Évfrat (, (al-Furat), , ) je grško ime za bližnjevzhodno reko, ki je zahodnejša od dveh rek (vzhodna je Tigris), ki določata Mezopotamijo. Njeno ime izvira iz staroperzijske in avestanske besede huperethuua, ki pomeni »primerna za prečkanje« ().
Je najdaljša in ena zgodovinsko najpomembnejših rek zahodne Azije. Evfrat, ki izvira v Turčiji, teče skozi Sirijo in Irak, da se pridruži Tigrisu v Šat el Arabu v Iraku, ki se izliva v Perzijski zaliv.
Tok reke thumb|250px|Evfrat v sirskem mestu Deir ez-Zur
Evfrat je najdaljša reka zahodne Azije. Dolga je približno 3080 km, od tega je 1230 kilometrov v Turčiji, 710 kilometrov v Siriji in 1060 kilometrov v Iraku in nastane s sotočjem dveh rek. Zahodni krak Kara Su ali Zahodni Evfrat izvira v višavju vzhodne Turčije na nadmorski višini 3290 metrov (severno od Erzuruma) in je dolg 450 km, vzhodni krak Murat Su ali Vzhodni Evfrat pa izvira na nadmosrki višini 3520 metrov, odteka iz Vanskega jezera in je dolg 650 km. Združita se pri mestu Malatja. Na lokaciji jezu Keban sta reki, ki sta zdaj združeni v Evfrat, padli na nadmorsko višino 693 metrov. Od Kebana do sirsko-turške meje reka pade še za 368 metrov na razdalji manj kot 600 kilometrov. Ko Evfrat vstopi v nižine Gornje Mezopotamije, se njen nivo znatno zmanjša; v Siriji reka pade za 163 metrov, medtem ko v zadnjem odseku med Hītom in Šat el Arabom reka pade le za 55 metrov.
Reka najprej teče skozi kanjone in soteske, nato vstopi v Sirijo, kjer se vanjo izlivata edina pomembnejša pritoka Khabir in Balikh. Tok nadaljuje čez Irak, kjer se severno od Basre združi s Tigrisom v Šat el Arab, ki se izliva v Perzijski zaliv.
Od Basre dalje se je reka prvotno razlivala v mnogo rokavov, med katerimi je nastalo obsežno Mezopotamsko močvirje, vendar je Sadam Husein v 1990-ih med boji proti upornim šiitom ta močvirja dal izsušiti. Po Huseinovem strmoglavljenju leta 2003 so izsuševanje zaustavili in močvirje si je že precej opomoglo.
Evfrat je ploven le z ladjami plitvega ugreza, ki lahko plujejo do iraškega mesta Hit, ki se nahaja približno 1200 km od izliva in na samo 53 m nadmorske višine. Od Hita navzgor plovba zaradi plitvin in brzic ekonomsko ni upravičena. Letno poplavljanje, do katerega pride zaradi topljenja snega v gorovjih vzhodne Turčije, je delno kontrolirano z jezovi in akumulacijskimi jezeri v gornjem toku. Približno 900 km dolg kanal povezuje Evfrat s Tigrisom in služi predvsem plovbi rečnih ladij.
Pretok Evfrat prejme večino vode v obliki padavin in talečega se snega, zaradi česar so največje količine v mesecih od aprila do maja. Pretok v teh dveh mesecih predstavlja 36 odstotkov celotnega letnega pretoka Evfrata ali celo 60–70 odstotkov po enem viru, medtem ko se majhen odtok pojavi poleti in jeseni. Povprečni naravni letni pretok Evfrata je bil določen na podlagi zapisov iz začetka in sredine 20. stoletja kot 20,9 kubičnih kilometrov pri Kebanu, 36,6 kubičnih kilometrov pri Hītu in 21,5 kubičnih kilometrov pri Hindiji. Vendar ta povprečja prikrivajo veliko medletno spremenljivost pretoka; v kraju Birecik, severno od sirsko-turške meje, so bili izmerjeni letni pretoki, ki so segali od nizke količine 15,3 kubičnih kilometrov leta 1961 do visokih 42,7 kubičnih kilometrov leta 1963.
Režim pretoka Evfrata se je dramatično spremenil od izgradnje prvih jezov v 1970-ih. Podatki o pretokih Evfrata, zbrani po letu 1990, kažejo na vpliv gradnje številnih jezov na Evfratu in povečanega odvzema vode za namakanje. Povprečni pretok v Hītu po letu 1990 je padel na 356 kubičnih metrov na sekundo (11,2 kubičnih kilometrov na leto). Prav tako se je spremenila sezonska variabilnost. Pred letom 1990 je največja količina, zabeležena pri Hītu, znašala 7510 kubičnih metrov na sekundo, po letu 1990 pa le še 2514 kubičnih metrov na sekundo. Najmanjša prostornina pri Hītu je ostala razmeroma nespremenjena in se je povečala s 55 kubičnih metrov na sekundo pred letom 1990 na 58 kubičnih metrov na sekundo pozneje.
