Izgorelost je stanje psihofizične izčrpanosti zaradi prevelikih delovnih obremenitev ali zmanjšane sposobnosti prenašati delovne obremenitve ali prevelike prizadevnosti oziroma vneme.https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/8480150/izgorelost?query=izgorelost&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 13. 7. 2024. Prvi je pojem izgorelost zapisal v Nemčiji rojeni ameriški psiholog Herbert Freudenberger, leta 1974.Kokalj, Jošt, Bilban, Marjan (2015). Stresorji in izgorelost med študenti medicine. Medicinski razgledi, letnik 54, številka 3, str. 335-345. Pojem naj bi temeljil na noveli A Burn – Out Case, pisatelja Graham Greena, iz leta 1961. Novela opisuje glavnega junaka, ki trpi za simptomi izgorelosti.
Izgoreli posamezniki imajo lahko težave v medosebnih odnosih, spremenijo lahko stališča do dela, življenja, zmanjša se njihova učinkovitost.Boštjančič, 2012b Je enako pogosta pri moških in ženskah, v vseh starostih, pri vseh stopnjah izobrazbe in na vseh delovnih mestih. Bolj je razširjena med 30. in 40. letom starosti, ogroženost razvoja izgorelosti pa narašča s stopnjo izobrazbe.Boštjančič, 2012c Zaradi škode, ki nastane v organizaciji, so preventivni ukrepi cenejša in časovno manj potratna možnosti kot izvajanje ukrepov, ko se izgorelost pri zaposlenih že pojavi.Boštjančič, 2012a Večina individualnih preventivnih programov pomoči je v obliki osveščanja, izobraževanja, delavnic, usmerjenih k tehnikam soočanja s stresom. Organizacijski programi pomoči so daljši in učinkovitejši od individualnih, osredotočajo pa se na spremembo delovnih postopkov. Najbolj raziskan vprašalnik izgorelosti je Maslachin vprašalnik izgorelosti, ki temelji na tridimenzionalnem opisu izčrpanosti, cinizma in osebne neučinkovitosti.
Izgorelost je vključena v Mednarodno klasifikacijo bolezni 10. in 11. izdaje, vendar ne kot motnja, ampak samo kot »poklicno stanje«. V klasifikacijo duševnih motenj DSM-5 ni vključena. V Sloveniji je v rabi kot dopolnilna diagnoza, zato jo zdravniki navedejo kot diagnozo glede na prevladujoče simptome (npr. kot depresivno motnjo). Motnjo prepoznavajo in bolnike tudi usmerjajo v njeno zdravljenje.
Opredelitev izgorelosti
Izgorelost je podaljšan odziv na kronične čustvene in interpersonalne stresorje.Leiter, Maslach in Schaufeli, 2011 Večinoma se pojavlja kot izgorelost pri delu, ni pa nujno. Definirana je s tremi razsežnostmi kontinuuma: izčrpanost – depersonalizacija – zmanjšana učinkovitost. Komponenta izčrpanosti se nanaša na pomanjkanje energije, čustveno izčrpanost in osiromašenost emocionalnih in psihičnih virov. Zaposleni je depresiven, apatičen, razdražljiv, doživlja otopelost in je zdolgočasen.Nose, 2009 Komponenta depersonalizacije predstavlja interpersonalni kontekst, nanašajoč se na negativen odnos do dela in neobčutljivost na različne vidike dela. Izgoreli zaposleni se manj zainteresira za delo, ima odpor do odhajanja v službo, nenehno se pritožuje zaradi odpora do dela in prevelikih zahtev ter se negativno odziva na sodelavce in njihove predloge. Je neoseben, ciničen, ima negativen odnos in čustva do sodelavcev. Komponenta zmanjšane učinkovitosti ali pomanjkanje dosežkov predstavlja dimenzijo samoocene in se nanaša na občutja nekompetentnosti ter pomanjkanje produktivnosti in uspehov na delovnem področju. Pri izgorelem posamezniku se pojavlja razočaranje in pomanjkanje zadovoljstva tako pri delu kot doma, zaradi neizpolnjevanja preteklih in sedanjih pričakovanj ter ciljev. Sčasoma se s tem, da njegovi napori ne dajo želenih rezultatov, sprijazni in se neha truditi. Pomembnost trikomponentnega modela se kaže v tem, da povezuje individualni aspekt s socialnim kontekstom posameznika in vključuje njegovo pojmovanje tako sebe kot drugih na delovnem mestu.
