Španija se lahko pohvali z izjemno zgodovino. Sprva so jo poseljevali kmetovalci in razna ljudstva. Kasneje so s severa Afrike prišli še Arabci, ki so se ustalili na Iberskem polotoku ter naselili skoraj celoten polotok. Pričeli s širjenjem svoje kulture, vere, jezika in običajev, nakar so jih Španci pregnali oz. spreobrnili v krščanstvo. Po poroki Izabele I. Kastiljske in Ferdinanda II. Aragonskega se je Španija združila. Sledile so razne vojne, nova odkritja s Krištofom Kolumbom, inkvizicija. Tedanjo dinastijo so sprva zamenjali Habsburžani, pod katerimi se je ekonomija Španije močno oslabila. Za Habsburžani so prišli Burboni, ki so uvedli vrsto reform ter okrepili špansko ekonomijo. Nadaljnji dogodki so peljali do raznih kriz in vojn, med katerimi so najbolj znane Španska nasledstvena vojna ter Španska državljanska vojna. Slednja je celo služila kot nekakšna generalka drugi svetovni vojni. Danes je Španija demokratična država in ena izmed najbolj priljubljenih turističnih destinacij.
Prazgodovina Najzgodnejši zapis o predstavnikih rodu Homo, ki so živeli v zahodni Evropi, je bil najden v španski jami Atapuerca; tam najdeno orodje iz kremena izvira izpred 1,4 milijona let, zgodnji človeški fosili pa izpred približno 1,2 milijona let. Sodobni ljudje v obliki kromanjoncev so začeli prihajati na Iberski polotok s severa Pirenejev pred približno 35.000 leti. Najbolj očiten znak prazgodovinskih človeških naselbin so poslikave v severnošpanski jami Altamira, ki so bile narejene ok. 15.000 pr. n. št.
Arheološki dokazi v krajih, kot sta Los Millares in El Argar, kažejo, da so na vzhodnem delu Iberskega polotoka v poznem neolitiku in bronasti dobi obstajale razvite kulture. Okoli leta 2500 pr. n. št. so nomadski pastirji, znani kot kultura linearne trakaste keramike, osvojili polotok z uporabo novih tehnologij in konjev, medtem ko so glede na študije DNK pobili vse lokalne moške. Španska prazgodovina sega do kultur predrimske železne dobe, ki so nadzorovale večino Iberije: kulture Ibercev, Keltibercev, Tartesijanov, Luzitancev in Vaskonov ter trgovske naselbine Feničanov, Kartažanov in Grkov na sredozemski obali.
Zgodnja zgodovina Iberskega polotoka Pred rimskim osvajanjem so bile glavne kulture ob sredozemski obali Iberci, Kelti v notranjosti in na severozahodu, Luzitanci na zahodu in Tartezijci na jugozahodu. Pomorščaki Feničani, Kartažani in Stari Grki so zaporedoma ustanavljali trgovske naselbine vzdolž vzhodne in južne obale. Razvoj pisave na polotoku se je zgodil po prihodu zgodnjih feničanskih naseljencev in trgovcev (pogojno iz 9. stoletja pr. n. št. ali kasneje).
Južni del polotoka je bil bogat z arhaičnimi feničanskimi kolonijami, neprimerljive z nobeno drugo regijo v srednjem in zahodnem Sredozemlju. Bila so majhna in gosto poseljena naselja. Kolonija Gadir (sodobni Cádiz), ki je vzdrževala močne povezave s svojo metropolo Tir, je izstopala iz preostalega omrežja kolonij in je imela tudi bolj zapleteno družbenopolitično organizacijo. Stari Grki so prispeli na polotok v poznem 7. stoletju pred našim štetjem. Ustanovili so grške kolonije, kot je Emporion (570 pr. n. št.).
Za ime Iberia so odgovorni Grki, očitno po reki Iber (Ebro). Do 6. stoletja pr. n. št. je velik del ozemlja južne Iberije prešel pod vsesplošni vpliv Kartagine (z dvema središčema punskega vpliva v Gadirju in Mastiji); slednji se je okrepil od 4. stoletja pr. n. št. dalje. Barcidi so po izkrcanju v Gadirju leta 237 pr. n. št. osvojili ozemlja, ki so spadala v vplivno območje Kartagine. Do leta 219 pr. n. št. je bila njihova prisotnost na polotoku podprta z njihovim nadzorom nad kraji, kot sta Carthago Nova (sodobna Cartagena) in Akra Leuké (sodobni Alicante), (oba so ustanovili Puni), pa tudi z mrežo starih feničanskih naselbin.
Polotok je bil vojaško prizorišče druge punske vojne (218–201 pr. n. št.), ki se je vodila med Kartagino in Rimsko republiko, silama, ki sta tekmovali za prevlado v zahodnem Sredozemlju. Rimljani so leta 206 pr. n. št. izgnali Kartažane s polotoka.
