Južnoafriška republika (, skrajšano ZAR; ), znana tudi kot Transvaalska republika, je bila neodvisna burska republika v južni Afriki, ki je obstajala od leta 1852 do 1902, ko je bila zaradi druge burske vojne priključena Britanskemu imperiju.
ZAR je bil ustanovljen kot rezultat konvencije Sand River iz leta 1852, v kateri se je britanska vlada strinjala, da bo uradno priznala neodvisnost Burov, ki živijo severno od reke Vaal. Odnosi med ZAR in Veliko Britanijo so se začeli slabšati, potem ko se je britanska Kapska kolonija razširila v notranjost južne Afrike, kar je sčasoma privedlo do izbruha prve burske vojne med obema narodoma. Burska zmaga je potrdila neodvisnost ZAR; vendar so se napetosti Anglo-ZAR kmalu spet razplamtele zaradi različnih diplomatskih vprašanj. Leta 1899 je ponovno izbruhnila vojna med Britanijo in ZAR, ki so jo britanske sile hitro zasedle. Številni burski borci v ZAR se niso hoteli predati, zaradi česar je britanski poveljnik Lord Kitchener odredil sprejetje več politik požgane zemlje. V pogodbi, ki je končala vojno, se je ZAR preoblikovala v kolonijo Transvaal in sčasoma v Južnoafriško unijo. Med prvo svetovno vojno je prišlo do spodletelega poskusa oživitve republike z Maritzovim uporom.
Območje, ki je bilo nekoč ZAR, zdaj obsega vse ali večino provinc Gauteng, Limpopo, Mpumalanga in Severozahod v severovzhodnem delu današnja Južne Afrike.
Ime in etimologija Leta 1853 je Volksraad sprejel resolucijo, s katero je na kratko sprejel ime Zuid Afrikaansche Republiek (Južnoafriška republika). Istega leta je Volksraad državo preimenoval v Zuid-Afrikaansche Republiek Benoorden de Vaalrivier (Južnoafriška republika severno od reke Vaal). Leta 1858 je ustava trajno določila ime države kot Zuid Afrikaansche Republiek. ZAR se je pogosto imenovala tudi v povezavi z območjem onkraj (ali 'čez') reke Vaal, tudi v britanskem in evropskem tisku. Britanci so nasprotovali uporabi imena Zuid Afrikaansche Republiek. Po koncu prve burske vojne je ZAR prišla pod britansko suverenost in v Pretorijski konvenciji z dne 3. avgusta 1881 so Britanci vztrajali pri uporabi imena Transvaal State namesto Zuid Afrikaansche Republiek.Irish University Press Series: British Parliamentary Papers Colonies Africa, (BPPCA Transvaal Vol 37 (1971) No 41 at 267) Ta konvencija je bila ponovno pogajana v kasnejši pogodbi med Veliko Britanijo in ZAR, Londonski konvenciji z dne 27. februarja 1884, kjer je Velika Britanija pristala na zahteve ZAR, da se vrne k uporabi prejšnjega imena.
Ime Južnoafriška republika je bilo tako političnega pomena, da so Britanci 1. septembra 1900 s posebno razglasitvijo razglasili, da se je ime države spremenilo iz Zuid Afrikaansche Republiek v Transpaal. Ta razglas je bil izdan med britansko okupacijo regije v drugi burski vojni in ko je bila ZAR nominalno še vedno neodvisna država.
31. maja 1902 je bila med vlado Južnoafriške republike, vlado Svobodne države Oranje in britansko vlado podpisana Vereeniginška pogodba, s katero se je končala vojna in ZAR preoblikovala v kolonijo Transvaal. Po ustanovitvi Južnoafriške unije leta 1910 je kolonija Transvaal postala provinca Transvaal. Ime Transvaal se je dokončno spremenilo leta 1994, ko je južnoafriška vlada, v kateri je po apartheidu prevladoval Afriški nacionalni kongres, provinco razdelila na štiri province in osrednjo regijo preimenovala v Gauteng.
Zgodovina Ustanovitev Burske republike so nastale, ko so Britanci leta 1806 priključili Kapsko kolonijo od Nizozemcev, da bi preprečili, da bi morske poti na vzhod (v Indijo itd.) padle v roke Napoleona. To območje so naseljevali Buri, ki so se, nezadovoljni z britansko oblastjo, odločili zapustiti kolonijo in se preseliti v notranjost Južne Afrike v tem, kar je postalo Veliki pohod. Ti Buri so se nato naselili na teh ozemljih in postali kmetje.
