220px|thumb|Hiše na pobočju grebena Antananarivo (, ), znan tudi po svoji kolonialni stenografski obliki Tananarive oz. okrajšano Tana (), je največje mesto na Madagaskarju in glavno mesto te otoške države z 1.275.207 prebivalcev (popis 2018Institut National de la Statistique, Madagascar.). Upravno območje mesta, znano kot Antananarivo-Renivohitra (Antananarivo-Materni hrib ali Antananarivo-prestolnica), je glavno mesto regije Analamanga. Mesto leži na 1280 m nadmorske višine v središču otoka, in je najvišja nacionalna prestolnica po višini med otoškimi državami. Vsaj od 18. stoletja je največje središče prebivalstva v državi. Tam so predsedstvo, nacionalna skupščina, senat in vrhovno sodišče, 21 diplomatskih predstavništev ter sedeži številnih domačih in mednarodnih podjetij in nevladnih organizacij. Ima več univerz, nočnih klubov, umetniških prizorišč in zdravstvenih storitev kot katero koli mesto na otoku. Tu ima sedež več državnih in lokalnih športnih ekip, vključno z zmagovalno državno reprezentanco v ragbiju Makis.
Za razliko od številnih ostalih prestolnic afriških držav je bil Antananarivo veliko in pomembno naselje že pred kolonialnim časom, ustanovil ga je lokalni vladar Andrianjaka že v 17. stoletju in določil za prestolnico. Ime Antananarivo pomeni dobesedno Mesto tisočih, kar se nanaša na število vojakov, ki so bili določeni za njegovo obrambo. Ko so ga leta 1895 zavzeli Francozi in vključili v svoj protektorat, je štelo že 100.000 prebivalcev in po tistem začelo še hitreje rasti. Do leta 1950 je v njem živelo že 175.000 ljudi.
Na vrhu grebena stoji kompleks kraljevske palače (Rova), ki ga obkrožajo upravne in finančne zgradbe, pod njimi pa je poslovno središče. Od industrije sta v mestu pomembnejši predelava tobaka in hrane. Oskrbujeta ga mednarodno letališče Ivato, ki leži 11 km severneje, in železniška povezava z glavnim pristaniškim mestom Toamasina. Hitro povečevanje števila prebivalstva se med drugim odraža v problemih z onesnaženjem; po oceni organizacije Mercer Human Resource Consulting iz leta 2007 je bil Antananarivo tretje najbolj umazano mesto na svetu.
Ime Antananarivo je bilo prvotno mesto, imenovano Analamanga, kar pomeni 'modri gozd' v narečju osrednjega višavja v malgaškem jeziku. Analamango je ustanovila skupnost Vazimba, prvih prebivalcev otoka. Kralj Merina Andrianjaka, ki se je v regijo preselil z jugovzhodne obale, je to lokacijo izkoristil za svoje glavno mesto. Glede na ustno zgodovino je napotil garnizijo 1000 vojakov, da so uspešno zavzeli in varovali mesto. Hrib in njegovo mesto sta obdržala ime Analamanga do vladavine kralja Andriamasinavalona, ki ga je preimenoval v Antananarivo ('mesto tisočerih') v čast vojakov Andrianjaka.
Zgodovina Kraljestvo Merina
Antananarivo je bil že pred kolonialno dobo veliko mesto. Potem ko je izgnal Vazimbe, ki so naseljevali mesto na vrhu hriba Analamanga, je Andrianjaka izbral mesto za svojo rova (utrjena kraljeva posest), ki se je sčasoma razširila, da bi zajela kraljeve palače in grobnice kraljeve družine Merina. Mesto je bilo ustanovljeno okoli leta 1610 ali 1625Roman Adrian Cybriwsky, Capital Cities around the World: An Encyclopedia of Geography, History, and Culture, ABC-CLIO, USA, 2013, p. 15 po različnih zapisih. Zgodnji kralji Merina so uporabili fanampoano (zakonsko delo, začasno neplačano prisilno delo) za izgradnjo ogromnega sistema namakanih riževih polj in nasipov okoli mesta, da bi zagotovili zadostno količino riža za naraščajoče prebivalstvo. Ta riževa polja, od katerih se največje imenuje Betsimitatatra, še naprej proizvajajo riž.
