Johan de Witt, nizozemski pravnik, politik in državnik, * 24. september 1625, Dordrecht, † 20. avgust 1672, Haag.
Johan de Witt je bil evropski državnik v 17. stoletju. Z mesta raadspensionarisa (najvišji upravni položaj) v provinci Holandiji je v letih 1652-72 vodil Republiko Nizozemsko. Prednost je dajal podjetništvu, trgovini in pomorstvu in slednjemu v zaščito razvil močno vojno mornarico. V zunanji politiki se je izogibal konfliktom, zavračal je politiko sile in stavil na diplomacijo. V njegovem času je Republika Nizozemska dosegla višek svojega zlatega obdobja. Osiromašena kopenska vojska in ambicije mladega francoskega kralja Ludvika XIV. sta povzročila padec njegovega režima in Republiko postavila pred hude preizkušnje.
Uveljavitev v družbi
De Witt je izhajal iz stare regentskeRegenti so bili na Nizozemskem že iz burgundskih časov poseben družbeni sloj, ki je služboval v močno razdrobljeni upravni strukturi provinc, mest in vodnih sistemov. S plemiči in bogatimi trgovci so tvorili najbogatejši sloj prebivalstva (Israel, str. 341-4). družine. Njegov oče Jacob je bil šestkrat župan v Dordrechtu in mnogo let zastopnik mesta v holandski skupščini. Oče in sin sta bila zavzeta pripadnika republikancev oziroma stranke pristašev državljanskih pravic (bogatih meščanov), ki je bila močna v gospodarsko najmočnejši provinci Holandiji. Republikanci so bili politično nasprotni oranovcem, pristašem družine Oranskih, ki so imeli za seboj široke množice in pri glasovanju v zvezni skupščini velikokrat na svoji strani tudi glasove šibkejših provinc.
Johan De Witt je obiskoval univerzo v Leidnu in kmalu vzbudil pozornost predvsem v matematiki in juridičnem razmišljanju. Njegova knjiga Elementa curvarum linearum (napisna pred letom 1650 in izdana v letih 1659−61) je bila eden prvih tekstov analitične geometrije. ˙(Kasneje je svoje matematično znanje uporabljal tudi pri reševanju finančnih in proračunskih problemov Republike.) Leta 1645 sta s starejšim bratom Corneliusom obiskala Francijo, Italijo, Švico in Anglijo. Po povratku je v Haagu delal kot advokat.
Leta 1650, ko so po smrti Viljema II. prevzeli oblast republikanci, je zasedel mesto stalnega uradnika (pensionarisa) v upravi mesta Dordrecht in postal vodja mestne delegacije v holandski skupščini. Že takoj na začetku je pokazal politično modrost, ko se je v holandski skupščini zelo aktivno zavzemal za amnestijo Willema Frederika, stadhouderja v Friziji (med tistimi, ki so dvomili v pravilnost takšne odločitve, je bil tudi Johanov oče)V sporu med Viljemom II. Oranskim in republikansko naravnano skupščino province Holandije (zaradi neenakih stališč glede zmanjšanja številčnosti vojske) je knez dal zapreti v grad Loevestein pet vodij republikanske stranke, med njimi Jacoba de Witta. S pomočjo vojske, ki jo je vodil Willem Frederik, je uveljavil svoja stališča, kmalu nato pa je umrl za črnimi kozami in zapustil posthumno rojenega sina, kasnejšega Viljema III. Smrt je prinesla Republiki politični zasuk, na oblast so prišli republikanci. Mnogi so želeli sodelavcem puča soditi. Johan je bil mnenja, da zaostrovanje nasprotij državi ne bo koristilo. Vprašanje nasledstva Viljema III. je bila potem, ves čas primata Johna de Witta v upravljanju države, stalnica političnih debat in agitacij med oranovci in republikanci.. Leta 1652 je kot član skupščinske delegacije, ki je v Zelandiji mirila jezne agitacija v prid imenovanja dveletnega Viljema za stadhouderja in Willema Frederika za njegovega izvršitelja-namestnika, pokazal veliko več mirne krvi in prisotnosti duha kot starejši člani delegacije.
