Univerza v Uppsali () je javna univerza s sedežem v mestu Uppsala na Švedskem. Ustanovljena je bila leta 1477 in je najstarejša univerza na Švedskem in v nordijskih državah, ki še vedno deluje.Ridder-Symoens, Hilde de. A History of the University in Europe. Cambridge University Press, 2003. p. 84.
Univerza, prvotno ustanovljena v 15. stoletju, je postala pomembna med vzponom Švedske kot velesile konec 16. stoletja, nato pa je z veliko donacijo kralja Gustava Adolfa v začetku 17. stoletja dobila relativno finančno stabilnost. Uppsala ima tudi pomembno zgodovinsko mesto v švedski nacionalni kulturi in identiteti švedskega establišmenta: v zgodovinopisju, religiji, literaturi, politiki in glasbi. Številni vidiki švedske akademske kulture na splošno, kot je bela študentska kapa, izvirajo iz Uppsale. Z Univerzo v Lundu in Univerzo v Helsinkih si deli nekatere posebnosti, kot je sistem študentskega naroda.
Je najprestižnejših univerz v Severni Evropi, spada v skupino evropskih univerz v Coimbri in v Ceh evropskih raziskovalno intenzivnih univerz. Na več mednarodnih lestvicah se je uvrstila med 100 najboljših univerz na svetu.
Sestavlja jo devet fakultet, razdeljenih na tri disciplinarna področja: humanistika in družboslovje, medicina in farmacija ter znanost in tehnologija. Leta 2020 je imela približno 52.000 registriranih študentov na dodiplomskem in podiplomskem študiju ter 2200 doktorskih študentov.
Zgodovina 15. stoletje: Izvor Kot večina srednjeveških univerz je tudi Univerza v Uppsali sprva zrasla iz cerkvenega središča. Uppsalski nadškof je bil eden najpomembnejših sedežev na Švedskem, odkar se je krščanstvo v 9. stoletju prvič razširilo na to območje. Uppsala je bila tudi dolgo središče regionalne trgovine in je vsebovala naselja, ki segajo globoko v srednji vek. Kot večina srednjeveških univerz je bila Uppsala sprva ustanovljena s papeško bulo. Uppsalsko bulo, ki je univerzi podelila njene korporativne pravice, je leta 1477 izdal papež Sikst IV. in je določila več določb. Med najpomembnejšimi je bila ta, da je univerza uradno dobila enake svoboščine in privilegije kot Univerza v Bologni. To je vključevalo pravico do ustanovitve štirih tradicionalnih fakultet: teologije, prava (kanonično pravo in rimsko pravo), medicine in filozofije, ter do podeljevanja diplom, magisterijev, licenciata in doktoratov. Uppsalski nadškof je bil imenovan tudi za univerzitetnega kanclerja in je bil zadolžen za ohranjanje pravic in privilegijev univerze in njenih članov.
16. stoletje: Turbulentni časi
Turbulentno obdobje reformacije kralja Gustava Vase je povzročilo upad že tako relativno neznatnega števila študentov v Uppsali, ki je veljala za središče katolicizma in potencialne nezvestobe kroni. Švedski študenti so običajno potovali na eno od protestantskih univerz v Nemčiji, zlasti v Wittenberg. Obstaja nekaj dokazov o akademskem študiju v Uppsali v 16. stoletju; Teološka fakulteta je omenjena v dokumentu iz leta 1526, kralj Erik XIV. Švedski je leta 1566 imenoval Laurentiusa Petrija Gothusa (kasneje nadškofa) za rektorja univerze, njegov naslednik in brat Ivan III. Švedski pa je v obdobju 1569–1574 imenoval več profesorjev. Konec stoletja so se razmere spremenile in Uppsala je postala trdnjava luteranstva, kar je vojvoda Karel, tretji od sinov Gustava Vase, ki je sčasoma postal kralj (kot Karel IX. Švedski), izkoristil za utrditev svoje moči in sčasoma s prestola odstavil svojega nečaka Sigismunda III. Vaso. Uppsalska sinoda je leta 1593 na Švedskem uveljavila luteransko ortodoksijo, Karel in državni svet pa sta 1. avgusta istega leta univerzi podelila nove privilegije.