Kraljevini Merina so vladali zaporedni vladarji od Analamange do vladavine kralja Andriamasinavalona. Ta vladar je dal rastočemu mestu današnje ime; ustanovil je mestni trg Andohalo zunaj mestnih vrat, kjer so imeli vsi zaporedni vladarji svoje kraljeve govore in obvestila javnosti, in dodelil imena številnim lokacijam v mestu na podlagi imen podobnih mest v bližnji vasi Antananarivokely. Andriamasinavalona je določil posebna ozemlja za hova (svobodni meščani, ena od treh glavnih zgodovinskih kast v kraljestvu Merina) in vsako podkasto andriana (plemiški razred), tako v soseskah Antananariva kot na podeželju, ki obkroža prestolnico. Te teritorialne delitve so se strogo izvajale; člani podkast so morali živeti na svojih določenih ozemljih in jim ni bilo dovoljeno ostati dlje časa na ozemljih, rezerviranih za druge. Uvedeni so bili številni fady (širok nabor kulturnih prepovedi, tabuji), vključno s prepovedjo gradnje lesenih hiš neplemičem in prisotnost prašičev znotraj meja mesta.
Po Andriamasinavalonovi smrti leta 1710 se je Merina razdelila na štiri vojskujoče se četrti in Antananarivo je postal glavno mesto južnega četrti. Med 77-letno državljansko vojno, ki je sledila, je glavno mesto vzhodne četrti Ambohimanga postalo pomembno. Zadnji kralj Ambohimanga, Andrianampoinimerina, je leta 1793 uspešno osvojil Antananarivo; in ponovno združil četrti Merina, s čimer se je končala državljanska vojna. Leta 1794 je politično prestolnico kraljevine preselil nazaj v Antananarivo in Ambohimango razglasil za duhovno prestolnico kraljevine, kar še vedno ohranja. Andrianampoinimerina je v Analakelyju ustvaril veliko tržnico in s tem vzpostavil gospodarsko središče mesta.
Kraljevina Madagaskar
V času, ko se je Andrianampoinimerinov sin Radama I. ('Veliki' (1793–1828)) po očetovi smrti leta 1810 povzpel na prestol, je bil Antananarivo največje in gospodarsko najpomembnejše mesto na otoku z več kot 80.000 prebivalci. Radama I. je mesto odprl prvim evropskim naseljencem, obrtniškim misijonarjem Londonske misijonarske družbe (LMS), ki so prispeli leta 1820 in odprli prve javne šole v mestu. James Cameron je na otok uvedel izdelavo opeke in ustvaril jezero Anosy za pridobivanje hidravlične energije za industrijsko proizvodnjo. Radama I. je ustanovil vojaško vadišče na ravni ravnini, imenovani Mahamasina, ob vznožju Analamange blizu jezera. Radamina podreditev drugih malgaških etničnih skupin je prinesla skoraj dve tretjini otoka pod njegov nadzor. Britanski diplomati, ki so sklenili trgovinske pogodbe z Radamo I., so ga priznali kot 'vladarja Madagaskarja', položaj, ki so ga zahtevali on in njegovi nasledniki, čeprav jim nikoli ni uspelo uveljaviti svoje oblasti nad večjim delom južnega otoka. Nato so vladarji Merina razglasili Antananarivo za glavno mesto celotnega otoka.
Radamina I. naslednica Ranavalona I. je povabila brodolomca obrtnika po imenu Jean Laborde, da zgradi grobnico za predsednika vlade Rainihara in največjo palačo v Rovi, Manjakamiadano (zgrajena 1839–1841). Laborde je proizvajal tudi široko paleto industrijskih izdelkov v tovarnah v visokogorski vasi Mantasoa in livarni v soseski Antananarivo v Isoraki. Ranavalona I. je nadzirala izboljšave mestne infrastrukture, vključno z gradnjo dveh največjih mestnih stopnišč v Antaninarenini in Ambondroni, ki povezujeta la ville moyenne (»srednje mesto«) z osrednjo tržnico v Analakelyju. Leta 1867 je po vrsti požarov v prestolnici kraljica Ranavalona II. izdala kraljevi odlok, ki je dovoljeval uporabo kamna in opeke v stavbah, razen grobnic. Prva zidana hiša misijonarjev LMS je bila zgrajena leta 1869; nosila je mešanico angleškega, kreolskega in malgaškega oblikovanja in je služila kot model za nov slog hiše, ki se je hitro razširil po prestolnici in po visokogorju. Imenuje se trano gasy ('malgaška hiša') in je običajno dvonadstropna opečnata stavba s štirimi stebri na sprednji strani, ki podpirajo leseno verando. V drugi tretjini 19. stoletja so te hiše hitro nadomestile večino tradicionalnih lesenih hiš mestnega aristokratskega razreda. Naraščajoče število kristjanov v Merini je spodbudilo gradnjo kamnitih cerkva po vsem visokogorju, pa tudi štirih spominskih cerkva na ključnih mestih mučeništva med zgodnjimi malgaškimi kristjani pod vladavino Ranavalona I..
