Marilyn Monroe (rojena Norma Jeane Mortenson), ameriška igralka, fotomodel in pevka, * 1. junij 1926, Los Angeles, Kalifornija, Združene države Amerike, † 4. avgust 1962, Los Angeles.
Njeni vročekrvni nastopi, privlačen izgled in nenadna smrt so jo naredili za nesmrten seks simbol ter kasneje pop ikono dvajsetega stoletja. Znana je bila predvsem po komičnih stereotipnih vlogah zapeljivih plavolask in postala eden najbolj prepoznavnih seks simbolov 1950. ter 1960. let, kot poosebljenje takratnih sprememb odnosa do spolnosti v zahodnem svetu. Čeprav je vodilne vloge v filmih dobivala le kakšnih deset let, so njeni filmi samo do njene nepričakovane smrti leta 1962 prinesli 200 milijonov USD prihodkov (kar bi upoštevajoč inflacijo danes znašalo dve milijardi). Njen najbolj znani film je Nekateri so za vroče iz leta 1959, za katerega je prejela zlati globus.
Veliko pozornosti je zbujalo tudi njeno burno zasebno življenje. Borila se je z zasvojenostjo, depresijo in napadi tesnobe. Medijsko zelo odmevna sta bila njen drugi zakon z baseballskim zveznikom Joejem DiMaggiom in tretji z dramatikom Arthurjem Millerjem, oba sta se končala z ločitvijo. Umrla je pri starosti 36 let na svojem domu v Los Angelesu zaradi predoziranja z uspavali, ki je bilo zabeleženo kot verjeten samomor, a so kasneje mnogi razvijali različne teorije zarote.
Življenjepis Zgodnje življenje Rodila se je v bolnišnici Los Angeles County Hospital kot tretji otrok Gladys Pearl Baker (por. Monroe, 1902–1984). Identiteta njenega očeta ni znana; mati je v rojstnem listu kot očeta navedla svojega drugega moža Martina Edwarda Mortensena (napačno črkovano kot Mortenson), kar pa je malo verjetno, saj sta se ločila precej preden je zanosila. Novega otroka ni bila zmožna preskrbeti, zato je Normo dala v rejo zakoncema Bolender v podeželskem mestecu Hawthorne, ki sta jo vzgajala v evangeličanskem duhu. Leta 1933 jo je vzela s seboj, ko se je preselila v Hollywood, a je le nekaj mesecev kasneje doživela živčni zlom, po katerem do konca življenja ni okrevala, zato s hčerko ni imela več veliko stikov.
V naslednjih letih je Marilyn Monroe menjala več skrbnikov in šol. V tem obdobju je bila spolno zlorabljena; zadržana je bila že kot otrok, po tem dogodku pa je pričela jecljati in postala še bolj introvertirana. Pristala je v sirotišnici, od koder sta jo vzela materina prijateljica Grace in njen mož Erwin »Doc« Goddard, a se tudi ta ureditev ni izkazala za stabilno. Nazadnje sta se morala leta 1942 zaradi Erwinove nove službe preseliti, Marilyn pa nista mogla vzeti s seboj. Da se ji ne bi bilo treba vrniti v sirotišnico, se je kmalu po 16. rojstnem dnevu poročila s sinom Goddardovih sosedov, tovarniškim delavcem Jimom Doughertyjem. Pustila je srednjo šolo in postala njegova gospodinja, a je kasneje izjavila, da se je v tej vlogi na smrt dolgočasila.
Začetek kariere
Med drugo svetovno vojno se je Dougherty vpisal v trgovsko mornarico, ki ga je leta 1944 poslala na pacifiško bojišče, zato se je Monroe preselila k njegovim staršem in se zaposlila v podjetju Radioplane Company, kjer je izdelovala brezpilotna letala za urjenje topničarjev. Konec 1944 je spoznala vojaškega fotografa Davida Conoverja, ki je fotografiral privlačne delavke za izboljšanje morale na bojiščih, in pričela pozirati zanj, naslednje leto pa se je proti moževim željam odselila na svoje in podpisala pogodbo z agencijo za fotomodele. Takrat je zravnala svoje kodraste lase in jih pobarvala svetlo, začela pa je uporabljati tudi ime Jean Norman, da bi bila zanimivejša za delodajalce. Kmalu je pridobila ugled delovnega in ambicioznega modela, pri čemer je bil njen izgled primernejši za pin-up kot za modno fotografijo, zato se je pojavljala pretežno v oglasih in revijah za moške.
