Staroegipčanska mitologija

thumb|right|300px|Nun, utelešenje prvinskih voda, v trenutku stvariteve dviguje na nebo ladjo sončnega boga Raja

Staroegipčanska mitologija je zbirka mitov iz Starega Egipta, ki opisujejo dejanja egipčanskih bogov kot sredstvo za razumevanje sveta okoli sebe. Prepričanja, ki jih izražajo ti miti, so pomemben del staroegipčanske religije. Miti se pogosto pojavljajo v egipčanskih spisih in umetnosti, zlasti v kratkih zgodbah in verskih besedilih, kot so hvalnice, obredna besedila, pogrebna besedila in tempeljsko okrasje. Ti viri redko vsebujejo popoln mit in pogosto opisujejo le kratke odlomke.

Navdihnjeni s cikli v naravi so Egipčani čas v sedanjosti videli kot vrsto ponavljajočih se vzorcev, medtem ko so bila najstarejša časovna obdobja linearna. Miti so bili postavljeni v te najstarejše čase in določali vzorce za cikle sedanjosti. Sedanji dogodki so bili ponavljanje dogodkov iz mitov, s čimer se je obnavljal maat, temeljni red vesolja. Med najpomembnejše so spadali miti o stvarjenju, v katerih so bogovi iz prvotnega kaosa ustvarili vesolje, zgodbe o vladavini boga sonca Raja na zemlji in mit o Ozirisu, ki opisuje boj Ozirisa, Izide in Hora z motečim bogom Setom. Med dogodke v sedanjosti, ki bi jih lahko obravnavali kot mite, so spadali Rajevo vsakodnevno potovanje po svetu in njegov nezemeljski dvojnik Duat. Ponavljajoče se teme v teh mitskih dogodkih so vključevale spor med zagovorniki maata in silami kaosa, pomen faraona pri ohranjanju maata ter nenehno smrt in regeneracijo bogov.

Podrobnosti teh svetih dogodkov se od besedila do besedila močno razlikujejo in se pogosto zdijo nasprotujoče. Egipčanski miti so predvsem metaforični, saj prevajajo bistvo in vedenje božanstev v ljudem razumljive izraze. Vsaka različica mita predstavlja drugačno simbolno perspektivo, s čimer obogati egipčansko razumevanje bogov in sveta.

Mitologija je močno vplivala na egipčansko kulturo. Navdihnila ali vplivala je na številne verske obrede in zagotovila ideološko osnovo za kraljevanje. Prizori in simboli iz mitov so se pojavljali v umetnosti v grobnicah, templjih in amuletih. V književnosti so bili miti ali njihovi elementi uporabljeni v zgodbah, ki segajo od humorja do alegorije, kar dokazuje, da so Egipčani mitologijo prilagodili najrazličnejšim namenom.

Izvor Izvor egipčanskih mitov je težko izslediti. Egiptologi lahko samo na podlagi mnogo kasnejših pisnih virov sklepajo o njihovih najzgodnejših fazah.Anthes 1961, str. 29–30. Eden od očitnih virov zanje je bilo naravno okolje Egipčanov. Sonce je sak dan vzhajalo in zahajalo, prinašalo svetlobo in uravnavalo človekovo dejavnost. Vsako leto je poplavljal Nil, obnavljal rodovitnost tal in omogočal visoko produktivno kmetovanje, ki je vzdrževalo egipčansko civilizacijo. Egipčani so na sonce in vodo gledali kot na simbola življenja, na čas pa so gledali kot na niz naravnih ciklov. Ta urejeni vzorec je bil nenehno v nevarnosti, da ga nekaj zmoti: nenavadno majhne poplave so povzročile sušo in lakoto, velike pa so uničile pridelke in zgradbe.David 2002, str. 1–2. Prijazno dolino Nila je obkrožala surova puščava, naseljena z ljudstvi, ki so jih Egipčani imeli za necivilizirane sovražnike reda.O'Connor 2003, str. 155, 178–179. Egipčani so zato svojo deželo videli kot izoliran kraj stabilnosti ali maat, obdan in ogrožen s kaosom. Red, kaos in obnova so se zato vedno znova pojavljali v egipčanskh verskih razmišljanjih.Tobin 1989, str. 10–11.

Drug mogoč vir mitov so bili obredi. Številni obredi so se sklicevali na mite in včasih temeljili neposredno na njih.Morenz 1973, str. 81–84. Ali so se miti razvili pred obredi ali obratno, je težko ugotoviti.Baines 1991, str. 83. Vprašanja o razmerju med mitom in obredom so sprožila veliko razprav tako med egiptologi kot med strokovnjaki za religije kot take. V Starem Egiptu so najzgodnejši dokazi o verskih praksah starejši od pisanih mitov. Obredi v zgodnji egipčanski zgodovini so vključevali le nekaj motivov iz mitov. Iz teh razlogov so nekateri učenjaki trdili, da so se v Egiptu obredi pojavili pred miti. Ker so zgodnji dokazi zelo redki, vprašanje morda nikoli ne bo dobilo pravega odgovora.

