thumb|300px|Zemljevid Canal du Midi.
Canal du Midi (okcitansko Canal de las Doas Mars) je 240 kilometrov dolg vodni prekop v južni Franciji, ki povezuje mesto Toulouse, gospodarsko in kulturno središče nekdanje francoske regije Languedoc-Roussillon, danes v Oksitaniji, s Sredozemskim morjem.
Kanal poteka skozi doline med Pireneji in Centralnim masivom. Od Toulousa sprva vodi v smeri proti jugovzhodu in preko svoje najvišje točke, prevala Seuil de Naurouze (189 m nmv), doseže mesto Carcassonne. Odtod se usmeri proti vzhodu, teče mimo Béziersa, rojstnega kraja vodje izgradnje kanala Pierra-Paula Riqueta, in Agdeja. Na koncu se izlije v slano jezero Étang de Thau ter preko njega pri kraju Sète doseže Sredozemsko morje.
Glavnina izgradnje kanala je potekala med letoma 1667 in 1681. Nadaljevanje vodne poti od Toulousa proti Bordeauxu, kjer je dosegla Atlantik, je šlo prvotno po reki Garoni. Kasneje je bil zgrajen še prekop vzporedno z Garono Canal latéral à la Garonne. Prav tako sta bila kasneje med Carcassonnom in Béziersom zgrajena še prekopa Canal de Jonction in Canal de la Robine (preko Narbonna), ki sta skrajšala pot do Sredozemlja.
Leta 1996 je bil Canal du Midi uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščineThe canal on the UNESCO world heritage site.
Zgodovina Canal du Midi je bil zgrajen kot bližnjica med Atlantikom in Sredozemljem, s čimer so se do tedaj morska potovanja izognila sovražno nastrojenemu španskemu ozemlju. Njegova očitna strateška vrednost je bila obravnavana že stoletja pred tem. Ob prihodu Leonarda da Vincija v Francijo na povabilo francoskega kralja Franca I. v letu 1516 mu je slednji naročil raziskavo poti od reke Garone pri Toulousu do reke Aude pri Carcassonnu, pri čemer je bil glavni problem z dotokom zadostne količine vode pri prečenju višje ležečega ozemlja.Chandra Mukerji, Impossible Engineering Princeton: Princeton University PressJean-Denis Bergasse Le Canal du Midi Cessenon: J-D Bergasse 1982-1984.
Leta 1662 je Pierre-Paul Riquet, sicer glavni pobiralec kraljevih davkov v provinci Languedoc, verjel, da lahko reši problem, vendar je moral najprej v to prepričati Colberta, tedanjega finančnega ministra Ludvika XIV., preko prijateljstva s toulouškim nadškofom. Imenovana kraljeva komisija je leta 1665 priporočila projekt, ki ga je kralj odobril z možnimi odhodki 3.360.000 tedanjih francoskih liber. Specifikacije za delo je izdelal vodja komisije in vodilni francoski vojaški inženir v tem obdobju Chevalier de Clerville, ki je ostal zvest zaveznik Riqueta vse do svoje smrti (1677) Kot pomočnik je Riquet na svojem zemljišču postavil miniaturni kanal vključno z zapornicami, jezovi, napajalnimi kanali in predori.
Pri 63-ih je Riquet ob začetku velikega podviga poslal svojega osebnega inženirja Andreossyja in lokalnega strokovnjaka za vode v hribovje Montagne Noire, da bi delala na oskrbi z vodo. Prišli so tudi Clervillovi možje s potrebnimi izkušnjami, ki so na reki Laudot, pritoku Tarna, zgradili velik jez Bassin de St. Ferréol, približno 20 km stran od najvišje predvidene točke prekopa, Seuil de Naurouze. Jez, dolg 700 metrov, 30 metrov nad rečno strugo ter 120 metrov debel pri osnovi, je bil ob izgradnji drugi od velikih jezov tedanje Evrope, za podobnim pri Alicanteju v Španiji. S Canalom du Midi je bil združen preko 25 km dolgega in 3,7 metra širokega prekopa in je uspešno nadomestil pomanjkanje voda pri napajanju glavnega prekopa na tem ozemlju. To je bil obenem tudi glavni del tega velikega podviga, ob svojem vrhuncu je na projektu delalo preko 12.000 delavcev, od tega 1000 žensk, ki so sem prišle specifično zaradi dela na vodnem sistemu.
