Italijanske oborožene sile (uradno ; kratica: FF.AA.) so oborožene sile Republike Italije, ki so bile ustanovljene leta 1861 z ustanovitvijo Kraljevine Italije. Sile nadzoruje profesionalni Vrhovni obrambni svet Italijanske republike, kateremu predseduje predsednik Italijanske republike. Od same ustanovitve zveze NATO so del njenega zavezništva.

Zgodovina

Zgodnje obdobje Zgodovina italijanske vojske sega v obdobje Kraljestva dveh Sicillj, ki je bila glavna sila, ki je združila Italijo v 19. stoletju. Sodelovale so v skupno treh italijanskih vojnah za neodvisnost, ki so bile usmerjene predvsem proti Avstrijskemu cesarstvu.

Prva svetovna vojna Italijanske oborožene sile so sodelovale tudi med prvo svetovno vojno proti Centralnim silam, predvsem proti Avstro-Ogrski, proti kateri so bile dokaj neuspešne. Bojevale so se predvsem v Alpah, zaradi neugodnega terena pa so kot napadajoče sile imele velike izgube, v dvanajsti soški bitki pa so celo utrpele velik poraz s strani združenih sil Nemčije in Avstro-Ogrske, ki so jih porinile vse do reke Piave. Kljub temu so zaradi svojih zaveznikov, ki so izčrpali Centralne sile, uspele končati vojno kot zmagovalke.

Druga svetovna vojna Italijanska vojska je bila močno udeležena v drugi svetovni vojni, kjer so bile na strani sil osi. Podobno kot v prvi svetovni vojni so bile v svojih kampanijah dokaj neuspešne, še posebej pa proti Grčiji, ki jo je po uspešnem prodoru iz današnje Albanije v Epir uspela poriniti nazaj v Albanijo navkljub navidezni italijanski premoči. Italija je nato z nemško pomočjo uspela zasesti del Grčije in dele Kraljevine Jugoslavije. Na afriški fronti in v Sredozemskem morju je bila sprva uspešna Veliki Britaniji, vendar je na koncu morala zaprositi za pomoč Tretji rajh, ki je bil prav tako neuspešen. Po zavezniški invaziji na Sicilijo je razglasila kapitulacijo, njene enote pa so prešle bodisi pod nemško bodisi zavezniško upravo. Med vojno je na severu Italije v smeri Nemčije potekal tudi partizanski komunistični odpor. Vojno je Italija končala kot poraženka, SFR Jugoslaviji pa je morala odstopiti nekatera med vojno okupirana ozemlja.

Obdobje po drugi svetovni vojni Po drugi svetovni vojni je bila na podlagi referendumske odločitve 18. junija 1946 razglašena italijanska republika, posledično so se preimenovale tudi dotedanje Kraljeve italijanske oborožene sile. Do leta 1949, ko je Italija vstopila v NATO, je bila država pod vojaškimi omejitvami, nato pa je prejela izdatno ameriško pomoč preko Programa skupne obrambne pomoči (Mutual Defence Assistance Programme).

Organizacija Znotraj Italijanskih oboroženih sil obstajajo naslednje zvrsti: Italijanska kopenska vojska Italijanska vojna mornarica Italijansko vojno letalstvo Korpus karabinjerjev (od leta 2000) Finančna straža

Prve štiri veje upravlja Obrambno ministrstvo, Finančno stražo pa Finančno ministrstvo.

Pod Italijanske oborožene sile pa spadajo še nekatere druge (pol)avtonomne, paravojaške organizacije: Vojaški korpus Rdečega križa Italije, Korpus prostovoljnih bolničark Rdečega križa Italije, Vojaški korpus Suverenega malteškega vojaškega reda (s Korpusom prostovoljnih bolničark SMOM) in Vojaški ordinariat Italije.

Policija ni šteta med državne oborožene sile, saj ne velja za vojaško organizacijo. Njene naloge so namreč predvsem vzdrževanje javnega reda, zato je vključena v Notranje ministrstvo.

Italijanska obalna straža ravno tako ni šteta kot del Italijanskih oboroženih sil, čeprav je pred kratkim bila del mornarice.

Posebne komponente Te komponente so direktno pod poveljstvom general štaba italijanske vojske v Rimu saj so strateškega pomena.

Vesoljske sile Od leta 2021 so bile COVI-ju zaupane dodatne funkcije v vesoljskem in kibernetskem sektorju za lažje poveljevanje operacijam na petih področjih (kopno, morje, zrak, vesolje in kibernetsko okolje).

Poveljstvo vesoljskih operacij: skupni organ italijanskih oboroženih sil za usklajevanje nacionalne vesoljske strategije. Poveljstvo za nadzor operacij v zračnem prostoru in vesolju: vmesno poveljstvo za operativni nadzor zračnega prostora in vesoljske dejavnosti pod poveljstvom italijanskih zračnih sil.

Kibernetske sile

Poveljstvo omrežnih operacij: skupni operativni organ italijanskih oboroženih sil, ki je odgovoren za obrambo italijanskega kibernetskega prostora.

Specialne sile Znotraj oboroženih sil so bile nekatere enote sčasoma določene za izvajanje specialnih operacij, ki jih usklajuje Skupno poveljstvo za operacije specialnih enot (CO.FS).

Specialne enote (TIER 1);

Obstajajo tudi operativne podporne enote:

Sile za specialne operacije (TIER 2);

Enota za specialne operacije Crown (TIER 3).

