Dakar

Dakar (; ) je glavno in največje mesto Senegala. Departma Dakar ima 1.278.469 prebivalcev, prebivalstvo metropolitanskega območja Dakarja pa je leta 2023 štelo štiri milijone ljudi.

Je pomembno pristaniško mesto, ki leži ob severovzodni obali Zelenega rta (Cap-Vert), skrajne zahodne točke Afrike, na polovici poti med izlivi rek Gambija in Senegal v Atlantski ocean. Poleg strateške lege na skrajnem zahodu celine je za pristaniško dejavnost ugodna tudi zaščita, ki mu jo nudijo apnenčasti klifi Zelenega rta in jo dopolnjuje sistem umetnih valolomov. Predel mesta, imenovan le Plateau, je administrativno in finančno središče države. Dakar kot celota ima zaradi osrednje vloge v politiki kozmopolitski značaj, v nasprotju s preostankom Senegala.

Cap-Vert so v začetku 15. stoletja kolonizirali Portugalci. Portugalci so se naselili na otoku Gorée ob obali Cap-Vert in ga uporabljali kot izhodišče za atlantsko trgovino s sužnji. Francija je otok prevzela leta 1677. Po odpravi trgovine s sužnji in francoski priključitvi celinskega območja v 19. stoletju je Dakar zrasel v pomembno regionalno pristanišče in pomembno mesto francoskega kolonialnega imperija. Leta 1902 je Dakar nadomestil Saint-Louis kot glavno mesto Francoske Zahodne Afrike. Od leta 1959 do 1960 je bil Dakar glavno mesto kratkotrajne Malijske federacije. Leta 1960 je postal glavno mesto neodvisne Republike Senegal.

Danes je mesto širše znano predvsem po prireditvi Reli Dakar, vsakoletni vzdržljivostni motošportni preizkušnji s ciljem v Dakarju, čeprav so v zadnjih letih zaradi politične nestabilnosti v Senegalu dirke organizirane v Južni Ameriki. Dakar bo gostil poletne mladinske olimpijske igre leta 2026.

Zgodovina

Polotok Cap-Vert so najkasneje v 15. stoletju naselili Lebuji, ribogojna podskupina etnične skupine Volofov. Prvotne vasi – Ouakam, Ngor, Yoff in Hann – še danes predstavljajo značilne Leboujske soseske mesta. Leta 1444 so Portugalci dosegli Dakarski zaliv.Dinis Dias je leta 1444 obplul Cap-Vert, vendar ni jasno ali je sploh zaplul v sam zaliv. Álvaro Fernandes se je zasidral pri nenaseljenem otoku Gorée in zvabil ter ujel dva domorodca z ribiškega kanuja Lebou, preden so ga pregnali. Velika flota sužnjev Lançarote de Freitas se je zasidrala v zalivu, vendar so bili njihovi poskusi, da bi dosegli celinsko obalo, odbiti z raketnim ognjem in niso vzeli ujetnikov. Kasnejši floti Estêvãa Afonsa (1446) in Valarteja (1447) sta se na kratko ustavili pri Goréeju, vendar sta bili prav tako odbiti od obale in niso vzeli ujetnikov. Po tem je princ Henrik Pomorščak za skoraj desetletje prekinil vse portugalske odprave onkraj Cap-Verta. Ni več zabeleženih poskusov, dokler ni bil vzpostavljen stik leta 1456. (Kot poroča kronika Gomes Eanes de Zurara iz leta 1453)B.W. Diffie and G.D. Winius (1977) Foundations of the Portuguese empire, 1415–1580 Minneapolis: University of Minnesota Press, pp.83-85A. Teixeira da Mota (1946) "A descoberta da Guiné", Boletim cultural da Guiné Portuguesa, Vol. 1. No. 2 (Apr), p. 273-326. Mirne stike je leta 1456 končno vzpostavil Diogo Gomes, zaliv pa so nato poimenovali »Angra de Bezeguiche« (po imenu lokalnega vladarja).A. Teixeira da Mota (1968) "Ilha de Santiago e Angra de Bezeguiche, escalas da carreira da India", Do tempo e da historia, Lisbon, v.3, pp.141-49. Zaliv »Bezeguiche« je v začetku 16. stoletja služil kot ključna postaja za portugalske ladje, kjer so se velike flote redno ustavljale na svojih potovanjih v in iz Indije, da bi popravile bremena, natočile sladko vodo iz potokov in vodnjakov ob obali Cap-Verta ter zamenjale zaloge z domačini za preostalo potovanje. (Znano je, da je med enim od teh postankov leta 1501 florentinski navigator Amerigo Vespucci začel graditi svojo hipotezo o Novem svetu o Ameriki.Vespucci's letter from Bezeguiche is reproduced in F.A. de Varnhagen (1865) Amerigo Vespucci, pp.78-82.)