Teologija je še vedno imela prednost, vendar je bil v privilegijih iz leta 1593 poudarjen tudi pomen univerze za izobraževanje posvetnih državnih uslužbencev. Tri od sedmih profesorskih kateder, ki so bile ustanovljene, so bile iz teologije; od ostalih štirih so bile tri iz astronomije, fizike (ali splošnih naravoslovnih ved) in latinske zgovornosti. Četrto katedro je dobil Eri Jacob Skinner, ki je bil prav tako imenovan za rektorja, vendar njegova disciplina v listini ni bila omenjena. Od profesorjev jih je več prevzelo Collegium regium Stockolmense v Stockholmu, ki je deloval nekaj let, a se je zaprl leta 1593. Osma katedra za medicino je bila ustanovljena leta 1595, vendar več let ni bila imenovana. Leta 1599 je bilo število študentov približno 150. Leta 1600 je potekala prva podelitev diplom po reformaciji. Istega leta je antikvar in mistik Johannes Bureus oblikoval in vgraviral pečat univerze, ki se danes uporablja kot del logotipa.
17. stoletje: Širitev Srednjeveška univerza je bila predvsem teološka šola. Prizadevanja nastajajoče nove velesile Švedske so zahtevala drugačno vrsto izobraževanja. Švedska je rasla z osvajanji in doživela popolno prenovo svoje upravne strukture. Potrebovala je veliko večji razred javnih uslužbencev in vzgojiteljev kot prej. V tem obdobju so bile v različnih katedralskih mestih ustanovljene tudi pripravljalne šole, gimnazije, zlasti v Västeråsu (prvi) leta 1623. Poleg Uppsale so bile nove univerze ustanovljene tudi v bolj oddaljenih delih Švedskega kraljestva, Univerza v Dorpatu (današnji Tartu) v Estoniji (1632) in Kraljeva akademija v Turkuju na Finskem (1640). Potem ko so bile Danski odvzete skandijske province, je bila leta 1666 ustanovljena Univerza v Lundu.
Pri reformah švedske države v začetku 17. stoletja je imel ključno vlogo dolgoletni kancler Axel Oxenstierna, ki je svoja študentska leta preživel na nemških univerzah in je bil zadnja leta pred smrtjo tudi kancler univerze. Kralj Gustav II. Adolf je pokazal veliko zanimanje za univerzo in je leta 1620 povečal število profesorskih kateder z osem na trinajst, leta 1621 pa ponovno na sedemnajst. Leta 1624 je kralj 'za večno' podaril vso svojo podedovano osebno lastnino v provincah Uppland in Västmanland, približno 300 kmetij, mlinov in drugih virov dohodka. Kraljev nekdanji zasebni učitelj Johan Skytte, ki je leta 1622 postal kancler univerze, je podaril skandijsko katedro za zgovornost in vlado, ki še vedno obstaja. Univerza je dobila stabilno strukturo s svojo ustavo iz leta 1626. Vodja univerze naj bi bil kancler, njegov namestnik pa 'prokancler' (vedno nadškof po uradni dolžnosti). Neposredna oblast je bila v pristojnosti konzistorija, h kateremu so pripadali vsi profesorji univerze, in rector magnificus, ki je bil takrat izvoljen za en semester; slednji položaj je krožil med profesorji, ki so ga včasih zasedali večkrat.
V poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju (in morda celo prej) je bila univerza v starem kapiteljskem domu vzporedno z južno stranjo stolnice, ki se je kasneje preimenovala v Academia Carolina. V letih 1622–1625 je bila vzhodno od stolnice zgrajena nova univerzitetna stavba, tako imenovani Gustavianum, poimenovan po vladajočem kralju. V 1630-ih je bilo skupno število študentov približno tisoč.
Kraljica Kristina je bila radodarna do univerze, dajala je štipendije švedskim študentom za študij v tujini in zaposlovala tuje znanstvenike na katedrah v Uppsali, med njimi več z Univerze v Strasbourgu, predvsem filologa Johannesa Schefferusa (profesorja Skytteanusa), čigar majhna knjižnica in muzejska stavba na trgu St. Erikstorg zdaj pripada Kraljevi družbi znanosti v Uppsali. Kraljica, ki je sčasoma v veliki dvorani Uppsalskega gradu izjavila svojo abdikacijo, je univerzo obiskala večkrat; leta 1652 je bila prisotna na anatomski demonstraciji, ki je bila na gradu organizirana za mladega zdravnika Olausa Rudbecka. Rudbeck, eden od več sinov Johannesa Rudbeckiusa, nekdanjega profesorja iz Uppsale, ki je postal škof v Västeråsu, je bil za eno leto poslan na progresivno univerzo v Leidnu na Nizozemskem. Po vrnitvi leta 1654 je prejel asistentsko mesto za medicino in se je že lotil programa za izboljšanje vidikov univerze. Zasadil je prvi botanični vrt, tistega, ki ga je sčasoma skrbel Carl Linnaeus in je danes muzej botanike 18. stoletja pod imenom Linnéträdgården ('Linnaejev vrt'). S pokroviteljstvom univerzitetnega rektorja Magnusa Gabriela De la Gardieja je Rudbeck leta 1660 postal redni profesor, kljub svoji mladosti dva mandata izvoljen za rektorja in začel revizijo del drugih profesorjev ter gradbeni pohod, pri katerem je sam deloval kot arhitekt. Njegovo najpomembnejše ohranjeno arhitekturno delo je anatomsko gledališče, ki je bilo v 1660-ih dodano Gustavianumu in okronano z značilno kupolo, po kateri je stavba danes znana.