Ljudstva, ki so jih Rimljani srečali v času svojega vdora, so bili Iberi, naseljeni na območju, ki se je raztezalo od severovzhodnega dela Iberskega polotoka do jugovzhoda. Kelti so večinoma poseljevali notranji in severozahodni del polotoka. Vzhodno od Osrednje Mesete so območje Sistema Ibérico naselili Keltiberci, domnevno bogati z žlahtnimi kovinami (ki so jih Rimljani pridobivali v obliki davkov). Keltiberci so razvili prefinjeno tehniko kovanja železa, ki se je pokazala v njihovem kakovostnem orožju.
Keltiberske vojne so potekale med napredujočimi legijami Rimske republike in keltiberskimi plemeni Hispania Citerior od 181 do 133 pr. n. št. Rimsko osvajanje polotoka je bilo končano leta 19 pr. n. št.
Rimska Hispanija (2. stoletje pr. n. št. – 5. stoletje n. št.)
Hispanija je bilo ime, ki se je uporabljalo za Iberski polotok pod rimsko oblastjo od 2. stoletja pr. Prebivalstvo je bilo postopoma kulturno romanizirano,Velika posestva, latifundij (latifundium), ki jih je nadzirala zemljiška aristokracija, so bila nadgrajena obstoječemu iberskemu zemljiškemu sistemu. lokalni voditelji pa so bili sprejeti v rimski plemiški razred.
Rimljani so izboljšali obstoječa mesta, kot je Tarragona, in ustanovili druga, kot so Zaragoza, Mérida, Valencija, León, Badajoz in Palencia.<ref>Rimske province Hispanije so vključevale »Provincia Hispania Ulterior Baetica (Hispania Baetica)«, katere glavno mesto je bila Corduba, zdaj Kordova, »Provincia Hispania Ulterior Lusitania« (Luzitanija), katere glavno mesto je bilo Emerita Augusta (zdaj Mérida), »Provincia Hispania Citerior«, katerega glavno mesto je bilo Tarraco (Tarragona), »Provincia Hispania Nova, katere glavno mesto je bil Tingis (Tanger v sedanjem Maroku), Provincia Hispania Nova Citerior in Asturiae-Calleciae (zadnji dve provinci sta bili ustanovljeni in nato razpuščeni v 3. . stoletju našega štetja).</ref> Gospodarstvo polotoka se je razširilo pod Rimom. Hispanija je oskrbovala Rim s hrano, oljčnim oljem, vinom in kovino. V Hispaniji so bili rojeni cesarji Trajan, Hadrijan in Teodozij I., filozof Seneka ter pesniki Marcial, Kvintilijan in Mark Anej Lukan. Hispanski škofje so okrog leta 306 imeli koncil v Elviri.
Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva v 5. stoletju so deli Hispanije prišli pod nadzor germanskih plemen Vandalov, Svebov in Vizigotov.
Propad Zahodnega rimskega cesarstva ni povzročil enakega obsežnega uničenja klasične družbe, kot se je to zgodilo na območjih, kot so Rimska Britanija, Galija in Spodnja Germanija v zgodnjem srednjem veku, čeprav so institucije in infrastruktura nazadovale. Španski jeziki, njena vera in osnova njenih zakonov izvirajo iz tega obdobja.
Gotska Hispanija (5.–8. stoletje)
Prva germanska plemena, ki so vdrla v Hispanijo, so prispela v 5. stoletju, ko je Rimsko cesarstvo propadlo. Vizigoti, Svebi, Vandali in Alani so prispeli v Hispanijo s prečkanjem gorovja Pireneji, kar je vodilo do ustanovitve Svebskega kraljestva v Galiciji, na severozahodu, Vandalskega kraljestva Vandaluzija (Andaluzija) in Vizigotskega kraljestva v Toledu. Romanizirani Vizigoti so vstopili v Hispanijo leta 415. Po spreobrnitvi njihove monarhije v rimskokatoliško vero in po osvojitvi neurejenih svebskih ozemelj na severozahodu in bizantinskih ozemelj na jugovzhodu je Vizigotsko kraljestvo sčasoma zajelo velik del polotoka.
Ko je Rim propadal, so germanska plemena vdrla v nekdanje cesarstvo. Nekateri so bili foederati, plemena, ki so bila vpoklicana za služenje v rimski vojski in so za plačilo prejela zemljo, medtem ko so drugi, kot so Vandali, izkoristili oslabljeno obrambo cesarstva za ropanje. Tista plemena, ki so preživela, so prevzela obstoječe rimske institucije in ustvarila kraljestva naslednike Rimljanov v različnih delih Evrope. Hispanijo so po letu 410 prevzeli Vizigoti.
