Odprta koda () je razvojna metodologija, ki ponuja praktično dostopnost do kode produkta (ugodnosti in znanje). Nekateri odprto kodo dojemajo kot enega izmed mnogih možnih pristopov načrtovanja, drugi pa jo smatrajo kot kritičen strateški element svojega delovanja. Preden je odprta koda postala širše sprejeta so razvijalci in proizvajalci uporabljali različne fraze za opis tega koncepta; izraz odprta koda je postal priljubljen z vzponom interneta, ki je omogočil dostop do različnih modelov produkcije, komunikacijskih poti in interaktivnih skupnosti. Odprto kodni model delovanja in sprejemanja odločitev omogoča hkraten vnos dela, pristopov in prioritet ter se razlikuje od bolj zaprtih, centraliziranih modelov razvoja. Principi in prakse se po navadi nanašajo na razvijanje izvorne kode programov, ki so razpoložljivi za javno sodelovanje – odprto programje.
Družba in kultura
Odprtokodna kultura je kreativna praksa prilagajanja in prostega deljenja ustanovljene in ustvarjene vsebine. Primeri vsebujejo kolaž, film, glasbo in umetnost. V odprtokodni kulturi so določitve, dela, ki imajo pravico do zaščite z avtorskimi pravicami, splošno dostopne. Pripadniki kulture lahko spreminjajo te produkte in jih ponovno razdelijo nazaj skupnosti ali drugim organizacijam.
Porast odprtokodne kulture v 20. stoletju je rezultat vse večje napetosti med kreativnimi praksami, ki vsebujejo prilagajanje in zato zahtevajo dostop do vsebin, ki so pogosto zaščitene z avtorskimi pravicami ter vedno bolj omejujočimi zakoni in politikami za intelektualno lastnino, ki upravljajo z dostopom do avtorsko zaščitenih vsebin. Ti zakoni so v 20. stoletju postali bolj omejujoči na dva načina in sicer z razširjanjem izraza avtorska pravica (še posebej v ZDA) in kaznimi, ki so sledile za poskuse preprečevanja antipiratskih tehnologij.
Čeprav je umetniško prilagajanje pogosto dovoljeno s »fair use« doktrinami, kompleksnost in nejasnost teh doktrin ustvarjata negotovost med pripadniki kulture. Prav tako pa zaščitna dejanja lastnikov avtorskih pravic povzročajo t. i. »chilling effect« med pripadniki kulture.
Na koncu 20. stoletja so pripadniki kulture začeli privzemati tehnike intelektualno-lastniških dovoljenj prostega in odprtega programja, da bi lahko njihova dela svobodneje krožila med uporabniki, tudi Creative Commons.
Ideja odprtokodne kulture je vzporedna »prosti kulturi«, v osnovi pa se razlikujeta. Izraz prosta kultura (free culture) je izpeljanka iz free software movement (gibanje za prosto programje). V nasprotju s to kulturno vizijo pa pripadniki odprtokodne kulture podpirajo idejo, da nekateri zakoni intelektualne lastnine morajo obstajati za zaščito kulturnih akterjev. Zakona intelektualne lastnine ne dojemajo kot izraz instrumentalnih pravil za vzdrževanje naravnih pravic in zaželenih rezultatov, ampak so za njih pomembne različne dobrine in cilji.
Za doseganje cilja, da bi postalo kulturno delo splošno dostopno, maksimalno izkoristijo tehnologije in digitalne medije. Kot je predvideval Moorov zakon so stroški digitalnih medijev strmo padali konec 20. stoletja. Najnižje cene digitalne reprodukcije vsega, kar se je dalo prenašati preko digitalnih medijev so padle skoraj na nulo. Če to povežemo s porastom osebnih računalnikov in lastništvom tehnologij, je rezultat povečanje dostopa širše populacije do digitalnih medijev. Ta fenonem je pospešil rast odprtokodne kulture, saj je omogočil hirto in poceni reprodukcijo in distribucijo kulture. Dostop do večine kulturnih vsebin ustvarjenih pred pojavom digitalnih medijev je bil omejen z ostalimi ovirami lastniških in potencialno »odprtih« medijev. Digitalni mediji pa so tehnologija s potencialom, da povečajo dostop do kulturnih vsebin in produktov. Umetniki in uporabniki, ki se odločijo za distribucijo svojega dela, se ne soočajo s fizičnimi omejitvami kot tradicionalni kulturni izvajalci. Kljub temu pa se občinstvo odprtokodne kulture sooča z majhnimi fizičnimi stroški nabave digitalnih medijev.