V zasebnih obredih, ki jih pogosto imenujemo »magični«, sta mit in ritual še posebej tesno povezana. Številne mitom podobne zgodbe, ki se pojavljajo v besedilih obredov, v drugih virih ni mogoče najti. Celo razširjen motiv boginje Izide, ki rešuje zastrupljenega sina Hora, se pojavlja samo v tovrstnih besedilih. Egiptolog David Frankfurter trdi, da so ti obredi prilagajali osnovna mitska izročila, da so ustrezala specifičnemu obredu, in ustvarjali dovršene nove zgodbe, imenovane historiole, ki so temeljile na mitu.Frankfurter 1995, str. 472–474. J. F. Borghouts v nasprotju z njim meni, da v magičnih besedilih »ni niti kančka dokaza, da je bila za ta žanr skovana posebna vrsta 'neortodoksne' mitologije.«Pinch 2002, str. 17.

Velik del egipčanske mitologije tvorijo miti o izvoru, ki razlagajo začetke različnih elementov sveta, vključno z naravnimi pojavi in človeškimi institucijami. Kraljevanje se med bogovi pojavi že na začetku časa in kasneje preide na človeške faraone. Vojskovanje nastane, ko se ljudje začnejo boriti med seboj po umiku boga sonca na nebo.Assmann 2001, str. 113, 115, 119–122. Miti opisujejo tudi domnevne začetke manj temeljnih reči. V manjši mitski epizodi, na primer, se Hor razjezi na svojo mater Izido in ji odreže glavo, Izida pa svojo izgubljeno glavo nadomesti s kravjo. Ta dogodek pojasnjuje, zakaj je bila Izida včasih upodobljena s kravjimi rogovi kot delom njenega pokrivala. Griffiths 2001, str. 188–190.

Nekateri miti so se morda zgledovali po zgodovinskih dogodkih. Z združitvijo Spodnjega in Gornjega Egipta pod faraoni ob koncu preddinastičnega obdobja okoli leta 3100 pr. n. št. je kralj postal središče egipčanske religije in ideologija kraljevanja je postala pomemben del mitologije.Anthes 1961, str. 33–36. Po združitvi Egiptov so bogovi, ki so bili nekoč lokalna zavetna božanstva, dobili nacionalni pomen in oblikovali nova razmerja, ki so lokalna božanstva povezala v enotno nacionalno izročilo. Geraldine Pinch domneva, da so se zgodnji miti morda izoblikovali ravno iz teh odnosov.Pinch 2002, str. 6–7. Egipčanski viri povezujejo mitski spor med bogovoma Horom in Setom s konfliktom med Gornjim in Spodnjim Egiptom, ki se je morda zgodil v poznem preddinastičnem ali v zgodnjem dinastičnem obdobju.Meltzer 2001, str. 119–122.

Po tem zgodnjem razvojnem obdobju je večina sprememb mitologije vsebovala prilagoditve že obstoječih konceptov in ne ustvarjanja novih, čeprav so bile tudi izjeme.Bickel 2004, str. 580. Številni strokovnjaki menijo, da je mit o bogu sonca, ki se je umaknil na nebo in pusti ljudi, da se vojskujejo med seboj, navdihnil zlom kraljeve oblasti in narodne enotnosti ob koncu Starega kraljestva (okoli 2686 pr. n. št. – 2181 pr. n. št.).Assmann 2001, str. 116. V Novem kraljestvu (okoli 1550 pr. n. št. – 1070 pr. n. št.) so se okoli božanstev, kot sta Jam in Anat, ki sta bila prevzeta iz kanaanske religije, razvili manjši miti. Grško-rimska kultura v grški in rimski dobi (332 pr. n. št. – 641 n. št.) je imela le malo vpliva na egipčansko mitologijo.Meeks & Favard-Meeks 1996, str. 49–51.

