Tunis () (staro ime Tunes) je pristaniško, glavno mesto in največje mesto Tunizije. Širše metropolitansko območje Tunisa, pogosto imenovano Veliki Tunis, ima približno 2.700.000 prebivalcev. Leta 2020 je tretje največje mesto v regiji Magreb (za Casablanco in Alžirom) in enajsto največje v arabskem svetu.
Mesto leži ob Tuniškem zalivu, za Tuniškim jezerom in pristaniščem La Goulette (Ḥalq il-Wād), razprostira pa se vzdolž obalne ravnice in hribovja, ki jo obdaja. V njegovem jedru leži Medina, ki je na seznamu svetovne dediščine. Vzhodno od Medine, skozi Morska vrata (znana tudi kot Bab el Bhar in Porte de France), se začne sodobni del mesta, imenovan Ville Nouvelle, ki ga prečka velika avenija Habiba Bourguibe (ki jo mediji in potovalni vodniki pogosto imenujejo »tunizijske Elizejske poljane«), kjer stavbe iz kolonialne dobe predstavljajo jasen kontrast manjšim, starejšim stavbam. Vzhodno ob morju ležijo predmestja Kartagina, La Marsa in Sidi Bou Said.
Kot glavno mesto države je Tunis središče tunizijskega političnega in upravnega življenja ter tudi središče trgovinskih in kulturnih dejavnosti v državi, s svojo razvijajočo se kemično, prehrambeno in tekstilno produkcijo, pa postaja pa tudi industrijsko središče.
Mesto je prometno povezano s pomočjo mednarodnega letališča, z ladijskimi povezavami pa s pristanišči v Italiji in Franciji. Železnica vodi na jug do obalnega mesta Gabes ter na zahod v Alžirijo proti drugim sredozemskim pristaniščem.
Etimologija Tunis je prepis arabskega imena , ki se lahko izgovarja kot »Tūnus«, »Tūnas« ali »Tūnis«. Vse tri različice je omenil arabski geograf iz 12. stoletja Jakut al-Hamavi v svojem delu Mu'jam al-Bûldan ('Slovar držav').
Za izvor imena Tunis obstajajo različne razlage. Nekateri učenjaki ga povezujejo s kartažansko boginjo Tanit ('Tanit ali Tanut), saj so bila mnoga starodavna mesta poimenovana po božanstvih zavetnikih. Nekateri učenjaki trdijo, da izvira iz Tynes, ki sta ga omenila Diodor Sicilski in Polibij v opisih lokacije, ki spominja na današnjo Al-Kasbo, staro tuniško berbersko vas.
Druga možnost je, da izvira iz berberskega glagolskega korena ens, ki pomeni »ležati« ali »prenočiti«. Izraz Tunis lahko pomeni »tabor ponoči«, »tabor« ali »postanek«, morda pa so ga ljudje, ki so potovali v Kartagino po kopnem, označevali kot »zadnji postanek pred Kartagino«. V starorimskih virih so omenjena tudi imena bližnjih mest, kot so Thinisa v Numidiji (danes El Kala), Thunusuda (danes Sidi-Meskin), Thinissut (danes Bir Bouregba), Thunisa (danes Ras Jebel) in Cartennae (danes Ténès). Ker so vse te berberske vasi ležale na rimskih cestah, so nedvomno služile kot počivališča ali postajališča.
Zgodovina Kartagina in zgodnja naselja
Zgodovinsko preučevanje Kartagine je težavno. Ker so Rimljani ob koncu tretje punske vojne uničili njeno kulturo in zapise, se je ohranilo zelo malo kartažanskih primarnih zgodovinskih virov. Čeprav obstaja nekaj starodavnih prevodov punskih besedil v grščino in latinščino, pa tudi napisi na spomenikih in stavbah, odkritih v severozahodni Afriki, so glavni viri grški in rimski zgodovinarji, vključno z Livijem, Polibijem, Apijanom, Kornelijem Neposom, Silijem Italikom, Plutarhom, Kasij Dionom in Herodotom. Ti pisci so pripadali ljudstvom, ki so bila v konkurenci in pogosto v konfliktu s Kartagino. Grška mesta so se s Kartagino borila za Sicilijo, Rimljani pa so se proti Kartagini bojevali tri vojne. Ni presenetljivo, da so njihova poročila o Kartagini izjemno sovražna; čeprav je bilo nekaj grških avtorjev, ki so imeli ugodno mnenje, so ta dela izgubljena. Območje je bilo prvotno berbersko naselje. Obstoj naselij na območju Tunisa in okolice potrjujejo viri iz 4. stoletja pred našim štetjem. Ker leži na hribu, je bila njegova lokacija odlična točka, s katere je bilo mogoče opazovati prihode in odhode pomorskega in karavanskega prometa v Kartagino in iz nje. Bilo je eno prvih mest v regiji, ki je padlo pod kartažanski nadzor in v stoletjih, ki so sledila, je bilo naselje omenjeno v vojaških zgodovinah, povezanih s Kartagino. Tako je mesto med Agatoklesovo odpravo, ki je leta 310 pr. n. št. pristala na rtu Bon, večkrat menjalo lastnika.