Leta 1946 je podpisala še pogodbo z igralsko agencijo. Priložnost je dobila pri studiu 20th Century Fox, kjer sicer ni naredila vrhunskega vtisa, a so ji ponudili standardno polletno pogodbo, da je ne bi prevzel konkurenčni studio. S funkcionarjem Benom Lyonom, ki jo je najel, sta izbrala ime Marilyn Monroe. Septembra tega leta se je ločila od Doughertyja, ki je nasprotoval njeni karieri.
Prvih nekaj mesecev ni dobivala vlog, zato se je posvetila učenju petja, plesa in igranja. Po podaljšanju pogodbe naslednje leto je dobila prvi dve vlogi in se pojavila v filmih Dangerous Years (1947) ter Scudda Hoo! Scudda Hay! (1948). Studio jo je vpisal v šolo Actors' Laboratory Theatre, kjer pa so učitelji presodili, da je preveč sramežljiva in negotova za igralko, tako da ji avgusta 1947 niso več podaljšali pogodbe. Vrnila se je k poziranju za fotografije in opravljala razna podporna dela v filmskih studiih. Njene ambicije postati igralka pa niso zamrle, zato je nadaljevala šolanje pri Actors' Laboratory Theatre na lastne stroške in se redno družila s funkcionarji pri filmskih studijih. Njen občasni ljubimec Joseph M. Schenck je prepričal predsednika Columbia Pictures, da ji je marca 1948 ponudil službo. Do izteka pogodbe je zaigrala samo v nizkoproračunskem mjuziklu Ladies of the Chorus (1948).
Po tem jo je vzel pod okrilje agent Johnny Hyde, s katerim se je zapletla tudi ljubezensko, a je zavrnila njegovo snubitev. Hyde ji je plačal dve lepotni operaciji in ji priskrbel manjšo vlogo v filmu Srečna do ušes bratov Marx (1950). Kljub nepomembni vlogi jo je studio poslal na promocijsko turnejo v New Yorku tega leta.
Preboj med zvezde
Leta 1950 je dobila še nekaj obrobnih vlog, pa tudi stranski vlogi v dveh kritiško priznanih filmih: drami Vse o Evi Josepha Mankiewicza in kriminalki Asfaltna džungla Johna Hustona. Njen nastop v slednji, čeprav le nekajminuten, je pomenil prelomnico, saj je na njegov račun Hyde izposloval sklenitev sedemletne pogodbe s 20th Century-Fox. Nekaj dni kasneje je doživel infarkt in umrl, kar je Monroe povsem potrlo.
Pogodba ji je prinesla prepoznavnost. Marca 1951 je bila voditeljica 23. podelitve oskarjev, o njej pa so začele obširneje pisati tudi revije na nacionalni ravni. Tega leta je nastopila v stranskih vlogah v štirih nizkoproračunskih filmih, v katerih ni bila dosti več kot »seksi okrasek«, a so nastope opazili in jih pohvalili kritiki. Vidno je rastla tudi njena priljubljenost pri občinstvu. V tem času je bila v razmerju z režiserjem Elio Kazanom, krajši čas pa je hodila tudi z igralcem Yulom Brynnerjem in več drugimi zvezdniki. Že v drugem letu po sklenitvi pogodbe je pričela dobivati vodilne vloge in pritegnila pozornost vodilnih osebnosti rumenega tiska, kot je Hedda Hopper. Takrat se je začela njena zveza z upokojenim baseballskim zvezdnikom Joejem DiMaggiom, eno najslavnejših športnih osebnosti tega obdobja, ki je bila deležna ogromno pozornosti medijev.
Marca 1952 je izbruhnil škandal, ko je priznala, da je leta 1949 pozirala gola in da so njene slike objavljene v koledarjih. S še nekaj dejanji in izjavami je tega leta načrtno gradila svojo podobo seks simbola.
Kljub popularnosti je želela, da bi bila priznana tudi njena igra. Poleti 1952 sta izšli dve komercialno uspešni drami, v katerih je igrala: Nočni spopad režiserja Fritza Langa in triler Don't Bother to Knock. Za Nočni spopad so jo kritiki pohvalili, ocene filma Don't Bother to Knock, v kateri je zaigrala duševno moteno varuško, pa so bile mešane. Direktor 20th-Century Fox Darryl F. Zanuck ji je dodelil težko vlogo kot preskus, za katerega po mnenju nekaterih kritikov ni bila dovolj izkušena. Njene ostale tri vloge leta 1952 so bile klišejske. Poklicno je v tem obdobju pridobila sloves težavne sodelavke, kar se je v naslednjih letih samo še stopnjevalo. Zamujala je obveznosti, pozabljala tekst in zahtevala ponovitve dokler ni bila zadovoljna z nastopom. Muhavost naj bi bila posledica perfekcionizma, slabe samopodobe in treme, motilo pa jo je tudi, da nima nadzora nad delom. Za blaženje tesnobe in nespečnosti je pričela jemati barbiturate, amfetamine in močneje piti.