Definicija in obseg Znanstveniki imajo težave pri opredelitvi, katera staroegipčanska prepričanja so miti. Osnovna definicija mita, ki jo je predlagal egiptolog John Baines, je »sveta ali popolna kulturna pripoved«. V Egiptu so pripovedi, osrednjega pomena za kulturo in religijo, skoraj v celoti pripovedi o dogajanjih med bogovi. Baines 1996, str. 361. Pripovedi o dejanjih bogov samih so v egipčanskih besedilih redke, zlasti v tistih iz zgodnjih obdobij, večina sklicevanj na takšne dogodke pa so zgolj omembe ali aluzije. Nekateri egiptologi, kot je Baines, trdijo, da so pripovedi, dovolj popolne, da bi jih lahko imenovali »miti«, obstajale v vseh zgodovinskih obdobjih, vendar Egipčani niso bili naklonjeni zapisovanju. Drugi, kot je Jan Assmann, so menili, da so bili resnični miti v Egiptu redki, da so se morda pojavili šele na polovici njegove zgodovine in so se razvili iz drobcev pripovedi, ki se pojavljajo v najzgodnejših spisih.Baines 1991, str. 81–85, 104. Vincent Arieh TobinTobin 2001, str. 464–468. in Susanne Bickel sta nedavno nakazala, da zaradi njene zapletene in prilagodljive narave dolga pripoved v egipčanski mitologiji ni bila potrebna.Bickel 2004, str. 578. Tobin trdi celo to, da so pripovedi tuje mitu, ker ponavadi oblikujejo preprost in fiksen pogled na dogodke, ki jih opisujejo.

Vsebina in pomen Tako kot miti v mnogih drugih kulturah so tudi egipčanski miti služili za utemeljitev človeških navad in obravnavo temeljnih vprašanj o svetu,Pinch 2002, str. 1–2. kot sta nered in končna usoda vesolja. Egipčani so ta globoka vprašanja razlagali s pripovedmi o bogovih.

Egipčanska božanstva so predstavljala naravne pojave, od fizičnih predmetov, kot sta zemlja in sonce, do abstraktnih sil, kot sta znanje in ustvarjalnost. Dejanja in vzajemno delovanje bogov so po prepričanju Egipčanov uravnavali obnašanje vseh teh sil in elementov.Assmann 2001, str. 80–81. Egipčani teh skrivnostnih procesov večinoma niso opisovali v eksplicitnih teoloških spisih. Namesto tega so takšne procese implicitno ponazarjali z vzajemnim delovanjem bogov.Assmann 2001, str. 107–112.

Večina egipčanskih bogov, vključno z nekaj največjimi, ni imela pomembne vloge v nobeni mitski pripovedi,Tobin 1989, str. 38–39. čeprav so bili njihova narava in odnosi z drugimi božanstvi pogosto določeni na seznamih ali golih izjavah brez pripovedi.Baines 1991, str. 100–104. Za bogove, ki so bili globoko vpleteni v pripovedi, so bili mitski dogodki zelo pomembni izrazi njihove vloge v kozmosu. Če so torej te pripovedi miti, je bila mitologija glavni element v egipčanskem verskem razumevanju, vendar ne tako bistven kot v mnogih drugih kulturah.Baines 1991, str. 104–105.

thumb|250px|Nebo, upodobljeno kot boginja krava, ki jo podpirajo druga božanstva. Ta podoba združuje več soobstoječih vizij neba: streho, vodno gladino, kravo in boginjo v človeški podobi

Kraljestvo bogov je bilo skrivnostno in ljudem nedostopno. Mitološke zgodbe so za razumevanje dogodkov na tem področju uporabljale simboliko.Tobin 1989, str. 18, 23–26. Vse podrobnosti mitskih poročil niso imele tudi simbolnega pomena. Nekatere podobe in dogodki, tudi v verskih besedilih, so bili mišljeni preprosto kot vizualni ali dramski okras obsežnejših in pomembnejših mitov.Assmann 2001, str. 117. Tobin 1989, str. 48–49.

V egipčanskih mitoloških virih se pojavlja nekaj popolnih zgodb. Ti viri pogosto ne vsebujejo nič drugega kot aluzije na dogodke, na katere se nanašajo, besedila, ki vsebujejo dejanske pripovedi, pa pripovedujejo le dele večje zgodbe. Egipčani so za kateri koli mit morda imeli le splošne orise zgodbe, iz katere so črpali odlomke z opisi posameznih dogodkov. Poleg tega bogovi niso bili dobro opredeljeni liki. Motivi za njihova včasih nedosledna dejanja so le redko podani.Assmann 2001, str. 112. Egipčanski miti torej niso popolnoma razvite zgodbe. Njihov pomen je v njihovem osnovnem pomenu in ne v značilnostih zgodb. Namesto da bi se združili v dolge fiksne pripovedi, so ostali zelo prilagodljivi in nedogmatični.

Egipčanski miti so bili tako prilagodljivi, da so lahko bili med seboj navidezno nasprotni. V egipčanskih besedilih so številni opisi stvarjenja sveta in gibanja sonca, ki se med seboj zelo razlikujejo.Hornung 1992, str. 41–45, 96. Odnosi med bogovi so bili elastični: boginjo Hator, na primer, so lahko imeli za mater, ženo ali hčer sonca Raja.Vischak 2001, str. 82–85. Različna božanstva so lahko bila celo sinkretizirana ali povezana v eno bitje. Tako je bil bog stvarnik Atum združen z Rajem, da je nastal Atum-Ra.Anthes 1961, str. 24–25.