Socialistična stranka (, PS) je socialno-demokratičnaParties and Elections in Europe: The database about parliamentary elections and political parties in Europe, by Wolfram Nordsieck politična stranka v Franciji in največja stranka francoske leve sredine. Je ena od dveh glavnih sodobnih političnih strank v Franciji, poleg nje je to še desno-sredinska Zveza za ljudsko gibanje (UMP). Stranka je zamenjala njeno predhodnico Francosko sekcijo delavske internacionale (SFIO) v letu 1969, trenutno stranko vodi Martine Aubry, županja mesta Lille.

PS se je prvikrat povzpela na oblast v letu 1981, ko je bil njen kandidat François Mitterrand izvoljen za predsednika države. Pod njim je stranka dosegla vladajočo večino v Narodni skupščini v letih 1981-86 in ponovno v letih 1988-93. Vodja PS Lionel Jospin kot naslednik Mitteranda se je neuspešno potegoval na predsedniških volitvah 1995, izgubil v drugem krogu proti vodji gaullistov Jacquesu Chiracu, vendar postal ministrski predsednik v kohabitacijski vladi po parlamentarnih volitvah 1997. To funkcijo je obdržal do leta 2002, ko je bil ponovno poražen na volitvah za predsednika države, tokrat je obstal že v prvem krogu.

Leta 2007 je bila strankina kandidatka na predsedniških volitvah Ségolène Royal poražena s strani vodje UMP-ja Nicolasa Sarkozyja. Kasneje je PS zmagala na večini od regionalnih in lokalnih volitev, leta 2011 je dobila tudi večino v Senatu, kar se je zgodilo prvič v njeni več kot štiridesetletni zgodovini.

PS je članica Stranke evropskih socialistov (PES) in Socialistične internacionale.

Zgodovina Francosko socialistično gibanje do 1969 Začetki socialističnega gibanja v Franciji segajo v prvo polovico 19. stoletja, ko so nekateri socialistični misleci (Saint-Simon, Fourier, Cabet, Leroux) poskušali preko srednjega razreda vplivati na delavski razred.

Po razpustitvi Pariške komune 1871 se je njihova moč znatno zmanjšala. Vodiitelji so bili ali usmrčeni ali izgnani iz države. Francoska prva socialistična stranka, Zveza socialističnih delavcev Francije, je bila ustanovljena leta 1879, spodbujala je postopne reforme. Iz nje sta izšli dve stranki: leta 1882 Francoska delavska stranka Julesa Guesdeja in Paula Lafarguea, leta 1890 pa Revolucionarna socialistična delavska stranka Jeana Allemana. Istočasno so nasledniki Louisa Augusta Blanquija, simbola revolucionarne tradicije, ustanovili Osrednji revolucionarni odbor, ki ga je vodil Édouard Vaillant. Poleg njih so bili tudi samozvani socialisti (Alexandre Millerand, Jean Jaurès), ki pa niso pripadali nobeni stranki.

Leta 1899 je udeležba Milleranda v kabinetu republikanca Waldeck-Rousseauja povzročila burno debato okoli tega, ali lahko socialisti sodelujejo v "buržoazni vladi". Tri leta kasneje so Jaurès, Allemane in ostali somišljeniki ustanovili Francosko socialistično stranko, ki je podprla sodelovanje v vladi, medtem ko sta Guesde in Vaillant oblikovala Socialistično stranko Francije, ki je temu nasprotovala. Leta 1905 sta se na "Svetovnem kongresu" ti dve stranki združili v novo Francosko sekcijo delavske internacionale (SFIO). Jaurès, vodja parlamentarne skupine in direktor strankinega časopisa L'Humanité, je bil njena najvplivnejša figura.

Stranka je bila umeščena med liberalce Radikalne stranke in revolucionarne sindikaliste, ki so nadzorovali delavske odbore. Cilj povezati socialiste v eno samo stranko je bil delno dosežen, nekateri izvoljeni predstavniki so se uprli pridružitvi SFIOu zagovarjajoč sodelovanje v vladi in ustanovili Republikansko-socialistično stranko. Skupaj z Radikalci, ki so želeli uveljaviti laicizem, je bil SFIO del Levega bloka, brez sedeža v vladi.