Portugalci so sčasoma ustanovili naselbino na otoku Gorée (takrat znanem kot otok Bezeguiche ali Palma), ki so ga do leta 1536 začeli uporabljati kot izhodišče za izvoz sužnjev. Celinsko ozemlje Cap-Verta pa je bilo pod nadzorom Jolofskega cesarstva kot del zahodne province Cayor, ki se je leta 1549 odcepila od Jolofa. V 17. stoletju je bila neposredno nasproti Goréeja ustanovljena nova vas Lebou, imenovana Ndakaaru, ki je oskrbovala evropsko trgovsko tovarno s hrano in pitno vodo. Leta 1588 je Gorée zavzela Združena Nizozemska, ki mu je dala sedanje ime (črkuje se Goeree, po Goeree-Overflakkee na Nizozemskem). Otok je še večkrat prešel iz rok v roke Portugalcev in Nizozemcev, preden je 23. januarja 1664 padel v roke Angležev pod admiralom Robertom Holmesom in končno leta 1677 v roke Francozov. Čeprav je bil od takrat pod neprekinjeno francosko upravo, so v trgovini s sužnji prevladovali večrasni ljudje, potomci nizozemskih in francoskih trgovcev ter afriških žena. Leta 1776 je bila v Goréeju zgrajena zloglasna Hiša sužnjev.

Leta 1795 so se Lebouji uprli oblasti Cayorja. Pod vodstvom Diopa, muslimanske klerikalne družine, ki je izvirala iz Kokija na Cayorju, je bila ustanovljena nova teokratska država, ki so jo Francozi kasneje poimenovali Leboujska republika. Glavno mesto republike je bil ustanovljen v Ndakaaruju. Leta 1857 so Francozi v Ndakaaruju (ki so ga imenovali Dakar) ustanovili vojaško postojanko in priključili republiko Lebou, čeprav so njene institucije nominalno še naprej delovale. Serigne (prav tako zapisano Sëriñ, 'Gospod') iz Ndakaarujevega senegalska država še danes priznava kot tradicionalno politično oblast Lebouja.

Francija je februarja 1794 odpravila trgovino s sužnji. Vendar pa jo je Napoleon Bonaparte maja 1802 ponovno uvedel. Trgovina s sužnji se je v Goréeju nadaljevala do leta 1848, ko je bila dokončno ukinjena na vseh francoskih ozemljih. Da bi nadomestili trgovino s sužnji, so Francozi spodbujali gojenje arašidov na celini. Ko je trgovina z arašidi cvetela, se je majhen otok Gorée, katerega prebivalstvo je naraslo na 6000 prebivalcev, izkazal za neučinkovito pristanišče. Trgovci iz Goréeja so se odločili preseliti na celino in leta 1840 so v Rufisqueu ustanovili 'tovarno' s skladišči.

Kolonialne oblasti so za razvoj Dakarja in infrastrukturo namenile velika javna sredstva. Pristaniške objekte so izboljšali s pomoli, vzdolž obale do Saint-Louisa je bila vzpostavljena telegrafska linija, železnica Dakar-Saint-Louis pa je bila dokončana leta 1885, ko je mesto postalo pomembno oporišče za osvajanje Zahodnega Sudana.

Gorée, vključno z Dakarjem, je bil leta 1872 priznan kot francoska občina. Dakar se je leta 1887 odcepil od Goréeja kot ločena občina. Meščani mesta so izvolili svojega župana in občinski svet ter pomagali poslati izvoljenega predstavnika v državni zbor v Parizu. Dakar je leta 1902 nadomestil Saint-Louis kot glavno mesto Francoske Zahodne Afrike.Roman Adrian Cybriwsky, Capital Cities around the World: An Encyclopedia of Geography, History, and Culture, ABC-CLIO, US, 2013, p. 93 Druga večja železnica, Dakar-Niger, zgrajena med letoma 1906 in 1923, je povezala Dakar z Bamakom in utrdila položaj mesta na čelu francoskega zahodnoafriškega imperija. Leta 1929 je bila občina Gorée, ki je imela takrat le nekaj sto prebivalcev, združena z Dakarjem.

