thumb|right|300px|Rimske province v obdobju Avgusta (vladal 31 pr. n. št. – 6 n. št.); rumeno: 31. pr. n. št., temno zeleno: 31-19 pr. n. št., svetlo zeleno: 19-9 pr. n. št., rožnato: protektorati thumb|right|300px| Rimsko cesarstvo v času cesarja Vespazijana (vladal leta 69)
Provinca (latinsko: provincia, mn. provinciae), osnovna in do tetrarhije (okoli leta 296) največja ozemeljska in upravna enota rimskih posesti izven Italije.
Province so na splošno upravljali visoki politiki ranga senatorjev, običajno bivši konzuli ali bivši pretorji. Kasneje je bila izjema provinca Egipt, ki jo je v cesarstvo po Kleopatrini smrti vključil Avgust. Egiptovski guverner je bil pripadnik nižjega konjeniškega reda (ordo equester), morda zato, da bi od položaja odvrnili rimske senatorje. Izjema je bila edinstvena, vendar skladna z rimsko zakonodajo, ker se je Egipt obravnaval kot Avgustova osebna domena in nadaljevanje tradicije prejšnjih helenističnih kraljev.
Republikanske province Izraz provincia je prvotno pomenil zadolžitev ali službo znotraj rimske države.
V Rimski republiki so bili magistrati na ta položaj izvoljeni za obdobje enega leta, tistim, ki so službovali izven mesta Rima, na primer konzulom na vojnih pohodih, pa je bila dodeljena posebna provinca – področje njihovih pristojnosti. Izraz ni bil vezan na določeno ozemlje, dokler ni rimska država med prvo punsko vojno ustanovila svojih prvih provinc: Sicilijo leta 241 pr. n. št. in Sardinijo leta 237 pr. n. št..
Province so se na začetku vsakega leta z žrebom ali neposrednim imenovanjem dodelile prihodnjim guvernerjem. Province, v katerih so pričakovali težave, na primer zaradi vpadov barbarov ali notranjih uporov, so se dodeljevale aktivnim ali bivšim konzulom z velikim ugledom in izkušnjami, ostale pa so dobili pretorji in propretorji.
Od stopnje nevarnosti je bila odvisna tudi porazdelitev legij. V 14. provinci, Luzitaniji, ni bilo na primer nobene stalne legije, medtem ko so bile v Spodnji Germaniji, ki so ji stalno grozili vpadi Germanov preko Rena, kar štiri. Za bodoče guvernerje so bile najbolj zanimive prev najtežavnejše province, ker so težave pomenile vojno, vojna pa plen, sužnje in druge priložnosti za bogatenje.
Seznam republikanskih provinc 240 pr. n. št. – Sicilija, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št senatska provinca 237 pr. n. št. – Korzika in Sardinija (rimska provinca), propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št senatska provinca 203 pr. n. št. – Cisalpska Galija, propretorska provinca, okoli leta 42 pr. n. št. združena z Italijo 197 pr. n. št. – Prednja in Zadnja Hispanija, propretorski provinci, od leta 27 pr. n. št. cesarski provinci 167 pr. n. št. – Ilirik, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. cesarska provinca 147 pr. n. št. – Afrika, prokonzulska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca 146 pr. n. št. – Makedonija, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. cesarska provinca 129 pr. n. št. – Azija, prokonzulska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca 120 pr. n. št. – Transalpska, kasneje Narbonska Galija, propretorska province, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca 78 pr. n. št. – Kilikija, kasneje Kilikija in Ciper 74 pr. n. št. – Bitinija, kasneje Bitinija in Pont, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca 74 pr. n. št. – Kreta in Cirenajka, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca 66 pr. n. št. – Korduena, od leta 27 pr. n. št. cesarska provinca 64 pr. n. št. – Kilikijain Ciper, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca 64 pr. n. št. – Sirija, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. cesarska provinca 51 pr. n. št. – Galija, razdeljena leta 22 pr. n. št. 30 pr. n. št. – Egipt, osebna domena cesarja Avgusta s posebnim guvernerjem - prefektom Egipta (Praefectus Aegypti) 29 pr. n. št. – Mezija, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca
Rimske province v Principatu thumb|300px|right|Rimsko cesarstvo v času cesarja Trajana leta 117; cesarske province so obarvane zeleno, senatorske rjavo in protektorati sivo
Po umoru Julija Cezarja leta 44 pr. n. št. se je začela dolgoletna državljanska vojna. Kot nesporen zmagovalec in vladar rimske države je iz vojne s podporo vojske izšel Avgust, ki je uveljavil svojo moč in teoretično ponovno vzpostavil oblast rimskega senata. Senat mu je podelil naslov Avgusta ( - vzvišeni), kar je pomenilo začetek Rimskega cesarstva. Dobil je oblast v Egiptu in drugih najbogatejših in strateško najpomembnejših provincah: Galiji, Hispaniji in Siriji, vključno s Kilikijo in Ciprom.
