Plazílci (znanstveno ime Reptilia) so vretenčarji, (s hrbtenico iz vretenc) prav tako kot ribe, dvoživke, ptiči in sesalci. Latinsko ime »reptilia« pomeni plaziti se. Ime skupini ustreza, saj večina plazilcev svoje telo vleče po podlagi, čeprav imajo nekatere vrste tudi razvite noge. Plazilci so hladnokrvni in vse življenje dihajo s pljuči in nimajo preobrazbe, kakršno imajo dvoživke. Njihova telesna temperatura se prilagaja okolju in je včasih le neznatno višja od tiste v okolju. Po obliki so si zelo različni, telo imajo lahko okroglo ali ploščato, drugi pa iztegnjeno in črvasto z nogami ali pa brez njih. Vrat je kratek in negibljiv, ali pa je dolg in upogljiv.Theo Jahn (1982). Brehm v barvah: Velika knjiga o živalih. Ljubljana: Cankarjeva založba.
So prva od življenja v vodi neodvisna skupina vretenčarjev. Pred izsušitvijo jih varuje luskasta koža, zarodkov razvoj pa poteka v celoti na kopnem.
Izlegajo amniotska jajca - to so jajca z apnenčasto ali pergamentasto lupino, ki preprečuje izhlapevanje tekočine iz jajca. Večina plazilcev jajca odlaga (oviparija), za mnoge pa je značilna živorodnost (viviparija) ali pa samice skotijo žive mladiče, ki pa se malo pred tem izležejo v notranjosti samice iz jajc (ovoviviparija).
Danes so plazilci razširjeni na vseh celinah razen Antarktike in so razporejeni v štirih redovih: Crocodilia (krokodili, gaviali, kajmani in aligatorji): 23 vrst Sphenodontia (tuatara iz Nove Zelandije): 2 vrsti Squamata (luskarji - kuščarji, kače in kolutniki): približno 7.900 vrst Testudines (želve): približno 300 vrst
Biološka disciplina, ki proučuje plazilce (in dvoživke) se imenuje herpetologija.
Klasifikacija plazilcev Zgodovina klasifikacije thumb|300px|Plazilci (zeleno obarvano) so parafiletska skupina, ki izključuje vse ptice in sesalce. Plazilci so bili na začeku klasifikacije združeni z dvoživkami. Linnaeus, ki je raziskoval na Švedskem, ki ima malo različnih vrst plazilcev in kjer pogosto najdemo navadnega gada ter belouško loviti v vodi, je v svoji Systema Naturae vkjučil vse plazilce in dvoživke v razred "III – Amphibia". Izraza "Reptilia (plazilec)" in "Amphibia (dvoživka)" sta bila med seboj zamenljiva, "Reptilia" (iz latinščine repere, "plaziti se") so bolj uporabljali francozi.Encyclopaedia Britannica, 9th ed. (1878). original text Josephus Nicolaus Laurenti je prvi uradno uporabil izraz "Reptilia" za razširjen izbor plazilcev in dvoživk, ki je v osnovi podoben Linnaeusovem izboru.Laurenti, J.N. (1768): Specimen Medicum, Exhibens Synopsin Reptilium Emendatam cum Experimentis circa Venena. Facsimile, showing the mixed composition of his Reptilia Šele na začetku 19. stoletja je postalo jasno, da so plazilci in dvoživke v resnici precej različne živali; Pierre André Latreille je za slednje postavil razred Batracia (1825), tetrapode (vretenčarje s štirimi okončinami) pa je razdelil v štiri razrede plazilcev, dvoživk, ptic in sesalcev.Latreielle, P.A. (1804): Nouveau Dictionnaire à Histoire Naturelle, xxiv., cited in Latreille's Familles naturelles du règne animal, exposés succinctement et dans un ordre analytique, 1825
Britanski anatom Thomas Henry Huxley, ki je splošno razširil Latreillovo definicijo, je skupaj z Richardom Owenom razširil skupino Reptilia z raznimi fosilnimi “pošastmi izpred vesoljnega potopa”, vključno s sesalcem podobnim plazilcem (sinapsid) Dicynodon, ki ga je sam pomagal opisati. To ni bil edini takratni sistem razvrščanja: v Hunterian lectures na Royal College of Surgeons leta 1863, je Huxley združil vretenčarje v sesalce, sauroide in ichthyoide (slednji vsebuje ribe in dvoživke). Pozneje je predlagal imena Sauropsida in Ichthyopsida.Huxley, T.H. (1863): The Structure and Classification of the Mammalia. Hunterian lectures, presented in Medical Times and Gazette, 1863. original text