Vzroki in tveganje za nastanek izgorelosti
Eden od vzrokov za izgorevanje na delovnem mestu je neravnovesje med količino energije, ki jo zaposleni vloži v delo in odnose, ter med tem, koliko energije dobi povrnjene nazaj. Ovire pri tem so lahko zunanje, npr. pritiski socialnega okolja, ali pa notranje, npr. posameznikovi notranji konflikti. Na nastanek izgorelosti pa ne vpliva le en dejavnik, temveč večje število dejavnikov in intenzivnost stresorjev na delovnem mestu, posameznikovo doživljanje delovnega stresa glede na njegove zmožnosti spoprijemanja z njim itd.
Za izgorelost so najbolj dovzetni posamezniki z nizko čustveno stabilnostjo, nizkim samospoštovanjem in samopodobo, ter tudi posamezniki s storilnostno pogojeno samopodobo. Za slednjo je značilna visoka samodisciplina, samokritičnost, perfekcionizem in visoko vrednotenje poslovne uspešnosti. Takšni zaposleni od sebe zahtevajo samo popoln uspeh, so ambiciozni in se ženejo prek vseh meja. Vzdrževanje pozitivne storilnostne samopodobe je zato težje, kajti če popolnega uspeha ne dosežejo, se njihova samopodoba začne rušiti. Poleg tega so za izgorelost dovzetni tudi bolj nesrečni, tesnobni posamezniki, z zunanjim lokusom kontrole– menijo, da drugi vplivajo in usmerjajo njihovo ravnanje in s pasivni stilom spoprijemanja s težavami. Bolj dovzetni za izgorelost so mladi zaposleni in tisti, na začetku kariere. Ti se soočajo s poklicno socializacijo in novimi zahtevami. Starejši pa so bolj zreli in stabilni, kar lahko deluje kot varovalni mehanizem proti stresu in posledično izgorelosti. Pri ženskah je vzrok za izgorelost večkrat čustvena izčrpanost, pri moških pa depersonalizacija. Večje tveganje za razvoj delovne izgorelosti predstavlja skupina visoko izobraženih, na delovnih mestih z veliko odgovornosti, neporočenih in brez družine – družina namreč nudi čustveno oporo, ter zmanjšuje stopnjo čustvene izčrpanosti in depersonalizacije. Na nastanek izgorelosti vpliva tudi delovno okolje in neusklajenost z lastnostmi, vrednotami, pričakovanji in potrebami zaposlenih ter delovnega okolja. Večje tveganje za razvoj delovne izgorelosti predstavljata neustrezno nagrajevanje podrejenih in odsotnost priznanja, ki lahko krepita občutek brezsmiselnosti dela. Dejavnik tveganja je tudi preobremenjenost z delom, če je podrejenim onemogočena možnost nadzora in soodločanja pri delu, ter odločitvah, nepoštenost, nezaupanje, neodkritost, nespoštovanje, nasprotujoče si vrednote in konfliktnost vlog. K razvoju izgorelosti pripomore tudi razpad delovne skupnosti.Leiter in Maslach, 2002 Na slabše medosebne odnose vplivajo nepredanost skupnemu delu, samostojno delo vsakega zaposlenega posebej, tekmovalnost med člani skupine (za npr. boljše položaje v organizaciji). V delovnem okolju je kvaliteta stika med vodjo in podrejenim zelo pomembna, sej je vodja tisti, ki vzpodbuja, motivira in nagrajuje, usmerja, ter daje povratne informacije. Njegove osebnostne lastnosti, ki se odražajo tudi v stilu vodenja, oblikujejo njegov način komunikacije na delovnem mestu. Višja stopnja izgorelosti se pojavlja, če vodja uporablja pasivno – izogibajoči stil vodenja in se izmika sprejemanju odgovornosti. Zaposleni pa se, nasprotno, bolje počutijo ob nadrejenih, ki jih spoštujejo, imajo podobne vrednote podrejenim, ki znajo odkriti notranje potenciale zaposlenih in jih na ustrezen način usmerjati.
