Bašar al Asad, sirski politik in zdravnik, * 11. september 1965, Damask, Sirija.
Je sin Hafeza al Asada, ki je bil 18. predsednik Sirije od leta 1971 do svoje smrti leta 2000. Od takrat do njegovega strmoglavljenja leta 2024 je Bašar opravljal funkcijo predsednika Sirije. Kot predsednik je bil vrhovni poveljnik sirskih oboroženih sil in generalni sekretar centralnega poveljstva arabske socialistične batistične stranke
Asad se je rodil in odraščal v Damasku, leta 1988 pa je diplomiral na medicinski fakulteti univerze v Damasku in začel delati kot zdravnik v sirski vojski. Štiri leta pozneje se je udeležil podiplomskega študija na Western Eye Hospital v Londonu in se specializiral za oftalmologijo. Ko je leta 1994 v prometni nesreči umrl njegov starejši brat Basel al Asad, je bil Asad poklican nazaj v Sirijo, da bi prevzel Baselovo vlogo prestolonaslednika. Asad se je vpisal na vojaško akademijo in leta 1998 prevzel vodenje sirske okupacije Libanona. Asad je 17. julija 2000 postal predsednik in nasledil očeta, ki je umrl 10. junija 2000. Z vrsto represivnih ukrepov v letih 2001–2002 se je končala damaščanska pomlad, obdobje kulturnega in političnega aktivizma, ki so ga zaznamovali pozivi k transparentnosti in demokraciji.
Čeprav je Asad podedoval strukture moči in kult osebnosti, ki ga je gojil njegov oče, mu je manjkala lojalnost ljudstva, ki jo je imel njegov oče, in se soočal z vse večjim nezadovoljstvom z njegovo vladavino. Zaradi tega so številni člani stare garde odstopili ali pa so bili odstavljeni, politični notranji krog pa so zamenjali zvesti privrženci iz alavitskih klanov. Asadovi zgodnji programi gospodarske liberalizacije so povečali neenakosti in centralizirali družbeno-politično moč zveste damaskovkse elite družine Asad, s čimer so odtujili sirsko podeželsko prebivalstvo, mestni delavski razred, poslovneže, industrialce in ljudi iz nekdaj tradicionalnih oporišč batistične stranke. Cedrska revolucija v Libanonu februarja 2005, ki jo je sprožil umor libanonskega premiera Rafika Haririja, je prisilila Asada, da je končal sirsko okupacijo Libanona.
Akademiki in analitiki so Asadovo predsedovanje označili kot izrazito personalistično diktaturo, ki Sirijo upravlja kot totalitarno policijsko državo, zanjo pa so značilne številne kršitve človekovih pravic in huda represija. Čeprav se Asadova vlada opisuje kot sekularna, različni politologi in opazovalci ugotavljajo, da njegov režim izkorišča sektaške napetosti v državi. Prvo desetletje vladanja so zaznamovali intenzivna cenzura, hitre usmrtitve, prisilna izginotja, diskriminacija etničnih manjšin in obsežen nadzor tajne policije batistične stranke.
Leta 2011 so Združene države Amerike, Evropska unija in večina Arabske lige pozvale Asada k odstopu po zatrtju protestnikov arabske pomladi med dogodki sirske revolucije, ki so privedli do sirske državljanske vojne. V državljanski vojni je bilo ubitih približno 580.000 ljudi, od tega najmanj 306.000 civilistov; po podatkih Sirske mreže za človekove pravice so več kot 90 % teh civilnih žrtev povzročile Asadu naklonjene sile. Asadova vlada je med sirsko državljansko vojno zagrešila številne vojne zločine, Asadova vojska in Sirske arabske oborožene sile, pa so izvedle tudi več napadov s kemičnim orožjem.* 21. avgusta 2013 je potekal najbolj smrtonosen kemični napad s plinom sarin v Guti, v katerem je umrlo od 281 do 1.729 ljudi.