Ob koncu 19. stoletja je razred Reptilia vključeval vse amniote razen ptic in sesalcev. Ti plazilci so bili opredeljeni kot skupino živali, ki vključujejo današnje krokodile, aligatorje, tuatare, kuščarje, kače, kolutnike in želve, pa tudi fosilne skupine kot so dinozavri, sinapsidi in primitivni Pareiasauridae. To je danes še vedno običajna definicija izraza. Vendar pa so v zadnjih letih mnogi taksonomisti začeli vztrajati, da bi takson moral biti monofiletski, to je, da bi skupine morale vključevati vse potomce. Plazilci, kot so opisani zgoraj, so parafiletski, saj izključujejo ptice in sesalce, čeprav so se le-ti prav tako razvili iz prvotnih plazilcev. Colin Tudge piše:
Sesalci so klad, zato kladisti z veseljem potrjujejo tradicionalni takson Mammalia; prav tako so tudi ptice klad in so splošno uvrščene v uradni takson Aves. Mammalia in Aves so v resnici, subklada znotraj velikega klada Amniota. Toda tradicionalni razred Reptilia ni klad. Je samo del klada Amniota: del, ki ostane po odcepitvi Mammalia in Aves. To ni mogoče opredeliti z sinapomorfijo, kot bi bilo pravilno. Namesto tega je opredeljen s kombinacijo značilnosti, ki jih ima in značilnosti, ki mu manjkajo: plazilcev so amnioti brez krzna ali perja. V najboljšem primeru kladisti prelagamo, da so tradicionalni Reptilia "amnioti brez ptic in sesalcev".
Izraza "Sauropsida" ("obrazi kuščarjev") in "Theropsida" ("obrazi pošasti") je zopet začel uporabljati leta 1916 E.S. Goodrich, ki je na ta način razlikoval med kuščarji, pticami in njihovimi sorodniki na eni strani (Sauropsida) in na drugi strani sesalci z njihovimi izumrlimi sorodniki (Theropsida). Goodrich je podpiral to delitev zaradi srca in krvnih žil v vsaki skupini, in zaradi drugih značilnosti kot je struktura možganov. Glede na trditve Goodricha, sta se obe liniji razvili iz zgodnejše skupine Protosauria ("prvi kuščarji"), ki vključuje nekaj paleozojskih dvoživk, kot tudi zgodnje plazilce.
Leta 1956 je D.M.S. Watson opazil, da sta se prvi dve skupini odcepili zelo zgodaj v zgodovini plazilcev, in tako je Goodrichevo skupino Protosauria razdelil med njima. Prav tako je ponovno interpretiral skupini Sauropsida in Theropsida tako, da je izključil ptice in sesalce. Tako njegova skupina Sauropsida vključuje Procolophonia, Eosuchia, Millerosauria, Chelonia (želve), Squamata (kuščarji in kače), Rhynchocephalia, Crocodilia, "Thecodonte" (parafiletski arhozavri), neleteči dinozavri, pterozavri, ihtiozavri in Sauropterygia.
Delitev na sinapside in sauropside je dododala drug pristop, ki je plazilce razvrščal v štiri podrazrede glede na število in položaj odprtin na straneh lobanje za očmi. Zasnovo za to razvrstitev je postavil Henry Fairfield Osborn, razširil in populariziral pa jo je Romer v svojem klasičnem delu Vertebrate Paleontology. Ti štirje podrazredi so bili: Anapsida (anapsidi) – brez odprtin – cotilozavri in chelonia (želve in sorodniki) Synapsida (sinapsidi) – ena nižja odprtina – pelikozavri in terapsidi (sesalcem podobni plazilci) Euryapsida (evriapsidi) – ena višja odprtina – protorozavri (majhnimi, zgodnji kuščarjem podobni plazilci) ter morski sauropterigi in ihtiozavri. Diapsida (diapsidi) – dve odprtini – večina plazilcev, vključno s kuščarji, kačami, krokodili, dinozavri in pterozavri.
Sestava skupine Euryapsidani bila jasno določena. Za ihtiozavre je včasih veljalo, da so se razvili neodvisno od ostalih Euryapsida, zato so jim dodelili starejše ime Parapsida. Ta skupina je bila kasneje večinoma opuščena (ihtiozavre pa so uvrstili kot incertae sedis (negotovega položaja) ali znotraj Euryapsida). Kljub temu se je delitev na štiri (oz. tri, če se Euryapsida združi z Diapsida) podrazrede ohranila v splošni literaturi skozi celotno 20. stoletje. Sodobni raziskovalci so to delitev večinoma opustili. Izkazalo se je namreč, da se anapsidna zgradba lobanje pojavlja pri tako različnih in nesorodnih skupinah, da ne predstavlja več uporabnega kriterija za razlikovanje.
