Habsburška monarhija ali Avstrijska monarhija je poimenovanje za vladavino avstrijskih Habsburžanov, v kateri je oseba monarha povezovala avstrijske dedne dežele, kraljevino Češko, kraljevino Ogrsko ter nekatera ozemlja na Nizozemskem in v Severni Italiji.
Obravnavano je obdobje od delitve habsburške dinastije v špansko in avstrijsko vejo (v letih 1624-56) do ustanovitve Avstrijskega cesarstva leta 1804 (in razpustitve Svetega rimskega cesarstva leta 1806). Ker je bil avstrijski monarh istočasno tudi rimsko-nemški kralj in cesar, so se vloge med seboj prepletale in bile včasih težko ločljive. Vloga cesarja, ki je bila sprva najpomembnejša, se je zmanjšala z oslabitvijo cesarstva med tridesetletno vojno in vključitvijo češke kraljevine med habsburške dedne dežele. Avstrijski monarhi so enotnost države povezovali z enotnostjo vere. Kot zaščitniki katolištva so bili dolgo v sporu s protestanti, ki so ločitev v veri poskušali izkoristiti tudi za večjo politično samostojnost. Habsburžani so se za ohranitev podedovanih ozemelj neprestano bojevali z evropskimi sosedi, sprva predvsem s Francijo, ki pa je po avstrijski nasledstveni vojni (1748) postala njihova zaveznica v boju proti naraščajoči moči Prusije. Drugo več ali manj stalno bojišče je bilo na jugovzhodu, kjer je monarhijo dolgo časa ogrožalo Osmansko cesarstvo, skupaj z delom podložnih mu Madžarov. Ko se je že vedelo, da bo Sveto rimsko cesarstvo razpadlo, se je avstrijska monarhija proglasila za Avstrijsko cesarstvo.
Uvod
Sin notranjeavstrijskega vojvode Ernesta Železnega, Friderik V., ki je leta 1440 postal nemški kralj in leta 1452 cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik III., je leta 1463 uspel ponovno združiti večino avstrijskih dežel pod svojo oblastjo (razen Tirolske in Sprednje Avstrije, ki sta se jim pridružili leta 1490). Njegov sin Maksimilijan se je leta 1477 poročil z Marijo Burgundsko, hčerko Karla Drznega in dedinjo zapuščine burgundskih vojvod. Maksimilijan je v bojih s francoskim kraljem Ludvikom XI. večji del njene dediščine uspel obdržati. Postal je nemški kralj in po očetovi smrti tudi rimsko-nemški cesar.
Težišče njegovih prizadevanj je bilo usmerjeno v organizacijo cesarstva, kjer je uspel vpeljati zakon o deželnem miru, ustanoviti državno komorno sodišče in po okrožjih organizirati čete, ki so imele nalogo izpolnjevati odredbe sodišča in vzdrževati deželni mir. Ni pa mu uspelo uveljaviti vlade na nivoju cesarstva. Maksimilijan je po burgundskem vzoru vpeljal centralizirano upravo v svojih avstrijskih dednih deželah, ki jih je po smrti ogrskega kralja Matije Korvina leta 1490 spet v celoti osvojil in jim dodal tudi Tirolsko in Predarlsko.
Potegovanju za ogrsko in češko krono se je moral zaradi francoske nevarnosti leta 1491 z mirom v Bratislavi odpovedati; v pogodbi pa si je vendarle zagotovil pravico, da v primeru izumrtja rodbine Jageloncev češko in ogrsko krono nasledijo Habsburžani.
Poroka Maksimilijanovega sina Filipa Lepega z dedinjo španskega prestola, Ivano Blazno, je leta 1506 prinesla tedaj še mladoletnemu Maksimilijanovemu vnuku Karlu špansko krono. Karel je tako kot Maksimilijanov naslednik postal nemški kralj, španski kralj, vladar 17. nizozemskih provinc, in cesar Svetega rimskega cesarstva Karel V. Preudaren vladar, vzgojen v strpnosti v Delftu na Nizozemskem, je gojil predstavo o združeni, katoliški Evropi, trdni v obrambi pred Osmani. Njegov glavni protiigralec je bil francoski kralj Franc I., ki pa je ravno zato navezoval stike tudi z Osmani. Karlovo največje breme, ki mu je preprečilo nadaljnjo homogenizacijo Svetega rimskega cesarstva, pa je bil razkol in nestrpnost v krščanski cerkvi; velik del severnoevropskega in tudi nemškega plemstva se je opredelil za protestantizem in s tem tudi proti enotni državi.
