Edward Hopper, ameriški slikar in grafik, * 22. julij 1882, Nyack, New York, Združene države Amerike, † 15. maj 1967, New York.
Je eden najbolj priznanih ameriških umetnikov in znan po svoji spretnosti pri zajemanju ameriškega življenja in pokrajine skozi svojo umetnost.
Hopperjevo delo, ki zajema oljne slike, akvarele in jedkanice, pretežno raziskuje teme osamljenosti in izolacije v ameriških mestnih in podeželskih okoljih. Njegova najbolj znana slika, Ponočnjaki (Nighthawks 1942), pooseblja njegovo zanimanje za tihe, introspektivne trenutke vsakdanjega življenja. Kljub počasnemu začetku je Hopper do leta 1920 dosegel pomembno priznanje, njegovo delo pa je postalo stalnica v večjih ameriških muzejih. Hopperjeva tehnika, ki jo zaznamuje kompozicija oblike in uporaba svetlobe za vzbujanje razpoloženja, je vplivala na svet umetnosti in popularno kulturo. Njegove slike, ki so pogosto postavljene v arhitekturno pokrajino New Yorka ali spokojna okolja Nove Anglije, izražajo občutek pripovedne globine in čustvene resonance, zaradi česar je osrednja osebnost ameriškega realizma. Hopper je ustvaril umirjeno dramo iz običajnih tem, prepletenih s poetičnim pomenom, ki vabi k pripovednim interpretacijam. Hvalili so ga zaradi »popolne resničnosti« v Ameriki, ki jo je upodobil.
Življenjepis Zgodnje življenje
Edward Hopper se je rodil 22. julija 1882 v vasi Nyack, centru za izdelavo jaht na reki Hudson severno od New Yorka,"Edward Hopper House". EDWARD HOPPER HOUSE MUSEUM AND STUDY CENTER kot drugi otrok očetu Garret Henry Hopperju, trgovcu s suho robo in materi Elizabeth Griffiths Smith Hopper oba nizozemskega rodu.Levin, Gail, Edward Hopper: An Intimate Biography, Alfred A. Knopf, New York, 1995, p.11, Čeprav ni bil tako uspešen kot njegovi predniki, je Garret dobro poskrbel za svoja dva otroka s precejšnjo pomočjo ženine dediščine. Upokojil se je pri devetinštiridesetih letih.Levin 1995, p. 9 Edward in njegova sestra Marion sta obiskovala zasebne in javne šole. Vzgojena sta bila v strogem baptističnem domu. Njegov oče je bil blage narave in v gospodinjstvu so prevladovale ženske: Hopperjeva mati, babica, sestra in služkinja.Levin 1995, p. 23
Njegova rojstna hiša in dom otroštva je bil leta 2000 uvrščen v nacionalni register zgodovinskih krajev. Zdaj deluje kot Edward Hopper House Museum & Study Center, ki služi kot neprofitni skupnostni kulturni center z razstavami, delavnicami, predavanji, predstavami, in posebni dogodki.
Hopper je bil v osnovni šoli dober učenec in pri petih letih je bil njegov talent za risanje že očiten. Brez težav je vsrkal očetova intelektualna nagnjenja in ljubezen do francoske in ruske kulture. Prikazal je tudi materino umetniško dediščino.Levin 1995, p. 12, 16 Hopperjevi starši so spodbujali njegovo umetnost in ga izdatno oskrbovali z gradivi, revijami z navodili in ilustriranimi knjigami.
