Galske vojne so bile niz vojaških pohodov rimskega prokonzula Julija Cezarja proti več galskim plemenom. Trajale so od leta 58 pr. n. št. do leta 50 pr. n. št. in dosegle višek v odločilni bitki za Alezijo leta 52 pr. n. št., v kateri so prepričljivo zmagali Rimljani in zatem razširili ozemlje Rimske republike čez celo Galijo. Vojne so Juliju Cezarju utrle pot do izključnega vladarja Rimske republike.
Čeprav je Cezar vojne opisal kot preventivne in obrambne, se večina zgodovinarjev strinja, da se je vojskoval predvsem zaradi krepitve svoje politične kariere in plačila svojih velikih dolgov. Z osvojitvijo Galije je Rim zavaroval svojo severno mejo na drugi strani Alp in na Renu.
Galske vojne je opisal Julij Cezar v svoji knjigi Commentarii de bello Gallico (Komentarji galskih vojn), ki je primerno napisana in samo neznatno pristranska in je kot taka najpomembnejši zgodovinski vir o teh vojnah.H. Herzfeld (1960), Geschichte in Gestalten: Caezar, 1: A-E; Das Fischer Lexikon 37, Frankfurt 1963, str. 214.
Politično ozadje Cezar je zaradi finančnih stroškov svojega konzulskega položaja leta 59 pr. n. št. zašel v velike dolgove. S članstvom v prvem triumviratu, političnem zavezništvu, v katerem sta bila poleg njega še Mark Licinij Kras in Pompej, si je Cezar zagotovil prokonzulski položaj v najmanj dveh provincah – Cisalpski Galiji in Iliriku. Ko je guverner Transalpske Galije Metel Celer nepričakovano umrl, je Cezarju pripadla tudi ta provinca. Cezarjevo guvernerstvo se je podaljšalo na pet let, kar je bilo v tistem času nekaj povsem novega.
Cezar je imel pod svojim neposrednim poveljstvom sprva štiri preizkušene legije: VII. legijo Claudia, VIII. legijo Augusta, IX. legijo Hispana in X. legijo Fretensis. Ker je bil leta 61 pr. n. št. guverner v Hispaniji Ulterior in se je s temi legijami uspešno vojskoval z Luzitanci, je dobro poznal večino, morda celo vse svoje legije. Poleg tega je imel pravna pooblastila, da po svoji presoji mobilizira dodatne legije in pomožne enote.
Njegova želja je bila, da osvoji in opleni nekaj pokrajin in se na ta način izkoplje iz dolgov. Galija vsekakor ni bila njegov prvi cilj. Bolj verjetno je imel v načrtu Dakijo na vzhodnem Balkanu.A. Goldsworthy, In the name of Rome, ISBN 0-7538-1789-6.
Galija je bila v tistem času omikana in bogata. Imela je stike z rimskimi trgovci, nekatera plemena, zlasti Edui in Helveti, pa so v uživala stabilno politično zavezništvo z Rimom. Rimljani so galska plemena spoštovali in se jih bali. Samo petdeset let pred tem, leta 109 pr. n. št., so namreč Galci s severa napadli Italijo in Rimljani so se jih obranili šele po nekaj krvavih bitkah Gaja Marija. Okoli leta 62 pr. n. št. so se Rimu podložni Arverni povezali s Sekvani in Svebi z vzhodne obale Rena in napadli rimske zaveznike Edue, Rimljani pa so pri tem stali ob strani. Sekvani in Arverni so poiskali pomoč poglavarja Ariovista in leta 63 pr. n. št. v bitki pri Magetobrigi porazili Edue. Sekvani so po zmagi Ariovista nagradili z edujskim ozemljem.Grant, Julius Caesar, str. 87G. Walter, Caesar: A Biography, New York, Charles Scribner’s Sons, 1952, str. 159.A. Goldsworthy, Caesar, London, Orion Books Ltd, 2007, str. 246. Ariovist je na okupiranem ozemlju naselil 120.000 svojih podložnikov. Ko se je Ariovistu pridružilo 24.000 Harudov, je od Sekvanov zahteval ozemlje še zanje.Walter, Caesar: A Biography, str. 159.J. F. C Fuller, Julius Caesar, Man, Soldier, and Tyrant, London, Eyre & Spottiswoode, 1965, str, 106. Njegova zahteva je zaskrbela tudi Rim: če bi Sekvani ugodili Ariovistovi zahtevi, bi Ariovist lahko zasedel celo sekvansko ozemlje in napadel še preostalo Galijo. Spori med podložnimi in nepodložnimi državami Rimljanov očitno niso skrbeli in se vanje niso vtikali, dokler niso Svebi pod vodstvom bojaželjnega Ariovista podjarmili Eduov in njihovih zaveznikov. Ker so se bali novega vala množičnega priseljevanja, podobnega uničujoči Kimbrijski vojni, je Rim ostro posegel v obrambo Galije, kar se je nazadnje sprevrglo v nepreklicno vojno.