Francoski socialisti so bili strogo proti vojno razpoloženi, vendar se po umoru Jaurèsa leta 1914 niso mogli upreti valu militarizma, ki je sledil po izbruhu prve svetovne vojne. Utrpeli so hud razkol ob sodelovanju v medvojni vladi narodne enotnosti, po vojni pa so na volitvah 1919 doživeli hud poraz. Leta 1920 se je med kongresom v Toursu večina članov levega krila razšla s stranko, ustanovila Francosko sekcijo komunistične internacionale in se pridružila Leninovi Tretji internacionali. Desno krilo Léona Bluma je ostalo skupaj s stranko SFIO.

V letih 1924 - 1932 so se Socialisti povezali z Radikalci v "Kartel levice", vendar ponovno zavrnili sodelovanje v ne-socialističnih vladah Herriot in Daladiera. Te vlade so bile neuspešne zaradi razlik v vodenju gospodarske politike med socialisti in radikalci, kot tudi zaradi komunistov, ki so sledili politiki Sovjetske zveze zavračajoč podporo vladam s kapitalističnim gospodarstvom. Vprašanje možnosti sodelovanja v vladi z Radikalci je povzročil razkol med tako imenovanimi neosocialisti v začetku 30. let. Skupaj z Republikansko-socialistično stranko so se združili v Socialistično republikansko zvezo.

Leta 1934 so komunisti zamenjali noto in se z ostalimi levičarskimi strankami povezali v Ljudsko fronto, ki je dve leti kasneje na volitvah zmagala. Blum je tako postal prvi ministrski predsednik iz stranke SFIO. Prav tako je bila SFIO prvič v svoji zgodovini deležna več glasov in sedežev kot Radikalna stranka in oblikovala sredinsko os levičarske parlamentarne večine. V letu dni je vlada sicer propadla zaradi gospodarske politike kot tudi zaradi vprašanja Španske državljanske vojne. Padec Ljudske fronte je povzročil nov razkol v stranki SFIO, z odhodom njenega levega krila, ki ga je vodil Marceau Pivert, k Delavsko-kmečki socialistični stranki. Demoralizirana levica je razpadla nezmožna upirati se propadu Tretje republike po vojaškem porazu 1940.

Po osvoboditvi Francije 1944 se je SFIO ponovno pojavila, tokrat v koaliciji z močnejšo Komunistično stranko (PCF), ki je postala največja levičarska stranka, in krščansko demokracijo (MRP). Ta zveza je vzpostavila glavne elemente socialne blaginje Francoska Četrte republike, vendar ni preživela hladne vojne. Maja 1947 je socialistični ministrski predsednik Paul Ramadier zavrnil ministre PCF. Blum je predlagal izgradnjo "Tretje sile" z levo sredino in desno sredino proti Gaullistom in komunistom, vendar je bil njegov kandidat za vodstvo SFIO, Daniel Mayer, poražen od Guya Molleta.

Mollet podprt z levim krilom stranke je govoril marksistični jezik brez spraševanja povezave s sredino in desno sredino. Njegovo vodstvo je bilo zamajano ob strankini razdelitvi na pol leta 1954 okoli vprašanja Evropske obrambne skupnosti, zaradi katerega je ta načrt propadel. Kasneje je Mollet s stranko zgradil levosredinsko koalicijo z Republikansko fronto, ki je dobila večino na zakonodajnih volitvah 1956. Posledično je sicer postal ministrski predsednik, vendar je začel vpliv njegovi stranki padati, prav tako Radikalcem, levica pa tako ni mogla več priti blizu oblikovanju združene fronte. Represivna politika, ki jo je vodil Mollet v alžirski vojni, njegova podpora k vrnitvi de Gaulla leta 1958 in podpora referendumu o ustavi Pete republike je stranko ponovno razdelila, ob tem je del odpadnikov ustanovil Združeno socialistično stranko (PSU). Leta 1959 se je stranka SFIO vrnila v opozicijo, diskreditirana s s svojo politiko v času Četrte republike je dosegla svoje dno v naslednjih nekaj letih.

Tako zaradi nasprotovanja načinu predsedniških volitev kot zaradi neizogibne ponovne izvolitve de Gaulla stranka ni imenovala svojega kandidata za predsednika v letu 1965. Posledično je podprla kandidaturo Françoisa Mitterranda, nekdanjega ministra v Četrti republiki, ki je bil odločno anti-Gaullist. Podprt z vsemi levičarskimi strankami je dosegel dober rezultat in se soočil z de Gaullom v nepričakovanem drugem krogu, s čimer je postal voditelj nekomunistične levice.

