thumb|250px|Teide thumb|450px|Ognjenik El Teide s poljem razlite lave v kalderi Las Cañadas
Teide ali gora Teide (, , 'vrh Teide') je vulkan na Tenerifu na Kanarskih otokih v Španiji. Njegov vrh (na 3715 m) je najvišja točka v Španiji in najvišja točka nad morsko gladino na otokih v Atlantiku. Če merimo od oceanskega dna, je z višino 7500 m tretji najvišji vulkan na svetu, UNESCO in NASA pa ga opisujeta kot tretjo najvišjo vulkansko strukturo na Zemlji. Zaradi višine Teide nad morsko gladino je Tenerife deseti najvišji otok na svetu.
Teide je začel nastajati pred 170.000 leti zaradi vulkanske aktivnosti po katastrofalnem zemeljskem plazu. Teidejeva baza je v kraterju Las Cañadas (ostanki starejšega, erodiranega, ugaslega vulkana) na višini okoli 2190 m nad morsko gladino. Teide je aktivni vulkan: njegov zadnji izbruh se je zgodil konec leta 1909 iz odprtine El Chinyero na severozahodni razpoki Santiago. Odbor Združenih narodov za blažitev nesreč je Teide označil za desetletni vulkanhttp://vulcan.wr.usgs.gov/Volcanoes/DecadeVolcanoes/ Decade Volcanoes – USGS zaradi njegove zgodovine uničujočih izbruhov in bližine več velikim mestom, od katerih so najbližja Garachico, Icod de los Vinos in Puerto de la Cruz. Teide, Pico Viejo in Montaña Blanca tvorijo osrednji vulkanski kompleks otoka Tenerife.
Vulkan in njegova okolica sestavljata narodni park Teide, ki ima površino 18.900 hektarjev in ga je Unesco leta 2007 uvrstil na seznam svetovne dediščine. Teide je najbolj obiskano naravno čudo Španije, najbolj obiskan narodni park v Španiji in Evropi in – do leta 2015 – osmi najbolj obiskan na svetu s približno 3 milijoni obiskovalcev letno. Leta 2016 ga je obiskalo 4.079.823 obiskovalcev in turistov, s čimer je dosegel zgodovinski rekord. Observatorij Teide, glavni mednarodni astronomski observatorij, je na pobočju gore.
Ime in legende Pred špansko kolonizacijo Tenerifa leta 1496 so domači Gvanči omenjali mogočno osebnost, ki živi v vulkanu, ki nosi svetlobo, moč in sonce. El Pico del Teide je sodobno špansko ime.
Teide je bila sveta gora za staroselce Gvanče, zato je veljala za mitološko goro, kot je bil za stare Grke Olimp. Ko so med izbruhom šli na Teide, je bilo običajno, da so Gvanči prižgali kresove, da bi prestrašili Guayoto. Guayota je pogosto predstavljena kot črni pes, ki ga spremlja množica demonov (Tibicenas).
Gvanči so tudi verjeli, da Teide drži nebo. Številna skrivališča, najdena v gorah, vsebujejo ostanke kamnitega orodja in keramike. Te so razlagali kot obredne predmete za preprečevanje vpliva zlih duhov, kot so tisti, ki so jih naredili Berberi iz Kabylie. Gvanči so verjeli, da je gora kraj, kjer so sile zla in najbolj zlobna figura, Guayota.
Guayota ima podobne značilnosti kot druga močna božanstva, ki naseljujejo vulkane, kot je boginja Pele iz havajske mitologije, ki živi v vulkanu Kīlauea in jo domorodni Havajci smatrajo za odgovorno za izbruhe vulkana. Enako je veljalo za stare Grke in Rimljane, ki so verjeli, da sta Vulcano in Etna dimnika livarne boga ognja Hefajsta (v latinščini Vulkan).
Leta 1492, ko je Krištof Kolumb prispel na otok Tenerife, je njegova posadka trdila, da vidi plamene, ki prihajajo z najvišje gore otoka (Teide).
Geografija Lokacija Gora Teide je na otoku Tenerife, največjem otoku Kanarskih otokov, v Atlantskem oceanu, 290 km severozahodno od obale Zahodne Sahare. Vulkan je v središču otoka Tenerife. Kanarski otoki so administrativno španska avtonomna skupnost, natančneje, gora Teide je povezana z občino La Orotava v provinci Santa Cruz de Tenerife.
Topografija Preden so obstajale zanesljive meritve, je vrh Teide dolgo veljal za Evropejce za najvišjo goro na Zemlji. V resnici je 3715 m nadmorske višine, zaradi česar je točka najvišja na otoku Tenerife, pa tudi na Kanarskih otokih, v Španiji in v Atlantskem oceanu. Poleg tega, če ga merimo od dna oceana, na katerem leži, presega 7000 m, zaradi česar je tretja najvišja vulkanska struktura na svetu za Mauna Loa in Mauna Kea, obe na otoku Havaji.