Potek Začetek vojne: pohod proti Helvetom thumb|300px|Galija v 1. stoletju pr. n. št. z vrisanim položajem Helvetov in Sekvanov
Leta 61 pr. n. št. so začeli Helveti pod Orgetoriksovim poveljstvom načrtovati svojo selitev z ozemlja sedanje Švica v jugozahodno Galijo. Razloge za njihovo selitev Cezar omenja v dveh odlomkih svojih Komentarjev. Eden naj bi bil stalno nadlegovanja germanskih plemen, drugi pa plenjenje njih samih zaradi slabega gospodarskega položaja na hribovitem in goratem ozemlju. V tem času so Rimljani v Narbonski Galiji izkoristili svoje politične prednosti in razpihovali trgovinske spore.
Helvetski poglavar Orgetoriks se je z dovoljenjem sveta starešin pogajal s častihlepnimi Sekvani in rimskimi podložniki Edui. Sekvani so začeli obžalovati, da so omogočili naselitev številnih nediscipliniranih germanskih vojaških band, Edui pa niso več želeli ubogati rimskih oblastnikov in so poskušali vzpostaviti nekdanje obdobje plemenskih svetov.
Pogajanja za selitev so bila uspešna in Orgetoriks, ki je dobil dovoljenje za prehod in odobritev sveta starešin, je pripravil zaloge in vpoklical vojake.
Med pripravami se je Orgetoriksu s sklepanjem zakonskih zvez in izmenjavo družinskih članov uspelo osebno povezati s poglavarjem Sekvanov Kastikom in poglavarjem Eduov Dumnoriksom. Priprave Helvetov so trajale cela tri leta. V tem času so si preko odposlancev k več galskim plemenom poskušali zagotoviti zaveznike in varen prehod preko njihovega ozemlja.
Orgetoriksovi galski tekmeci so zatrjevali, da bo imel od političnih in diplomatskih uspehov koristi samo on, v kar so jih dodatno prepričale rimske spletke. Leta 58 so Orgetoriksove načrte razglasili za zvijačo, s katero bi se rad dokopal do oblasti, in te govorice začeli širiti med nasprotniki Helvetov, predvsem med rimskimi zavezniki. Govorice so uspele vnesti zmedo in povzročiti spore med plemeni. Orgetoriksa so poskušali prijeti na zboru starešin, vendar jim to zaradi njegovega osebnega spremstva in telesne straže ni uspelo.
thumb|300px|right|Karta galskih vojn
Orgetoriks je v naslednjih mesecih za okrepitev svojega osebnega spremstva vpoklical približno 10.000 za orožje sposobnih mož. Aretaciji, ki so jo načrtovali njegovi nasprotniki, bi se zlahka izognil, a so ga med prepirom v njegovem taboru umorili.
Helveti so se kljub velikim nasprotjem interesov vrnili k dolgo načrtovani selitvi na varnejše pašnike med Santone na atlantski obali. Cezar piše, da so na pot krenili 28. marca in pred tem požgali vsa svoja naselja in vasi, da ne bi njihovega opuščenega kraljestva zasedla dvomljiva plemena ali nasprotniki. Zadržali in oborožili so svoja podložna plemena Ravrake, Tulinge, Latovike in Boje in med njimi najeli kontingent konjenikov.
Za selitev so imeli na razpolago dve poti. Prva, ki je vodila preko prelaza Pas de l'Ecluse med Jurskim pogorjem in reko Rono, je bila težka in nevarna. Druga je bila lažja. Vodila je do Ženeve, kjer se Ženevsko jezero izliva v Rono. Na Roni je bil most, ki je omogočal varen prehod preko reke. Tamkajšnje ozemlje je pripadalo Alobrogom, ki so bili rimski podložniki in pod nadzorom Rimske republike.
Cezar je bil medtem v Rimu, v ogroženi provinci Transalpski Galiji pa je bila ena sama rimska legija. Ko je izvedel za selitev Helvetov, je takoj odhitel v Ženevo in ukazal vpoklic več pomožnih vojaških enot in uničenje mostu. Helveti so preko odposlancev svojih novih vodij Nameja in Verdukleta poskusili izposlovati miren prehod in obljubili, da ne bodo delali škode. Cezar je pogajanja zavlačeval, njegovi vojaki pa so medtem utrjevali svoje položaje na drugem bregu reke. Zgradili so šestnajst čevljev visok okop, vzporedno z njim globok jarek in razpostavili baliste. Legionarji so predse postavili najemniške lokostrelce in pračarje, Cezar pa je od Remov najel in/ali vnovačil kontingent galske konjenice.