Delavke so bile presenetljivo pomembne za izgradnjo prekopa. Mnoge so prišle z ozemlja Pirenejev, kjer se je ohranilo poznavanje in vzdrževanje klasične hidravlike še iz časov rimskega obdobja. Sprva so jih najeli za odstranjevanje umazanije pri jezu St. Ferreol, vendar so jim njihovi nadzorniki boreč se z načrtovanjem poti od jezu do prekopa priznali strokovnost. Inženirstvo v tem času je bilo v glavnem vpeto v gradnjo vojaških utrdb, s hidravliko so se srečevali le pri miniranju ali drenaži. Gradnja plovnega prekopa preko celine je bila zunaj formalnega znanja vojaških inženirjev, da bi pričakovano nadzorovali druge, kmečke žene so po drugi strani kot nosilke poznavanja klasičnih hidravličnih metod z razpoložljivo tehniko izpopolnile napajalni sistem in z uporabo več vodnih zapornic premostile težave skozi hribovje pri Béziersu.
Prekop je bil zgrajen v velikem obsegu z ovalnimi zapornicami, 30,5 metra dolgimi, širokimi 6 metrov pri vratih ter 11 metrov v sredini, z namenom, da se uprejo rušenju sten, ki se je zgodilo pri zgodnji fazi gradnje, ter so zdržale zemeljski pritisk za razliko od prvotno ravnih sten, pri katerih se je porušilo ravnovesje.Loke so uporabljali že stari Rimljani pri gradnji podpornih zidov v Galiji, tako da sama tehnika ni bila nova, je bila pa njena uporaba pri zapornicah revolucionarna, v začetku posnemana tudi pri gradnji zgodnjih severnoameriških prekopov.
Mnogo infrastrukture je bilo zgrajene z neoklasicističnimi elementi, da bi poudarili kraljeve ambicije narediti Francijo za novi Rim. Canal du Midi kot velik inženirski podvig vreden Rima, politične sanje v ozadju, razjasnjene s ploščami in latinskimi napisi ter stenami z rimsko simboliko.
Canal du Midi je bil uradno odprt kot Canal Royal de Languedoc 15. maja 1681. Prav tako je bil naveden kot Canal des Deux Mers (Kanal dveh morij). Na koncu je stal preko 15 miljonov liber, od teh je dva miljona prispeval Riquet, ki je umrl z velikimi dolgovi leta 1680, nekaj mesecev pred odprtjem prekopa. Njegovi sinovi so sicer podedovali prekop, vendar pa si je družinska naložba opomogla, dolgovi pa poravnali šele čez dobrih sto let. Prekop je bil dobro upravljan in voden kot paternalistično podjetje vse do francoske revolucije.
Lega in prerez
Canal du Midi leži na jugu Francije, v departmajih Hérault, Aude in Haute-Garonne. Dolg je 240 kilometrov med Marseillanom, pri mestu imenovanem Les Onglous, kjer se prekop odpre v laguno étang de Thau blizu Sète in Toulousa pri Port de l'Embouchure.
Canal du Midi je prekop, ki se vzpenja od Toulousa na atlantski strani na razdalji 52 km do Seuil de Naurouze ali vrha, kjer se začne spuščati. Skupni vzpon znaša 57,18 m, višina vrha pa je na nadmorski višini 189,43 m. To razliko v gladini do morja zgubi na preostali razdalji 188 km od Naurouze do Les Onglous do Étang de Thau.
Konstrukcijska globina prekopa je 2 m z minimumom 1,80 m. Dovoljeni ugrez znaša 1,50 m, čeprav redni uporabniki povedo, da se tudi plovila z 1,40 m ugreza občasno dotikajo dna zaradi usedlin blata. Širina na površini je v povprečju 20 m z nihanji med 16 m in 20 m. Končno je širina korita prekopa 10 m. Michel Cotte, Canal du Midi, marvel of Europe, édition Belin Herscher, 2003, , p. 57
Vzdolžni profil Canal du Midi na sliki kaže, da se dviga od Toulousea (1) do Seuil de Naurouze (2), nato pa se spusti do Castelnaudaryja (3), Carcassonne (4) in Trèbes (5). Prekop se nadaljuje do Béziersa po prehodu skozi zapornice Fonserannes (6), nato Agde (7), in se konča pri Sète v Étang de Thau (8).
Najdaljši prekopski bazen je dolg 53,87 kilometra med zapornicama Argens in Fonserannes, najkrajši pa 105 m med obema zapornicama Fresquel.René Gast, The Canal du Midi and the Canals from the Atlantic to the Mediterranean, éditions Ouest-France, 2000, , p. 22
Pravni status Zaradi zgodovinskih razlogov ima Canal du Midi edinstven pravni status, ki je bil leta 1956 A. Homont, noted by the Conseil d'État, Ministry of Public Works and Transport c. Dame Boudet, 3 May 1963, Judicial Topics: administrative right, 1963, p. 489-490. kodificiran v Javnem zakoniku o vodnih poteh in celinski plovbi, nato v Splošnem zakoniku lastnine javnih oseb. V skladu s členom L. 2111-11 zakonika je javna domena prekopa določena glede na koeficient, ki je bil nekoč dodeljen Pierre-Paulu Riquetu, omejitve pa so bile določene z uradnim poročilom, pripravljenim leta 1772. Osebje in skladišča, kot tudi rezervoar Lampy, so dodali kasneje. Členi L. 2124-20 do L. 2124-25 določajo pravila glede vzdrževanja prekopa, ki je odgovornost subjekta, ki ga ima v lasti, pri čemer sodelujejo občine in ponekod prebivalci ob prekopu.