S spremembo oblasti se je spremenil tudi položaj provinc. Province so se razvrstile na senatske in cesarske, odvisno od tega, ali je guvernerja imenoval senat ali cesar osebno. Starejše province, ki so bile ustanovljene že v Republiki, so bile praviloma senatske. Upravljali so jih prokonzuli, izbrani z žrebom med senatorji, ki so bili, odvisno od province, bivši konzuli ali pretorji. Cesarske province so upravljali cesarjevi legati (legatus Augusti pro praetore) - senatorji s konzulskim ali pretorskim položajem, ki jih je izbral cesar. Egipt in nekatere manjše province, v katerih ni bilo nobene legije, so upravljali prokuratorji (Egipt je upravljal prefekt), ki jih je izbral cesar iz nižjega nesenatorskega reda konjenikov (ordo equester).
Status provinc se je spreminjal. Leta 68 je bilo 36 provinc, od tega 11 senatskih in 25 cesarskih. Slednje je upravljalo 15 legatov in 10 prokuratorjev ali prefektov.
V Principatu se je spreminjalo tudi število kot velikost provinc, nekaj zaradi novih osvajanj, nekaj zaradi delitve obstoječih. Velike province ali province z velikim številom legij, na primer Sirija in Mezija, so bile razdeljene na manjše, da bi guvernerji ne imeli prevelike moči.
Seznam provinc, ustanovljenih v Principatu 27 pr. n. št. – Ahaja, izločena iz Makedonije, senatska propretorska provinca 25 pr. n. št. – Galatija, cesarska propretorska provinca 22 pr. n. št. – Galija, razdeljena na cesarske propretorske province Akvitansko, Belgijsko in Lugdunsko Galijo 15 pr. n. št. – Retija, cesarska prokuratorska provinca okoli 13 pr. n. št. – Zadnja Hispanija razdeljena na senatsko propretorsko provinco Betiko in cesarsko propretorsko provinco Luzitanijo 12 pr. n. št. – Velika Germanija, izgubljena po letu 9 n. št. 6 n. št.– Judeja, cesarska prokuratorska provinca, pod Hadrijanom preimenovana v Palestinsko Sirijo in povišana prokonzulsko provinco 14 – Primorske Alpe, cesarska prokuratorska provinca 18 – Kapadokija, cesarska propretorska, kasneje prokonzulska provinca okoli 20–50 – Ilirik, kasneje razdeljen na cesarski prokonzulski provinci ( Dalmacijo in Panonijo) 40 – Tingiška Mavretanija in Cezarejska Mavretanija, cesarski prokuratorski provinci okoli 40 – Norik, cesarska prokuratorska provinca 43 – Britanija, cesarska prokonzulska provinca 43 – Likija in Pamfilija, cesarska propretorska provinca 46 – Trakija, cesarska prokuratorska provinca okoli 47 – Peninske Alpe, cesarska prokuratorska provinca 63 – Kotijske Alpe, cesarska prokuratorska provinca 67 – Epir, cesarska prokuratorska provinca 72 – Komagena, priključena k Siriji okoli 84 – Gornja Germanija in Spodnja Germanija, cesarski prokonzulski provinci 85 – Mezija, razdeljena na cesarski prokonzulski provinci Gornjo in Spodnjo Mezijo 105 – Arabija, cesarska propretorska provinca 107 – Dakija, cesarska prokonzulska provinca, med letoma 118 in 158 razdeljena na Gornjo in Spodnjo Dakijo 107 – Panonija, razdeljena na cesarsko prokonzulsko provinco Gornjo Panonijo in cesarsko propretorsko provinco Spodnjo Panonijo okoli 115 – Armenija, Asirija in Mezopotamija; province je ustanovil Trajan