Gvatemala (, s polnim uradnim imenom Nueva Guatemala de la Asunción, mednarodno znano tudi kot Guatemala City) je glavno mesto Gvatemale in s približno milijonom prebivalcev (po popisu leta 2018) in največje mesto te srednjeameriške države. Predstavlja eno od 17 občin istoimenskega departmaja v upravni delitvi države. Pri tem širše metropolitansko območje sega na ozemlje desetih okoliških občin in naj bi po ocenah štelo več kot štiri milijone prebivalcev, kar je verjetno precej podcenjena številka, saj mnogi prebivalci barakarskih naselij na obrobju niso bili nikoli popisani. thumb|Glavni mestni trg z narodno palačo med versko procesijo
Mesto stoji v južnem delu osrednje Gvatemale, v gorski dolini Valle della Ermita (puščavnikova dolina) gorovja Sierra Madre de Chiapas na nadmorski višini približno 1500 m. Obkrožajo ga dvatisočaki, med njimi nekaj aktivnih vulkanov, kot je 2552 m visoki Pacaya, ki od 1960-ih redno bruha. Zaradi visoke lege je podnebje prijetno hladno.
Tu je večina vladnih uradov, pa tudi več kot polovica gvatemalske industrije, zato je mesto politično, gospodarsko in tudi prometno ter kulturno središče države. Sodobno mesto je bilo v veliki meri zgrajeno po letu 1918, ko je bilo zgodovinsko mesto skoraj v celoti porušeno v seriji katastrofalnih potresov. Od druge polovice 20. stoletja hitro raste zaradi priseljevanja z revnega in zaradi potresov še bolj ogroženega podeželja, zato se množijo barakarska naselja na obrobju. V njih živi približno tretjina prebivalcev.
Osrčje Gvatemale tvori osrednji park (Parque Central) z narodno palačo (Placio National) in rimskokatoliško stolnico (Catedral Metropolitana) na glavnem trgu. Med znamenitostmi so še Parque la Aurora, kjer stoji več muzejev in mestni živalski vrt ter park Minerva, kjer stoji ogromen betonski reliefni zemljevid departmaja.
Zgodovina Zgodnja zgodovina Poselitev območja, kjer danes stoji Ciudad de Guatemala, se je začela z domorodnimi Maji; ti so v Kaminaljuyuju zgradili veliko obredno središče. To obsežno majevsko naselje – največje zunaj majevskih nižin na polotoku Jukatan v jugovzhodni Mehiki – je svoj razcvet doživelo pred približno 2300 leti (okoli leta 300 pr. n. št.). Razcvet je bil posledica povečanega rudarjenja in trgovanja z obsidianom, dragocenim vulkanskim steklom (magmatsko kamnino), ki je bilo ključnega pomena za predkolumbovske civilizacije v Mezoameriki.Sharpe, Ashley E., Bárbara Arroyo, Javier Estrada, Gloria Ajú, and Emanuel Serech. “Dogs for the Gods, Fish for the Feast: The Ceremonial Role of Animals at Kaminaljuyu, Guatemala.” Latin American Antiquity 33, no. 2 (2022): 222. https://www.jstor.org/stable/27362414. Kaminaljuyu je nato okoli leta 300 n. št. skrivnostno propadel iz zgodovinsko še nepojasnjenih vzrokov. Novejše raziskave pa kažejo, da je do gospodarskega in političnega zatona Kaminaljuyuja prišlo v poznem klasičnem obdobju (550–800 n. št.), do dokončnega propada – ki so ga povzročili kmetijska in politična nestabilnost, hude suše ter izginjanje jezera – pa v končnem klasičnem obdobju (800–900 n. št.).Sharpe, Ashley E., Bárbara Arroyo, Javier Estrada, Gloria Ajú, and Emanuel Serech. “Dogs for the Gods, Fish for the Feast: The Ceremonial Role of Animals at Kaminaljuyu, Guatemala.” Latin American Antiquity 33, no. 2 (2022): 223. https://www.jstor.org/stable/27362414. Obredno središče Kaminaljuyu je bilo nedaleč od najstarejšega dela mesta Gvatemala. Danes je to mestni park.
V zgodnjem obdobju španske kolonizacije je bilo to majhno naselje s samostanom El Carmen, ustanovljenim leta 1620, nekaj časa po španski osvojitvi tega ozemlja.
Kolonialna zgodovina Serija uničujočih potresov leta 1773 je staro prestolnico province Antigua Gvatemala pustila v ruševinah To je bil tretji potres, ki ga je mesto doživelo po potresu leta 1717 in potresu leta 1751. Tako so se Španci odločili prestolnico preseliti nekam na varnejše mesto. Leta 1776 je bil sedež vlade prestavljen na sedanjo lokacijo mesta Gvatemala, to je v dolini, ki je manj potresno izpostavljena.