Odprtokodna kultura se je pojavila pred ustanovitvijo Free Software Foundation Richarda Stallmana. Ko je javnost začela komunicirati preko Bulletin Board sistemov (BBS), so bili prostori kot je Sourcery Systems BBS namenjeni za zagotavljanje izvorne kode za javne domene, programje na pokušino in zastonjsko programje.
Najpomembnejša pridobitev odprtokodne kulture je internet, dvomljivo je namreč ali bi cilji te kulture bili doseženi brez interneta. Globalna mreža ne ustvarja samo okolja kjer so kulturni produkti splošno dostopni, ampak omogoča tudi lahko in poceni redistribucijo produktov v različne skupnosti. Razlogi za to pa so naslednji.
Prvič, internet omogoča še večji dostop do digitalnih medijev. Uporabniki niso omejeni na lastne pripomočke in vire, ampak imajo dostop do obsežnih omrežij pripomočkov in virov, nekaterih zastonj. Strani kot je Archive.org ponujajo proste spletne prostore za vsakogar, ki želi licencirati svoje delo z licenco Creative Commons. Ta kulturni produkt je potem dostopen za brezplačen prenos (splošna dostopnost), vsem z internetno povezavo.
Drugič, uporabniki imajo zagotovljen neomejen medsebojni dostop. Stare analogne tehnologije, kot sta telefon in televizija, imajo omejitve glede interakcije uporabnikov. V primeru televizije obstaja malo ali nič možnosti za interakcijo uporabnikov. Uporabniki telefona pa imajo redko možnost interakcije z več kot dvema znanima vrstnikoma (peer). Internet pa uporabnikom omogoča dostop do milijonov lastnih vrstnikov. Ta aspekt interneta pospešuje modifikacijo kulture, saj je uporabnikom omogočeno sodelovanje in komuniciranje preko internacionalnih in kulturnih meja. Hitrost s katero digitalni mediji potujejo na internetu omogoča lažjo redistribucijo kulture.
Preko različnih tehnologij kot so peer-to-peer omrežja in blogi, lahko kulturni akterji izkoristijo obsežne družbene mreže za distribucijo svojih produktov. V nasprotju z distribucijo tradicionalnih medijev, je redistribucija digitalnih medijev na internetu lahko povsem brazplačna. Tehnologije kot so BitTorrent in Gnuttela izkoristijo različne značilnosti internetnega protokola (TCP/IP) in tako poskušajo popolnoma decentralizirati distribucijo datotek.
Vlada Odprtokodna vlada – v bistvu se nanaša na odprto programne tehnologije v tradicionalnih vladnih organizacijah in vladnem delovanju, kot npr. volitve. Odprte politike (včasih tudi odprtokodne politike) – izraz se uporablja za politične procese, kjer uporabljajo internetne tehnologije, kot so blogi, email in glasovanje, za hitre povratne informacije med političnimi organizacijami in njihovimi podporniki. Obstaja tudi alternativni koncept odprtokodnih politik, ki se nanaša na razvoj javnih politik pod različnimi pravili in procesi, podobne pa so gibanju Open Source Software. Odprtokodno vodstvo – podobno odprtokodnim politikam, prizadeva pa si bolj za demokratične procese in zagovarja svobodo informacij.
Etika Odprtokodna etika se deli na dve veji:
Odprtokodna etika kot etična šola – Charles Ess in David Berry raziskujeta ali se etike lahko naučimo z odprtokodnim pristopom. Ess je definiral AoIR Research Guidelines kot primer odprtokodne etike. Odprtokodna etika kot profesionalna celota pravil – temelji na računalniški etični šoli, kjer poučujejo etična vprašanja in profesionalizem v računalniški industriji na splošno ter posebej v razvoju programja.
Mediji Odprtokodno novinarstvo – nanaša se na standardne novinarske tehnike zbiranja novic in preverjanja podatkov, odraža pa podoben izraz, ki se uporablja od leta 1922 v krogih vojaškega obveščevanja, odprtokodno obveščevanje. Danes se ta izraz večinoma uporablja za opis inovativnih objav spletnega novinarstva. V reviji TIME (25.12.2006) so ta pojav opisali kot uporabniško ustvarjena vsebine in ga postavili ob bok bolj tradicionalnim odprtokodnim projektom, kot sta OpenSolaris in Linux.
