Čeljabinsk, Irkutsk, Jakutsk, Jekaterinburg, Krasnojarsk, Norilsk, Novosibirsk, Omsk, Rubcovsk, Tomsk in Ulan-Ude.
V Sibiriji so v obdobju Ruskega carstva in kasnejše Sovjetske zveze postavili mnogo kazenskih in delovnih taborišč, kamor so zapirali pretežno politične zapornike oziroma nasprotnike režima in svobodomiselne ljudi.
Sibirija je po vsem svetu znana predvsem po dolgih, ostrih zimah z januarskim povprečjem −25 °C. Kulturno in politično je del Evrope. Evropski kulturni vplivi, zlasti ruski, prevladujejo po vsej regiji, saj je imela rusko emigracijo iz Evrope že od 16. stoletja in tvorila sibirsko rusko subetnično skupino. Več kot 85 % prebivalstva regije je evropskega porekla.
Izvor imena Etimologija besede Sibirija () še ni dokončno določena. Obstaja mnogo hipotez o tem, da ima mongolsko poreklo, po eni od alternativnih hipotez pa naj bi označevala pleme iz turške jezikovne skupine, ki je živelo ob reki Irtiš v okolici današnjega mesta Tobolsk. V 13. stoletju beseda poleg narodnosti začne označevati tudi regijo, kjer je pleme živelo. Sibirija je bila prvič omenjena v pisnih virih v delih iranskih avtorjev v 13. stoletju, v katalonskem atlasu iz leta 1375 je to področje označeno kot Sebur. V ruskih letopisih iz 15. stoletja so z imenom Sibirija označevali ozemlje okrog reke Tobol srednjega toka reke Irtiš.
Zgodovina Prazgodovina
Območje ima paleontološki pomen, saj vsebuje ostanke prazgodovinskih živali iz pleistocenske dobe, ohranjene v ledu ali v permafrostu. Najdeni so bili primerki mladičev Goldfussovih jamskih levov (Panthera spelaea), dlakavega mamuta Yuka in še enega dlakavega mamuta iz Ojmjakona, dlakavega nosoroga iz Kolime ter bizona in konje iz Jukagirja.
Sibirske trape so nastale zaradi enega največjih znanih vulkanskih dogodkov v zadnjih 251 milijonih let geološke zgodovine Zemlje. Njihova dejavnost se je nadaljevala milijon let in nekateri znanstveniki menijo, da je to možen vzrok za veliko izumiranje pred približno 250 milijoni let,. Discovery Channel. – po ocenah je izumrlo 90% takrat obstoječih vrst.
Vsaj tri vrste ljudi so živele v južni Sibiriji pred približno 40.000 leti: Homo sapiens, H. neanderthalensis in Denisovski človek." DNA identifies new ancient human dubbed 'X-woman'," BBC News. 25 March 2010. Leta 2010 so dokazi DNK opredelili zadnjega kot ločeno vrsto.
Zgodnja zgodovina
V preteklih tisočletjih so različne skupine nomadov – kot so Eneti, Neneti, Huni, Šiongnuji, Skiti in Ujguri – naseljevali različne dele Sibirije. Protomongolsko ljudstvo Kitan je tudi zasedalo dele regije. Leta 630 je bil sibirski kan v bližini sodobnega Tobolska znan kot ugledna osebnost, ki je Kubrata potrdil kot kagana stare Velike Bolgarije. V 13. stoletju, v obdobju Mongolskega cesarstva, so Mongoli osvojili velik del tega območja.
Z razpadom Zlate horde se je v poznem 15. stoletju oblikoval avtonomni Sibirski kanat. Turško govoreči Jakuti so se pod pritiskom mongolskih plemen med 13. in 15. stoletjem preselili na sever iz regije Bajkalskega jezera. Sibirija je ostala redko poseljeno območje. Zgodovinar John F. Richards je zapisal: »... dvomljivo je, da je skupna zgodnjemoderna sibirska populacija presegla 300.000 oseb.«Richards, 2003 p. 538.