V letih 1522-23 je tako Karel V. avstrijske dedne dežele dodelil bratu Ferdinandu. Odtlej je bila Habsburška dinastija razdeljena v dve veji: špansko-nizozemsko in avstrijsko-nemško. Prva je bila ob španskih prekomorskih odkritjih gospodarsko močnejša in ji je tedaj pripadala tudi cesarska krona; druga je, po poroki Ferdinanda I. z jagelonsko princeso Ano (1521), lahko računala tudi na češko in ogrsko krono.
V letih 1524-26 je prišlo v avstrijskih deželah do vrste velikih kmečkih uporov, ki so kulminirali v nemško kmečko vojno. Kmetje se niso upirali le zaradi prevelikih dajatev, zvečane tlake in premajhne zaščite pred sovražniki, kot nekoč, ampak so zahtevali tudi »božjo pravico« v duhu svetega pisma. Komaj pa so se končali zadnji boji s kmeti, je prišlo poročilo o porazu in smrti mladega ogrskega in češkega kralja Ludvika II. v bitki s Turki pri Mohaču. Avstrijski veji Habsburžanov se je odprla možnost, da ustvarijo monarhično zvezo obdonavskih dežel, naloga, ki jih je zaposlovala naslednja stoletja.
Vladanje Ferdinanda I. (1526-64)
Kraljeve volitve leta 1526 in upravna reforma Ferdinanda I.
Češki stanovi Ferdinandovi soprogi Ani niso priznavali pravice do dedovanja. Sprva je imel wittelsbaški kandidat celo več možnosti za izvolitev za češkega kralja, a spretni Ferdinandovi pogajalci so ob podpori denarja uredili, da je bil oktobra 1526 Ferdinand izvoljen za češkega kralja. Češki kroni pridružene dežele Moravska, Šlezija in Lužica so izvolitev priznale. thumb|right|420px|Razvoj ozemlja monarhije avstrijskih Habsburžanov Na Ogrskem so bile volitve dvojne. V Stolnem Beogradu je bil novembra 1526 izvoljen za ogrskega kralja tamkajšnji najmočnejši plemič, knez Sedmograške Ivan Zapolja, decembra pa je manjša skupina plemičev, med katerimi so bili palatin Báthory, kraljeva vdova Marija in hrvaški veljaki, v Bratislavi za kralja izvolila Ferdinanda.
Januarja 1527 je Ferdinand izdal odredbo ki je dala daljnosežno osnovo za centralizacijo avstrijskih dednih pa tudi čeških in ogrskih dežel, ki je v svojem bistvu ostala v veljavi, ne glede na kasnejše dodatne reforme, vse do leta 1848. Najvišji po rangu je bil tajni svet, ki je svetoval v vprašanjih dinastije in zunanje politike in kjer so se srečevali vodje ostalih svetov. Najvišja sodna oblast je bil sodni svet, katerega pristojnost pa so po pritožbah češkega in ogrskega plemstva omejili na avstrijske dedne dežele. Tudi dvorno pisarno sta Ogrska in Češka dobili vsaki svojo. Dvorni obračunski kameri so bile podrejene 4 deželne kamere, na Dunaju, v Innsbrucku, Pragi in Bratislavi. Takšna organiziranost pa ni mogla zbrati dovolj denarja za obrambo pred Osmani. Zato je bil leta 1556 ustanovljen dvorni vojaški svet, ki pa kasneje tudi ni bil kos vsem svojim nalogam.
Boji na Madžarskem
Zaradi nevarnosti, ki so jim pretile od vsepovsod, so imeli Habsburžani na Ogrskem razpolago le del svoje vojske. Kadar je bilo na cesarskem reichstagu ocenjeno, da je osmanska nevarnost zelo velika, so poslali v boj tudi enote iz cesarstva, v izjemnih primerih tudi iz širše Evrope.
Po zmagi pri Mohaču so se Osmani umaknili iz Ogrske. Ferdinandovi vojski zato ni bilo težko za nekaj časa zasesti Budim in novembra 1527 se je Ferdinand lahko kronal za ogrskega kralja še v Stolnem Beogradu. A Osmani ga niso priznali in so leta 1528 vdrli na Kranjsko. Leta 1529 je Sulejman Veličastni po obsežnih pripravah napadel Avstrijo. Ferdinandovi ogrski položaji so bili hitro izgubljeni. Bratislava, Dunajsko Novo mesto, Bruck na Leithi so se sicer obdržali, a niso mogli preprečiti, da bi jih Osmani ne obšli in napredovali proti Dunaju. Dunaj je branil grof Niklas Salm z 18.000 možmi in močnim topništvom. Požgali so predmestja, da so Osmanom onemogočili kritje. Osmani so obzidje dosegli šele ob koncu septembra. Obzidje so napadali do 14. oktobra, potem pa so se zaradi slabega vremena obrnili domov. Habsburžani so spet lahko zavzeli nekatere važne postojanke na Ogrskem.