Nastanek gore zaznamuje dolga in zapletena vulkanska zgodovina. Leži na kalderi Las Cañadas, asimetrični depresiji s premerom 15 km v obliki podkve, ki se odpira proti severu. Dno kaldere se giblje med 2000 in 2200 m nadmorske višine, čeprav se njene stranice na jugu dvigajo do 2717 m do višine gore Guajara. Na severu se pobočja gore Teide nadaljujejo neposredno v ocean, s prelomom na pobočju na približno 2000 m. Sam vulkan Teide lahko opišemo kot vulkanski stožec s premerom 8 km na svojem dnu, s precej strmimi pobočji, približno 20 do 40° za skupno prostornino 150 do 200 kubičnih kilometrov.. Vrh je označen z majhnim kraterjem, imenovanim El Pitón, ki tvori odprtino s premerom 100 m in globino 30 m. Na zahodnih pobočjih glavnega vrha se pojavi sekundarni krater z imenom Pico Viejo. Ta krater je veliko večji, s premerom 800 m in globino 140 m. Vzpenja se do 3134 m, vendar z majhno prominenco, ne več kot sto metrov višje od pobočij glavnega vulkana. Na zunanji strani teh dveh glavnih vrhov ima relief gore Teide tudi nekaj vulkanskih pojavov, ki tvorijo lokalne vzpetine, od katerih so najbolj opazne Roques Blancos, Pico Cabras in Montaña Blanca, ki se nahajajo ob vznožju gore Teide.
Pobočja gore Teide so pokrita z radialnimi grapami. Vendar pa so večino grap prekrili nedavni tokovi lave, Lavas Negras, zlasti severni del. Tako so glavne grape z višino okoli 100 m na južnem pobočju: od vzhoda proti zahodu Corredor Mario, Corredor La Corbata in Corredor La Bola. thumb|center|upright=3.0|alt=Na levi so skalne stene kaldere; na desni vulkan in skalnate formacije s turisti na prvi ravni.|Panorama Teide iz Los Roques de Garcia
Geologija Vulkanska provinca Kanarski otoki Teide je stratovulkan, ki so ga ustvarile iste sile, ki so oblikovale Kanarske otoke. Otoki so razmeroma poravnani vzdolž osi vzhod-zahod, vendar se nadaljuje proti severovzhodu v vrsti podmorskih gora, ki so del iste vulkanske province Kanarskih otokov. Datiranje jasno kaže, da se starost teh otokov spreminja od vzhoda proti zahodu, pri čemer so starejši otoki in podmorske gore na vzhodu ter novejši na zahodu. Torej sta Fuerteventura in Lanzarote najstarejša otoka od 20,2 mio, El Hierro pa najmlajši od 1,1 mio, toda pri štetju podmorskih gora se lahko z goro Lars povzpnemo do 68 mio. Otoki Madeira, ki so nedaleč severno od Kanarskih otokov in so prav tako vulkanski, imajo tudi številne otoke in podmorske gore, poravnane v isti splošni smeri in s podobnimi datumi. Ta vzorec je skladen z vročo točko (geologijo), kanarsko vročo točko, na podoben način kot na havajskih otokih. Vendar pa je s Havaji veliko razlik. Prvič, havajski otoki se hitro (v geološkem času) pogrezajo v ocean in tvorijo atole, stopnja pogrezanja na Kanarskih otokih pa je zanemarljiva. Če bi se Kanarski otoki potapljali z enako hitrostjo kot Havajski otoki, bi bila gora Teide dejansko pod morsko gladino. Toda ena najbolj temeljnih razlik, ki dvomi v teorijo žariščne točke, je dejstvo, da vulkanska aktivnost ni omejena na najnovejši otok, ampak se nadaljuje skozi vse otoke v verigi. To je v znanstveni skupnosti sprožilo burno razpravo, ki se v določeni meri nadaljuje še danes. Ena od hipotez, ki omogoča uskladitev teh opazovanj, je prisotnost konvekcijske celice v zemeljskem plašču, ki vstopa v en del magme bolj proti vzhodu in tako aktivira stare otoke. Po tej hipotezi bi bila magma odgovorna tudi za razpršeno vulkansko aktivnost na severozahodu afriške celine do juga Španije.
Nastanek Tenerife
Vsekakor se je nastajanje otoka Tenerife začelo malo manj kot 12 mio v preteklosti. Začelo se je z nastankom ščitastega vulkana s središčem nedaleč od same gore Teide, z vulkansko aktivnostjo, ki je trajala približno 8,9 milijona let. Vulkanska aktivnost se je nato ustavila, vulkan pa je v procesu erozije doživel nekaj sesedov. En nov ščitni vulkan je nastal med 6. in 5. letom, bolj zahodno, v Tenu, nato še en v Anagi, na vzhodu, med 4,9 in 3,9 milijona let. Ti trije ščitasti vulkani skupaj predstavljajo 90 % prostornine Tenerifa. Lave so bazalti, bazične kamnine (tj. z nizko vsebnostjo silicijevega dioksida) in zato zelo tekoče, kar pojasnjuje značilno obliko zaščitnih vulkanov.