Prevzem položaja raadspensionarisa v holandski skupščini
V drugi polovici leta 1652 je Johan de Witt začel nadomeščati ostarelega Adriaena Pauwa (ki je bil simbol holandske kljubovalnosti stadhouderjem) na mestu holandskega raadspensionarisa (položaja, ki je omogočal velik vpliv). To je bil čas, ko je bila Republika že zapletena v pomorsko vojno s Cromwellovo republikansko Anglijo. V letu 1653 je v Rokavskem prelivu izgubila vrsto pomorskih bitk in veliko ladij. Trgovina in gospodarstvo sta zaradi blokade nizozemske obale zastali. De Witt, od julija 1653 v vlogi raadspensionarisa, je uspel urediti finance in organizirati denar za izgradnjo 120 novih vojnih ladij. Za raadspensionarisa Holandije je bil izvoljen potem še v letih 1658, 1663, 1668 in vršil to službo vse do pred smrti leta 1672.
Pomorska blokada je povzročila motnje v oskrbi, nemire, agitacije oranovcev, najhuje pa je bilo, da so bili razdeljeni tudi admirali: dva (Maarten Tromp in Jan Evertsen) sta bila na strani oranovcev, druga dva (Michiel de Ruyter in Witte de With) na strani republikancv. Ker zvezna skupščina po smrti Viljema II. zaradi različnih stališč provinc ni imenovala glavnega poveljnika mornarice in vojske, so admirali vodili vsak svojo floto. De Wittu se je ponudila priložnost za prevzem nadzora nad mornarico, ko je bil avgusta 1653 v bitki pri Scheveningenu ubit admiral Tromp. Na njegovo mesto je postavil zelo vplivnega in sposobnega plemiča holandske republikanske stranke Jacoba van Wassenaer Obdama (kljub temu da ni imel mornariških izkušenj), ki ga je skupščina imenovala tudi za glavnega poveljnika vojne mornarice. Še vedno pa je ostalo neizpolnjeno mesto glavnega poveljnika kopenske vojske.
Po pomorski bitki pri Scheveningenu (pri Haagu) sta bili obe strani gospodarsko in vojaško izčrpani. Angleži niso mogli več nadaljevati z blokado in nizozemski admirali so lahko pospremili zastale konvoje domov. Novembra 1653 so se začela pogajanja o miru, ki so se vlekla mesece. Cromwell se je odrekel materialnim koristim, ki jih je pričakoval od vojne. De Witt je sprejel navigacijsko listino in listino izključitve, ki je zagotavljala, da člani družine Oranskih nikdar več ne bodo dobili visokega državnega položaja. De Witt se je zavedal, da listina izključitve za večino provinc ne bo sprejemljiva, zato jo je skril v dodatek mirovne pogodbe, ki jo je nizozemska zvezna skupščina (staten-generaal) ratificirala aprila 1654. S tajnim dodatkom je de Witt seznanil najprej holandsko skupščino (staten), ki je listino izključitve sprejela v maju. Z veliko energije in prepričevanja (Frizija je de Wittu celo očitala, da je avtor listine on sam, in ne Cromwell) so listino sprejele tudi skupščine ostalih provinc. Čeprav je v javnosti obviselo nelagodje ponižanja, so dogajanja okrog listine izključitve položaj de Witta in Holandije v Republiki okrepila. Holandija je brez stadhouderja laže vodila svojo politiko, šibke province pa so se o tematiki in med seboj še kar naprej prepirale.
Po vojni z Anglijo se je gospodarstvo hitro opomoglo in se v naslednjih letih razcvetelo, zlasti v Holandiji, tudi na račun Anglije, ki se je zapletla v vojno s Španijo (1655-60). Nizozemska je tako prevzela tudi angleške trge v Španiji, španski Ameriki in Levantu. Še bolj je krepila svoj položaj v Indiji in do konca zavzela Cejlon, kar ji je zagotovilo svetovni monopol za tedaj zelo cenjeni cimet.
Kopenska vojska je bila še vedno brez glavnega poveljnika vojske (simbolno je ta položaj do svoje smrti septembra 1655 zasedal ostareli baron van Beederode). De Wittu se je za stabilnost države zdelo pomembno, da položaj glavnega poveljnika vojske loči od stadhouderatov provinc. Z Willemom Frederikom, ki se je ponujal za ta položaj, se je za takšno rešitev že dogovoril, a ni bila pogodu niti republikancem (nasprotoval ji je tudi de Wittov oče) niti oranovcem, med katerimi so vzniknila medsebojna sumničenja in spori. Spori, so bili najbolj živi v vzhodnih provincah, kjer je prišlo celo do medsebojnih spopadov, ki jih je morala Holandija miriti. Položaj v vzhodnih provincah je bil zaskrbljujoč tudi zato, ker so bile zgodovinsko povezane s sosednjim Münstrom, kjer je novi knezoškof Christoph Bernhard von Galen vse bolj krepil svojo ekspanzionistično oblast.