Pritoki
V Siriji tri reke dodajo svojo vodo Evfratu; Sajur, Balikh in Khabur. Te reke izvirajo v vznožju gorovja Taurus vzdolž sirsko-turške meje in Evfratu dodajo sorazmerno malo vode. Sajur je najmanjši od teh pritokov; izvira iz dveh potokov v bližini Gaziantepa in odmaka planoto okoli Manbija, preden se izlije v rezervoar jezu Tišrin. Balik prejme večino svoje vode iz kraškega izvira blizu 'Ayn al-'Arus in teče proti jugu, dokler ne doseže Evfrata pri mestu Raka. Kar zadeva dolžino, drenažni bazen in pretok, je Khabur največji od teh treh. Njegovi glavni kraški izviri so okoli Ra's al-'Ayn, od koder Khabur teče jugovzhodno mimo Al-Hasakah, kjer reka zavije proti jugu in se izlije v Evfrat blizu Busajra. Ko Evfrat vstopi v Irak, ni več naravnih pritokov Evfrata, čeprav obstajajo prekopi, ki povezujejo porečje Evfrata z porečjem Tigrisa.
Porečje
Porečje Kara Su in reke Murat pokrivata površino 22.000 kvadratnih kilometrov oziroma 40.000 kvadratnih kilometrov. Ocene površine porečja Evfrata se zelo razlikujejo; od nizkih 233.000 kvadratnih kilometrov do visokih 766.000 kvadratnih kilometrov. Nedavne ocene kažejo, da območje porečja meri 388.000 kvadratnih kilometrov, 444.000 kvadratnih kilometrov in 579.314 kvadratnih kilometrov. Večji del porečja Evfrata je v Turčiji, Siriji in Iraku. Po mnenju Daoudyja in Frenkena je delež Turčije 28 odstotkov, Sirije 17 odstotkov in Iraka 40 odstotkov. Isaev in Mikhailova ocenjujeta, da je delež povodja v Turčiji, Siriji in Iraku 33, 20 oziroma 47 odstotkov. Nekateri viri ocenjujejo, da je približno 15 odstotkov povodja v Saudovi Arabiji, medtem ko majhen del pade znotraj meja Kuvajta. Nazadnje, nekateri viri vključujejo tudi Jordanijo v porečje Evfrata; majhen del vzhodne puščave (220 kvadratnih kilometrov) teče proti vzhodu in ne proti zahodu.
Naravna zgodovina
Evfrat teče skozi številna različna vegetacijska območja. Čeprav je več tisoč let trajajoča človeška naselitev v večini delov porečja Evfrata znatno poslabšala pokrajino, ostajajo zaplate prvotne vegetacije. Enakomerno padanje letne količine padavin od izvirov Evfrata proti Perzijskemu zalivu je močna determinanta vegetacije, ki jo je mogoče vzdrževati. V zgornjem toku Evfrat teče skozi gore jugovzhodne Turčije in njihova južna vznožja, ki podpirajo kserični gozd. Rastlinske vrste v bolj vlažnih delih tega območja vključujejo različne hraste, pistacije in rožnice (družina vrtnic/sliv). V bolj suhih delih kseričnega gozdnega območja rastejo manj gosti hrastovi gozdovi in rastline Rosaceae. Tu je mogoče najti tudi divje različice številnih žit, vključno z enozrnato pšenico, emmerjem, ovsom in ržjo.
Južno od tega območja leži območje mešane gozdno-stepske vegetacije. Med Rako in sirsko-iraško mejo teče Evfrat skozi stepsko pokrajino. Za to stepo je značilen beli pelin (Artemisia herba-alba) in Amaranthaceae. Skozi zgodovino je bilo to območje zaradi paše ovc in koz njegovih prebivalcev močno prekomerno popaseno. Jugovzhodno od meje med Sirijo in Irakom se začne prava puščava. To območje ne podpira nobene vegetacije ali pa so majhni žepi Chenopodiaceae ali Poa sinaica. Čeprav danes nič od tega ni preživelo zaradi človeškega vmešavanja, raziskave kažejo, da bi dolina Evfrata podpirala rečni gozd. Vrste, ki so značilne za ta tip gozda, so orientalska platana, evfratov topol, tamariša, jesen in različne močvirske rastline.
Med vrstami rib v porečju Tigris-Evfrat je družina Cyprinidae najpogostejša, s 34 vrstami od skupno 52. Med Ciprinidi ima mangar dobre lastnosti za rekreacijski ribolov, zaradi česar so ga Britanci poimenovali 'tigrisov losos'. Želva z mehkim oklepom v Evfratu je ogrožena želva z mehkim oklepom, ki je omejena na rečni sistem Tigris-Evfrat.