Ko so se odposlanci vrnili, je Cezar uradno zavrnil njihovo prošnjo in jih opozoril, da bo preprečil vsak nasilen poskus prehoda preko reke. Nekaj poskusov je že preprečil. Helveti so se obrnili in se začeli pogajati s Sekvani, da jim dovolijo miren prehod njihovega ozemlja.
Cezar je svojo edino legijo prepustil svojemu drugemu poveljujočemu Titu Labienu in odhitel v Cisalpsko Galijo. Po prihodu je prevzel poveljstvo nad tremi legijami, ki so bile nastanjene v Aquilei, in vpoklical še XI. in XII. legijo. Na čelu petih legij se je odpravil po najkrajši poti skozi Alpe, prečkal ozemlja več sovražnih plemen in se z njimi nekajkrat spopadel.
Helveti so medtem že prešli ozemlje Sekvanov in plenili ozemlja Eduov, Ambarov in Alobrogov. Omenjena plemena se jim niso mogla zoperstaviti, zato so za pomoč prosila Cezarja. Cezar jim je pomoč obljubil in presenetil Helvete pri prehodu preko reke Saone. Tri četrtine Helvetov je že prestopilo reko, četrtina (Tigurini) pa je ostala na vzhodnem bregu. Tigurine so napadle tri legije pod Cezarjevim poveljstvom in jih v bitki pri Ararju porazile. Ostanki Tigurinov so se razbežali po okoliških gozdovih.
Po bitki so Rimljani zgradili most čez Saono, da bi lahko zasledovali preostale Helvete. Helveti so Cezarju poslali pogajalce, ki jih je vodil tigurinski kralj Diviko, toda pogajanja so propadla. Rimljani so še štirinajst dni zasledovali Helvete, potem pa so zaradi težav z oskrbovanjem zasledovanje prekinili. Dumnoriks je očitno naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil oskrbovanje rimske vojske.
Cezar je medtem za Helveti poslal 4.000 rimskih in edujskih konjenikov, ki so v bitki s samo 500 helvetskimi konjeniki doživeli hud poraz. Rimljani so ustavili zasledovanje in se odpravili v edujsko prestolnico Bibrakto. Vloge vojskujočih so se zamenjale, saj so zdaj Helveti zasledovali Rimljane in se spopadali z njihovo zaščitnico.
Cezar je svojo vojsko razporedil po bližnjih gričih in čakal na odločilno bitko. V bitki pri Bibrakti so se Kelti in Rimljani spopadali večji del dneva, dokler niso Rimljani po nekaj urah trdega boja zmagali. Cezar piše, da je bila bitka "dolga, trda in z dvomljvim izidom". Poraženi Helveti so ponudili vdajo, ki jo je Cezar sprejel. Helvetskemu plemenu Verbigenov, ki je štelo 6.000 članov, je uspelo pobegniti in se izogniti ujetništvu. Ujeta galska plemena so na Cezarjev ukaz vrnili v domovino, pobegle Verbigene pa so ujeli in usmrtili.
Rimljani so selitev Helvetov preprečili predvsem zato, ker so bili izredno pomemben blažilnik med njimi na jugu in agresivnimi germanskimi plemeni na severu. Ujete Helvete so popisali in ugotovili, da se je od 368.000 Helvetov, med njimi 92.000 za boj sposobnih mož, v domovino vrnilo samo 110.000 preživelih.
Pleme Število prebivalcev Helveti 263.000 Tulingi 36.000 Latobrigi 14.000 Ravraki 23.000 Boji 32.000 Skupaj 368.000 Bojevniki 92.000
Pohod proti Svebom
Leta 71 pr. n. št. je Ariovist, poglavar plemena Svebov in kralj Germanov, nadaljeval s selitvijo svojega plemena iz vzhodne Germanije v pokrajine ob Marni in Renu.M. Grant, Julius Caesar, London, England: Weidenfeld and Nicolson, 1969, str. 87. Sekvani so ga kljub temu, da je s selitvijo posegel v njihovo ozemlje, prosili za podporo proti Eduom in ga po zmagi nad njimi v bitki pri Magetobrigi leta 61 pr. n. št. nagradili z dodatnim ozemljem.Grant, Julius Caesar, str. 87.W. Gérard, Caesar: A Biography, New York, Charles Scribner’s Sons, 1952, str. 159.A. Goldsworthy, Caesar, London, England: Orion Books Ltd, 2007, str. 246. Ariovist je na podarjeno ozemlje naselil 120.000 svojih podložnikov. Ko se mu je pridružilo še 24.000 Harudov, je od Sekvanov zahteval še več ozemlja, da bi naselil tudi nje.J. F. C Fuller, Julius Caesar: Man, Soldier, and Tyrant, London, England: Eyre & Spottiswoode, 1965, str. 106. Njegova zahteva je zaskrbela Rimljane: če bi mu Sekvani ugodili, bi Ariovist lahko zasedel celo sekvansko ozemlje in od tam krenil na osvajanje preostale Galije.Walter, Caesar: A Biography, str. 159.