Rastoča moč Rusije na Zahodu je začela spodkopavati Sibirski kanat v 16. stoletju. Najprej so na območje začele vstopati skupine trgovcev in kozakov. Ruski vojski je bilo naročeno vzpostaviti utrdbe vse dlje in dlje na vzhod, da bi zaščitile nove ruske naseljence, ki so se priselili iz Evrope. Razvila so se mesta, kot so Mangazeya, Tara, Jenisejsk in Tobolsk, zadnji je postal de facto prestolnica Sibirije od leta 1590. Takrat je bilo Sibir ime trdnjave v Kašliku blizu Tobolska. Gerardus Mercator na zemljevidu, ki je bil objavljen leta 1595, označuje Sibir tako kot ime naselja in okoliškega ozemlja ob levem pritoku Oba.Asia ex magna Orbis terrae descriptione Gerardi Mercatoris desumpta, studio & industria G.M. Iunioris Nekateri viri trdijo, da so Šibe, avtohtono ljudstvo Tungusa, nudili oster odpor proti ruski ekspanziji onkraj Urala. Nekateri menijo, da je izraz Sibirija rusifikacija njihovega etnonima.
Ruski imperij
Do sredine 17. stoletja je Rusija vzpostavila nadzorna območja, ki so segala do Tihega oceana. Do leta 1709 se je v Sibiriji naselilo okoli 230.000 Rusov. Sibirija je postala ena od destinacij za pošiljanje notranjih izgnancev. Izgnanstvo je bilo glavna ruska kaznovalna praksa z več kot 800.000 ljudmi izgnanih v 19. stoletju.For example: Prison without a roof
Prva velika sodobna sprememba v Sibiriji je bila Transsibirska železnica, zgrajena v letih 1891–1916. Sibirijo je tesneje povezala s hitro industrializirano Rusijo Nikolaja II. (vladal 1894–1917). Med letoma 1801 in 1914 se je iz Evrope v Sibirijo preselilo okoli sedem milijonov Rusov. Med letoma 1859 in 1917 se je na ruski Daljni vzhod preselilo več kot pol milijona ljudi.The Russian Far East: A History. John J. Stephan (1996). Stanford University Press. p.62. Sibirija ima obsežne naravne vire: v 20. stoletju je prišlo do obsežnega izkoriščanja le-teh in po vsej regiji so se pojavila industrijska mesta.
Ob 7.15 uri 30. junija 1908 se je nad območjem reke Podkamena Tunguska v osrednji Sibiriji zgodila eksplozija, imenovana Tunguski dogodek, ki je podrla na milijone dreves. Večina znanstvenikov verjame, da je bila to posledica eksplozije meteorja ali kometa. Čeprav kraterja nikoli niso našli, pokrajina na (redko poseljenem) območju še vedno nosi brazgotine tega dogodka.Farinella, Paolo; Foschini, L.; Froeschlé, Christiane; Gonczi, R.; Jopek, T. J.; Longo, G.; Michel, Patrick (2001). "Probable asteroidal origin of the Tunguska Cosmic Body" (PDF). Astronomy & Astrophysics. 377(3): 1081–1097. Bibcode:2001A&A...377.1081F. .
Sovjetska Zveza
V prvih desetletjih Sovjetske zveze (zlasti v 1930-ih in 1940-ih) je vlada uporabila državno agencijo Gulag za upravljanje sistema kazenskih delovnih taborišč, ki je nadomestila prejšnji sistem katorga.The Unknown Gulag: The Lost World of Stalin's Special Settlements. Lynne Viola (2007). Oxford University Press US. p.3. Po napol uradnih sovjetskih ocenah, ki so postale javne šele po padcu sovjetske vlade leta 1991, je od leta 1929 do 1953 skozi ta taborišča in zapore šlo več kot 14 milijonov ljudi, od tega veliko v Sibiriji. Drugih sedem do osem milijonov ljudi je bilo interno deportiranih v oddaljena območja Sovjetske zveze (v več primerih vključno s celotnimi narodnostmi ali etničnimi skupinami).Robert Conquest in "Victims of Stalinism: A Comment," Europe-Asia Studies, Vol. 49, No. 7 (Nov. 1997), pp. 1317–1319 states: "We are all inclined to accept the Zemskov totals (even if not as complete) with their 14 million intake to Gulag 'camps' alone, to which must be added four to five million going to Gulag 'colonies', to say nothing of the 3.5 million already in, or sent to, 'labour settlements'. However taken, these are surely 'high' figures."
