Diego María de la Concepción Juan Nepomuceno Estanislao de la Rivera y Barrientos Acosta y Rodríguez, mehiški slikar, * 8. december 1886, Guanajuato, Mehika, † 24. november 1957, Ciudad de México, Mehika.
Diego Rivera je bil pomemben mehiški slikar. Njegove velike freske so pripomogle k uveljavitvi mehiškega muralizma. Med letoma 1922 in 1953 je Rivera slikal freske v Ciudadu de México, Chapingo, Cuernavaci, San Franciscu, Detroitu, New Yorku in drugod. Leta 1931 je Muzej moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku priredil retrospektivno razstavo njegovih del; to je bilo, preden je dokončal svojo serijo 27 slik, znano kot Freske v Detroitu.
Rivera je bil večkrat poročen in imel številne otroke, vključno z vsaj eno naravno hčerko. Njegov prvi otrok in edini sin je umrl pri dveh letih. Njegova tretja žena je bila mehiška umetnica Frida Kahlo, s katero je imel nestanoviten odnos, ki se je nadaljeval do njene smrti. Poročen je bil petič s svojim agentom.
Zaradi njegovega pomena v umetnostni zgodovini države je mehiška vlada razglasila dela Rivero za monumentos historicos. Od leta 2018 ima Rivera rekord z najvišjo ceno na dražbi za delo latinskoameriškega umetnika. Slika iz leta 1931, ki je del rekordne zbirke Peggy Rockefeller in Davida Rockefellerja, je bila prodana za 9,76 milijona ameriških dolarjev.
Življenjepis
Rivera se je rodil 8. decembra 1886 kot eden od fantov dvojčkov v Guanajuatu v Mehiki, v družini Maríe del Pilar Barrientos in Diega Rivere Acosta, bogatega para."Diego Rivera Began Drawing As A Toddler" , JRank Njegov brat dvojček Carlos je umrl dve leti po rojstvu.online biography Retrieved October 13, 2010
Njegova mati María del Pilar Barrientos naj bi imela prednike spreobrnjence (španski predniki, ki so bili v 15. in 16. stoletju prisiljeni preiti iz judovstva v katolištvo). Rivera je leta 1935 zapisal: »Moje judovstvo je prevladujoč element v mojem življenju«, čeprav Rivera ni bil nikoli vzgojen, da bi prakticiral kakšno judovsko vero, je čutil, da je njegovo judovsko poreklo vplivalo na njegovo umetnost in mu vcepilo »sočutje z zatiranimi množicami«. Diego je bil mehiškega, španskega, indijskega, afriškega, italijanskega, judovskega, ruskega in portugalskega porekla.
Brat dvojček Diega Rivere je umrl leta 1888; njegova mama je leta 1891 rodila hčerko po imenu Maria. Levo usmerjeni članki očeta, avtorja in sourednika liberalne revije El Demócrata so tako razjezili njegove kolege in konservativni del bralcev, da so napadli celo njegovo družino. Po špekulacijah v rudarskem poslu se je podjetje leta 1892 preselilo v Ciudad de México, kjer se je Diego starejši zaposlil v državni službi. Vendar je oče že od malih nog skrbel za sinovo izobraževanje: Diego junior se je že pri štirih letih naučil brati.Andrea Kettenmann: Rivera, S. 8. Od leta 1894 je obiskoval Colegio Católico Carpantier. Njegov talent za risanje je od tretjega razreda dalje napredoval z dodatnimi večernimi tečaji na Academia de San Carlos. Leta 1898 se je tam po prejemu štipendije vpisal kot redni študent.Luis-Martín Lozano, Juan Rafael Coronel Rivera (Hrsg.): Diego Rivera. Sämtliche Wandgemälde. Taschen, Köln 2008, S. 646: 20 pesos monatlich, gestiftet von Staatspräsident Porfirio Díaz.
Posledično je Diego Rivera prišel v stik z zelo različnimi koncepti umetnosti. Kot svoje glavne učitelje na Akademiji (v tem vrstnem redu) omenja Félix Parra, José María Velasco in Santiago Rebull. Rebull, ki je spoznal fantovski talent in najbrž bi ga imel raje kot nadlogo svojih sošolcev, je bil učenec Jean Auguste Dominique Ingresa in privrženec Nazarencev, medtem ko je bil Parra naturalist z zanimanjem za predšpansko Mehiko. Tečaj je sledil evropskemu modelu s tehničnim usposabljanjem, racionalnimi raziskavami in pozitivističnimi ideali.
