HTML element je osnovni gradnik vsakega dokumenta HTML in določa, na kakšen način naj se prikaže njegova vsebina. S pomočjo gnezdenja so HTML dokumenti oblikovani v drevo HTML elementov. Vsak element ima lahko opredeljene lastnosti (atribute). Elementi imajo lahko tudi vsebino, vključno z drugimi elementi in besedilom. HTML elementi predstavljajo semantiko (določa pomen posameznih besed oz. značk). Na primer, element title predstavlja naslov dokumenta.
Opis vsakega elementa je v splošnem sestavljen iz treh delov: iz začetne značke, vsebine in končne značke. Začetna in končna značka se pričneta z znakom <, končata z znakom >, vmes pa je zapisano ime elementa. V končni znački je pred imenom še znak /. V začetni znački lahko za imenom določimo lastnosti elementa. Za vsako lastnost napišemo presledek, njeno ime, znak = in vrednost lastnosti (v narekovajih). Na primer, odstavek, ki je predstavljen z elementom p, bo zapisan kot <p>V HTML skladnji (sintaksi), je večina elementov napisanih ...</p> Kakorkoli, vsi elementi ne zahtevajo zaključnih značk ali celo začetnih značk. Nekateri elementi, tako imenovani elementi brez vsebine (void elementi) nimajo končne značke. Tipičen primer je element br, ki predstavlja prelom vrstice, kot je to v pesmi ali v naslovu. Na primer, naslov zobozdravnika v filmu Iskanje malega Nema bo zapisan kot <p>P. Sherman<br>42 Wallaby Way<br>Sydney</p>
Mnogim elementom se lahko priredi dodatne lastnosti (atribute), ki so opredeljene v začetni znački in podrobneje določajo. Na primer, element abbr, ki predstavlja kratico, pričakuje lastnost title. To bo zapisano kot <abbr title="Hyper Text Markup Language">HTML</abbr>
Pregled Skladnja (sintaksa)
Elementi imajo običajno začetno in končno značko, čeprav sta lahko pri nekaterih elementih izpuščeni. Sestavljajo se na podoben način: začetna značka (<tag>) označuje začetek elementa in lahko vsebuje večje število lastnosti; nekaj vsebine, vključno s tekstom in drugimi elementi; končna značka, v kateri je pred imenom elementa poševnica: </tag>.
Elementi brez vsebine imajo le začetno značko, ki vsebuje le lastnosti. Primer elementa brez vsebine je element link, za katerega velja sintaksa <link rel=stylesheet href=fancy.css type="text/css"> Rel=stylesheet nakazuje, da bo to dokument, ki bo določal stil nečesa v dokumentu. Type="text/css" pove brskalnikom, da bo ta dokument tekstovna css datoteka. Href=fancy.css pa pove, kje se nahaja CSS datoteka. V klasičnem HTML lahko vrednosti posameznih lastnosti v začetnih značkah pišemo v narekovajih (enojnih ali dvojnih), ni pa nujno, razen če vrednost lastnosti vsebuje kakšen presledek. Na drugi strani pa, ko se uporablja sintaksa XML (XHTML), morajo vse lastnosti biti vključene med narekovaje; končna značka pa mora vsebovati tudi poševnico: <link rel="stylesheet" href="fancy.css" type="text/css" />
Lastnosti (atributi) določajo želeno obnašanje ali označujejo dodatne lastnosti elementa. Večina lastnosti zahteva vrednost. V HTML-ju so lahko narekovaji opuščeni, če ne vključujejo (name=vrednost); lahko so v enojnih ali dvojnih narekovajih (name='vrednost' ali name="vrednost"). V XML so ti narekovaji obvezni. Na drugi strani boolean lastnosti ne potrebujejo opredeljene vrednosti. Primer za checked kontrolna okna (checkbox): <input type=checkbox checked> V sintaksi XML, mora biti name ponovljeno kot vrednost: <input type="checkbox" checked="checked" />
Klasični HTML v značkah ne razlikuje med malimi in velikimi črkami, torej lahko imena elementov, imena njihovih lastnosti in tudi same vrednosti pišemo z malimi črkami, velikimi črkami ali pa celo kombinirano.
Standardi za elemente
HTML elementi so opredeljeni v seriji prosto dostopnih standardih, ki se izdajajo od leta 1995 naprej, prvotno Internet Engineering Task Force (IETF) in kasneje World Wide Web Consortium (W3C).
Od zgodnjih 1990-tih, so razvijalci uporabniških agentov (kot so spletni brskalniki) pogosto razvijali lastne elemente, ki so jih standardi kasneje tudi prevzeli. Drugi uporabniški agenti včasih teh ne-standardiziranih elementov ne prepoznajo in jih ignorirajo ali prikažejo nepravilno.