Južnoafriška republika je nastala 17. januarja 1852, ko so Britanci podpisali pogodbo o konvenciji Sand River s približno 40.000 Buri, s katero so priznali njihovo neodvisnost v regiji severno od reke Vaal, ki je bila prej pod britansko priključitvijo kot Svobodna država Oranje.
Prvi predsednik ZAR je bil Marthinus Wessel Pretorius, izvoljen leta 1857, sin burske voditeljice Andriesa Pretoriusa, ki je Burom poveljeval do zmage v bitki pri Blood River. Glavno mesto je bilo ustanovljeno v Potchefstroomu, kasneje pa preseljeno v Pretorio. Parlament se je imenoval Volksraad in je imel 24 članov.
Britanska aneksija V 1870-ih je britanski državni sekretar za kolonije, lord Carnarvon, sprejel politiko konfederacije Južne Afrike, da bi rešil težave nemirne meje in zadrževanja Burov, ki so ogrožali njuni koloniji Natal in Rt dobrega upanja. Ti koloniji sta bili bistvenega pomena za zagotavljanje poti do Indije, ki je bila glavna britanska kolonija. Konfederacija južnoafriške regije naj bi bila zelo koristna za Britance, saj bi »pocenila upravljanje zadev« in zmanjšala potrebo po imperialnem denarju in vojakih.
Prvo vprašanje, ki je spodbudilo aneksijo Transvaala, je bila možnost, da bi Buri dobili izhod na morje, kar je britanska vlada poskušala preprečiti, kot je pokazala aneksija Natala, ki je bila prej burska republika Natalija. Do aneksije je prišlo, ker je MacMahonova nagrada podelila zaliv Delagoa Portugalcem, ki so bili prijazni do Burov. Transvaalska vlada je takoj sprejela ukrepe za pridobitev posojila za izgradnjo železnice tam in celo vodila pogovore o neposrednem nakupu zaliva. Ta železnica in nakup sta povzročila izgubo edinega nadzora, ki so ga imeli Britanci, saj so prej lahko vsaj omejili dobavo orožja in streliva, ki se je izvažalo in je padlo v roke Burov in domačinov, ter s tem zajezili tisto, kar so Britanci videli kot anarhijo v Transvaalu. Poleg tega je morski izhod, ki so ga Buri pridobili in je bil zunaj nadzora Britancev, precej otežil prepričevanje Burov, da vstopijo v južnoafriško konfederacijo, saj so Buri posledično dosegli večjo neodvisnost.
Poleg tega je bilo zunanje ministrstvo zaskrbljeno, da bi odprtje zaliva Delagoa lahko pomenilo vpletenost drugih držav v Transvaal, kar bi lahko ogrozilo Kapsko kolonijo. To zaskrbljenost je okrepilo dejstvo, da so se nekateri nemški trgovci že obrnili na Bismarka s predlogom, da priključi Transvaal, kar je sicer zavrnjeno, a je sprožilo možnost, da bi Buri zaprosili za nemško zaščito, kar pa je posledično povečalo možnost pojava tuje in neprijazne sile na Kaplandskem otočju, ki bi lahko ogrozila položaj Velike Britanije tam. Te strahove je še okrepilo potovanje predsednika Transvaala Thomasa Burgersa v Evropo, med katerim je poskušal ispogajati posojilo za železnico, pa tudi morebitna evropska zavezništva.
Drugo vprašanje, ki je spodbudilo priključitev, je bila politika do domačinov in odnosi Burov z lokalnimi afriškimi kraljestvi. Britanci so te odnose imeli za problem že od ustanovitve ZAR. Le eno leto po konvenciji Sand Rivers je namestnik guvernerja Natala, Benjamin Pine, poročal, da so Buri pogodbo razlagali tako, da je Zululand postavila pod njihov izključni nadzor. Pine je izjavil, da bi takšna zveza Zulujev in Burov, ki so želeli ustvariti naselbino v severozahodnem kotu Zululanda, ogrozila varnost Natala.Pine writing to Secretary of State, 3rd June 1853 Zaradi te kombinacije bi bil nadzor nad ozemljem okoli Utrechta sporen med Buri in Zuluji, kar je v regiji povečalo napetosti. Buri so se provokativno obnašali tudi do ljudstev Bantu, ki so živela v Bechuanalandu: na primer, leta 1852 so burski komandosi napadli mesto Kvena in zajeli veliko ujetnikov, leta 1857 pa je burski komandos vodil še en napad na Batlhaping, potem ko je trdil, da so jim pripadniki plemena ukradli živino. Za Britance so imeli ti konflikti veliko verjetnost za eskalacijo in so predstavljali velike težave ne glede na izid: če bi Buri zmagali v vojni proti Zulujem, bi se število zulujskih beguncev na že tako prenaseljenem območju Natala znatno povečalo, razseljevanje ljudi pa je ustvarilo vzdušje, ki spodbuja vojno, kot so pokazale vojne Xhosa. Če bi Zuluji zmagali, bi druga neodvisna plemena, kot so Bantujci, Pondoji, Svaziji, Bapediji in drugi, pridobila zaupanje, da bi lahko dosegla neodvisnost od Britancev ali vsaj ponudila britanski odpor, s čimer bi ogrozila Kapsko kolonijo. Priključitev je bila torej edini način, da se prepreči kateri koli od teh izidov.