V novi prestolnici je osrednji trg postal znamenitost mesta zaradi svoje glavne znamenitosti, ogromne neoklasicistične metropolitanske stolnice Catedral Primada Metropolitana de Santiago, ki je bila večinoma zgrajena med letoma 1782–1815 in dokončana leta 1871. Služi kot središče rimskokatoliške cerkve v državi, stolnica gvatemalske nadškofije in rezidenca sedanjega nadškofa Gvatemale.
Medtem so v Antigui Gvatemali delali na obnovi struktur, kot je Palača generalnega kapitana, ki je bila močno poškodovana. To je bila palača, ki je takrat služila kot sedež kolonialne vlade generalne kapitanije Gvatemale od leta 1542 do neodvisnosti leta 1821. Danes služi kot mesto za več nacionalnih vladnih uradov, policije, turističnih agencij, skupaj z muzejskimi eksponati, vključno z Narodnim muzejem gvatemalske umetnosti.
Obdobje neodvisnosti Pol stoletja pozneje, po ratifikaciji akta o neodvisnosti Srednje Amerike, je mesto septembra 1821 postalo prestolnica na novo ustanovljenih neodvisnih Združenih provinc Srednje Amerike.
V naslednjih desetletjih 19. stoletja so v mestu zgradili nekaj pomembnih objektov, kot sta monumentalno gledališče Carrera v 1850-ih in današnja predsedniška palača v 1890-ih, ki še vedno služi kot sedež gvatemalskega predsednika. V tem času se je prestolnica širila okoli bulvarja 30 de Junio in drugod, pri čemer so bila žal potisnjena na rob oziroma razseljena domorodna ljudstva iz naselij na mestnem obrobju.
Potresa v letih 1917 in 1918 sta uničila številne stavbe v mestu Gvatemala, zgrajene v poznem 18. in v 19. stoletju – v obdobju 144 let po prejšnjih uničujočih potresnih sunkih, znanih kot potres Santa Marta leta 1773.
Kljub temu so revna naselja, ki so nastala po seriji potresov v letih 1917–1918, še naprej rasla in se širila, s tem pa se je povečevalo pomanjkanje osnovne infrastrukture, kot so pitna voda, kanalizacijski sistem, električno omrežje ter urejene in osvetljene ceste.
Desetletje pozneje je Gvatemala pod vodstvom nekdanjega generala in predsednika Jorgeja Ubica, ki je oblast utrdil v obliki avtoritarne diktature, vstopila v obdobje centraliziranega nadzora. V 1930-ih, sredi velike gospodarske krize, ki je prizadela gospodarstva številnih držav, je Ubicova vlada začela izvajati obsežne javne gradbene projekte, kot sta hipodrom in nove stavbe. Mednje je sodila tudi zasnova in gradnja Nacionalne palače (zgrajene med letoma 1939 in 1943), ki je služila kot uradna rezidenca in sedež predsednika republike. Po trinajstih letih vladanja je bil Ubico leta 1944 odstavljen v gvatemalski revoluciji; šlo je za demokratično gibanje, ki ga v državi še danes vsako leto obeležujejo, podobno kot dan neodvisnosti Srednje Amerike.
Sodobna zgodovina Mesto Gvatemala je gospodarsko, upravno in kulturno središče države Gvatemale. Prav tako deluje kot glavno prometno vozlišče države; v njem je mednarodno letališče La Aurora, mesto pa je tudi izhodišče ali končna točka večine glavnih gvatemalskih cest. Mesto s svojim močnim gospodarstvom privablja na stotine tisočev migrantov z gvatemalskega podeželja in notranjosti ter služi kot glavna vstopna točka za večino tujih priseljencev, ki se želijo naseliti v Gvatemali.
Poleg številnih restavracij, hotelov, trgovin in sodobnega sistema hitrega avtobusnega prometa (BRT) z imenom Transmetro mesto ponuja tudi številne umetnostne galerije, gledališča, športne objekte in muzeje (vključno z zbirkami predkolumbovske umetnosti) ter vse bogatejšo kulturno ponudbo. V mestu Gvatemala se nahajata tudi kinodvorana IMAX in filmski festival Ícaro (Festival Ícaro), kjer so premierno prikazani neodvisni filmi, posneti v Gvatemali in Srednji Ameriki.
Mesto Gvatemala je še naprej izpostavljeno nenavadno velikemu številu naravnih in podnebnih nesreč (zlasti pogostim potresom); med najnovejšimi sta dve nesreči, ki sta mesto prizadeli sočasno maja 2010: izbruh vulkana Pacaya in dva dni pozneje siloviti nalivi, ki jih je prinesla tropska nevihta Agatha.