V letu 1998, je XML (poenostavljena oblika SGML) predstavil mehanizme, ki dovoljujejo vsakomur razvoj lastnih elementov in njihovo vključevanje v XHTML dokumente, za uporabo v za XML-pripravljenih uporabniških agentov.XML 1.0 (The ability to produce additional elements is part of the eXtensibility in the acronym.)
Kasneje je bil HTML 4.01 napisan v XML-kompatibilni obliki, XHTML 1.0 (eXtensible HTML).
Elementi za strukturiranje dokumenta
Korenski element HTML dokumenta; vsi ostali elementi so vključeni znotraj tega elementa. Ta element pregledovalniku sporoči, da datoteka vsebuje oznake in elemente HTML jezika. Standardizirano v HTML 2.0.
Vsebuje razne pomožne informacije in metapodatke za HTML dokument. Določi se lahko naslov (ta se prikaže v naslovni vrstici brskalnika), ključne besede (te uporabljajo razni iskalniki), način kodiranja (ta določa, na kakšen način so zapisani znake, ki jih ni v tabeli ASCII), obliko posameznih elementov, vključevanje pomožnih datotek ... Standardizirano v HTML 2.0. (Glej Elementi glave dokumenta za podrejene elemente.)
Vsebuje vsebino, ki je prikazana s pregledovalnikom spletnih strani. Standardizirano v HTML 2.0. (Glej Elementi glave dokumenta za podrejene elemente.)
Elementi glave dokumenta
Določa osnovni URL za vse relativne href in druge povezave v dokumentu. Element base se nahaja znotraj elementa head in to pred elementi na katere se nanaša - na zunanje slike, predmete, slogovne predloge. HTML dovoljuje le en base element za vsak dokument. Element base vsebuje lastnosti in je brez vsebine. Razvojna verzija BASE je omenjena v HTML Tags; standardizirano v HTML 2.0.
Določa osnovno velikost, barve osnovnega tipa črk HTML dokumenta. Uporablja se skupaj s font elementi. Standardizirano v HTML 3.2; nezaželeno v HTML 4.0 Transitional; napačno v HTML 4.0 Strict.
Element isindex se lahko pojavi ali v glavi ali v telesu dokumenta, toda samo enkrat. Namenjen je označevanju dokumenta kot indeks, ki ga uporabnik išče (ko je dokument iskalni).
Opredeli povezave na druge dokumente, kot sta previous in next povezavi, ali druge verzije.HTML 4.01 §12.3 Običajna uporaba je povezava na zunanje stilske podloge (ang. stylesheet), v formatu: <link rel="stylesheet" type="text/css" href="url" title="opis_stila">HTML 4.01 §14.3.2 Manj znana, toda pomembna uporaba je zagotavljanje navigacijskih namigov s pomočjo uporabe mikroformatov. Določenih je več splošnih relacij, ki so dostopne uporabnikom preko vmesnika brskalnika in ne direktno na spletni strani. <link rel="next" href="url"> Element head lahko vsebuje katerokoli število link elementov. Element link vsebuje lastnosti in je brez vsebine. LINK je obstajal v HTML Internet Draft 1.2, standardizirano v HTML 2.0.
Uporablja se lahko za določanje dodatnih metapodatkov o dokumentu, kot so ključne besede, kratek povzetek strani, jeziki v katerem je napisana vsebina, geografska pozicija, ikona strani, datum veljavnosti in druge informacije. Podatki, shranjeni v meta elementih, niso vidni na spletni strani. Uporabi se lahko več različnih meta značk, ki so vse gnezdene v elementu head. Namen vsakega meta elementa je določen s svojimi lastnostmi. V tem formatu, lahko elementi meta določijo HTTP glave, ki jih bo poslal spletni strežnik pred aktualno vsebino, na primer : <meta http-equiv="Content-Language" content="sl-SI"> — ta element je namenjen sporočanju vrste jezika brskalnikom. Zgornji primer je za slovenski jezik. V splošnem formatu, element meta opredeli name in povezane content lastnosti, ki opisujejo videz HTML strani. Za preprečevanje nejasnosti je na razpolago tudi neobvezna tretja lastnost scheme, ki imenuje shemo, ki je uporabljena za interpretiranje ključa in njegove vrednosti, na primer: <meta scheme="ISBN" name="identifier" content="0-8230-2355-9"> Standardizirano v HTML 2.0.