Z zakonom z dne 27. novembra 1897 je država Francija lastnik Canal du Midi, njegovo upravljanje pa je preneseno na javni organ Voies Navigables de France, ki je organ pri Ministrstvu za promet.
Načrtovanje in izgradnja prekopa
Riquet je pri 63 letih začel svoj veliki projekt in v hribovje Montagne Noire poslal svojega osebnega inženirja Françoisa Andreossyja ter lokalnega vodnega strokovnjaka Pierra Rouxa, ki je delal na oskrbi z vodo. Ta sistem oskrbe s prekopom je uspešno napajal z vodo, kjer je prečkal celinski del in nadomestil vodo, ki je odtekala proti obema morjema. Sistem je bil mojstrovina tako hidravličnega kot konstrukcijskega inženirstva in je služil kot zgodnja ratifikacija vizije Riqueta.
Delo se je začelo 1. januarja 1667 z gradnjo korita prekopa Rigole de la Plaine (nižinski prekop), nato pa se je 15. aprila 1667 nadaljevalo s polaganjem temeljnega kamna za Lac de Saint-Ferréol René Gast, The Canal du Midi and the Navigable waterways from the Atlantic to the Mediterranean, Rennes: Ed. Ouest-France, 2000, 125 pages, , p. 18.. Prvotno je hotel Riquet zgraditi ducat rezervoarjev, vendar ga je generalni komisar za utrdbe Louis Nicolas de Clerville prosil, naj jih zamenja z enim rezervoarjem. To je bila takrat velika novost - še nikoli ni bilo zgrajeno akumulacijsko jezero takih razsežnosti.
Prišli so nekateri Clervilleovi možje z izkušnjami v vojaškem inženirstvu, da bi na reki Laudot zgradili ogromen jez za en sam rezervoar, Bassin de St. Ferréol. Laudot je pritok Tarna v Montagne Noire, približno 20 km od vrha predlaganega prekopa pri Seuil de Naurouze. Ta masivni jez, dolg 700 metrov, 30 m nad strugo in 120 metrov debel pri dnu, je bil največje gradbeno inženirsko delo v Evropi in šele drugi večji jez, ki je bil zgrajen v Evropi, po tistem v Alicanteju v Španiji. S Canal du Midi je bil povezan s prekopom, dolgim 25 km, širokim 3,7 m z osnovno širino 1,5 m. Na koncu je bil opremljen s 14 zapornicami, da bi gradben material za prekop spustili iz gora in ustvaril novo pristanišče za hribovsko mesto Revel.
Novembra 1667 je bila uradna slovesnost postavitve temeljnega kamna Garonske zapornice v Toulousu v navzočnosti predstavnikov parlamenta, Capitouls (šerifov) in nadškofa Toulousa Charles-François d'Anglure de Bourlemonta. Prvo polnjenje vode je bilo poleti 1671–1672 med seuil de Naurouze in Toulousom in stekel je prvi promet s čolni. Leta 1673 je bil zaključen odsek od Naurouze do Trèbesa, ki je označil konec prvega dela projekta.
Od leta 1671 je drugi del projekta začel povezovati Trèbes s Sredozemskim morjem in graditi pristanišče Sète (takrat se je imenovalo Cette). Ta del prekopa je predstavljal težave na stičišču med Étang de Thau in Trèbesom, ker mora prekop prečkati reko Hérault in Ouvrages du Libron. Da bi odpravil težavo, je Riquet postavil sistem zaklopk in komor za Libron ter okroglo zapornico s tremi vrati za ètang de Thau in Hérault Michel Cotte, Canal du Midi, marvel of Europe, Paris: Belin, 2003, 191 pages, , p. 64.. Okrogla zapornica pri kraju Agde bi lahko preklapljala med Canal du Midi in Héraultom. Ta del prekopa je bil težava tudi na nivoju praga Ensérune in padca do Beziersa v dolini reke Orb. Riquet je te težave rešil na eni strani s predorom Malpas in drugič, tako da je na Fonserannesu zgradil vrsto osmih zapornic na reki Orb. Predor Malpas je bil prvi predor na prekopu, ki je bil kdaj zgrajen. Canal du Midi gre skozi 173-metrski predor skozi hrib pri Oppidum d'Ensérune, starodavnem gradišču (oppidum) v bližini vasi Nissan-lez-Ensérune.