Leta 1532 je sultan ponovno skušal prodreti do Dunaja. To pot jih je zaustavil hrvaški plemič Nikola Jurišić, ki je z majhno posadko skoraj mesec dni branil in ubranil trdnjavo Kiseg. Osmani so nato skrenili proti jugu preko štajerskih ozemelj. Tatari, ki so med tem plenili na Spodnjeavstrijskem, so bili na povratku skozi Dunajski gozd popolnoma uničeni (dogodek se je živo ohranil v avstrijskih in osmanskih ljudskih pripovedih). Prisotnost močnih cesarjevih čet na območju Dunaja je tedaj odvrnila Osmane, Habsburžani pa so zamudili priložnost za močnejšo ofenzivo v ogrski prostor. thumb|right|Tri Ogrske okrog leta 1550: habsburška Ogrska (sivo), Sedmograška (gorčična barva), osmanska Ogrska (belo ob Donavi z Budimom) Leta 1538 sta Ferdinand I. in Ivan Zapolja v tajnem sporazumu priznala drug drugemu suverenost na ozemlju, ki sta ga zasedala. Zapolja, ki tedaj še ni imel naslednika, je obljubil Ferdinandu tudi nasledstvo na svojem delu Ogrske, a je po rojstvu sina dogovor razveljavil. Ko so po njegovi smrti leta 1540 Ivanovi pristaši izvolili njegovega dveletnega sina Ivana II. Sigismunda za ogrskega kralja ter ga je Sulejman takoj priznal in ga celo posinovil, je bil to za Habsburžane razlog za ponovno vojaško akcijo. Z vojsko so oblegali Budim, a prebivalci so se pod vodstvom pavlinskega priorja Juraja Utišinovića Martinuševića, nekdanjega svetovalca Ivana Zapolje, žilavo upirali, dokler niso prišli na pomoč Osmani. Sultan se je tedaj utrdil v osrednjem delu Ogrske, Ivanu Sigismundu, oziroma njegovemu vzgojitelju in regentu Utišinoviću, pa je prepustil kneževino Sedmograško. S tem so se izoblikovale tri Ogrske: habsburška (severozahod Hrvaške in Madžarske do Blatnega jezera in Špisa na severu), na pol samostojna kneževina Sedmograška (ki je poleg Transilvanije obsegala tudi pas madžarske ravnice) in Osmanska Ogrska (osrednji del Madžarske od Blatnega jezera do Tise, ki je od leta 1551 vključeval tudi temišvarski Banat). Ta razdelitev je potem trajala stoletje in pol.
Cesarstvo je leta 1542 ponovno poslalo proti Budimu veliko vojsko (60.000 mož) pod vodstvom brandenburškega volilnega kneza Joachima II. Hectorja, a podvig ni bil uspešen. Nazadnje je leta 1547 Ferdinand kupil premirje za vsakoletno dajatev 30.000 dukatov, ki so jo poimenovali »častno darilo«.
Leta 1551 se je ponovno zdelo, da bo Ferdinand prišel tudi do posesti Sedmograške. Kraljica-vdova Izabela (iz rodbine Jagelo) se je odpovedala prestolu v imenu sina; Ferdinand je poslal vojsko v Sedmograško, a istočasno so vdrli v deželo Osmani. Utišinović, ki mu Habsburžani niso zaupali, je bil umorjen. Kraljica in Ivan II. Sigismund sta za nekaj časa zbežala na Poljsko. Ponovno so se razvneli boji. Osmani so zavzeli Temišvarski Banat. Vojaško posredovanje Mavricija Saškega leta 1552 ni bilo uspešno. Sulejman je leta 1556 postavil Ivana II. Sigismunda na prestol Sedmograške. Leta 1562 se je Ferdinand, ki je potreboval mir, zavezal, da bo še naprej plačeval letni davek.
Napredovanje protestantizma. Prevzem cesarske krone Z razširitvijo monarhije se je nekdanjim stanovskim nasprotjem pridružilo nezaupanje ogrskega in češkega plemstva, predvsem pa se je v vseh slojih družbe širil verski razkol, ki so ga višji sloji začeli izkoriščati tudi za svoje stanovske ustavne zahteve. Plemiški sinovi, ki so jih zanimale nove ideje, so odhajali študirat na severnonemške univerze, zlasti v Wittenberg. Ferdinand je leta 1523 in ponovno leta 1527 prepovedal protestantski tisk, a brez uspeha. Laže je bilo preganjati prekrščevalsko gibanje, ki se je širilo med revnejšimi sloji. Vizitacije v letih 1528-61 so pokazale, da se protestantizem hitro širi tudi v notranjeavstrijskih deželah (Primož Trubar se je moral leta 1547 umakniti v izgnanstvo.)