Namenjen je vstavljanju predmetov (kot so komponente ActiveX, apleti, slikovni zemljevidi, predvajalniki, animacije Flash in še drugi vstavki) v dokument HTML in za zagotavljanje nujnih informacij za njihovo delovanje. Na primer lahko se določi lokacija in vrsta izvršljive kode za predmet in lokacija in vrsta datoteke. Čeprav se redko uporablja znotraj elementa head, se potencialno lahko uporabi za pridobitev tujih podatkov in njihovo povezavo z dokumentom. Standardizirano v HTML 4.0.
Uporablja se za vstavljanje kode v glavi in v telesu dokumenta HTML ali za povezovanje na zunanjo kodo z neobvezno lastnostjo src.HTML 4.01 §18 V telesu dokumenta se uporablja tudi za dinamično generacijo blokovne ali vrstične vsebine. Standardizirano v HTML 3.2.
Ustvari pravila za slogovne predloge v HTML dokumentu, običajno v obliki: <style type="text/css"> ... </style> Uporablja se lahko tudi za povezovanje na zunanje slogovne predloge - na primer, v CSS, z @import v formatu: <style> @import url; </style>CSS §1.1 Standardizirano v HTML 3.2.
Določi se naslov dokumenta. Zahtevan je v vsakem HTML in XHTML dokumentu. Uporabniški agenti lahko uporabljajo title na več različnih načinov. a primer: Spletni brskalniki ga običajno prikažejo v naslovni vrstici okna, ko je le-to odprto in (kadar je to ustrezno) v opravilni vrtstici, ko je okno skrito (minimizirano). Pri shranjevanju strani je to lahko prednastavljeno ime shranjene strani. Uporabljajo ga spletni iskalniki. Element title ne sme vsebovati drugih elementov, vsebuje lahko le tekst. V dokumentu lahko obstaja le en title element. TITLE je obstajal v HTML Tags, standardizirano v HTML 2.0.
Elementi telesa dokumenta
V grafičnih brskalnikih se elementi lahko prikažejo blokovno ali vrstično. Medtem ko so vsi elementi del zaporedja dokumenta, se blokovni elementi prikazujejo znotraj starševskih elementov.
Vrstični elementi so del toka teksta dokumenta; nimajo robu, nastavljive širine ali višine in ne prelamljajo vrstic.
Blokovni elementi Blokovni elementi (angl. (block elements) so podobni odstavkom, kar pomeni, da se njihova vsebina vedno prične na začetku nove vrstice in lahko zasede več vrstic. Običajno še dodajo prazen prostor pred in za elementom.
Osnovno besedilo
Ustvari odstavek (angl. paragraph). P je obstajal v HTML Tags, standardizirano v HTML 2.0.
Z elementom H (angl. heading - naslov) se besedilo razdeli v poglavja. Naslovi se v HTML kreirajo z elementi od <h1> do <h6>. <h1> je glavni naslov najvišjega nivoja, <h2> en nivo nižje (podnaslov), itd. Večina grafičnih spletnih brskalnikov prikazuje naslove z večjimi črkami in poudarjeno, čeprav se to lahko razveljavi z CSS. Naslovov ne uporabljamo za oblikovanje velikosti pisave, temu služijo slogovne predloge CSS. Namenjeni so strukturi in organizaciji dokumenta. Naslovi se obnašajo podobno kot odstavki. Z ustvarjenim novim naslovom bo izveden avtomatski skok v novo vrstico, prav tako razmik pri naslovu. Nekateri programi jih uporabijo za generacijo kazala vsebine. Headings je obstajal v HTML Tags, standardizirano v HTML 2.0.
Seznami Urejeni, oštevilčeni ali neoštevilčeni podatki se lahko zložijo v sezname.
Seznam definicij (angl. definition list) v katerega se zapišejo elementi seznama in njihove definicije. DL je obstajal v HTML Tags, standardizirano v HTML 2.0.
Element seznama, ki ga želimo definirati (ang. definition term) v seznamu definicij. DT je obstajal v HTML Tags, standardizirano v HTML 2.0.
Definicija elementa v seznamu definicij. DD je obstajal v HTML Tags, standardizirano v HTML 2.0.
Urejen seznam (angl. ordered (enumerated) list). Urejen seznam ima v vsaki vrstici neko vrednost, ki narašča. Ta vrednost je lahko številska ali črkovna. Lastnost type se lahko uporabi za tip številčenja, toda slogovna predloga ima na voljo več možnosti: {list-style-type: foo}. Prednastavljena vrednost so arabske številke. OL je obstajal v HTML Internet Draft 1.2, standardizirano v HTML 2.0.