Rivera je delal tako v studiu kot v naravi, pri čemer se je močno usmeril v Velasco, s katere perspektive mu je poučevanje koristilo. Predvsem je sledil svojemu učitelju pri upodabljanju posebnih barv značilne mehiške pokrajine.Andrea Kettenmann, S. 9. Na akademiji je Rivera spoznal tudi krajinskega slikarja Gerarda Murilla, ki je bil pred kratkim v Evropi. Murillo je na študenta umetnosti vplival s tem, da je cenil domorodno ameriško umetnost in mehiško kulturo, kar se je pojavilo v poznejšem delu Rivere. Poleg tega je Murillo Rivero poučeval o moderni umetnosti v Evropi, zaradi česar je sam želel potovati v Evropo.Andrea Kettenmann, S. 11.
Rivera v svoji avtobiografiji občuduje Joséja Guadalupeja Posado, ki ga je v tem času spoznal in cenil. Leta 1905 je zapustil akademijo. Leta 1906 je prvič razstavil 26 svojih del, večinoma krajine in portrete, na letni likovni razstavi Academia de San Carlos, ki jo je organiziral Murillo in je lahko prodal tudi svoja prva dela.
Prvo bivanje v Evropi Januarja 1907 je Diego Rivera lahko odpotoval v Španijo zahvaljujoč štipendiji Teodora A. Dehese, guvernerja zvezne države Veracruz in njegovim prihrankom od prodaje. Na priporočilo Murilla se je pridružil delavnici Eduarda Chicharra y Agüerasa, enega vodilnih španskih realistov. Slikar je tudi Riveri svetoval, naj v letih 1907 in 1908 potuje po Španiji, da spozna različne vplive in trende. V naslednjih letih je Rivera v svojih delih preizkusil različne sloge. V Muzeju Prado je prerisoval in preučeval slike El Greca, Francisca de Goye, Diega Velázqueza in flamskih slikarjev. Riveri je v špansko avantgardo v Madridu predstavil dadaistični pisatelj in kritik Ramón Gómez de la Serna.Andrea Kettenmann, S. 13. Leta 1908 je Rivera razstavljal na drugi razstavi študentov Chicharra.
Spodbujen s strani avantgardnih prijateljev je Rivera leta 1909 odpotoval v Francijo in obiskoval muzeje, razstave in predavanja. Delal je tudi v šolah Montparnassa in na bregovih Sene. Poleti 1909 je odpotoval v Bruselj. Tu je spoznal šest let starejšo rusko slikarko Angelino Beloff, umetnico iz predrevolucionarnega Ruskega imperija. Poročila sta se leta 1911 in imela sina Diega (1916–1918), ki je umrl mlad. Postala je njegov prvi partner in ga spremljala v London. Tam je preučeval dela Williama Hogartha, Williama Blaka in Williama Turnerja. Konec leta se je Rivera v spremstvu Beloffove vrnil v Pariz in leta 1910 prvič predstavil dela na razstavi Société des Artistes Indépendants. Ko mu je štipendija potekla, se je Rivera sredi leta vrnil v Mehiko prek Madrida, kamor je prišel avgusta 1910.
Novembra je nekaj svojih del razstavil v Academia de San Carlos v okviru umetniške razstave ob stoletnici osamosvojitve Mehike. Med njegovim bivanjem je izbruhnila mehiška revolucija. Za trditev, ki jo je podal sam Rivera, da se je boril skupaj z Emilianom Zapato na začetku revolucije, ni mogoče najti nobenih dokazov, tako da je zelo verjetno legenda, ki se je pojavila kasneje. Kljub političnim pretresom je bila razstava za Rivero umetniški in finančni uspeh, sedem slik je kupila mehiška vlada.Luis-Martín Lozano, Juan Rafael Coronel Rivera (Hrsg.): Diego Rivera. Sämtliche Wandgemälde, Köln 2008, S. 647. Z izkupičkom se je junija 1911 lahko vrnil v Evropo.
