Liberalizem (iz lat. liberalis 'svoboden') je politični in gospodarski nauk, po katerem sta svoboda (ekonomska, verska, politična, nazorska itd.) in enakopravnost posameznika temelj družbenega napredka. Liberalci so navzlic raznolikosti mnenj enotni v podpori temeljnih idej, kot so ustava, liberalna demokracija, svobodne in pravične volitve, človekove pravice, kapitalizem, prosta trgovina in svoboda veroizpovedi. Ideje liberalizma sprejemajo tudi politične skupine z drugačno ideološko usmeritvijo. Prevladujoči obliki liberalizma sta klasični liberalizem v osemnajstem stoletju ter socialni liberalizem dvajsetega stoletja.
Začetek liberalizma
Liberalizem korenini v individualizmu, razsvetljenskem racionalizmu, naravnem pravu, reformacijskih zahtevah po svobodi veroizpovedi, v britanskem Bill of Rights (1689), v ameriški ustavi 1787, zlasti pa v francoski deklaraciji o pravicah človeka in državljana (1789). John Locke je oblikoval ideologijo liberalizma ločeno od filozofske tradicije, ki označuje koncept naravnih pravic in družbenega dogovora. Menil je, da mora vladavina prava nadomestiti absolutizem in da morajo oblastniki vladati na podlagi družbenega soglasja in ne na podlagi podedovanih pravic. Zagovarjal je pravico posameznika do življenja, svobode in lastnine.
Ameriška vojna za neodvisnost in Francoska revolucija sta se sklicevali na liberalno filozofijo za upravičevanje oboroženega strmoglavljenja tiranskega vladanja. V devetnajstem stoletju je prišlo do liberalnih vlad med narodi po Evropi, Latinski in Severni Ameriki. V dvajsetem stoletju je liberalna demokracija zmagala v dveh svetovnih vojnah in preživela ideološki izziv fašizma in komunizma. Močan nasprotnik liberalizma so konservatizem, fundamentalizem in vojaška diktatura. Liberalci so politično organizirani po državah na vseh kontinentih. Igrali so odločilno vlogo pri formiranju republik, širjenju državljanskih pravic in državljanskih svoboščin. Pripomogli so pri vzpostavitvi sodobne socialne države ter so nosilci verske strpnosti, verske svobode, globalizacije ter politične in socialne modernosti.
Etimologija in opredelitev Vse različice besede (liberalno, svoboda, libertarnost) izhajajo iz latinske besede liber 'prost'. Leta 1375 je bila beseda v rabi za sedem svobodnih umetnosti (septem artes liberales) in je pomenila klasično izobrazbo, ki jo je dajala srednjeveška univerza. Drugi pomeni so 'prosto' (1387), 'brez omejitev' (1433), 'dovoljeno' (1530) in slabšalno 'brez glave' (16. in 17. stoletje). V razsvetljenstvu je beseda pridobila na pozitivnih pomenih in je 1781 pomenila 'brez predsodkov', ter 1823 'brez fanatizma'. Od sredine 19. stoletja se je beseda liberalno nanašala na politične stranke in gibanja po vsem svetu.
Zgodovina
Zgodovina liberalizma se začenja z angleško državljansko vojno pred štiristo leti kot odgovor na verske vojne, ki so prizadele Evropo med 16. in 17. stoletjem, njegove korenine pa segajo v srednji vek. Prva večja realizacija liberalnih idej se je zgodila z ameriško vojno za neodvisnost, kot celovito gibanje proti staremu redu pa s francosko revolucijo.
Klasični liberalizem, ki je poudarjal pomen prostega trga in državljanskih svoboščin, je prevladal po francoski revoluciji. Prva svetovna vojna in velika gospodarska kriza pa sta prinesli novi socialni liberalizem, ki poudarja večjo vlogo države pri odpravi slabih socialnih razmer. Danes liberalne demokracije po svetu podpirajo ustavnost, državljanske in osebne svoboščine, politični pluralizem in socialno državo.