Kar je sprožilo ukrepanje in potrdilo zgoraj omenjene strahove, je bila vojna leta 1876 med Buri in bapedijskim poglavarjem Sekhukhunejem. Buri so se sprva soočili s težkimi porazi: republika je bila blizu bankrota, obleganje Sekhukhunejeve trdnjave pa je propadlo, ker so pripadniki komandosov ugovarjali Burgersovi teologiji, ga označili za heretika in množično opustili obleganje. Sir Henry Barkley je ta neuspeh prikazoval kot velik in odločilen poraz Burov, zaradi česar je pričakoval takojšnjo prošnjo visokemu komisarju za prevzem države. A. N. Pelzer je zapisal: »Čeprav je Sekhukhune predlagal mir, ni bil poražen in to dejstvo je skupaj s nestabilnim finančnim položajem dalo siru Theophilusu Shepstonu izgovor, ki ga je potreboval za priključitev republike [kot Transvaala, britanske kolonije, 12. aprila 1877].«Alan F. Hattersley, "The Annexation of the Transvaal, 1877." History 21.81 (1936): 41–47. online Barklyjevo opozorilo je pospešilo ukrepanje lorda Carnarvona in privedlo do odposlanstva sira Theophilusa Shepstona, ki se je ravno nahajal v Angliji, na misiji posebnega komisarja, »da izvede vsa pogajanja, ki se bodo izkazala za potrebna in izvedljiva«. Shepstonov nalog ga je pooblastil za priključitev Transvaala, če je bil prepričan, da si to želi zadostno število prebivalcev ali zakonodajnega telesa. Do Shepstonovega prihoda pa so Bapedi in Buri že podpisali mirovno pogodbo. Vendar tega konflikta ni mogoče zlahka odpisati kot »slikovitega izgovora« za priključitev. Kljub burski 'zmagi' so Buri in Bapedi 16. februarja 1877 s posredovanjem Aleksandra Merenskega podpisali mirovno pogodbo v Botshabelu. Kljub temu pa položaja ni bilo mogoče opisati drugače kot kritičnega. Vojna je bila draga in je vlado republike pripeljala do insolventnosti, dezerterstvo burskih komandosov pa je Zulujem, največjim sovražnikom Burov, dalo vtis, da je Transvaal šibek, saj so komaj premagali Sekhukhuneja, ki so ga imeli za manjšega vazala. Spomladi in poleti 1876–77 so se ponovno razplamteli obmejni spopadi med Zuluji in Buri, Cetewayo, zulski kralj, pa je začel premikati svoje impise proti meji med Transvaalom in Zululandom.
V prepričanju, da je edini odgovor na nestabilnost v regiji britanska intervencija, je visoki uradnik vojnega ministrstva Sir Garnet Wolseley trdil, da bi morala Britanija »uporabiti Cetewayo kot močan vzvod za vplivanje na omahljiv duh«. Zato se domneva, da so Britanci nevarnost, ki so jo predstavljali Zuluji, posebej ustvarili, da bi Bure spodbudili k aneksiji, in da so se impisi zbrali na meji »na Shepstoneov namig«. To domnevo podpira prisotnost zulujskih odposlancev marca 1877 v Natalu, ki so izjavili, da se je zulujska vojska zbrala »v pripravljenosti na poziv Somtseuja (Shepstonea), da bi šla obhod proti zgornji strani Nizozemcev«. Še več, Shepstone je od sira Henryja Bulwerja, britanskega namestnika guvernerja Natala, zahteval, naj preneha z uvozom vojaškega materiala v Transvaal.S.N.A. Reports and Messages, vol. 370 (Natal Archives), p. 90