Sirske vojne so bile niz šestih vojn med Selevkidskim cesarstvom in Ptolemajskim kraljestvom Egipta, naslednicama imperija Aleksandra Velikega v 3. in 2. stoletju pr. n. št. za regijo, ki se je takrat imenovala Koile-Sirija, eno redkih poti v Egipt. Ti konflikti so izčrpali materialne in človeške vire obeh strani ter privedli do njunega končnega uničenja in osvojitve s strani Rima in Partije. Na kratko so omenjene v svetopisemskih knjigah Makabejcev.

Kronologija

prva sirska vojna (274-271 pr. n. št.) druga sirska vojna (260-253 pr. n. št.) tretja sirska vojna (246-241 pr. n. št.) četrta sirska vojna (219-217 pr. n. št.) peta sirska vojna (202-195 pr. n. št.) šesta sirska vojna (170-168 pr. n. št.)

Ozadje

V vojnah diadohov po Aleksandrovi smrti je Koile-Sirija sprva prišla pod vladavino Antigona I. Monoftalma. Leta 301 pr. n. št. je Ptolemaj I. Soter, ki se je štiri leta prej okronal za kralja Egipta, izkoristil dogodke okoli bitke pri Ipsu, da bi prevzel nadzor nad regijo. Zmagovalci pri Ipsu pa so Koile-Sirijo dodelili Ptolemajevemu nekdanjemu zavezniku Selevku I. Nikatorju, ustanovitelju Selevkidskega cesarstva. Selevk, ki mu je Ptolemaj pomagal pri vzponu na oblast, ni sprejel nobenih vojaških ukrepov za ponovno pridobitev regije. Ko sta oba umrla, pa so se njuni nasledniki zapletli v vojno.

Prva sirijska vojna (274–271 pr. n. št.)

Desetletje po začetku vladavine se je Ptolemaj II. soočil z Antiohom I., selevkidskim kraljem, ki je poskušal razširiti posesti svojega imperija v Siriji in Anatoliji. Ptolemaj se je izkazal za močnega vladarja in spretnega generala. Poleg tega je njegova nedavna poroka z njegovo dvorno modro sestro Arsinoe II. Egiptovsko stabilizirala nestabilen egiptovski dvor, kar je Ptolemaju omogočilo uspešno izvedbo kampanje.

Prva sirijska vojna je bila velika zmaga za Ptolemajce. Antioh je v svojem začetnem pohodu zavzel ptolemajske posesti v obalni Siriji in južni Anatoliji. Ptolemaj je ta ozemlja ponovno osvojil do leta 271 pr. n. št., razširivši ptolemajsko vladavino vse do Karije in v večino Kilikije. Ker je bil Ptolemaj osredotočen na vzhod, je njegov polbrat Magas iz Kirene razglasil svojo provinco Kirenaiko za neodvisno. Ostala je neodvisna do leta 250 pr. n. št., ko je bila ponovno vključena v Ptolemajsko kraljestvo: vendar ne preden je sprožila zaporedje ptolemajskih in selevkidskih dvornih spletk, vojne in končno privedla do poroke Antioh II. Teosa in Berenike Sire iz ptolemajske rodbine.

Druga sirijska vojna (260–253 pr. n. št.)

Antioh II. Teos je nasledil svojega očeta leta 261 pr. n. št. in tako se je začela nova vojna za Sirijo. Dosegel je dogovor s takratnim antigonidskim kraljem v Makedoniji, Antigonom II. Gonatasom, ki je bil prav tako zainteresiran za izgon Ptolemaja II. iz Egejskega morja. S podporo Makedonije je Antioh II. sprožil napad na ptolemajske postojanke v Aziji.

Večina informacij o drugi sirijski vojni je izgubljena. Jasno je, da je Antigonova flota premagala Ptolemajevo v bitki pri Kosu leta 261 pr. n. št., kar je zmanjšalo ptolemajsko pomorsko moč. Zdi se, da je Ptolemaj izgubil ozemlje v Kilikiji, Pamfiliji in Joniji, medtem ko je Antioh ponovno pridobil Milet in Efez. Makedonska vpletenost v vojno se je končala, ko se je Antigon leta 253 pr. n. št. posvetil uporu Korinta in Halkide, ki ga je morda spodbudil Ptolemaj, ter povečanju sovražne dejavnosti ob severni meji Makedonije.

Vojna se je končala okoli leta 253 pr. n. št. s poroko Antioha s Ptolemajevo hčerko, Bereniko Siro. Antioh je zapustil svojo prejšnjo ženo Laodiko in ji prepustil znatno posest. Umrl je v Efezu leta 246 pr. n. št., po nekaterih virih zastrupljen s strani Laodike. Ptolemaj II. je umrl istega leta.

Tretja sirijska vojna (246–241 pr. n. št.)