Med vojno najemnikov je možno, da je mesto služilo kot središče domačega prebivalstva območja in da je bilo njegovo prebivalstvo večinoma sestavljeno iz kmetov, ribičev in obrtnikov. V primerjavi s starodavnimi ruševinami Kartagine starodavne ruševine mesta niso tako velike. Po Strabonu so ga Rimljani uničili leta 146 pr. n. št. med tretjo punsko vojno. Uničena sta bila tako mesto kot Kartagina; prva pa je bila pod Avgustovo vladavino obnovljena prej in postala pomembno mesto pod rimskim nadzorom ter središče cvetoče kmetijske industrije. Naselje je v Tabuli Peutingeriani omenjeno kot Thuni. V sistemu rimskih cest za rimsko provinco Afriko je imelo mesto naziv mutatio ('vmesna postaja, počivališče'). Naselje, ki je bilo vse bolj romanizirano, je bilo sčasoma tudi pokristjanjeno in postalo sedež škofa. Vendar je v tem času ostalo skromne velikosti v primerjavi s Kartagino.
Ustanovitev in zgodnje islamsko obdobje
V poznem 7. stoletju so arabski muslimani osvojili regijo in leta 698 sta bili na obrobju starodavnih ruševin ustanovljeni občina in mošeja, ki ju je ustanovil Hasan ibn al-Numan in ki sta kasneje postali mesto Tunis in mošeja Al Zajtuna. Medina v Tunisu, najstarejši del mesta, izvira iz tega obdobja, v katerem je regijo osvojil Omajadski kalifat. Mesto je imelo naravno prednost obalnega dostopa do glavnih pristanišč južne Evrope prek Sredozemlja. Tunis je že zgodaj igral vojaško vlogo; Omajadi so prepoznali strateški pomen bližine Sicilske ožine, ob ustanovitvi mesta pa je kalif Abd al-Malik ibn Marvan zgradil ladjedelnico. Od začetka 8. stoletja je bil Tunis upravno središče območja: postal je Omajadska in kasneje Abasidska pomorska baza v zahodnem Sredozemskem morju ter pridobil precejšen vojaški pomen. Pod Aglabidi je mesto pridobilo na pomenu in koristilo gospodarskim izboljšavam ter postalo eno najpomembnejših v kalifatu, na kratko pa je bilo državno glavno mesto od konca vladavine Ibrahima II., od leta 902 do 909, ko je bil nadzor nad Ifrikijo predan novo ustanovljenemu Fatimidskemu kalifatu.
Lokalno nasprotovanje oblastem se je začelo stopnjevati septembra 945, ko so haridžitski uporniki zasedli Tunis, kar je povzročilo splošno plenjenje. Z vzponom fatimidsko-podkraljevske dinastije Ziridov je sunitsko prebivalstvo vse manj prenašalo šiitsko oblast in izvajalo pokole nad šiitsko skupnostjo. Leta 1048 je ziridski vladar Al-Muizz ibn Badis zavrnil poslušnost svojega mesta Fatimidom in ponovno vzpostavil sunitske obrede po vsej Ifrikiji. Ta odločitev je razjezila fatimidskega kalifa Al-Mustansirja Billaha. Da bi kaznoval Ziride, je na Ifrikijo poslal arabsko pleme Banu Hilal; velik del države je bil požgan, prestolnica Ziridov Kairouan je bila leta 1057 porušena, le nekaj obalnih mest, vključno s Tunisom in Mahdio, pa se je izognilo uničenju.
Prebivalstvo Tunisa, izpostavljeno nasilju sovražnih plemen, ki so se naselila okoli mesta, je leta 1059 zavrnilo oblast Ziridov in priseglo zvestobo hamadidskemu princu El Nacerju ibn Alennasu, ki je imel sedež v Bejaïi. Guverner, ki ga je imenoval Bejaïa, je po ponovni vzpostavitvi reda v državi brez oklevanja osvobodil Hamadidcev in ustanovil dinastijo Horasanid s Tunisom kot glavnim mestom. To majhno neodvisno kraljestvo je prevzelo niti trgovine z drugimi narodi in regiji povrnilo mir in blaginjo.ref>M. Th Houtsma, First Encyclopaedia of Islam: 1913–1936, BRILL, 1987 p.839</ref>
Nova prestolnica Tunizije Leta 1159 so Almohadi Abd al-Mu'min zavzeli Tunis, strmoglavili zadnjega voditelja Horasanida in v tuniški kazbi namestili novo vlado. Osvajanje Almohadov je zaznamovalo začetek prevlade mesta v Tuniziji. Tunis je prej igral manjšo vlogo za Kairouanom in Mahdio, nato pa je bil povišan v prestolnico province.