Weblogi oz. blogi so še ena pomembna platforma za odprtokodno kulturo. Blogi so sestavljeni iz periodičnih, obratno kronološko razporejenih objav, pri čem uporabljena tehnologija omogoča, da se spletne strani lažje posodabljajo za kar ne rabimo znanja o oblikovanju, kodi ali prenosu podatkov. Korporacije, politične kampanje in ostale formalne organizacije so začele uporabljati ta orodja za posredovanje informacij, večino blogov pa še vedno uporabljajo posamezniki za osebno izražanje, politično organiziranje in socializacijo. LiveJournal in WordPress uporabljata odprtokodno programje, ki je dostopno javnosti, posamezniki pa ga lahko spreminjajo po lastnem okusu. Koda odprta ali ne, ta format predstavlja za ljudi spretno orodje za prisvajaje in predstavljanje kulture. Zaradi tradicionalnih spletnih strani je postala regulacija ilegalne reprodukcije kulture otežena, spremenljivost blogov pa omogoča še bolj nenadzorovano »odprto kodiranje«, saj lahko večji del populacije hitreje kopira materiale v javni sferi.
Razpravljalnice (messageboards) so še ena platforma, ki omogočajo odprtokodno kulturo. Razpravljalnice (tudi znane kot forumi) so spletni prostori, kjer se zbirajo ljudje s podobnimi interesi in objavljajo sporočila, katera lahko pripadniki skupnosti berejo in na njih odgovarjajo. Po navadi imajo razpravljalnice svoje moderatorje, ki uveljavljajo standarde skupnosti, prepovedujejo pa tudi dostop uporabnikom nadlegovalcem (spammer). Ostale skupne značilnosti razpravljalnic so tudi osebna sporočila (uporabniki si lahko pošiljajo sporočila med seboj), klepet in nalaganje slik. Nekatere razpravljalnice uporabljajo phpBB, ki je brezplačen odprtokodni paket. Značilnost blogov je predvsem individualno izražanje, vrtijo pa se bolj ali manj okrog njihovih avtorjev, razprevljalnice pa temeljijo na ustvarjanju razprave uporabnikov, informacije se delijo svobodno in hitro. Razpravljalnice so tudi način odstranjevanja posrednikov v vsakdanjem življenju – npr. namesto oglasov in drugih oglaševalskih tehnik, lahko posameznik prosi druge uporabnike za oceno izdelkov, filmov ali CD-jev. Razpravljalnice z odstranjevanjem kulturnih posrednikov omogočajo pospešen pretok informacij in izmenjevanje idej. OpenDocument je oblika odprtih dokumentov ali datotek za shranjevanje in izmenjavo pisarniških dokumentov, kot so tekstovni dokumenti (poročila in knjige), preglednice, tabele in predstavitve. Organizacije in posamezniki, ki shranjujejo podatke v odprtih formatih (OpenDocument), se tako ognejo odvisnosti od enega progajalca programja in so prosti pri menjavi programje, če njihov trenutni prodajalec preneha delovati, zviša cene, spremeni programje ali pogoje licenciranja.
Odprtokodna filmska produkcija je lahko sistem v katerem spreminjajoča ekipa in zasedba sodelujeta pri produkciji filma, sistem v katerem je končni produkt dostopen za ponovno uporabo ali pa so za produkcijo izključno uporabljeni odprtokodni produkti. Film Elephants Dream (2006) bi naj bil prvi odprti film, ustvarjen samo z odprtokodno tehnologijo.
Produkcijski proces odprtokodnega dokumentarnega filma dovoljuje odprte prispevke arhivskega materiala, posnetkov in ostalih filmskih elementov, ki so lahko zmontirani ali ne. S tem spletni sodelavci postanejo del procesa ustvarjanja filma, vplivajo na vizualno gradivo uporabljeno v filmu, kot tudi tematski razvoj filma. Prvi odprtokodni dokumentarni film »The American Revolution« bo izšel v produkciji Lichtenstein Creative Media in neprofitne organizacije The Fund for Independent Media. Spletna stran Open Source Cinema bo ustvarila film Basement Tapes, dokumentarec o avtorskih pravicah v digitalni dobi, v sodelovanju z National Film Board of Canada. Pri odprtokodnem ustvarjanju filmov so vir oz. »koda« nezmontirani posnetki. Lahko se pa tudi nanaša na metodo ustvarjanja filmov, pri kateri je proces ustvarjanja »odprt« - različna skupina soustvarjalcev prispeva h končnemu izdelku.