Reliefi novoasirskih palač iz 1. tisočletja pr. n. št. prikazujejo lov na leve in bike v rodovitni pokrajini. Evropski popotniki od 16. do 19. stoletja so v porečju sirskega Evfrata poročali o obilici živali, ki živijo na tem območju, od katerih so mnoge postale redke ali celo izumrle. Vrste, kot so gazela, onager in zdaj izumrli arabski noj, so živele v stepi ob dolini Evfrata, sama dolina pa je bila dom divje svinje. Med mesojede vrste spadajo volk, zlati šakal, rdeča lisica, leopard in lev. Sirskega rjavega medveda lahko najdemo v gorah jugovzhodne Turčije. Prisotnost evrazijskega bobra je bila potrjena v skupku kosti na prazgodovinskem najdišču Tell Abu Hureyra v Siriji, vendar bobra v zgodovinskih časih nikoli niso opazili.
Reka
Jez Hindija na iraškem Evfratu, ki je temeljil na načrtih britanskega gradbenega inženirja Williama Willcocksa in je bil dokončan leta 1913, je bil prva moderna struktura za preusmeritev vode, zgrajena v rečnem sistemu Tigris-Evfrat. Jezu Hindija sta v 1950-ih sledila jez Ramadi in bližnji regulator Abu Dibbis, ki služita za uravnavanje pretočnega režima Evfrata in odvajanje odvečne poplavne vode v depresijo, ki je zdaj jezero Habanija. Največji iraški jez na Evfratu je jez Haditha; 9 kilometrov dolg zemeljski jez, ki ustvarja jezero Kadisija. Sirija in Turčija sta svoje prve jezove v Evfratu zgradili v 1970-ih. Jez Tabka v Siriji je bil dokončan leta 1973, medtem ko je Turčija leta 1974 dokončala jez Keban, uvod v ogromen projekt Jugovzhodne Anatolije. Od takrat je Sirija zgradila še dva jezova na Evfratu, jez Baath in jez Tišrin ter načrtuje gradnjo četrtega jezu – Halabiye Dam – med Rako in Deir ez-Zorjem. Jez Tabka je največji jez v Siriji, njegov rezervoar (jezero Asad) pa je pomemben vir namakanja in pitne vode. Načrtovano je bilo, da bi bilo treba namakati 640.000 hektarjev iz jezera Asad, toda leta 2000 je bilo realiziranih le 100.000–124.000 hektarjev. Sirija je zgradila tudi tri manjše jezove na Khaburju in njegovih pritokih.
Z izvajanjem projekta Jugovzhodna Anatolija ( ali GAP) v 1970-ih je Turčija začela ambiciozen načrt za izkoriščanje voda Tigrisa in Evfrata za namakanje in proizvodnjo hidroelektrične energije ter zagotavljanje gospodarske spodbude svojemu jugovzhodu. GAP vpliva na skupno območje 75.000 kvadratnih kilometrov in približno 7 milijonov ljudi; predstavlja približno 10 odstotkov celotne površine in prebivalstva Turčije. Ko bo dokončan, bo GAP sestavljalo 22 jezov – vključno z jezom Keban – in 19 elektrarn ter bo zagotavljalo vodo za namakanje 1.700.000 hektarjev kmetijskih zemljišč, kar je približno 20 odstotkov namakalne zemlje v Turčiji. Daleč največji jez v GAP je jez Atatürk, ki je ok. 55 kilometrov severozahodno od Şanlıurfa. Ta 184 in 1820 metrov dolg jez je bil dokončan leta 1992; s čimer je nastal rezervoar, ki je tretje največje jezero v Turčiji. Z največjo zmogljivostjo 48,7 kubičnih kilometrov je rezervoar Atatürkovega jezu dovolj velik, da zadrži celoten letni pretok Evfrata. Dokončanje GAP je bilo načrtovano za leto 2010, vendar je bilo odloženo, ker je Svetovna banka zadržala financiranje zaradi pomanjkanja uradnega sporazuma o delitvi vode med Turčijo in državami dolvodnega toka Evfrata in Tigrisa.
Poleg jezov je Irak ustvaril tudi zapleteno mrežo prekopov, ki povezujejo Evfrat z jezerom Habanija, jezerom Tartar in rezervoarjem Abu Dibis; vse to se lahko uporabi za shranjevanje odvečne poplavne vode. Prek Šat wl Haj je Evfrat povezan s Tigrisom. Največji prekop v tem omrežju je glavni odtok ali tako imenovana 'Tretja reka'; zgrajen med letoma 1953 in 1992. Ta 565 kilometrov dolg prekop je namenjen izsušitvi območja med Evfratom in Tigrisom južno od Bagdada, da bi preprečili zasoljevanje tal zaradi namakanja. Omogoča tudi plovbo velikih tovornih barž do Bagdada.
Religija Islam V islamu hadisi pravijo, da je Mohamed rekel: »Zadnja ura ne bo prišla, preden Evfrat odkrije goro zlata, za katero se bodo ljudje borili. Devetindevetdeset od vsake stote bi umrlo, toda vsak človek med njimi bi rekel, da bi morda on bodi tisti, ki bo rešen« in da »tisti, ki ga [zlato] najde, naj ne vzame ničesar od tega«.Sahih Muslim, Book 041: 6918 & 6920 To naj bi bil eden od prihodnjih manjših znakov prihoda sodnega dne.
Krščanstvo