Taksonomija thumb|right|Rdečevratka, red Testudines thumb|right|Ichthyosaurus, red Ichthyosauria thumb|right|Tuatara, red Sphenodontida thumb|right|Navadni gad, red Squamata thumb|right|Kitajski aligator, red Crocodilia General classification of extinct and living reptiles, focusing on major groups.
Reptilia/Sauropsida Parareptilia Eureptilia Captorhinidae Diapsida Araeoscelidia Neodiapsida Drepanosauromorpha (negotova uvrstitev) Younginiformes (parafiletska) Ichthyosauromorpha (negotova uvrstitev) Thalattosauria (negotova uvrstitev) Sauria Lepidosauromorpha Lepidosauriformes Rhynchocephalia (tuatara) Squamata (kuščarji in kače) Choristodera (negotova uvrstitev) Sauropterygia (negotova uvrstitev) Pantestudines (želve in sorodniki, negotova uvrstitev) Archosauromorpha Protorosauria (parafiletski) Rhynchosauria Allokotosauria Archosauriformes Phytosauria (pterozavri) Archosauria Pseudosuchia Crocodilia (krokodili) Avemetatarsalia/Ornithodira Pterosauria Dinosauria (dinozavri) Ornithischia (ornitishiji) Saurischia (zavrishiji, vključuje ptiče (Aves))
Filogenija Kladogram predstavlja "družinsko drevo" plazilcev. Je poenostavljena verzija sorodstev, ki jih je raziskala M.S. Lee, in 2013. Vse genetske študije so podprle hipotezo, da so želve diapsidi; nekatere so želve uvrstile znotraj Archosauromorpha, čeprav so jih nekatere namesto tega umestile med Lepidosauromorpha. Spodnji kladogram je za pridobitev rezultatov uporabil kombinacijo genetskih (molekularnih) in fosilnih (morfoloških) podatkov.
Evolucija plazilcev Prvi plazilci so se pojavili pred približno 340 milijoni let, v karbonski dobi. Razvili so se iz dvoživk in živeli na kopnem. Čeprav se ne ve dosti o teh prvih plazilcih, se domneva, da so bili podobni današnjim kuščarjem. Pozneje, v mezozoiku, pred približno 230 do 70 milijoni let, so se pojavili leteči plazilci. Takrat so nekateri plazilci zapustili kopno in se vrnili v vodo, osvojili oceane in jezera, dinozavri pa so zavladali na kopnem.
Fosilne ostanke prvih prepoznavnih želv so našli v več ko 200 milijonov let starih plasteh. Čeprav želve niso bile nikdar med vodilnimi plazilci, so se sproti prilagajale spremembam v okolju in preživele, medtem ko so mnoge druge skupine plazilcev izumrle. Ta prilagodljivost je omogočila, da so se želve, najstarejše med plazilci, razvile v uspešne kopenske in vodne živali.
Kuščarji so se prvič pojavili pred približno 200 milijoni let. Redke fosilne najdbe pričajo, da so proti koncu mezozoika živeli različni kuščarji. Okrog 190 milijonov let stari Sharovisaurus priča o znakih, značilnih tudi za današnje kuščarje: majhna glava, kratek vrat, dolg trup in rep in na stran štrleče »plazilske« okončine.
Krokodili so verjetno najbližji sorodniki dinozavrov in so se pojavili v istem času kot kuščarji, pred približno 200 milijoni let, v triasu. Ostri koničasti zobje pričajo, da so se davni krokodili hranili v glavnem z ribami, drugače kot današnji, ki ob mesni hrani zaužijejo tudi nekaj rastlinske. Oblika krokodilje lobanje pa se je do danes le malo spremenila.
Telesna zgradba Telo plazilcev je, razen pri želvah, podaljšano in ima okončine ali pa je brez njih. Morske želve imajo okončine spremenjene v plavuti, želve in kuščarji (razen slepcev) imajo dobro razvite okončine.
Pri plazilcih je običajno izražen spolni dimorfizem, ki se kaže v velikosti in obarvanosti telesa.
Koža in kožne tvorbe Koža ščiti pred izsuševanjem telesa, zato je suha in luskasta. Zaradi življenja na kopnem je njihovo telo zaščiteno s poroženelimi ali roženimi celicami na površini povrhnjice. Pri želvah je roženi sloj v obliki plošč. Luskarji (kače in kuščarji) imajo roženo povrhnjico iz lusk in ploščic, luske se stalno obnavljajo, zato se levijo. Poleg poroženele povrhnjice imajo tudi okostenine v usnjici, ki pri želvah zrastejo z okostjem v hrbtni in trebušni ščit.
Tako lahko živijo celo v suhih puščavah. Ker koža nima dihalne vloge, imajo plazilci že bolj razvejana pljuča. Manj uspešno pa jih koža varuje pred mrazom, zato so odvisni od toplote okolja.