Hopper je svoje risbe prvič začel podpisovati in datirati pri 10 letih. Med najzgodnejšimi od teh risb so skice geometrijskih oblik, vaze, sklede, skodelice in škatel z ogljem. Podrobno preučevanje svetlobe in sence, ki se je nadaljevalo skozi njegovo kariero, je vidno že v teh zgodnjih delih. V najstniških letih je delal s peresom in črnilom, ogljem, akvarelom in oljem – risal je iz narave, obenem pa ustvarjal politične karikature.Levin 1995, p. 20 Leta 1895 je ustvaril svojo prvo podpisano oljno sliko Rowboat in Rocky Cove, ki jo je kopiral iz reprodukcije v The Art Interchange, priljubljeni reviji za amaterske umetnike. Hopperjeva druga najzgodnejša olja, kot sta Stari ledeni ribnik v Nyacku in njegova slika Ladje iz leta 1898, so bila prepoznana kot kopije slik umetnikov, med drugim Brucea Cranea in Edwarda Morana.Shadwick, Louis, "The Origins of Edward Hopper's Earliest Oil Paintings", The Burlington Magazine, Vol. 162 (October 2020) pp.870–877
V svojih zgodnjih avtoportretih se je Hopper po navadi predstavljal kot suh, neljubek in domač. Čeprav je bil visok in tih najstnik, se je njegov nagajiv smisel za humor odražal v njegovi umetnosti, včasih v upodobitvah priseljencev ali žensk, ki dominirajo nad moškimi v komičnih situacijah. Kasneje v življenju je na svojih slikah večinoma upodabljal ženske kot figure. V srednji šoli (leta 1899 je maturiral na srednji šoli Nyack) je izrezoval lesene modele jadrnic in bark ter sanjal o tem, da bi postal pomorski arhitekt, vendar je po diplomi izjavil, da namerava nadaljevati kariero v umetnosti. Hopperjevi starši so vztrajali, da mora študirati komercialno umetnost, da bi imel zanesljiv način zaslužka.Maker 1990, p. 8 Pri razvoju svoje samopodobe in individualistične življenjske filozofije so na Hopperja vplivala pisanja Ralpha Walda Emersona. Kasneje je rekel: »Zelo ga občudujem ... Berem ga znova in znova.«Wagstaff, Sheena Ed., Edward Hopper, Tate Publishing, London, 2004, p. 16,
Hopper je začel študij umetnosti z dopisnim tečajem leta 1899. Od 1900 pa do 1906 je študiral na New York School of Art (Chase School), predhodnico Parsons School of Design, ilustracijo pri Frank Vincent Dumond-u in Arthur Kellerju, kot tudi slikarstvo pri William Merritt Chaseu, Kenneth Hayes Millerju in Robert Henriju. Že zgodaj je Hopper oblikoval svoj slog po Chaseju in francoskih impresionističnih mojstrih Édouardu Manetu in Edgarju Degasu. Skiciranje iz živih modelov pa se je izkazalo za zahtevno in nekoliko šokantno za konservativno vzgojenega Hopperja.
Še en njegov učitelj, umetnik Robert Henri, je poučeval razred življenja. Henri je spodbujal svoje študente, naj s svojo umetnostjo »naredijo razburjenje v svetu«. Svojim učencem je tudi svetoval: »Ne šteje tema, ampak tisto, kar čutite ob njej« in »Pozabite na umetnost in slikajte tisto, kar vas zanima v življenju«. Na ta način je Henri vplival na Hopperja, kot tudi bodoča umetnika Georgea Bellowsa in Rockwella Kenta. Spodbujal jih je, naj svoje delo prepojijo s sodobnim duhom. Nekateri umetniki v Henrijevem krogu, vključno z Johnom Sloanom, so postali člani Osmerice, znane tudi kot šola ameriške umetnosti Ashcan.Maker 1990, p. 9 Hopperjeva prva ohranjena oljna slika, ki namiguje na njegovo uporabo notranjosti kot teme, je bila Samotna figura v gledališču (ok. 1904). V študentskih letih je naslikal tudi na desetine aktov, tihožitij, krajin in portretov, vključno z avtoportreti.Levin 2001, p. 38
Od leta 1905 je Hopper delal kot ilustrator za reklamne agencije, delo, ki ga je opravljal še naslednjih 20 let zaradi finančnih razlogov in ki je vplivalo na njegovo slikarsko ustvarjanje.
V letih 1906, 1907 in 1909 je potoval po Evropi in je med drugim obiskal Pariz, London, Bruselj, Amsterdam in Berlin. Pravzaprav je večinoma delal sam in zdelo se je, da ga novi tokovi v umetnosti večinoma niso prizadeli. Kasneje je rekel, da se »sploh ne spomni, da bi slišal za Picassa«. Nanj je naredil velik vtis Rembrandt, še posebej njegova Nočna straža, za katero je rekel, da je »najčudovitejša stvar, kar sem jih videl; v njeno resničnost ni več verjeti.«Wagstaff 2004, p. 17
Hopper je začel slikati urbane in arhitekturne prizore v temni paleti. Nato je prešel k svetlejšim odtenkom impresionistov, preden se je vrnil k temnejši paleti, ki mu je najbolj ustrezala. Kasneje je rekel: »To sem prebolel in stvari, ki so bile pozneje narejene v Parizu, so bile bolj stvari, kot jih počnem zdaj.«Levin 1995, p. 66 Hopper je večino svojega časa porabil za risanje uličnih in kavarniških prizorov ter obiskovanje gledališča in opere. Za razliko od mnogih njegovih sodobnikov, ki so posnemali abstraktne kubistične poskuse, je Hopperja privlačila realistična umetnost. Kasneje je trdil, da ni bilo veliko evropskih vplivov razen Rembrandta, Goye in francoskega graverja Charlesa Meryona, čigar muhaste pariške prizore je Hopper posnemal.Maker 1990, p. 10Selden Rodman, Conversations with Artists, (The Devin-Adair Co., 1957), p. 199
Leta boja Po vrnitvi s svojega zadnjega evropskega potovanja je Hopper najel studio v New Yorku, kjer se je trudil definirati svoj slog. Nerad se je vrnil k ilustraciji, da bi se preživljal. Kot samostojni podjetnik je bil Hopper prisiljen iskati projekte in je moral trkati na vrata revij in agencijskih pisarn, da bi našel posel. Njegovo slikarstvo je omahnilo: »Težko se odločim, kaj bi rad naslikal. Včasih nekaj mesecev ne najdem. Prihaja počasi.«Levin 1995, p. 88 Njegov kolega ilustrator Walter Tittle je opisal Hopperjevo depresivno čustveno stanje bolj ostro, ko je videl njegovo prijatelj »trpi ... zaradi dolgih obdobij nepremagljive inertnosti, cele dneve sedi pred svojim stojalom v nemočni nesreči in ne more dvigniti roke, da bi prekinil urok.«Wagstaff 2004, p. 53
Od 22. februarja do 5. marca 1912 je bil vključen v razstavo The Independents, skupine umetnikov na pobudo Roberta Henrija, vendar ni dosegel nobene prodaje.