Urbanizacijo v kolonialnem obdobju so zaznamovale oblike rasne in socialne segregacije – pogosto izražene v smislu zdravja in higiene – ki še danes strukturirajo mesto. Po epidemiji kuge leta 1914 so oblasti večino afriškega prebivalstva prisilile iz starih sosesk oziroma »Plateau« v novo četrt, imenovano Médina, ki jo je od nje ločil »sanitarni kordon«. Kot prvi prebivalci zemlje so se prebivalci mesta Lebouji uspešno uprli tej razlastitvi. Podprl jih je Blaise Diagne, prvi Afričan, izvoljen za poslanca v državni zbor. Kljub temu je planota pozneje postala upravno, trgovsko in stanovanjsko okrožje, vse bolj rezervirano za Evropejce in je služila kot model za podobne izključujoče upravne enklave v drugih kolonialnih prestolnicah francoske Afrike (Bamako, Conakry, Abidžan, Brazzaville). Medtem je sufijski red Layene, ki ga je ustanovil Seydina Mouhammadou Limamou Laye, uspeval med Lebouji v Yoffu in v novi vasi Cambérène. Od osamosvojitve se je urbanizacija razširila proti vzhodu mimo Pikine, primestja za primestne prebivalce, katerega prebivalstvo (leta 2001 ocenjeno na 1.200.000) je večje od prebivalstva samega Dakarja, do Rufisquea, kar je ustvarilo somestje s skoraj 3 milijoni prebivalcev (več kot četrtina nacionalnega prebivalstva).

V svojem kolonialnem razcvetu je bil Dakar eno glavnih mest francoskega cesarstva, primerljivo s Hanojem ali Bejrutom. Francoska trgovska podjetja so tam ustanovila podružnice, industrijske naložbe (mline, pivovarne, rafinerije, tovarne konzerv) pa so privabljale njegove pristaniške in železniške zmogljivosti. Bil je tudi strateško pomemben za Francijo, ki je v svojem pristanišču vzdrževala pomembno pomorsko oporišče in premogovno postajo ter ga vključila v svoje najzgodnejše letalske in poštne tokove, predvsem z legendarnim letališčem Mermoz (ki ne obstaja več).

Leta 1940 se je Dakar vpletel v drugo svetovno vojno, ko je general Charles de Gaulle, vodja sil Svobodne Francije, želel mesto spremeniti v izhodišče svojih odporniških operacij. Cilj je bil dvigniti zastavo Svobodne Francije v Zahodni Afriki, zasesti Dakar in s tem začeti utrjevati francoski odpor njenih kolonij v Afriki. Načrt je imel britansko pomorsko podporo, ko se je francoski vojskovodja boril sam proti silam osi. Vendar pa je bil Dakar zaradi zamud in razkritja načrta že pod vplivom nemške volje vichyjske vlade. S prihodom francoskih pomorskih sil pod nadzor Vichyja in soočenih s trdovratno obrambo na kopnem so bili de Gaullovi predlogi zavrnjeni in ob obali je sledila tridnevna bitka za Dakar, od 23. do 25. septembra 1940, med vichyjsko obrambo in napadom mornarice Svobodne Francije in britanske mornarice. Podvig je bil po znatnih pomorskih izgubah opuščen. Čeprav je pobuda za Dakar propadla, se je general de Gaulle uspel uveljaviti v Douali v Kamerunu, ki je postala zbirno mesto odpora za Svobodne Francije.Winston Churchill, The Second World War, Vol 2 Book II Chapter xxiv 'Dakar'.John Williams, The Guns of Dakar: September, 1940 (Heinemann Educational Books, 1976).Martin Thomas, "The Anglo‐French divorce over West Africa and the limitations of strategic planning, June‐December 1940." Diplomacy and Statecraft 6.1 (1995): 252-278.

Novembra 1944 so se zahodnoafriški rekruti v francoski vojski uprli zaradi slabih razmer v taborišču Thiaroye na obrobju mesta. Upor je veljal za obtožnico kolonialnega sistema in je predstavljal prelomnico za nacionalistično gibanje. 1. decembra 1944 so francoski vojaki, ki so varovali taborišče, odprli ogenj na zahodnoafriške vojake. Poročila o številu smrtnih žrtev se gibljejo od približno 35 (uradni francoski podatki) do več kot 300 (takrat aktivni vojaški veterani).

Dakar je bil od leta 1959 do 1960 glavno mesto kratkotrajne Malijske federacije, nato pa je postal glavno mesto Senegala. Pesnik, filozof in prvi predsednik Senegala Léopold Sédar Senghor je poskušal Dakar preoblikovati v podsaharske Atene (l'Athènes de l'Afrique subsaharienne), kot je bila njegova vizija.

Dakar je pomembno finančno središče, kjer domuje ducat nacionalnih in regionalnih bank (vključno s Centralno banko zahodnoafriških držav (BCEAO), ki upravlja enotno valuto zahodnoafriškega franka CFA) ter številne mednarodne organizacije, nevladne organizacije in mednarodni raziskovalni centri. V Dakarju živi velika libanonska skupnost (skoncentrirana v uvozno-izvoznem sektorju), ki sega v 1920-ta leta, skupnost maroških poslovnežev ter mavretanske, zelenortske in gvinejske skupnosti. V mestu živi kar 20.000 francoskih izseljencev. Francija še vedno vzdržuje letalsko oporišče v Yoffu, francoska flota pa se oskrbuje v dakarskem pristanišču.

Od leta 1978 do leta 2007 je bil Dakar pogosto končna točka relija Dakar.

Geografija