Drugo bivanje v Evropi Junija 1911 se je Diego Rivera vrnil v Pariz, kjer se je preselil v stanovanje k Angelini Beloff. Spomladi 1912 sta odšla v Kastilijo. Med bivanjem v Toledu je Rivera spoznal več latinskoameriških umetnikov, ki so živeli v Evropi. Bil je še posebej v tesnem stiku s svojim rojakom Angelom Zárrago. V Španiji je Rivera eksperimentiral s pointilizmom. Po vrnitvi v Pariz jeseni 1912 sta se z Angelino Beloff preselila na Rue du Départ. V soseski so živeli umetniki Piet Mondrian, Lodewijk Schelfhout in slikar Conrad Kickert - takrat dopisnik nizozemske tedenske revije De Groene Amsterdammer Michel Seuphor: Piet Mondrian. Leben und Werk, Verlag M. DuMont Schauberg, Köln 1957, S. 86 - na njihovo delo je vplival Paul Cézanne. Takrat so se v Riverovem slikarstvu čutili prvi kubistični vplivi. Razvil je svoje razumevanje kubizma, ki je bilo pri njem bolj pisano kot pri drugih kubistih. Potem ko je leta 1914 postal prijatelj z Juanom Grisom, so njegova dela pokazala tudi vplive del tega Španca. Andrea Kettenmann, S. 15-16
Leta 1913 je v Salon d'Automne razstavil svoje prve kubistične slike. Tistega leta je sodeloval tudi na skupinskih razstavah v Münchnu in na Dunaju, leta 1914 pa v Pragi, Amsterdamu in Bruslju. Takrat je bil Diego Rivera zelo aktivno vključen v teoretske razprave kubistov. Eden njegovih najpomembnejših sogovornikov je bil Pablo Picasso. Aprila 1914 je galerija Berthe Weill organizirala prvo samostojno razstavo Rivere, na kateri je bilo mogoče videti 25 njegovih kubističnih del. Nekatera dela je lahko prodal, zato se je njegovo finančno stanje izboljšalo. To je Riveri in Beloffuvi omogočilo, da sta julija z drugimi umetniki odpotovala na Majorko, kjer je Rivera izvedel za izbruh prve svetovne vojne. Zaradi vojne je njuno bivanje na otoku trajalo dlje, kot je bilo načrtovano. Preko Barcelone sta odpotovala v Madrid, kjer je Rivera spoznal različne španske in latinskoameriške intelektualce. Tam je leta 1915 sodeloval na razstavi Los pintores íntegris, ki jo je organiziral Gómez de la Serna, na kateri so bila kubistična dela prvič razstavljena v Španiji in sprožila burne razprave.Andrea Kettenmann, S. 17.
Poleti 1915 se je Rivera vrnil v Pariz, kjer ga je obiskala njegova mama. Od nje in mehiških intelektualcev v Španiji je prejel informacije o političnih in družbenih razmerah v svoji domovini. Rivera je dobrohotno spremljal razvoj revolucije v svoji domovini in to obravnaval tudi v svojem delu. Leta 1915 je Rivera začel afero z rusko umetnico Marevno Vorobev-Stebelsko, ki je trajala do njegove vrnitve v Mehiko. S svojim slikarstvom je dosegel vse več uspeha. Leta 1916 je Diego Rivera sodeloval na dveh skupinskih razstavah postimpresionistične in kubistične umetnosti v Moderni galeriji Mariusa de Zayasa v New Yorku. Oktobra istega leta je imel samostojno razstavo Razstava slik Diega M. Rivere in mehiške umetnosti pred osvajanjem.Andrea Kettenmann, S. 19. Poleg tega se mu je to leto iz razmerja z Angelino Beloff rodil prvi sin Diego.
Leta 1917 je direktor Galerie L’Effort moderne Léonce Rosenberg za dve leti zaposlil Diega Rivero. Angelina Beloff ga je predstavila diskusijski skupini, ki jo je za umetnike in ruske emigrante organiziral Henri Matisse in se tam udeležil metafizičnih razprav. Ti so vplivali na Riverovo delo z bolj nenavadnim slogom in poenostavljenimi kompozicijami. Spomladi je Rivera prišel v konflikt z umetnostnim kritikom Pierrejem Reverdyjem, ki je postal eden vodilnih teoretikov kubizma in je o delih Diega Rivere slabo razpravljal. Med njima je prišlo do pretepai. Posledično se je Diego Rivera obrnil od kubizma in se vrnil k figurativnemu slikarstvu. Prekinil je tudi z Rosenbergom in Picassom, zaradi česar so se Braque, Gris, Léger in njegovi prijatelji, Jacques Lipchitz in Gino Severini, obrnili stran od njega. Pozimi 1917 je zaradi zapletov zaradi gripe umrl njegov prvi sin.
Skupaj z Angelino Beloff se je Rivera leta 1918 vselil v stanovanje v bližini Champ de Mars. Vpliv Cézanna je bil opazen na njegovih slikah, v nekaterih tihožitjih in portretih tudi vpliv Ingresa.Andrea Kettenmann, S. 20. Rivera je prevzel fauvistične elemente, pa tudi slog in barvno shemo Renoirja. Ta vrnitev k figurativnemu slikarstvu je našla podporo umetnostne pisateljice Élie Faure, na razstavi katere je mehiški slikar Les Constructeurs že sodeloval leta 1917. Faure je imel velik vpliv na nadaljnji razvoj Rivere, ker se je zanimal za umetnost italijanske renesanse in se z njim pogovarjal o družbenem statusu umetnosti. Zato je Diego Rivera menil, da je stensko slikarstvo oblika upodabljanja.