Z glavnim admiralom Obdamom in dotokom denarja je nizozemska vojna mornarica postala ena najmočnejših. V interesu Amsterdama in Frizije, ki sta trgovala na severu, je mornarica trikrat uspešno posredovala na Baltiku: leta 1656 je admiral Obdam preprečil, da bi Gdansk in ustje Vltave padla v roke Švedom; leta 1658, ko je Karel X. oblegal Kopenhagen, je admiral Obdam iztrgal danski Øresund iz švedskih rok; in tretjič leta 1659, ko se je v spor na strani Švedov vmešala Anglija, je de Ruyter s floto pomagal Dancem v protiofenzivi, kar je pripeljalo do sklenitve miru leta 1660.
Province Zelandija, Utrecht in Groningen, ki so imele delnice v Nizozemski zahodnoindijski družbi, so bile zainteresirane za povračilo škode, ki so jo utrpele ob izgubi kolonije Nove Holandije v Braziliji. Da bi jim šel na roko, je leta 1657 admiral Obdam v portugalsko-nizozemskem sporu za nekaj časa blokiral Lizbono, kar je kasneje (1661) vodilo do nizozemsko-portugalskega miru v Haagu, v katerem se je Republika za spodobno odkupnino odpovedala svojim zahtevam v Braziliji.
De Witt je med različnimi interesi provinc ves čas iskal politiko, ki je bila koristna za Republiko kot celoto. Pri tem je velikokrat podpiral stališče Holandije, ki je bila edina dovolj močna, da je uravnavala divergentne težnje in zagotavljala potrebno ravnotežje. Zavračal je ozemeljsko ekspanzijo in kopičenje moči. Prednost je dajal miru, svobodnemu podjetništvu, trgovini in ladjarstvu. Slednje je podpiral z močno vojno mornarico. Pritiske od zunaj je skušal urejati s spretno zunanjo politiko, izogibanjem nepotrebnim sporom in sklepanjem zavezništev, brez vzdrževanja velike kopenske vojske, za katero pa mu ni uspelo zagotoviti vrhovnega poveljnika.
Odnosi za angleškim kraljem Karlom II.
Maja 1660 je prišel (po Cromwellovi smrti leta 1658 in politični krizi) v Angliji na oblast tridesetletni Karel. II. Karel je bil stric tedaj desetletnega Viljema III. Oranskega, zaradi česar so si oranovci, pa tudi amsterdamski trgovci, obetali normalizacijo odnosov z Anglijo. Amsterdamska župana Cornelis in Andries de Graeff so poslali na pogovore v London delegacijo z nadvse dragocenim darilom (slike najbolj znanih italijanskih slikarjev, grško-rimske antikvitete, slike priznanih nizozemskih slikarjev, lično jahto Mary). Kralj je darilo sprejel, ni ga pa z ničimer upošteval pri pogajanjih. Razveljavil je listino izključitve in zahteval, da se njegov nečak postavi na državne položaje, ki so jih zasedali njegovi predniki. De Witt in holandska politika se je tem zahtevam izogibala, kar je nasprotja poglabljalo. Kralj je obnovil navigacijsko listino in dodatno prepovedal nizozemskim ribičem lov 10 milj od angleške obale. Trenjem na področju Nizozemske vzhodnoindijske družbe so se pridružila še incidenti v zahodni Afriki, na Karibih in okrog Nove Nizozemske.
Po smrti prinčeve matere Marije Stuart je Karel postal tudi prinčev varuh in nadzorstvo nad njegovo vzgojo so prevzeli stric Karel, babica Amalia von Solms (žena Friderika Henrika Oranskega) in njen zet, veliki knez Brandenburga.
Leta 1662 so bila angleško-nizozemska pogajanja po številnih zamerah, razočaranjih in kompromisih zaključena in močno okrnjena pogodba ni obetala prijateljskega sodelovanja.
Anglija ni več mogla prenašati nizozemske trgovinske prevlade v svetovni trgovini. Vse bolj je nadlegovala nizozemske trgovske ladje v bližini svojih ozemelj. V letu 1664 je zajela kakih 200 nizozemskih trgovskih ladij in zasedla nekaj nizozemskih kolonij v Ameriki. Vojna je postala neizbežna. Nizozemska vojna mornarica je bila to pot močna in dobro oskrbovana. Ni imela tako velikih ladij in močnega topništva, kot največje angleške ladje, zato je prvo veliko bitko pri Lowestoftu pred angleško obalo (v kateri je razneslo poveljniško ladjo admirala Obdama) izgubila. A hitro je zgradila tudi velike ladje in vojno obrnila sebi v prid.