Rudbeck, nadarjen znanstvenik, arhitekt in inženir, je bil prevladujoča osebnost univerze v poznem 17. stoletju, ki je postavil temelje za Linnaeusa in druge, vendar je danes morda bolj znan po psevdozgodovinskih špekulacijah o svoji Atlantici, ki so zavzele velik del njegovega poznejšega življenja. Ko je leta 1702 pogorel velik del Uppsale, je Gustavianum, v katerem je bila univerzitetna knjižnica in številni dragoceni rokopisi, ostal nepožgan; lokalno izročilo pravi, da je ostareli Rudbeck stal na strehi in vodil gašenje požara.
18. stoletje: Razsvetljenstvo in merkantilizem Za začetek 18. stoletja je bila še vedno značilna kombinacija luteranske ortodoksije in klasične filologije prejšnjega stoletja, a sčasoma se je razvil večji poudarek na znanosti in praktično uporabnem znanju. Inovativni matematik in fizik Samuel Klingenstierna (1698–1765) je bil leta 1728 imenovan za profesorja, fizik in astronom Anders Celsius leta 1729, Carl Linnaeus pa je bil leta 1741 imenovan za profesorja medicine z botaniko. Univerza ni bila imuna na parlamentarni boj med strankama, znanima kot Klobuki in Kape, pri čemer so prvi dajali prednost trdim znanostim in praktičnemu znanju. Vlada Klobukov, ki je bila takrat na oblasti, je leta 1741 ustanovila katedro za ekonomijo (Œconomia publica) in za svojega prvega profesorja imenovala Andersa Bercha. To je bila prva profesura ekonomije zunaj Nemčije in morda tretja v Evropi (prvi katedri sta bili ustanovljeni na Univerzi Martina Luthra v Halleju in Evropski univerzi Viadrina leta 1727). Leta 1759 je bila po donaciji ustanovljena še ena katedra za ekonomijo, Borgströmova profesura za »praktično ekonomijo«, kar je pomenilo praktično uporabo naravoslovnih znanosti v ekonomske namene (sčasoma se je razvila v katedro za fiziološko botaniko).
Prišlo je do zelo radikalnih poskusov reform, ki niso bile nikoli izvedene, vendar so se zgodile pomembne spremembe. Univerzitetni študij je bil do takrat v svoji celotni organizaciji zelo neformalen, pri čemer je bila univerzalna magisterija filozofije edina, ki se je pogosto podeljevala, in mnogi niso nikoli diplomirali, saj ni bilo nobene diplome, ki bi ustrezala njihovemu predvidenemu področju dela (in dobro povezani aristokratski študenti pogosto niso diplomirali, ker jim ni bilo treba). V letih 1749–1750 je bilo uvedenih nekaj poklicnih diplom za različne namene, vendar radikalen predlog, da bi študente vezali na en sam študijski program, prilagojen določenemu poklicu, ni bil nikoli izveden. Reforme tega obdobja so bile primerjane s tistimi iz 1960-ih in s1970-ih (Sten Lindroth).
Čeprav je po požaru leta 1702 trajalo nekaj časa, sta bila Uppsalska stolnica in grad sčasoma obnovljena, oba pa je delo Carla Hårlemana, morda najpomembnejšega švedskega arhitekta tistega časa. Preuredil je tudi Gustavianum, zasnoval nov zimski vrt za Linnéjev botanični vrt in zgradil novo konzistorij, ki naj bi bil upravno jedro univerze.
Druga veličastna kraljeva donacija je bil velik baročni grajski vrt, ki ga je Gustav III. Švedski podaril univerzi, ko je bilo očitno, da stari botanični vrt ni zadosten. Velik nov zimski vrt je zgradil arhitekt Louis Jean Desprez. Od takrat so dodali še dodatna zemljišča ob baročnem vrtu. Stari vrt Rudbecka in Linnéja je bil večinoma prepuščen propadanju, vendar je bil v letih med 1918 in 1923 rekonstruiran po Linnéjevih specifikacijah v njegovem delu Hortus Upsaliensis iz leta 1745.
Ženske na univerzi