Predrevolucionarno obdobje
Renesansa je v 15. stoletju problematizirala obstoj institucij srednjega veka. Oživelo je zanimanje za znanost iz antičnega obdobja.Johnson, 28: »Dante ni bil samo srednjeveški človek, bil je tudi človek renesanse, zelo kritičen do cerkve, tako kot mnogi učenjaki, ki so mu sledili.«Protestantska reformacija se je v 16. stoletju razvila iz pogledov, ki so videli katoliško cerkev kot zatiralko, ki je podpirala fevdalno strukturo evropske družbe. Cerkev je v 17. stoletju odgovorila s protireformacijo, kar je privedlo do tridesetletne (verske) vojne. V Angliji je državljanska vojna leta 1649 privedla do obglavljenja kralja Karla I.. Parlamentu je na koncu uspelo z revolucijo leta 1688 vzpostaviti omejeno ustavno monarhijo. Glavni vidiki zgodnje liberalne ideologije so nastali iz omenjenih dogodkov.
Angleški filozof John Locke z delom Two Treatises of Government (1690) velja za očeta liberalizma. Trinajst britanskih kolonij v Ameriki je 1776 pod vplivom liberalnih principov v okviru monarhije zaradi nezadovoljstva s svojim zastopstvom v parlamentu Združenega kraljestva razglasilo neodvisnost. Obdavčile so britanske koloniste, kar so ti šteli za kršitev njihovih ustavno zajamčenih pravic. Ameriška revolucija je bila najprej civilne in politične narave, vendar se je nadaljevala z vojaškimi spopadi leta 1775, ki so bili v glavnem končani po letu 1781. 1787 je Philadelphijska konvencija konstituirala novo državo. Ustava Združenih držav Amerike je vzpostavila republiko z zvezno strukturo. Ustavi je sledila Deklaracija človekovih pravic Združenih držav Amerike in leta 1789 poimenovala nekatere naravne pravice, ki ustrezajo liberalnim idealom. Ameriška revolucija je bila temelj za številne družbeno-politične spremembe drugod po svetu, med njimi je najbolj znana francoska revolucija.
Francoska revolucija
250px|right|thumb|alt=Pohod žensk na Versailles v oktobru 1789 je bil eden od najbolj znanih primerov množične politične participacije med francosko revolucijo. Protestniki prisilijo rojaliste k odhodu nazaj v Pariz, kjer so leta 1792 razglasili Prvo francosko republiko.
Francosko revolucijo so že sodobniki razumeli kot veliko prelomnico v človeški zgodovini, leto 1789 nekaterim zgodovinarjem pomeni konec zgodnjega novega veka in začetek moderne dobe",Frey, Preface. "zmagoslavje liberalizma".Ros, p. 11. Francoska revolucija se je začela maja 1789 s sklicem Generalnih stanov. Prvo leto je prineslo napad na Bastiljo v juliju in sprejetje Deklaracije o pravicah človeka in državljana v avgustu. Napoleon, ki je vladal približno pet let, je z ureditvijo njene birokracije centraliziral državo. Napoleonove vojne (1805–1815) so bile dedič revolucionarnih državnih ukrepov proti starim monarhijam v Evropi. Njihov namen je bil likvidacija fevdalnega sistema, liberalizacija zasebne lastnine, odprava Cehov, legalizacija ločitve zakonske zveze, razpad judovskega geta, propad inkvizicije, trajno uničenje Svetega rimskega cesarstva, odprava cerkvenih sodišč in verske oblasti, vzpostavitev metričnega sistema enot in enakost pred zakonom za vse moške. Napoleon je prvi uporabljal besedo liberalno v političnem smislu.Colton in Palmer, 428. Uporabljal je metodo civilne diktature, ki je imela plebiscitarno legitimnost.Lyons, 111. Sicer Napoleon ni dosledno uresničeval liberalnih idealov, za katere se je zavzemal. Njegov najbolj trajen dosežek je bil civilni zakonik, nadaljeval pa je z diskriminacijo žensk pod geslom "naravnega reda".Lyons, 98–102.
Otroci revolucije
thumb|250px|right|alt=Liberalci so se pripravljali za napad na Karliste v bitki pri Mendigorríji (1835), najpomembnejšem soočenju prve Karlinške vojne. Tako bitka in vojna sta povzročili hude poraze za konservativne Karliste. Vojna je bila dejavna v Španiji skozi vso 19. stoletje.