Približno 3,5 milijona let, to je po premoru 5,5 milijona let, se je vulkanska aktivnost obnovila na raven prvega ščitnega vulkana. To je začetek faze pomlajevanja, ki tvori vulkan Las Cañadas. V tem obdobju se je začela tudi vulkanska aktivnost v razpokah otoka, ki so nastale zaradi radialnih prelomov zaradi nariva magme v osrednjem vulkanu. Izbruhi Las Cañadas so bili sprva bazične in tekoče lave, vendar so se sčasoma razlikovale (trahibazalti in fonoliti), kar je dalo mesto bolj eksplozivnim izbruhom. Razpoke so večinoma oddajale isto lavo. Pred približno 200.000 leti je vrh vulkana odnesel ogromen zdrs proti severu in oblikoval kaldero Las Cañadas. Ti masivni zemeljski plazovi so bili precej pogosti in so deloma nastali zaradi zlomov razpok. Poleg kaldere so bili plazovi odgovorni tudi za dolino La Orotava (pred okoli 600.000 leti) in Güímar (pred okoli 850.000 leti).
Nastanek gore Teide Gora Teide je stratovulkan, ki je nastal po propadu vulkana Las Cañadas, vendar oba vulkana dejansko tvorita neprekinjen vulkan. Prvi izbruhi gore Teide so se zgodili takoj po plazu, torej pred približno 200.000 leti. Verjetno je velike količine lave, nastale takoj po propadu, povzročilo znižanje tlaka, ki ga je povzročil. Poleg tega so bile lave sprva mafične, toda ko je gora Teide rasla, so se lave v njenem rezervoarju razlikovale in postajale vse bolj felzične. Torej, v prvih 50.000 letih so bile kamnine bazalti in basaniti, nato približno 100.000 let nekaj vmesnih kamnin, preden so končno dosegli izbruhe fonolitov. Nastajanje gore Teide se je v bistvu končalo pred 30.000 leti. Kasneje je prišlo do le enega izbruha, ki je leta 850 n. št. oblikoval Lavas Negras in krater na vrhu.
Namesto tega se je vulkanska aktivnost premaknila proti zahodu in oblikovala nov stratovulkan na samih pobočjih gore Teide na nadmorski višini 3000 m: Pico Viejo. Vulkanska aktivnost tega adventivnega stožca je trajala od 27.000 do 17.000 let nazaj in je bila podvržena enakemu razvoju kot gora Teide, začenši z bazaltnimi lavami in vse do diferenciranih lav fonolita. Nekateri izbruhi gori Teide in Pico Viejo so bili freatomagmatski izbruhi, ki so tvorili belkaste vulkanske vrzeli in se razlagajo kot interakcija med vulkansko aktivnostjo in vodami zaradi taljenja snega. Zlasti eden od teh izbruhov je bil na začetku eksplozije vrha Pico Viejo, ki je oblikoval eksplozivni krater.
Ta premik središča izbruha proti Pico Vieju je razložen z veliko nadmorsko višino gore Teide, saj se lava težko povzpne na magmatsko komoro glavnega vulkana. To selitev dejavnosti proti zahodu dokazuje tudi oživitev dejavnosti v severozahodnem razpoku. Po 17.000 letih pred sedanjostjo je Pico Viejo izumrl in vulkanska aktivnost se je znova nadaljevala v oblikovanju dodatnih stožcev, ki obdajajo glavni vulkan, težnja, ki se je nadaljevala do prihoda ljudi na otok.
Podnebje
Kljub bližini Sahare imajo Kanarski otoki relativno zmerno podnebje. Trajanje sončnega obsevanja je zelo dolgo zaradi subtropske zemljepisne širine in bližine Azorskega vrha ter zelo visokega UV indeksa, ki ga povzroča višina vrha (več kot 11 sredi poletja). To sončno obsevanje okoli 3450 ur na leto delno kompenzira Kanarski tok, razmeroma hladen oceanski tok, zaradi katerega je podnebje bolj zmerno. Vendar je situacija zelo drugačna na ravni gore Teide in kaldere. Podnebje na Tenerifu je dejansko zaznamovano z inverzijsko plastjo okoli nadmorske višine 1000 m, ki izolira visokogorska območja od vplivov oceana, ki so prisotni na nižjih nadmorskih višinah. To jasno vodi do bolj celinskega podnebja na gori Teide z močnimi spremembami temperature čez dan (običajno reda 15 °C) in med letom (lahko sega od -15 °C v pozimi do 30 °C poleti).