Znaki izgorelosti
Izgorelost pri zaposlenem prepoznamo po 5 ključnih znakih: prevladujoči simptomi fizične utrujenosti ter mentalne in čustvene izpraznjenosti, pojav fizičnih simptomov stresa, povezanost teh simptomov z delom in pojav pri posameznikih, ki prej niso trpeli zaradi psihopatologije. Simptomi so čustvene, kognitivne, vedenjske ali fizične narave. Razvijajo se počasi in so zato na začetku težko prepoznavni. Večji poudarek je na kognitivnih in vedenjskih simptomih. Med čustene simptome spadajo tesnoba, depresivnost, anksiozni občutki, zaskrbljenost, nespečnost, čustva izčrpanosti, občutki nemoči, pomanjkanje energije in volje do dela, otopelost za čustvene izzive, izguba smisla za humor, izguba zanimanja za ljudi in dogajanje okoli sebe. Kognitivni simptomi izgorelosti so pozabljivost, slabša koncentracija, izguba motivacije za delo, zmanjšana sposobnost kritičnega presojanja, odpori do timskega dela, ter zmanjšana miselna prožnost. Med vedenjske simptome uvrščamo deloholizem, izogibanje delovnim obveznostim, površnost, naraščanje odsotnosti z dela, pogostejši prepiri s sodelavci, naraščajoča sovražnost, upad delovne vneme, odpor do službe in opuščanje prostočasnih aktivnosti. Telesni ali psihosomatski simptomi se pojavljajo kot glavoboli, mišična napetost, prebavne težave, kardiovaskularne težave, omotičnost, omedlevanje, bolečine v križu, kronična utrujenost, izčrpanost ob najmanjšem naporu, večja obolevnost, prehladi, upad ali prekomerno povečanje telesne mase, povišan krvni tlak ali holesterol. Čustvena izčrpanost se povezuje s srčno – žilnimi težavami, cinizem pa s prebavnimi.
Na začetni stopnji izgorevanja je simptomov manj, zato ima posameznik občutek, da gre za začasno stanje.. Najprej se pokažejo na delovnem mestu, saj pomanjkanje energije zmanjšuje storilnost in povečuje obremenjenost z delom. V zadnji stopnji je izgoreli posameznik tik pred adrenalnim zlomom deležen vrha simptomov.
Posledice izgorelosti
Izgorelost ima negativen vpliv na zdravje, kar se kaže tudi pri telesnih posledicah. Pri izgorelem posamezniku lahko pride do oslabljenega imunskega sistema,zmanjšane odpornosti, kardiovaskularnih težav, visokega krvnega tlaka, trebušnih težav, kronične utrujenosti, telesne izčrpanosti, upada energije, psihičnih motenj in psihosomatskih motenj. Med čustvene posledice izgorelosti uvrščamo občutki tesnobe, napetosti, depresije, pesimizem, pomanjkanje volje za delo, otopelost. Posamezniki so razdražljivi, upade jim smisel za humor, upade frustracijski prag, hitro menjajo razpoloženje, so brezosebni v medosebnih odnosih, žaljivi in kažejo nezanimanje za druge. Socialni in družinski odnosi izgorelih posameznikov se poslabšajo, kajti poleg čustvene oddaljitve od dela se čustveno oddaljijo tudi od prijateljev in širšega družabnega okolja, ter postanejo nezaupljivi in kritični do organizacije in sodelavcev. Eden izmed vedenjskih posledic je nizka produktivnost. Zaposleni posvečajo delu vedno manj časa in opuščajo prostočasne aktivnosti, v katerih so prej uživali. Izogibajo se stikom z ljudmi,so razdražljivi ali apatični. Za izgorele posameznike je značilna tudi zloraba alkohola, drog in samodestruktivnih vedenj, tudi samomor. Kognitivne posledice izgorelosti lahko sovpadajo s pojmom simptom izgorelosti. Mednje spadajo slabša koncentracija, spomin, slabše kritično presojanje, rigidno mišljenje, pomanjkanje samokritičnosti in uvida v probleme, s katerimi se sooča na delovnem mestu. Organizacija občuti izgorelost posameznika na več področjih dela in sicer je za zaposlenega značilna povečana fluktuacija, odsotnost z dela, več zdravstvenih težav, manjša produktivnost in slabša kvaliteta izdelkov, negativen vpliv na sodelavce , npr. konfliktnost, neformalne interakcije, ter rast števila nesreč na delovnem mestu zaradi pomanjkanja zbranosti in pozornosti.
Preprečevanje izgorelosti
Večinoma se oblike pomoči usmerjajo k zmanjševanju stresa in stresorjev ali povečevanju odpornosti.