Ribe so ektotermni vretenčarji, ki so prilagojeni na življenje v vodnem okolju. So najštevilnejša skupina vretenčarjev. Različnih vrst rib je skoraj toliko kot vseh drugih vretenčarjev (dvoživk, plazilcev, ptičev, sesalcev) skupaj. Imajo parne plavuti ter gladko kožo z luskami. Njihovo telo je vretenasto, kar jim omogoča odlično premagovanje vodnega upora. Parne plavuti so prsne in trebušne, neparne pa repna, podrepna in hrbtna (za Salmide je značilna še četrta neparna plavut, to je tolščenka). Znanih je približno 20.000 vrst rib, čeprav nekateri znanstveniki menijo, da jih je še enkrat toliko. Sladkovodnih vrst je okrog 5000, 400 od teh pa jih živi v Evropi. Najmanjša vrsta rib je Paedocypris progenetica, katere predstavniki dosežejo v dolžino povprečno okoli 9 mm, največji morski pes pa zraste do 21 m in tehta do 25 ton.
Razširjenost Ribe naseljujejo vse vodne prostore, od morskih globin oceanov in podzemnih jam, kamor nikoli ne posije Sonce do toplih vrelcev, v katerih temperatura vode dosega do 45 stopinj. Tudi navpična geografska razširjenost rib je izjemna. Živijo namreč do 10.900 metrov globoko in v visokogorskih jezerih do nadmorskih višin 4572 m (jezero Titikaka).
Telesna zgradba Glede na sestavo ogrodja rib ločimo dve glavni skupini: hrustančnice in kostnice. Poleg tega imajo kostnice škržni poklopec, zato posamezne škržne reže pri njih za razliko od hrustančnic niso vidne. Številne kostnice imajo tudi ribji mehur, ki ga uporabljajo za nadzorovanje plovnosti, torej je hidrostatski organ.
Izločala so enostavne ledvice, krvni obtok je enojen. Srce je zgrajeno iz enega preddvora in prekata. Ribe imajo dokaj dobro razvita čutila. Uho je le notranje, oko pa je prilagojeno na gledanje od blizu. Je akomodacijsko, mišice primikajo in odmikajo lečo od mrežnice. Ribe imajo posebno čutilo pobočnico, vidno kot črto na boku ribe, s katero zaznavajo premikanje vode.
Gibanje
Telo tipične ribe je prilagojeno za učinkovito plavanje z izmeničnim krčenjem parnih skupin mišic na obeh straneh hrbtenice. Ta krčenja ustvarjajo valove v obliki črke S, ki potujejo po telesu navzdol. Ko val doseže repno plavut, potisne vodo in usmeri ribo naprej. Preostale plavuti delujejo kot krmilne površine, podobno kot zakrilca pri letalu, kar ribam omogoča, da zavijanje v katero koli smer.
Ker je telesno tkivo gostejše od vode, morajo ribe to razliko nadomestiti, saj bi sicer potonile. Številne ribe kostnice imajo notranji organ, imenovan plavalni mehur, ki jim omogoča prilagajanje plovnosti s povečanjem ali zmanjšanjem količine plina v njem.
Luske rib zagotavljajo zaščito pred plenilci, a hkrati povečujejo težo in zmanjšujejo gibljivost. Luske so pogosto zelo odsevne; to srebrenje omogoča kamuflažo na odprtem oceanu. Ker je okolje enake barve, odsev vode ribo naredi skoraj nevidno.
Krvni obtok
Ribe imajo zaprt krvni obtok z enojnim krogotokom, po katerem srce poganja kri skozi celotno telo. Za primerjavo, srce sesalcev ima dva krogotoka – enega za pljuča, kjer kri sprejema kisik, in enega za telo, ki mu kisik dovaja. Pri ribah srce poganja kri neposredno v škrge, od koder s kisikom bogata kri nato v nasprotju s sesalci teče do telesnih tkiv brez nadaljnjega črpanja. Na koncu se s kisikom osiromašena kri vrne v srce.
Dihanje Škrge Večina rib izmenjava pline v škrgah na obeh straneh žrela. Škrge sestavljajo nitkaste strukture, t. i. imenovani filamenti. Vsak filament je zgrajen iz mreže kapilar, z veliko površino, na kateri se lahko kisik in ogljikov dioksid izmenjujeta. Ribe vsesavajo s kisikom bogato vodo skozi usta in jo črpajo skozi škrge. Pri nekaterih vrstah teče kapilarna kri v nasprotni smeri kot pa voda. Škrge vodo izrivajo skozi odprtine ob žrelu. Nekatere ribe, kot recimo morski pes ali pa piškur, imajo na škrgah več odprtin. kostnice imajo samo po eno odprtino na vsaki strani. Odprtina je skrita pod zaščitnim koščenim pokrovom, ki se imenuje operkulum.