Do sredine 19. stoletja je mesto ostalo večinoma skoncentrirano okoli Rova Antananarivo na najvišjem vrhu, območju, ki se danes imenuje la haute ville ali la haute ('zgornje mesto'). Z rastjo prebivalstva se je mesto širilo proti zahodu; do poznega 19. stoletja se je razširilo na severno sosesko Andohalo na vrhu hriba, območje nizkega prestiža, dokler ga britanski misijonarji niso naredili za svoje prednostno stanovanjsko okrožje in tu od leta 1863 do 1872 zgradili eno od mestnih spominskih cerkva. Od leta 1864 do 1894 je predsednik vlade Rainilaiarivony vladal Madagaskarju skupaj s tremi zaporednimi kraljicami, Rasoherino, Ranavalono II. in Ranavalono III., kar je vplivalo na politiko, ki je še dodatno preoblikovala mesto. Leta 1881 je obnovil obvezno univerzalno izobraževanje, ki je bilo prvič uvedeno leta 1820 pod Radamo I., kar je zahtevalo izgradnjo številnih šol in visokih šol, vključno s šolami za usposabljanje učiteljev, ki so jih zaposlovali misijonarji in prvo lekarno v državi, medicinsko fakulteto in sodobno bolnišnico. Rainilaiarivony je zgradil palačo Andafiavaratra leta 1873 kot svojo rezidenco in pisarno na mestu blizu kraljeve palače.
Francoski Madagaskar
Francoska vojska je vdrla v Antananarivo septembra 1894, zaradi česar se je kraljica predala, potem ko je topovska granata prebila luknjo v stavbi na Rovi, kar je povzročilo velike žrtve. Škoda ni bila nikoli popravljena. Trg Andohalo je bil preoblikovan tako, da ima paviljon, sprehajalne poti in zasajeno krajino. Ker je francoska uprava otok razglasila za kolonijo, je obdržala Antananarivo kot glavno mesto in njegovo ime prepisala v Tananarive. Izbrali so Antaninarenino kot kraj za rezidenco francoskega generalnega guvernerja; ob osamosvojitvi so jo preimenovali v palačo Ambohitsorohitra in preuredili v predsedniške pisarne. Pod Francozi so skozi dva največja hriba v mestu zgradili predore, ki so povezovali različna okrožja in olajšali širitev mesta. Ulice so bile kasneje tlakovane; uvedena je bila kanalizacija in električna infrastruktura. Vodo, ki so jo prej pridobivali iz izvirov ob vznožju hriba, so pripeljali iz reke Ikopa.
V tem obdobju se je močno razširil la ville moyenne, ki se je razširil po nižjih vrhovih hribov in pobočjih mesta s središčem okoli francoske rezidence. Sodobno urbanistično načrtovanje je bilo uporabljeno v la ville basse ('spodnjem mestu'), ki se je razširilo od vznožja osrednjih mestnih hribov v okoliška riževa polja. Zgrajeni so bili veliki bulvarji, kot je Avenue de l'Indépendance, načrtovana komercialna območja, kot so arkade na obeh straneh avenije, veliki parki, mestni trgi in druge znamenitosti. Železniški sistem, ki povezuje postajo Soarano na enem koncu Avenue de l'Indépendance v Antananariveju s Toamasino in Fianarantsoo, je bil vzpostavljen leta 1897. Izven teh načrtovanih prostorov so se soseske, gosto poseljene z Malgaši iz delavskega razreda, širile brez državnega nadzora ali kontrole.
Mesto se je po drugi svetovni vojni hitro širilo; do leta 1950 je njegovo prebivalstvo naraslo na 175.000. Ceste, ki povezujejo Antananarivo z okoliškimi mesti, so razširili in tlakovali. Prvo mednarodno letališče je bilo zgrajeno v Arivonimamu, 45 km izven mesta; to je bilo leta 1967 nadomeščeno z mednarodnim letališčem Ivato, približno 15 km od središča mesta. Univerza Antananarivo je bila zgrajena v soseski Ankatso, zgrajen pa je bil tudi Muzej etnologije in paleontologije. Mestni načrt, napisan leta 1956, je ustvaril predmestna območja, kjer so bile postavljene velike hiše in vrtovi za premožne. Leta 1959 so hude poplave v la ville basse spodbudile gradnjo obsežnih nasipov vzdolž robov riževih polj Betsimitatatra in vzpostavitev novih ministrskih kompleksov na novo izsušenem zemljišču v soseski Anosy.
Po osamosvojitvi