Decembra 2013 je visoka komisarka ZN za človekove pravice Navi Pillay izjavila, da so ugotovitve preiskave, ki so jo izvedli ZN, Asada vpletle v vojne zločine. V preiskavah skupnega preiskovalnega mehanizma OPCW-ZN in IIT OPCW-ZN je bilo ugotovljeno, da je Asadova vlada odgovorna za napad s sarinom v Han Šajkunu leta 2017 in kemični napad v Dumi leta 2018. Junija 2014 je ameriška organizacija Syrian Accountability Project Asada uvrstila na seznam obtožnic vladnih uradnikov za vojne zločine in ga poslala Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Leta 2023 sta Kanada in Nizozemska na Meddržavnem sodišču vložili skupno tožbo, v kateri sta Asadovo vlado obtožili kršitve Konvencije ZN proti mučenju. Francija je 15. novembra 2023 izdala nalog za aretacijo Asada zaradi uporabe prepovedanega kemičnega orožja proti civilistom v Siriji. Asad je kategorično zanikal navedbe teh obtožb in obtožil tuje države, zlasti Združene države Amerike, da poskušajo zrušiti njegov režim.
Sirska opozicija, uporniki in druge protirežimske sile so konec novembra 2024 sprožile serijo ofenziv v katerih so v nekaj dneh zavezeli Alep in več drugih mest. Po hitrem napredovanju so do 8. decembra prevzeli nadzor nad Damaskom in večino države. Asad je pobegnil v Rusijo, njegova vlada pa je razpadla, kar je oznanilo konec njegovega režima. Zgodnje življenje, družina in izobrazba Bašar al Asad se je rodil 11. septembra 1965 v Damasku kot drugi sin in tretji otrok Anise Mahluf in Hafeza al Asada. »Al Asad« v arabščini pomeni »lev«. Asadov dedek po očetovi strani, Ali Sulajman al Asad, je uspel spremeniti svoj status iz kmeta v manjšega ugledneža, zaradi česar je leta 1927 spremenil družinsko ime iz »Vaš« (kar pomeni »divjak«) v »Al Asad«.
Asadov oče Hafez al Asad se je rodil v revni podeželski družini alavitskega porekla, se povzpel v batistični stranki in v okviru korektivnega gibanja prevzel nadzor nad sirsko podružnico stranke kar je privedlo do tega, da je postal sirski predsednik. Hafez je povzdignil svoje privržence v batistični stranki, med katerimi so bili mnogi alavitskega porekla. Po revoluciji so bili na visoke položaje postavljeni alavitski vplivneži, medtem ko so bili Suniti, Druzi in Ismailiti odstavljeni tako iz vojske kot iz batistične stranke. Tridesetletna vojaška vladavina Hafeza al Asada je Sirijo spremenila v dinastično diktaturo. Novi politični sistem je vodila elita batistične stranke, v kateri so prevladovali družini Asad goreče zvesti alaviti, ki so nadzorovali vojsko, varnostne sile in tajno policijo.
Asad je imel pet bratov in sester, od katerih so trije umrli. Sestra po imenu Bušra je umrla v otroštvu. Najmlajši Asadov brat Majd ni bil nikoli javna osebnost, zato o njem ni veliko znanega, razen, da je bil intelektualno oviran in da je umrl leta 2009 po »dolgi bolezni«.
V nasprotju z bratoma Baselom in Maherjem ter drugo sestro, ki ji je prav tako ime Bušra, je bil Bašar tih, zadržan in se ni zanimal za politiko ali vojsko. Asadovi otroci naj bi očeta videli le redko, Bašar je izjavil, da je v času predsedovanja očeta le enkrat vstopil v njegovo pisarno. Opisali so ga kot »redkobesnega« in po besedah prijatelja z univerze je bil plah, izogibal se je očesnemu stiku in govoril z nizkim glasom.
Osnovno in srednješolsko izobrazbo je Asad pridobil na arabsko-francoski šoli al Hurija v Damasku. Leta 1982 je končal srednjo šolo in nato študiral medicino na univerzi v Damasku.
Zdravniška kariera in vzpon na oblast levo|sličica|Basel al Asad, Bašarjev starejši brat, ki je umrl leta 1994, je Bašarju odprl pot do položaja predsednika Leta 1988 je Asad končal medicinsko fakulteto in začel delati kot vojaški zdravnik v vojaški bolnišnici Tišrin na obrobju Damaska. Štiri leta pozneje se je preselil v London, kjer se je začel podiplomsko usposabljati iz oftalmologije v Western Eye Hospital. Med bivanjem v Londonu so ga opisovali kot »čudaškega računalničarja«. Bašar je imel malo političnih ambicij, njegov oče pa je za prihodnjega predsednika pripravljal Bašarjevega starejšega brata Basela. Vendar je ta leta 1994 umrl v prometni nesreči, Bašar pa je bil kmalu zatem vpoklican v sirsko vojsko. Državna propaganda je kmalu začela Bašarja v javnosti predstavljati kot »upanje ljudstva«, da bi ga pripravila za naslednjega patriarha na čelu Sirije, ki bo nadaljeval vladavino dinastije Asad.