Leta 1228 je oblast prevzel guverner Abu Zakarija Jahja, leto kasneje pa je prevzel naziv emirja in ustanovil dinastijo Hafsidov. Mesto je postalo prestolnica hafsidskega kraljestva, ki se je raztezalo proti Tripoliju in Fezu. Zgrajeno je bilo obzidje za zaščito nastajajočega glavnega mesta kraljestva, ki je obdajalo medino, kazbo in nova predmestja Tunisa. Leta 1270 je mesto na kratko zavzel francoski kralj Ludvik IX., ki je upal, da bo hafsidskega vladarja spreobrnil v krščanstvo. Kralj Ludvik je zlahka zavzel Kartagino, a je njegova vojska kmalu postala žrtev izbruha griže. Ludvik je umrl, preden so bili zidovi prestolnice in njegova vojska prisiljeni oditi. Hkrati so zaradi ponovne osvojitve Španije v Tunis prispeli prvi andaluzijski muslimani in Judje, ki so postali pomembni za gospodarsko blaginjo hafsidske prestolnice in razvoj njenega intelektualnega življenja.
V obdobju Almohadov in Hafsidov je bil Tunis eno najbogatejših in najveličastnejših mest v islamskem svetu s približno 100.000 prebivalci. Tako kot Almohadi so tudi Hafsidi vzdrževali krščanske najemnike, ki so živeli v soseski, zaprti z vrati v bližini hafsidskega palačnega kompleksa. Bogoslužili so v cerkvi, posvečeni svetemu Frančišku Asiškemu, ki so jo obiskovalci opisali kot »zelo lepo in veliko« in ki je smela zvoniti, kar je bila praksa, ki jo je prepovedoval tako imenovani Umarjev pakt, in privilegij, ki ga niso imeli genovski in beneški trgovci, ki so imeli kapele v svojih trgovskih četrtih. Ko je Jean Adorno leta 1470 obiskal Tunis, je te kristjane opisal kot kulturno in jezikovno asimilirane v tunizijsko družbo, čeprav so ostali kristjani in so med mašo peli v latinščini.
V tem obdobju je bil eden od znanih popotnikov v Tunis Ibn Batuta. V njegovem popotniškem poročilu, ko sta Ibn Batuta in njegova skupina prispela v Tunis, so prebivalci mesta prišli naproti njemu in drugim članom njegove skupine. Vsi so jih pozdravili in bili zelo radovedni, mnogi so postavljali vprašanja, vendar nihče v Tunisu ni osebno pozdravil Ibn Batute, kar ga je zelo razburilo. Počutil se je zelo osamljenega in ni mogel zadržati solz, ki so mu tekle iz oči. To se je nadaljevalo nekaj časa, dokler eden od romarjev ni ugotovil, da je razburjen, zato je šel gor, pozdravil in se pogovarjal z Ibn Batuto, dokler ta ni vstopil v mesto. Takrat je bil tuniški sultan Abu Yahya in med Ibn Battutinim bivanjem je potekal festival prekinitve posta. Ljudje v mestu so se zbrali v velikem številu, da bi praznovali festival, oblečeni v ekstravagantne in zelo razkošne obleke. Abu Yahya je prišel na konju, kjer so se mu pridružili vsi njegovi sorodniki. Po predstavi so se ljudje vrnili domov.
Španska okupacija in osmanski nadzor Osmansko cesarstvo je leta 1534 prevzelo nominalni nadzor nad Tunisom, ko ga je Hajredin Barbarosa zavzel od hafsidskega sultana Mulaja Hasana, ki je pobegnil na dvor Karla V., svetega rimskega cesarja in španskega kralja. Karel, ki je utrpel izgube zaradi gusarjev, ki so delovali iz Džerbe, Tunisa in Alžira, se je strinjal, da bo Mulaja Hasana ponovno postavil na oblast v zameno za njegovo sprejetje španske suverenosti. Leta 1535 je bila poslana pomorska odprava pod vodstvom Karla samega in mesto je bilo ponovno zavzeto. Zmaga proti gusarjem je zabeležena na tapiseriji v kraljevi palači v Madridu. Španski guverner mesta La Goulette, Luis Pérez de Vargas, je med letoma 1546 in 1550 utrdil otok Chikly v Tuniškem jezeru, da bi okrepil obrambo mesta.