1953: vrhunec slave Leta 1953 so izšli trije filmi z Marilyn Monroe v glavni vlogi, ki so utrdili njen sloves seks simbola in ene najuspešnejših hollywoodskih igralk. Prvi je bil film noir Niagara, v katerem je zaigrala fatalko, ki načrtuje umor svojega moža (Joseph Cotten). Z maskerjem Allanom Snyderjem sta zanj razvila videz, po katerem se je javnost spominja še danes: temne, usločene obrvi, svetleče se rdeče ustnice in lepotna pega. Niagara je eden najbolj odkrito erotičnih filmov njene kariere; prizori, v katerih je bila gola in pokrita samo z rjuho ali brisačo, so bili za tisti čas šokantni. Znameniti prizor, v katerem izzivalno miga z boki med hojo, so s pridom uporabljali pri promociji filma. Ženski klubi so javno protestirali, a se je film izkazal za finančni uspeh in prinesel šest milijonov USD prihodkov. thumb|Marilyn Monroe in Jane Russel puščata odtise rok in nog pred Graumanovo kitajsko kinodvorano Njen drugi film, satirična glasbena komedija Moški imajo raje plavolaske, je utrdil njeno filmsko podobo neumne plavolaske. Njena vloga je bila sprva namenjena Betty Grable, ki pa jo je do takrat Monroe zasenčila kot zvezda, ki jo sprejemata tako moško kot tudi žensko občinstvo. Med promocijo filma sta s soigralko Jane Russell pustili odtise rok in nog v svežem betonu pred Graumanovo kitajsko kinodvorano. Tudi Moški imajo raje plavolaske je postal eden komercialno najuspešnejših filmov leta in njen nastop so kritiki pospremili z odobravanjem.
Jeseni 1953 je prvič nastopila v televizijski seriji, novembra pa je izšel še njen tretji film tega leta, Kako omožiti milijonarja, v katerem je igrala ob Betty Grable in Lauren Bacall v vlogi naivne manekenke, ki poskuša s prijateljicami omrežiti bogataša zase. Recept, ki je deloval že pri filmu Moški imajo raje plavolaske, se je tudi tu izkazal za uspešnega in postal njen do takrat najuspešnejši film z več kot osem milijonov USD prihodkov.
Tega leta se je uvrstila na seznam desetih komercialno najuspešnejših filmskih zvezd, sloves vodilnega seks simbola pa je potrdila odločitev Hugha Hefnerja, da objavi njene fotografije na naslovnici in duplerici revije Playboy.
Spor s studiem in zakon z Joejem DiMaggiom thumb|left|Joe DiMaggio in Monroe tik po poroki v mestni hiši San Francisca Kljub zvezdniškem statusu so bila določila Monroejine pogodbene s 20th Century-Fox nespremenjena že od leta 1950, zaradi česar je zaslužila bistveno manj kot primerljive igralke in ni imela svobode pri izbiri projektov. Zanuck, ki jo je preziral, je načrtno preprečeval njene poskuse prodreti v resnejših filmih. Ko je zavrnila vlogo v novi glasbeni komediji The Girl in Pink Tights, v kateri bi nastopila s Frankom Sinatro, jo je studio 4. januarja 1954 suspendiral. Novica o tem se je znašla na prvih straneh časnikov, kar je izkoristila za izboljšanje pogajalskega položaja. 14. januarja sta se z DiMaggiom poročila v mestni hiši San Francisca. Za medene tedne sta odpotovala na Japonsko, od tam pa je šla sama v Korejo, kjer je izvedla serijo koncertov za ameriške marince. Po vrnitvi se je marca 1954 pogodila s studiem; dogovor je vključeval obljubo o novi pogodbi in vlogo v filmu Sedem let skomin.
Njen naslednji film je bil nizkoproračunski vestern Reka brez povratka, posnet še pred suspenzom, prvi novi projekt pa je bila glasbena komedija Zabava je vse, ki tudi ni bila po njenem okusu, a je studio vztrajal pri njej kot nadomestilo za The Girl in Pink Tights. Ob izidu decembra se je izkazal za neuspeh, kritiki pa so njen nastop označili za vulgaren. thumb|Fotografija s snemanja znamenitega prizora iz filma Sedem let skomin na Manhattnu