Kmalu po Baselovi smrti se je Hafez al Asad odločil, da bo Bašar postal novi prestolonaslednik. V naslednjih šestih letih in pol, vse do svoje smrti leta 2000, je Hafez pripravljal Bašarja na prevzem oblasti. General Bahjat Sulejman, častnik obrambnih čet, je bil zadolžen za nadzor priprav na nemoten prehod, ki so potekale na treh ravneh. Prvič, Bašarju je bila zagotovljena podpora v vojaškem in varnostnem aparatu. Drugič, Bašarjeva podoba je bila vzpostavljena v javnosti. In nazadnje, Bašar je bil seznanjen z mehanizmi vodenja države.
Da bi se uveljavil v vojski se je Bašar leta 1994 vpisal na vojaško akademijo v Homsu, kjer je januarja 1999 postal polkovnik elitne sirske republikanske garde. Da bi si v vojski zagotovil moč, so bili stari poveljnike divizij potisnjeni v pokoj, na njihovo mesto pa so prišli novi, mladi, alavitski častniki, ki so mu bili lojalni.
Leta 1998 je Bašar prevzel vodenje sirskega libanonskega dosjeja, ki ga je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja vodil podpredsednik Abdul Halim Kadam, ki je bil do takrat potencialni kandidat za predsednika. S tem ko je Bašar prevzel vodenje sirskih zadev v Libanonu, mu je uspelo Kadama potisniti na stran in v Libanonu vzpostaviti lastno oblastno bazo. Istega leta je Bašar po manjšem posvetovanju z libanonskimi politiki za predsednika Libanona postavil Emila Lahouda, svojega zvestega zaveznika, in na stran odrinil nekdanjega libanonskega predsednika vlade Rafika Haririja, saj ni podprl njegovega imenovanja za predsednika vlade. Da bi še bolj oslabil stari sirski red v Libanonu, je Bašar zamenjal dolgoletnega de facto sirskega visokega komisarja v Libanonu Ghazija Kanana z Rustumom Ghazalehom.
Vzporedno z vojaško kariero se je Bašar ukvarjal z javnimi zadevami. Dobil je široka pooblastila in postal vodja urada za sprejemanje pritožb in pozivov državljanov ter vodil kampanjo proti korupciji. Zaradi te kampanje je bilo veliko Bašarjevih potencialnih tekmecev za predsednika postavljenih pred sodišče zaradi korupcije. Bašar je postal tudi predsednik sirskega računalniškega društva in pomagal uvesti internet v Siriji, kar je pripomoglo k njegovi podobi modernizatorja in reformatorja. Bašarju al Asadu so bili naklonjeni pripadniki batistične stranke, vojska in alavitska sekta, kar mu je omogočilo, da je postal očetov naslednik.
Predsedstvo
Pred državljansko vojno: 2000–2011 sličica|Takratni obrambni minister Mustafa Tlas ob Bašarju al Asadu, 1. avgust 2000. Tlas in njegov sin Manaf Tlas sta kasneje, po sirski revoluciji, pobegnila. sličica|Asad leta 2004 Po smrti Hafeza al Asada 10. junija 2000 je bila sirska ustava spremenjena. Minimalna starostna meja za predsedniško funkcijo je bila znižana s 40 na 34 let, kolikor je bil takrat star Bašar. Asad je kandidiral kot edini kandidat in bil nato 10. julija 2000 potrjen za predsednika s 97,29-odstotno podporo za njegovo vodenje.Klatell, James (27 May 2007). "Syrians Vote in Presidential Referendum" . CBS News. V skladu s svojo vlogo predsednika Sirije je bil imenovan za vrhovnega poveljnika sirskih oboroženih sil in regionalnega sekretarja batistične stranke. Od takrat so redno vsakih sedem let potekale državne volitve, na katerih je Asad zmagal z veliko večino glasov. Volitve so bile s strani neodvisnih opazovalcev večkrat soglasno označene za navidezen proces, opozicija pa jih bojkotira. Zadnji dve volitvi leta 2014 in 2021 sta bili izvedeni samo na območjih, ki jih je med državljansko vojno v državi nadzorovala sirska vlada, Združeni narodi pa so ju obsodili.
Damaščanska pomlad