Znana tudi kot Laodikejska vojna, se je začela z eno od mnogih nasledstvenih kriz, ki so pestile helenistične države. Antioh II. je zapustil dve ambiciozni materi, svojo bivšo ženo Laodiko in hčerko Ptolemeja II., Bereniko Siro, v tekmovanju, da bi postavili svoja sinova na prestol. Laodika je trdila, da je Antioh na smrtni postelji imenoval njenega sina za dediča, vendar je Berenika trdila, da je njen novorojeni sin zakoniti dedič. Berenika je prosila svojega brata Ptolemeja III., novega ptolemejskega kralja, naj pride v Antiohijo in ji pomaga postaviti njenega sina na prestol. Ko je Ptolemej prispel, sta bila Berenika in njen otrok umorjena.

Ptolemej je leta 246 pr. n. št. napovedal vojno Laodikinega novo okronanemu sinu, Selevku II. in uspešno vodil kampanjo (njegovim silam je morda poveljeval Ksantip iz Lakedemona, znan tudi kot Ksantip iz Kartagine, najemniški general, odgovoren za poraz rimske vojske pri Tunisu/Bagradesu leta 255 pr. n. št.). Dosegel je velike zmage nad Selevkom v Siriji in Anatoliji, za kratek čas zasedel Antiohijo in kot dokazuje nedavno odkritje klinopisa, celo dosegel Babilon. Te zmage so bile okrnjene z izgubo Kikladov proti Antigonu Gonatasu v bitki pri Androsu. Selevk je imel svoje težave. Njegova dominantna mati ga je prosila, naj podeli sovladavino njegovemu mlajšemu bratu, Antiohu Hieraksu ter vladavino nad selevkidskimi ozemlji v Anatoliji. Antioh je takoj razglasil neodvisnost, kar je spodkopalo Selevkova prizadevanja za obrambo pred Ptolemejem.

V zameno za mir leta 241 pr. n. št. je Ptolemej dobil nova ozemlja na severni obali Sirije, vključno s Selevkijo Pierijo, pristaniščem Antiohije. Ptolemejsko kraljestvo je bilo na vrhuncu svoje moči.

Četrta sirska vojna (219–217 pr. n. št.)

Ob prevzemu selevkidskega prestola leta 223 pr. n. št. si je Antioh III. Veliki (241–187 pr. n. št.) zadal nalogo, da obnovi izgubljene cesarske posesti Selevka I. Nikatorja, ki so se raztezale od grško-baktrijskega kraljestva na vzhodu, Helesponta na severu in Sirije na jugu. Do leta 221 pr. n. št. je ponovno vzpostavil selevkidski nadzor nad Medijo in Perzijo, ki sta bili v uporu. Ambiciozni kralj je obrnil oči proti Siriji in Egiptu.

Egipt je bil močno oslabljen zaradi dvornih spletk in javnih nemirov. Vladavina novo ustoličenega Ptolemeja IV. Filopatorja (vladal 221–204 pr. n. št.) se je začela z umorom kraljice matere Berenike II. Egiptovske. Mladi kralj je hitro padel pod absolutni vpliv cesarskih dvorjanov. Njegovi ministri so svojo absolutno moč uporabljali v lastnem interesu, na veliko žalost ljudstva.

Antioh je poskušal izkoristiti to kaotično situacijo. Po neuspešnem poskusu invazije leta 221 pr. n. št. je končno začel četrto sirsko vojno leta 219 pr. n. št. Ponovno je zavzel Selevkijo Pierijo ter mesta v Feniciji, med njimi Tir. Namesto da bi takoj napadel Egipt, je Antioh čakal v Feniciji več kot eno leto, utrjeval svoja nova ozemlja in poslušal diplomatske predloge ptolemejskega kraljestva.

Medtem je Ptolemejev minister Sosibij začel novačiti in uriti vojsko. Novačil je ne le iz lokalnega grškega prebivalstva, kot so bile običajno helenistične vojske, ampak tudi iz domorodnih Egipčanov, vpisal je vsaj trideset tisoč domačinov kot falangiste. Ta inovacija se je obrestovala, vendar bo sčasoma imela strašne posledice za ptolemejsko stabilnost. Poleti 217 pr. n. št. je Ptolemej v bitki pri Rafiji, največji bitki po bitki pri Ipsu pred več kot osemdesetimi leti, napadel in premagal dolgo odlašajočega Antioha.

Ptolemejeva zmaga je ohranila njegov nadzor nad Koile-Sirijo in šibki kralj ni hotel napredovati globlje v Antiohovo cesarstvo, niti ponovno zavzeti Seleucije Pierie. Ptolemejsko kraljestvo je v naslednjih letih še naprej slabelo, saj so ga pestile gospodarske težave in upori. Med domačimi Egipčani, ki so se borili pri Rafiji, se je razvil domoljubni sentiment. Samozavestni, dobro usposobljeni, a zamerljivi do Ptolemejske dinastije, so se odcepili od Ptolemeja v tako imenovanem "Egipčanskem uporu" in ustanovili lastno kraljestvo v Zgornjem Egiptu, ki so ga Ptolemejci dokončno ponovno osvojili šele okoli leta 185 pr. n. št.