Istočasno je potekal proces 'romanizacije' germanskih in hunskih plemen. Vizigoti so bili na primer spreobrnjeni v arijansko krščanstvo okoli leta 360, še preden jih je razširitev Hunov potisnila na imperialno ozemlje.
Vizigoti, ki so dve leti prej oplenili Rim, so leta 412 prispeli v Galijo, ustanovili Vizigotsko kraljestvo Toulouse (na jugu današnje Francije) in po bitki pri Vouilléju (507) postopoma širili svoj vpliv v Hispanijo na račun Vandalov in Alanov, ki so se preselili v severno Afriko, ne da bi zapustili trajni pečat v hispanski kulturi. Vizigotsko kraljestvo je svojo prestolnico preselilo v Toledo in doseglo vrhunec med vladavino Leovigilda.
Vizigotska vladavina
Vizigotsko kraljestvo je osvojilo celotno Hispanijo in ji vladalo do zgodnjega 8. stoletja, ko je polotok padel pod muslimanskim osvajanjem.
Hispanija nikoli ni doživela upada zanimanja za klasično kulturo do stopnje, ki je bila opazna v Britaniji, Galiji in Nemčiji. Vizigoti, ki so asimilirali rimsko kulturo in jezik med svojim mandatom kot foederati, so ohranili več starih rimskih ustanov. Imeli so edinstveno spoštovanje do pravnih kodeksov, kar je povzročilo neprekinjene okvire in zgodovinske zapise za večino obdobja med letom 415, ko se je začela vizigotska vladavina v Hispaniji, in letom 711, ko naj bi se tradicionalno končala. Liber Iudiciorum ali Lex Visigothorum (654), znan tudi kot knjiga sodnikov, ki jo je Rekesvint razglasil na podlagi rimskega prava in germanskega običajnega prava, je prinesla pravno poenotenje. Po mnenju zgodovinarja Josepha O'Callaghana so se tedaj že imeli za eno ljudstvo in so se skupaj s hispanogotskim plemstvom imenovali gens Gothorum. V zgodnjem srednjem veku je bil Liber Iudiciorum znan kot Vizigotski zakonik in tudi kot Fuero Juzgo. Njegov vpliv na pravo sega do sedanjosti.
Vizigoti so v Hispaniji od pozne antike podedovali predfevdalni sistem, ki je na jugu temeljil na sistemu rimskih vil, na severu pa je svoje vazale oskrboval z vojaki v zameno za zaščito. Glavnino vizigotske vojske so sestavljali sužnji. Ohlapni svet plemičev, ki je svetoval hispanskim vizigotskim kraljem in legitimiral njihovo vladavino, je bil odgovoren za dvig vojske in samo z njegovim soglasjem je lahko kralj poklical vojake.
Gospodarstvo Vizigotskega kraljestva je bilo odvisno predvsem od poljedelstva in živinoreje; malo je dokazov o vizigotski trgovini in industriji. Domači Hispani so vzdrževali kulturno in gospodarsko življenje Hispanije in bili odgovorni za relativno blaginjo v 6. in 7. stoletju. Uprava je še vedno temeljila na rimskem pravu in šele postopoma so se združili vizigotski običaji in rimsko običajno pravo.
Vizigoti se do obdobja muslimanske vladavine niso poročali s španskim prebivalstvom in vizigotski jezik je imel omejen vpliv na sodobne jezike Iberije. Zgodovinar Joseph F. O'Callaghan pravi, da je ob koncu vizigotske dobe asimilacija Hispano-Rimljanov in Vizigotov potekala hitro, voditelji družbe pa so se začeli dojemati kot eno ljudstvo. Iz obdobja vizigotske vladavine je ostalo malo literature v gotskem jeziku - ohranjeni so le prevodi delov grške Biblije in nekaj fragmentov drugih dokumentov.
Eden izmed najpomembnejših vizigotskih vladarjev je gotovo Ataulf, ki je Vizigotsko kraljestvo spremenil iz plemenskega kraljestva v glavno politično silo pozne antike. Njegovo vladanje se je nenadno zaključilo, ko ga je, medtem ko se je umival v banji v palači v Barceloni, ubil eden od sužnjev Sarusa, sam pripadnik Gotov. Znana je bila tudi njegova žena, Gala Placidija, potomka Teodozija I., ki je skupaj s svojim možem, ki je bil poveljnik in kralj Vizigotov vse do svoje smrti, uspešno vodila in poveljevala kraljestvu.
Po Ataulfovi smrti se je Gala Placidija znova poročila. Drugi zakonec je postal Konstancij III., ki je bil sedem mesecev zahodni rimski cesar, vladanje pa si je delil s Honorijem. V njegovem času so v velikih količinah gojili ribe, vino ter olive.