Navídezni síj ali navídezna magnitúda (oznaka m) zvezde, planeta ali drugega nebesnega telesa je v astronomiji sij (izsev), kot se ga vidi z Zemlje. Navidezni sij torej označuje jakost svetlobe, ki se jo vidi s prostim očesom, oziroma svelobni tok na dani razdalji astronomske enote v fizikalnem merilu.
Začetki merjenja izseva zvezd
Med prvimi opazovalci je bil Hiparh, ki je razdelil zvezde po siju v šest razredov. Šesti razred je najtežje viden, prvi pa najsvetlejši. Šele v 19. stoletju so točno določili magnitudo. Uporabili so detektor, ki je sprejemal enako količino izsevane svetlobe kot človeško oko ter izmerili, da je vsaka naslednja magnituda 2,5-krat težje zaznavna. S prostim očesom se lahko na jasnem in svetlobno neonesnaženem nebu vidi nekaj več kot 2500 svetlobnih virov, večinoma zvezd.
Navidezni siji nebesnih teles
Najsvetlejše zvezde imajo navidezni sij približno −1, Sonce ima povprečni navidezni sij −26,8 in Luna −12,6. Najšibkejše zvezde, ki jih oko še zazna, imajo navidezni sij 6, a se ta spreminja glede na opazovalne pogoje. V zelo dobrih pogojih (temna noč, brez Lune na nebu, brez svetlobnega onesnaženja) lahko naraste tudi do magnitude 8. S povprečnimi binokularji se lahko doseže navidezni sij 10m, s srednje velikimi daljnogledi pa tudi 15m.
Enačba za izračun navideznega sija telesa
Opazovanja z merilniki za svetlobo so pokazala, da je gostota svetlobnega toka zvezde z navideznim sijem 1m stokrat večja kot od zvezde s sijem 6m. Če se upošteva značilnost očesa, da je odziv sorazmeren z logaritmom dražljaja, se dobi enačbo, ki jo je leta 1858 kot fiziološki zakon zapisal angleški astronom Norman Robert Pogson:
kjer je: j1 – gostota svetlobnega toka zvezde z navideznim sijem 0, j2 – gostota svetlobnega toka zvezde
Njegov predlog so sprejeli. Z današnjimi točnimi postopki se lahko meri desetine ali stotine magnitud.
Navidezni siji nebesnih teles
+navidezni siji znanih nebesnih teles navidezni sij [m] astronomsko telo −26,73 (−26,91) Sonce −12,6 polna Luna −9,5 največji sij vzbuha satelita Iridium −4,7 največji sij Venere −3,9 največja razločitev sija telesa podnevi s prostim očesom −2,9 največji sij Marsa −2,8 največji sij Jupitra −1,9 največji sij Merkurja −1,58 najsvetlejša zvezda (razen Sonca) v vidnem: Sirij (α CMa) −0,7 druga najsvetlejša zvezda: Kanop (α Car) 0,0 izhodišče po definiciji: Vega 0,7 (−0,192) največji sij Saturna 3,0 največja razločitev sija zvezde v urbanem okolju s prostim očesom 4,6 največji sij Ganimeda 5,5 največji sij Urana 6,0 največja razločitev sija zvezde s prostim očesom 6,7 največja sij Cerere 7,7 največji sij Neptuna 9,57 sij Barnardove zvezde 10,2 največji sij Japeta 12,6 najsvetlejši kvazar 13,0 največji sij Plutona 27,0 največji sij telesa v vidnem, razločljiv z zemeljskimi daljnogledi premera 8000 mm 30,0 največji sij telesa v vidnem, razločljiv z Hubblovim vesoljskim daljnogledom (HST) 38,0 največji sij telesa v vidnem, razločljiv z za leto 2020 načrtovanim Silno velikim daljnogledom (OWL) (glej tudi seznam zvezd)
Glej tudi
absolutni izsev
Kategorija:Opazovalna astronomija