Pol milijona (516.841) zapornikov je umrlo v taboriščih med letoma 1941 in 1943Zemskov, "Gulag," Sociologičeskije issledovanija, 1991, No. 6, pp. 14–15. med drugo svetovno vojno. V drugih obdobjih je bila umrljivost razmeroma nižja.Stéphane Courtois, Mark Kramer. Livre noir du Communisme: crimes, terreur, répression. Harvard University Press, 1999. p. 206. – "300,000 known deaths in the camps from 1934 to 1940." Velikost in obseg taborišč gulagov ostaja predmet številnih raziskav in razprav. Številna taborišča so delovala na izjemno oddaljenih območjih severovzhodne Sibirije. Najbolj znane skupine so bile Sevvostlag (severovzhodna taborišča) ob Kolimi in Norillag pri Norilsku, kjer je leta 1952 živelo 69.000 zapornikov.Courtois and Kramer (1999), Livre noir du Communisme, p.239. Večja industrijska mesta Severne Sibirije, kot sta Norilsk in Magadan, so se razvila iz taborišč, ki so jih zgradili zaporniki in vodili nekdanji zaporniki.
Geografija
thumb|300px| Velike pokrajine in najpomembnejše reke Sibirije
Sibirija se razprostira na površini 13,1 milijona kvadratnih kilometrov, ki pokriva veliko večino celotnega ozemlja Rusije in skoraj 9 % zemeljske površine (148.940.000 km²). Geografsko spada v Azijo, vendar se kulturno in politično šteje za evropsko, saj je del Rusije. Glavni geografski območji v Sibiriji so Zahodnosibirska planota in Srednjesibirska planota.
Vzhodna in osrednja Saha obsega številne gorske verige sever-jug različnih starosti. Te gore segajo do skoraj 3000 metrov, a so nad nekaj sto metri so skoraj popolnoma brez vegetacije. Verhojansko gorovje je bilo v pleistocenu obsežno poledenelo, vendar je bilo podnebje presuho, da bi se poledenitev razširila na nižje nadmorske višine. Na teh nižjih nadmorskih višinah so številne doline, mnoge so globoke in pokrite z macesnovim gozdom, razen na skrajnem severu, kjer prevladuje tundra. Tla so večinoma turbeli (vrsta gelizola). Aktivna plast je po navadi globoka manj kot en meter, razen v bližini rek.
Najvišja točka v Sibiriji je aktivni vulkan Ključevska Sopka na polotoku Kamčatka. Njegov vrh doseže 4750 metrov.
Pogorja Altaj Anadirsko višavje Bajkalske gore Khamar-Daban Čersko pogorje Čukotsko gorovje Gorovje Dzhugdzhur Gorovje Kolima Gorovje Korjak Pogorje Sajan Gore Tannu-Ola Uralsko gorovje Verhojansko gorovje Gorovje Jablonoi
Geomorfološke regije
Srednjesibirska planota Srednje Jakutska nižina Vzhodnosibirska nižina Vzhodnosibirske gore Severnosibirska nižina Južnosibirske gore Zahodnosibirska planota
Jezera in reke
Alazeya Anabar Angara Indigirka Irtiš Kolima Bajkalsko jezero Lena Spodnja Tunguska (Nižnjaja Tunguska) Novosibirsko jezero Ob Podkamena Tunguska Popigaj Zgornja Angara Uvs Nuur Jana Jenisej
Travišča Planota Ukok—del Unescove svetovne dediščine.
Geologija