Amfibijske sile Izkrcajne sile predstavljajo amfibijsko komponento oboroženih sil, ki je vključena v italijansko mornarico.

Vključujejo:

Marinsko brigado "San Marco" (MM) Lagunski polk "Serenissima" (EI)

Vojaško zdravstvo Zdravstveno službo oboroženih sil usklajuje Generalni inšpektorat za vojaško zdravstvo, organ v okviru Generalštaba obrambe. Vsaka oborožena sila ima tudi svoj zdravstveni korpus:

Sredstveni korpus italijanske vojske Pomorski vojaški zdravstveni korpus Zdravstveni korpus letalskih sil Zdravstvena služba karabinjerjev

Pomožni korpus Obstajajo tudi pomožni vojaški korpusi za izvajanje nalog v nujnih primerih v miru in vojni. Sestavljeni so iz prostovoljnega osebja v rezervnem statusu, njihova primarna naloga pa je vojaška zdravstvena oskrba.

Prostovoljni vojaški korpus italijanskega Rdečega križa Podrobno o isti temi: Prostovoljni vojaški korpus italijanskega Rdečega križa in prostovoljne medicinske sestre italijanskega Rdečega križa.

Prostovoljni vojaški korpus italijanskega Rdečega križa je poseben pomožni prostovoljni vojaški korpus italijanskih oboroženih sil. Uradno je vstopil v vrste oboroženih sil s podelitvijo vojne zastave z zakonom št. 342 z dne 25. junija 1985. Sestavljajo ga izključno odpuščeni prostovoljci, registrirani v enotnem registru, ki vključuje vodstvene kategorije zdravnikov, komisarjev in farmacevtov ter kategorijo pomožnega osebja. Skupno je v rezervi približno 19.000 pripadnikov in v aktivni službi 300.

V skladu s konvencijami mednarodnega humanitarnega prava in veljavnimi zakoni v Italiji se lahko Prostovoljni vojaški korpus uporabi tako v mirnem kot v vojnem času. V času vojne ali oboroženega spopada italijanski vojaški korpus Rdečega križa:

skrbi za evakuacijo in oskrbo ranjenih in bolnih; izvaja zdravstvene in podporne naloge, povezane z dejavnostmi civilne zaščite; upravlja naloge, povezane z iskanjem in pomočjo vojnim ujetnikom, internirancem in pogrešanim osebam, beguncem, deportirancem in prosilcem za azil.

V mirnem času mora Italijanski vojaški korpus Rdečega križa v skladu z navodili in pod nadzorom Ministrstva za obrambo pripraviti svoje osebje, materiale, vozila in objekte, da bi nenehno zagotavljal učinkovitost svojih storitev v vseh okoliščinah (člena 10 in 11 predsedniškega odloka št. 613 z dne 31. julija 1980). Podpira ga Prostovoljni medicinski korpus Italijanskega Rdečega križa.

Vojaški korpus ACISMOM Posebni prostovoljni pomožni korpus italijanske vojske Združenja italijanskih vitezov Suverenega malteškega vojaškega reda je poseben pomožni vojaški korpus italijanske vojske. Ustanovljen je bil 20. marca 1876 s prvim sporazumom o "sodelovanju" z vojaško zdravstveno službo z namenom zagotavljanja zdravstvene in duhovne oskrbe bolnim in ranjenim v vojni. Leta 1940 je bil ustanovljen Korpus prostovoljnih medicinskih sester Združenja italijanskih vitezov Suverenega malteškega vojaškega reda, ki je zdaj upokojen.

Od konca druge svetovne vojne je bil vojaški korpus namenjen predvsem pomoči prebivalstvu, ki so ga prizadele naravne nesreče in ujme, tako v Italiji kot v Severni Afriki. Od leta 1991 je vojaški korpus SMOM sodeloval v mednarodnih policijskih dejavnostih na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Kasneje je uradno postal ena od oboroženih sil države s podelitvijo vojne zastave med vlado D'Aleme I z zakonom št. 27 z dne 2. avgusta 1999.

Od leta 2004 so bili nekateri zdravstveni častniki korpusa vključeni v zdravstvene ustanove, ki so sledile italijanski vojski in so prisotne na Balkanu, da bi izvajale različne humanitarne in podporne operacije.

Vojaški ordinariat Italijanski vojaški ordinariat je osebna volilna enota Katoliške cerkve z edinstvenimi značilnostmi. Vodi ga vojaški ordinarij nadškof za Italijo. Člani OMI vključujejo: vojaške vernike; civiliste, ki služijo v oboroženih silah, njihove družine (zakonca in otroke, vključno z odraslimi otroki, če živijo v zunajzakonski skupnosti); sorodnike in pripadnike vojske, ki živijo v zunajzakonski skupnosti; študente vojaških šol in akademij; paciente in osebje vojaških bolnišnic, domov za ostarele in podobnih ustanov; ter vse vernike, ki redno opravljajo dolžnosti, ki jim jih dodeli vojaški ordinarij ali so jim dodeljene z njegovim soglasjem.

Duhovniki italijanskega vojaškega ordinariata so torej vpisani v oborožene sile, duhovniki pa so postavljeni izenačeno s častniki. Da bi jim bolje služili, je italijanski ordinariat razdeljen na šestnajst geografskih pastoralnih con.

Sklici

Glej tudi

seznam oboroženih sil Stella d'Italia

Zunanje povezave Uradna stran Vrhovnega obrambnega sveta

Italija Kategorija:Italija Kategorija:Vojaške enote, ustanovljene leta 1946 *