Dihanje atmosferskega zraka Približno 400 vrst rib iz 50 družin lahko diha zrak, kar jim omogoča življenje v vodi z malo kisika ali pa izhod na kopno. To sposobnost sicer omejuje njihov enokrožni krvni obtok, saj se s kisikom obogatena kri iz dihalnega organa meša z razkisano krvjo, ki se iz telesa vrača v srce. Ribe kot so Pljučarice in nekatere druge so se prilagodile tako, dato mešanje zmanjšujejo ter preprečujejo izgubo kisika skozi škrge v vodo z malo kisika.
Mnogoplavutarji in pljučarice imajo poleg škrg dve dihalni vrečki, zato morajo obvezno zajemati zrak na vodni gladini. Mnoge druge ribe, na primer prebivalci morskih tolmunov in bibavičnega pasu, pa so neobvezni dihalci zraka. Zrak lahko dihajo, ko so zunaj vode, kar se lahko zgodi vsak dan ob oseki, v vodi pa uporabljajo škrge. Nekatere obalne ribe, kot so skalni skakači in morski skakači, same zapustijo vodo, da se hranijo na območjih, ki so začasno izpostavljena zraku. Nekateri somi vsrkavajo zrak skozi svoja prebavila.
Prebava
Prebavni sistem je sestavljen iz prebavne cevi, ki poteka od ust do anusa. V ustih ima večina rib zobe, s katerimi grabijo plen, grizejo ali strgajo rastlinsko hrano oziroma drobijo grižljaje. Požiralnik nato potisne hrano do želodca, kjer se ta shranjuje in delno prebavlja. Posebna mišica zapiralka oziroma pilorus spušča hrano naprej v črevo v določenih časovnih presledkih. Številne ribe imajo okoli pilorusa posebne prstaste izrastke, pyloric caeca (pilorično slepo črevo) katerih natančna vloga še ni povsem pojasnjena. Trebušna slinavka izloča prebavne encime neposredno v črevo, k razgradnji hrane pa pripomorejo tudi encimi, ki jih izloča črevo samo. Jetra proizvajajo žolč, ki pomaga razgraditi maščobo v emulzijo, kar črevesju omogoča njihovo lažjo absorpcijo.
Izločala
Večina rib dušikove odpadne snovi izloča v obliki amonijak. Te snovi se lahko izločajo skozi škrge ali pa jih filtrirajo ledvice. Sol izloča rektalna žleza. Morske ribe nenehno izgubljajo vodo zaradi osmoze; zato jim ledvice pomagajo vračati vodo nazaj v telo, pri čemer proizvajajo zelo zgoščen urin. Pri sladkovodnih ribah velja ravno nasprotno: voda jim zaradi osmoze nenehno vdira v telo, zato proizvajajo razredčen urin. Nekatere ribe imajo ledvice, ki delujejo tako v sladki kot v morski vodi.
Možgani
Ribe imajo v primerjavi z drugimi vretenčarji majhne možgane glede na velikost telesa, običajno znaša njihova masa eno petnajstino možganske mase podobno velikega ptiča ali sesalca. Vendar imajo nekatere ribe relativno velike možgane, zlasti rilčarji in morski psi, katerih možgani so glede na njihovo telesno težo približno tako veliki kot pri ptičih in vrečarjih. Na sprednjem delu možganov sta vohalna režnja, par struktur, ki prek dveh vohalnih živcev sprejemata in obdelujeta signale iz nosnic.
Ribe, ki lovijo predvsem s pomočjo vonja, kot so glenavice in morski psi, imajo zelo velika vohalna režnja. Za njimi se nahaja telencefalon, ki so pri ribah namenjeni predvsem zaznavanju vonja. Te strukture skupaj tvorijo sprednje možgane. Diencefalon povezuje sprednji in srednji del možganov; sodeluje pri hormonih in homeostazi. Češerika se nahaja tik nad diencefalonom; zaznava svetlobo, vzdržuje cirkadiane ritme in nadzoruje spremembe barv.
Srednji možgani vsebujejo dva optična režnja. Ta sta zelo velika pri vrstah, ki lovijo z vidom, kot so šarenka in ostrižniki. Zadnji možgani nadzorujejo plavanje in ravnotežje. Enorežni mali možgani so največji del možganov; pri glenavice in piškurjih so majhni, pri rilčarjih pa zelo veliki, saj obdelujejo električne čute. Možgansko deblo ali mielencefalon nadzoruje nekatere mišice in telesne organe ter uravnava dihanje in osmoregulacijo.
Čutila Pobočnice je mreža senzorjev v koži, ki zaznava šibke vodne tokove in tresljaje. Ta sistem ribam omogoča zaznavanje gibanja drugih rib v bližini, tako plenilcev kot plena. Njeno delovanje lahko obravnavamo kot kombinacijo čuta za dotik in sluh. Slepe jamske ribe se pri orientaciji zanašajo skoraj izključno na signale iz pobočnice. Nekatere vrste rib, kot so somi in morski psi, imajo Lorenzinijeve ampule, elektroreceptorje, ki zaznavajo šibke električne tokove reda velikosti milivoltov.