Z namenom obstati med PCF, ki je vodila levico, in Gaullistično stranko, ki je vodila državo, so SFIO, Radikalci in levo-krilne republikanske skupine osnovale Zvezo demokratične in socialistične levice pod Mitterandovim vodstvom. Sledil je maj 1968 in val divjih množičnih protestov, ki pa ga SFIO ni znala izkoristiti. Še več, po poraznih volitvah mesec dni kasneje je zlezla sama vase. Leto kasneje je njen kandidat Gaston Defferre na predsedniških volitvah zbral zgolj 5% glasov.

Ustanovitev PS in "Zveze levice" (1969–1981) V času kongresa v Alfortvillu leta 1969 je dotedanjo SFIO nadomestila Socialistična stranka (Parti socialiste, PS), združena s klubom - Zvezo združenj za obnovitev levice, ki jo je vodil Alain Savary, in skupino levo-krilnih republikancev - Zvezo socialističnih skupin in združenj Jeana Poperena. Med kongresom v Issy-les-Moulineauxu je bil s podporo predhodnika Guya Molleta za prvega predsednika stranke izvoljen Alain Savary, ki je predlagal "ideološki dialog" s komunisti.

Dve leti kasneje se je stranki na kongresu v Epinayu pridružil Zbor republikanskih ustanov Françoisa Mitterranda; slednji je porazil duet Savary-Mollet s predlogom volilnega programa s komunisti in prevzel vodenje. Leta 1972 je bil "skupni program" podpisan s Komunistično stranko Francije (PCF) in Radikalno stranko levice (PRG). Med konferenco Socialistične internacionale je Mitterand pojasnil zvezo levo-krilnih strank s hrepenenjem njenih volivcev, cilj njegove strategije je bil "pridobiti nazaj tri od petih milijonov volivcev PCF." Levica, posebno PS, je po francoskih volitvah v Narodno skupščino 1974 precej pridobila, Mitterand kot kandidat levo-krilne zveze pa je bil z 49,2% glasov v drugem krogu zelo blizu tudi na volitvah za predsednika države istega leta.

Konec leta 1974 se je stranki priključilo nekaj članov Združene socialistične stranke, vključno z vodjem Michelom Rocardom, ki so predstavljali levo-krilne kristjane in nemarksistično skupino. Kot najkonzervativnejši člani so zagovarjali povezavo francoskega socializma z evropsko socialno demokracijo, to je jasno sprejetje tržnega gospodarstva. Medtem ko je "Zveza levice" triumfirala na občinskih volitvah 1977, je volilni vzpon stranke PS zaskrbel komuniste, ki "skupnega programa" niso hoteli podaljšati, pri čemer je Georges Marchais, vodja PCF, naznanil "okrenitev Socialistične stranke k desnici". Navkljub pozitivnim anketam je Zveza levice izgubila na volitvah v Narodno skupščino 1978. Prvič od volitev 1936 se je zgodilo, da so bili socialisti po anketah pred komunisti, s čimer so postali glavna levičarska stranka, vendar je njihov poraz povzročil notranjo krizo. Vodstvo Mitteranda je poskusil izpodbiti Rocard, ki je želel opustiti skupni program, katerega je imel za starinskega in nerealističnega. Po drugi strani je Mitterand menil, da levica ne more zmagati brez povezave socialistov in komunistov. Leta 1979 je na kongresu v Metzu zmagal in bil kljub priljubljenosti Rocarda izbran za kandidata stranke PS na predsedniških volitvah 1981.

Obdobje Mitterranda (1981–1995) thumb|left|François Mitterrand, 1984

Leta 1981 je Mitterand na predsedniških volitvah porazil konzervativca d'Estainga in postal prvi socialist Pete republike, izbran za predsednika države. Razpustil je Narodno skupščino, ob njeni ponovni vzpostavitvi pa so Socialisti prvikrat v njihovi zgodovini dobili absolutno večino sedežev. Plazovita zmaga Socialisticov je potekala na škodo tako desničarskih parlamentarnih strank, Zbora za Republiko (RPR) in Zveze za francosko demokracijo (UDF), kot levičarske PCF.