Liberalci so v 19. stoletju želeli razviti svet brez vladne intervencije ali pa vsaj brez prevelike vladne intervencije. Zavzemali so se za ideale negativnih svoboščin, kar pomeni odsotnost prisile in brez zunanjih pritiskov.Heywood, p. 47. Verjeli so, da vlade predstavljajo veliko breme, zato so hoteli vlado, ki se ne vmešava v življenja posameznikov.Heywood, pp. 47–8. Liberalci so se zavzemali tudi za širitev državljanskih pravic, ter za povečanje obsega prostega trga in proste trgovine. Slednji način ekonomskega razmišljanja je Adam Smith predstavil v svojem monumentalnem delu Wealth of Nations (1776), ki revoluciarno vpliva na področja ekonomije in stanja "nevidne roke" prostega trga kot mehanizema samoregulacije.
Politično so liberalci videli 19. stoletje kot prehod k doseganju obljub iz leta 1789. V Španiji so Liberalci bili prvi, ki so uporabljali besedo liberalno v političnem kontekstu. To je pomenilo strmoglavljenje monarhije v letu 1820 kot del Trienio Liberal in zmaga nad konzervativnimi Karlisti v letu 1830. V Franciji, je julijska revoluciji leta 1830, kot jo opisujejo liberalni politiki in novinarji, odstranila Bourbon monarhijo in je pripeljala do podobnih uporov tudi drugod po Evropi.
Revolucije leta 1848 so zajele celotno avstrijsko cesarstvo, kot tudi nemške in italijanske države. Vlade so padle hitro. Liberalni nacionalisti so zahtevali ustavo v pisni obliki, predstavniške sklope, širšo volilno pravico in pa svobodo tiska.Colton and Palmer, p. 510. Druga republika je bila razglašena v Franciji. Tlačanstvo je bila ukinjeno v Prusiji, Galiciji, na Češkem in Madžarskem. Metternich je šokiral Evropo, ko je v paniki odstopil in pobegnil v Veliko Britanijo.Colton and Palmer, p. 509.
Seveda pa revolucionarji niso vedno uspevali. Brez francoske pomoči bi Italijani bili zlahka premagani s strani Avstrijcev. Avstriji je tudi uspelo ustaviti nacionalna gibanja v Nemčiji in na Madžarskem, kar je skupaj s propadom frankfurtskega parlamenta preprečilo poenotenje nemške države v enoten narod. Brez zgornjih ukrepov Italijani in Nemci ne bi uspeli uresničiti svojih sanj po nacionalni enotnosti. Sardinski premier, Camillo Benso Cavourski je bil iznajdljivi liberalec, ki je razumel, da je edina učinkovita rešitev za Italijane bila osamosvojitev, vendar le zgolj če so Francozi na njihovi strani.Colton and Palmer, pp. 546–7. Napoleon III. se je strinjal z zahtevo Cavourja za pomoč in Francija je premagala Avstrijo v francosko-avstrijski vojni v letu 1859, kar je bila odločilna poteza za italijansko neodvisnost. Združitev Nemčije je uspelo Ottu von Bismarcka, ki je premagal sovražno Prusijo v vojni. Po francosko-pruski vojni so leta 1871 razglasili Nemško cesarstvo v dvorani Hall of Mirrors v Versaillesu, s tem pa se je končala druga faza programa za nacionalizacijo. Francozi so po izgubi v vojni razglasili Tretjo francosko republiko.
Le nekaj desetletij po francoski revoluciji, je liberalizem postal globalno gibanje. Liberalni in konzervativni boji so se pojavili tudi v državah Latinske Amerike natančneje v Mehiki in Ekvadorju. Med letoma 1857 in 1861 je v Mehiki prišlo do krvave vojaške reforme in veliko notranjih ideoloških spopadov med liberalci in konservativci.Stacy, p. 698. Liberalno zmagoslavje se je pojavilo s podobnimi razmerami tudi v Ekvadorju. Podobno kot pri drugih narodih v vsej regiji je v času, ko je bil Ekvador namočen v krizo, bili ljudje razdeljeni med konkurenčnimi liberalnimi in konservativnimi tabori. Iz teh konfliktov, je García Moreno uvedel konservativno vlado, ki je bila na koncu strmoglavljena v liberalni revoluciji leta 1895. Radikalne liberalce, ki so zrušili konservativce je vodil Eloy Alfaro. Bil je revolucionar, ki je izvedel različne družbeno-politične reforme, vključno z ločitvijo države od cerkve. Podprl je legalizacijo razveze zakonske zveze, in ustanovil javno šolstvo.Handelsman, p. 10.