Leta 1912 je Hopper odpotoval v Gloucester v Massachusettsu, da bi poiskal nekaj navdiha in naredil svoje prve slike na prostem v Ameriki. Naslikal je Squam Light, prvo od številnih slik svetilnikov, ki bodo še prišla.
1913 se je udeležil Armory Show v New York City-u, kjer je prodal svojo prvo sliko Jadranje (1911) za 250 ameriških dolarjev ameriškemu poslovnežu Thomasu F. Vietorju, ki jo je naslikal čez prejšnji avtoportret. Hopper je imel enaintrideset let in čeprav je upal, da bo njegova prva prodaja v kratkem vodila do drugih, se njegova kariera ne bo prijela še mnogo let. Še naprej je sodeloval na skupinskih razstavah na manjših prizoriščih, kot je MacDowell Club v New Yorku. Kmalu po očetovi smrti istega leta se je Hopper preselil v stanovanje 3 Washington Square North v predelu Greenwich Village na Manhattnu, kjer bo živel do konca svojega življenja.
Naslednje leto je prejel naročilo, da ustvari nekaj filmskih plakatov in skrbi za reklamo za filmsko družbo. Čeprav mu ni bilo všeč ilustriranje, je bil Hopper vse življenje privrženec filma in gledališča, ki ju je obravnaval kot tema svojih slik. Vsaka oblika je vplivala na njegove kompozicijske metode.
V slepi ulici zaradi svojih oljnih slik se je Hopper leta 1915 obrnil k jedkanju. Do leta 1923 je ustvaril večino svojih približno 70 del v tem mediju, veliko urbanih prizorov Pariza in New Yorka.Maker 1990, p. 12Kranzfelder, Ivo, and Edward Hopper, Edward Hopper, 1882–1967: Vision of Reality, New York: Barnes & Noble Books, 2003, p. 13, Izdelal je tudi nekaj plakatov za vojne napore in nadaljeval z občasnimi komercialnimi projekti. Ko je lahko, je Hopper med obiski v Novi Angliji naredil nekaj oljnih slik na prostem, zlasti na umetniških kolonijah v Ogunquitu in na otoku Monhegan.
V zgodnjih 1920-ih so njegove jedkanice začele prejemati javno priznanje. Izražale so nekatere njegove kasnejše teme, kot so Noč na vlaku El Train (pari v tišini), Večerni veter (samotna ženska) in Mačji čoln (preprost navtični prizor).Maker 1990, p. 13-15 Dve pomembni oljni sliki tega časa sta bili Newyorški interier (1921 ) in Newyorški restavracija (1922 ). Naslikal je tudi dve od svojih številnih 'okenskih' slik, ki prihajajo: Dekle za šivalnim strojem in Notranjost v mesečini, ki prikazujeta figuro (oblečeno ali golo) blizu okna stanovanja, ki gleda ven ali z vidika iz zunanji pogled noter.Levin 2001, pp. 152, 155
Čeprav so bila to frustrirajoča leta, je Hopper pridobil nekaj priznanj. Leta 1918 je Hopper prejel nagrado U.S. Shipping Board za svoj vojni plakat Smash the Hun. Sodeloval je na treh razstavah: leta 1917 z Društvom neodvisnih umetnikov, januarja 1920 (samostojna razstava v klubu Whitney Studio Club, ki je bil predhodnik Whitneyskega muzeja) in leta 1922 (ponovno s klubom Whitney Studio Club). Leta 1923 je Hopper za svoje jedkanice prejel dve nagradi: Loganovo nagrado čikaškega društva jedkarjev in nagrado W. A. Bryana.Levin, Gail, "Edward Hopper: Chronology" in Edward Hopper at Kennedy Galleries New York: Kennedy Galleries, 1977.
Poroka in preboj