Vid je pomembeno čutilo pri ribah. Ribje oči so zgrajene podobno kot oči kopenskih vretenčarjev, kot so ptice in sesalci, a se od njih razlikujejo po bolj sferični leči. V njihovi mrežnici se običajno nahajajo tako paličnice kot čepnice (za skotopični in fotopični vid). Številne vrste imajo barvni vid, pogosto s tremi vrstami čepnic. Prave kostnice imajo sposobnost zaznavanja polarizirane svetlobe; nekatere, kot so pravi krapovci, imajo četrto vrsto čepnic, ki zaznava ultravijolično svetlobo. Med brezčeljustnicami ima piškur dobro razvite oči, medtem ko imajo glenavice le primitivne očesne pege. See also Lamb et al.'s "The origin of the Vertebrate Eye", 2008.
Tudi sluh je pomembno čutilo pri ribah. Ribe zaznavajo zvok s pomočjo pobočnice in otolitov v notranjem ušesu. Nekatere lahko zvok zaznajo prek plavalnega mehurja.
Nekatere ribe, vključno z lososi, so sposobne magnetorecepcije. Poskusi so pokazali, da se mladice v krožnem bazenu ob spremembi osi magnetnega polja ustrezno preusmerijo in uskladijo z novo osjo. Čeprav točen mehanizem magnetorecepcije pri ribah še ni pojasnjen; poskusi na pticah nakazujejo na delovanje mehanizem kvantnih radikalnih parov.
Endotermija
Večina rib je izključno hladnokrvnih ali ektotermnih. Izjema pa so pripadniki podreda Scombroidei, vključno z mečaricami in tuni, ki so toplokrvne oz endotermne živali, ki s pomočjo mišične aktivnosti vzdržujejo temperaturo telesa. Svetlica uporablja endotermijo po celotnem telesu: toploto ustvarja s plavalnimi mišicami, protitočna izmenjava pa preprečuje njeno izgubo. Med hrustančnicami so endotermni morski psi iz družine Lamnidae (morski volkovi) in Alopiidae (morske lisice). Stopnja endotermije se med vrstami močno razlikuje.
Razmnoževanje in življenjski cikel
Glavna razmnoževalna organa sta parna moda in jajčniki. Jajčeca se iz jajčnika sprostijo v jajcevode. Več kot 97% rib, vključno z lososom in zlatimi ribicami, je jajcerodnih (oviparnih), kar pomeni, da jajčeca odvržejo v vodo in se razvijejo zunaj materinega telesa. Jajčeca se običajno oplodijo zunaj materinega telesa, pri čemer samec in samica ribe odvržeta svoje gamete v okoliško vodo. Takšnemu razmnoževanju rib pravimo drst, samice v vodo sprostijo jajca - ikre, ki jih samec kasneje osemeni.
Pri nekaj vrstah jajcerodnih rib, kot so raže, je oploditev notranja. To pomeni da sperma pride v stik z jajčeci v notranjosti samice. Samci pri tem uporabijo vrsto preobražene podrepne plavuti (intromittent organ). Po tem procesu samica odloži ikre v okolje, to se lahko zgodi takoj ali po določenem času.
Iz oplojenih iker se razvijejo mladice. Ikre nekaterih rib, denimo jesetra, so cenjena delikatesa, imenovana kaviar.
Klasifikacija Ribe (brez tetrapodov) so parafiletska skupina, zato se razred Pisces, ki ga najdemo v starejših referenčnih delih, v uradni taksonomiji ne uporablja več. Tradicionalna klasifikacija deli ribe na tri danes živeče razrede (Agnatha, Chondrichthyes in Osteichthyes), pri čemer so izumrle oblike včasih uvrščene znotraj teh skupin, včasih pa kot samostojni razredi.
Ribe predstavljajo več kot polovico vseh vrst vretenčarjev. Do leta 2016 je bilo opisanih več kot 32.000 vrst rib kostnic, več kot 1.100 vrst hrustančnic ter več kot 100 vrst piškurjev in glenavic. Tretjina teh vrst pripada devetim največjim družinam; od največje do najmanjše so to Cyprinidae, Gobiidae, Cichlidae, Characidae, Loricariidae, Balitoridae, Serranidae, Labridae in Scorpaenidae. Približno 64 družin je monotipskih, ki vsebujejo samo eno vrsto.
Razred "Agnatha" (brezčeljustnice, parafiletska) Podrazred Cyclostomata (glenavice in piškurji) Podrazred †"Ostracodermi" (oklepljene brezčeljustnice, parafiletska) Razred Chondrichthyes (hrustančnice) Podrazred Elasmobranchii (morski psi in skati) Podrazred Holocephali (himere in izumrli sorodniki)