Peta sirska vojna (202–195 pr. n. št.)

Smrti Ptolemeja IV. leta 204 pr. n. št. je sledil krvav konflikt glede regentstva, saj je bil njegov dedič, Ptolemej V. še otrok. Konflikt se je začel z umorom žene in sestre mrtvega kralja Arsinoje III. s strani ministrov Agatokla in Sosibija. Usoda Sosibija je nejasna, vendar se zdi, da je Agatokles nekaj časa držal regentstvo, dokler ga ni linčala nestanovitna aleksandrijska drhal. Regentstvo je prehajalo iz enega svetovalca na drugega, kraljestvo pa je bilo v stanju skorajšnje anarhije.

Antioh III. Veliki je, da bi izkoristil to zmedo, izvedel drugo invazijo na Coleo-sirijo. Prepričal je Filipa V. Makedonskega, da se pridruži vojni in osvoji ptolemejska ozemlja v Mali Aziji – dejanja, ki so privedla do Druge makedonske vojne med Makedonijo in Rimljani. Antioh je hitro preplavil regijo. Po kratkem neuspehu pri Gazi je Ptolemejcem zadal uničujoč udarec v bitki pri Paniju blizu izvira reke Jordan, s čimer si je prislužil pomembno pristanišče Sidon.

Leta 200 pr. n. št. so rimski odposlanci prišli k Filipu in Antiohu in zahtevali, naj se vzdržita invazije na Egipt. Rimljani niso trpeli motenj pri uvozu žita iz Egipta, ki je bil ključen za preživljanje ogromnega prebivalstva v antični Italiji. Ker noben monarh ni načrtoval invazije na sam Egipt, sta se prostovoljno strinjala z rimskimi zahtevami. Antioh je dokončal podreditev Coleo-sirije leta 198 pr. n. št. in nadaljeval z napadi na Ptolemejeve preostale obalne trdnjave v Kariji in Kilikiji.

Težave doma so Ptolemeja privedle do hitrega in neugodnega zaključka. Nativistično gibanje, ki se je začelo pred vojno z egipčanskim uporom in se razširilo s podporo egipčanskih duhovnikov, je povzročilo nemire in upor po vsem kraljestvu. Gospodarske težave so ptolemejsko vlado privedle do povečanja davkov, kar je posledično podžgalo nacionalistični ogenj. Da bi se osredotočil na domačo fronto, je Ptolemej V. leta 195 pr. n. št. podpisal spravni sporazum z Antiohom, s čimer je selevkidskemu kralju prepustil Coleo-sirijo in se strinjal, da se bo poročil z Antiohovo hčerko Kleopatro I..

Šesta sirska vojna (170–168 pr. n. št.)

Ozadje (195–170 pr. n. št.)

Selevkidi si niso preveč želeli zaplesti v novo vojno s Ptolemejci. Po izgubi rimsko-selevkidske vojne so bili prisiljeni plačati ogromno odškodnino, ki jim jo je Rimska republika naložila z Apamejskim sporazumom leta 188 pr. n. št. Že so nadzorovali Coleo-sirijo in so bili zaposleni z obrambo pred naraščajočim Partskim cesarstvom na vzhodu.

Notranji spori in upori so sčasoma oslabili Ptolemejce. Zlasti je upadla moč monarhije, povečal pa se je vpliv aristokratov visokega položaja v Aleksandriji, pa tudi moč egipčanskih nativističnih gibanj. Zdelo se je, da Ptolemej V. morda namerava zbrati sredstva za financiranje poskusa ponovne pridobitve Coleo-sirije, vendar je nepričakovano umrl leta 180 pr. n. št.; v paranoičnem ozračju tistega časa so mnogi domnevali, da je bil zastrupljen, morda s strani dvorjanov, ki so si želeli ohraniti mir in se izogniti davkom ali dajatvam za financiranje vojne ali ker so imeli raje mladega kralja in regenta, ki bi ga bilo lažje manipulirati. Kleopatra, regentka, je podpirala mirovno frakcijo na dvoru, bodisi ker se je strinjala, da vojna nima smisla, bodisi zaradi trajnih zvestob selevkidski kraljevi družini, iz katere je izvirala.Grainger 2010, p. 280-281 Kleopatra I. je umrla leta 176 pr. n. št., vendar je bil njen najstarejši sin Ptolemaj VI. Filometor star šele 10 let, kar je zahtevalo nadaljevanje regentstva. Evlaj in Lenaj, evnuh in suženj, sta postala dva regenta mladega egipčanskega kralja, verjetno kot kompromis med ustreznimi egipčanskimi frakcijami, ki niso mogle prenesti, da bi na prestolu videli tekmeca, ki bi morda imel podporo in rod, da bi si ga sami prisvojili. Pod regentoma se je mladi Ptolemaj VI. poročil s svojo sestro Kleopatro II. in razglašena je bila za sovladarico.Grainger 2010, p. 282-284

Šesta vojna