Geografija thumb|right|Plaza de la Republica, mesto Gvatemala Mesto Guatemala leži v goratem predelu države, med pacifiško obalno nižino na jugu in severnim nižavjem pokrajine Petén.
Mestno območje se je v zadnjem času zelo hitro širilo in vključilo večino sosednjih občin – Villa Nueva, San Miguel Petapa, Mixco, San Juan Sacatepequez, San José Pinula, Santa Catarina Pinula, Fraijanes, San Pedro Ayampuc, Amatitlán, Villa Canales, Palencia in Chinautla –, s čimer je nastalo območje, ki ga danes poznamo kot metropolitansko območje mesta Guatemala.
Mesto je razdeljeno na 22 območij (imenovanih »Zonas«), zasnovanih po urbanističnem načrtu Raúla Aguilarja Batresa; vsako območje ima svoje ulice (»Calles«), avenije (»Avenidas«) in včasih diagonalne ulice (»Diagonal«), zaradi česar je iskanje naslovov v mestu precej preprosto. Območja so oštevilčena od 1 do 25, pri čemer območja 20, 22 in 23 ne obstajajo, saj bi sicer spadala na ozemlje drugih občin. Naslovi so določeni na podlagi številke ulice ali avenije, ki ji sledita vezaj in razdalja v metrih od križišča.
Prvo območje (Zona Uno) predstavlja zgodovinsko središče (Centro Histórico), ki leži v samem srcu mesta in gosti številne pomembne zgodovinske stavbe, med drugim Nacionalno palačo kulture (Palacio Nacional de la Cultura), metropolitansko stolnico, nacionalni kongres, predsedniško palačo (Casa Presidencial), nacionalno knjižnico in Trg ustave (Plaza de la Constitución, nekdanji Centralni park). Mestne oblasti si prizadevajo za revitalizacijo tega pomembnega dela mesta.
Ko je bilo mesto leta 1773 ustanovljeno, so bile ulice pravokotno razporejene okoli osrednjega trga. Staro mestno jedro je razmeroma nizko, kar je posledica protipotresne uredbe iz leta 1918, po kateri je bilo dovoljeno zgraditi največ dve nadstropji.
V poskusu nadzora nad hitro rastjo mesta je občinska vlada (Municipalidad de Guatemala), ki jo vodi dolgoletni župan Álvaro Arzú, izvedla načrt za osredotočanje rasti vzdolž pomembnih glavnih cest in uporabo značilnosti tranzitno usmerjenega razvoja (TOD). Namen tega načrta, imenovanega POT (Plan de Ordenamiento Territorial), je omogočiti gradnjo višjih stavbnih struktur mešane rabe ob velikih magistralnih cestah in postopno zmanjševanje višine in gostote, ki se odmikajo od njih. Prav tako je treba omeniti, da so glede na to, da je letališče na jugu mesta, v gradbenem kodeksu uporabljene višinske omejitve, ki temeljijo na letalskih vidikih. To omejuje največjo višino stavbe na 60 metrov (200 čevljev) v coni 10, do 95 metrov (312 čevljev) v coni 1.
Podnebje Kljub svoji legi v tropih ima mesto Gvatemala tropsko savansko podnebje (Köppen Aw), ki meji na vlažno subtropsko podnebje (Cwa), zaradi relativno visoke nadmorske višine, ki znižuje povprečne temperature. Mesto je na splošno zelo toplo, skoraj spomladansko, skozi vse leto.
V sušnem obdobju občasno postane vroče, vendar ne tako vroče in vlažno kot v srednjeameriških mestih ob morju. Najbolj vroč mesec je april. Deževno obdobje traja od maja do oktobra, kar sovpada s sezono tropskih neviht in orkanov v zahodnem Atlantskem oceanu in Karibskem morju, medtem ko se sušno obdobje razteza od novembra do aprila. Mesto lahko občasno piha, kar vodi tudi do nižjih temperatur okolja.
Povprečna letna temperatura v mestu je 22–28 °C podnevi in 12–17 °C ponoči; povprečna relativna vlažnost je 82 % zjutraj in 58 % zvečer.
Vulkanska dejavnost Iz mesta so vidni štirje stratovulkani, od katerih sta dva aktivna. Najbližji in najbolj aktiven je Pacaya, ki občasno izbruhne veliko količino pepela. Ti vulkani ležijo južno od Valle de la Ermita in predstavljajo naravno oviro med mestom Gvatemala in pacifiškim nižavjem, ki opredeljuje južne regije Gvatemale. Volcán de Agua, Volcán de Fuego, Pacaya in Acatenango sestavljajo linijo 33 stratovulkanov, ki se razteza po širini Gvatemale, od salvadorske meje do mehiške meje.
Potresi