in leta 118 opustil Hadrijan 166 – Tri Dakije (Porolissensis, Apulensis in Malvensis), cesarske prokuratorske province 193 – Sirija, razdeljena na cesarsko prokonzulsko provinco Keleserijo in cesarsko propretorsko provinco Sirija Fenicija 193 – Numidija, odcepljena od cesarske propretorske province Afrike okoli 197 – Mezopotamija, cesarska prefektura 197, uradno okoli 212 – Britanija razdeljena na cesarsko prokonzulsko provinco Gornjo Britanijo in cesarsko propretorsko provinco Spodnjo Britanijo 214 – Osroena 271 - Avrelijanova Dakija (Dacia Aureliana), ustanovljena po umiku Rimljanov iz Dakije na desni breg Donave, z Dioklecijanovimi reformami v 290. letih razdeljena na Sredozemsko (Dacia Mediteranea) in Celinsko Dakijo (Dacia Ripensis)
Mnoge naštete province so bile pod rimsko vojaško oblastjo ali pod oblastjo rimskih odvisnih držav že dolgo pred uradno razglasitvijo za rimsko provinco. V seznamu so zato navedene letnice njihovih uradnih ustanovitev in ne osvojitev.
Pozno republikansko obdobje V poznem republikanskem obdobju so rimske oblasti na splošno raje želele, da je večina ljudi v rimskih provincah do neke mere častila, spoštovala in častila bogove iz ožjega Rima in rimske Italije, poleg običajnih storitev v čast njihovim "tradicionalnim" bogovom.
Prehod v cesarstvo Naraščajoče prakse prorogacij in zakonsko opredeljenih 'super ukazov', ki so jih poganjale politične taktike , so spodkopale republikansko ustavno načelo letno izvoljenih magistratov. To je mogočnim možem omogočilo, da so si preko svojih provincialnih poveljstev nabrali nesorazmerno bogastvo in vojaško moč, kar je bil eden glavnih dejavnikov pri prehodu iz republike v imperialno avtokracijo.
Senat se je v mnogih primerih poskušal upreti tem poveljstvom: vsako veliko vojno je raje razdelil na več teritorialno ločenih poveljstev; iz podobnih razlogov je nasprotoval lex Gabinia, ki je Pompeju podelil prekrivajoče se poveljstvo nad velikimi deli Sredozemlja. Senat, ki je dolgo deloval kot kontrolo aristokratskih ambicij, ni mogel ustaviti teh ogromnih ukazov, ki so sčasoma dosegli vrhunec z zmanjšanjem števila smiselno neodvisnih guvernerjev v obdobju triumvirata na tri može in s koncem republike, enemu človeku.
Zgodnje cesarsko obdobje Med svojim šestim in sedmim konzulatom (28. in 27. pr. n. št.) je Avgust začel proces, s katerim se je republika vrnila v »normalnost«: tisto leto je mesec za mesecem delil fasce s svojim konzularnim kolegom in napovedal odpravo triumvirata do konec leta v skladu z obljubami, da bodo to storili ob koncu državljanskih vojn. Na začetku leta 27 pr. n. št. je imel Avgust uradno provincialno poveljstvo nad vsemi rimskimi provincami. Tistega leta je v svoji 'prvi poravnavi' očitno vrnil svoj nadzor nad njimi in njihovimi pridruženimi vojskami senatu, verjetno z izjavo, da je naloga, ki mu jo je dodelil lex Titia, ki je ustvaril triumvirat, ali da je vojna proti Kleopatri in Antoniju je bil dokončan.; Aug. RG 34. V zameno je na skrbno vodenem sestanku senata dobil poveljstvo nad Španijo, Galijo, Sirijo, Kilikijo, Ciprom in Egiptom, ki jih je imel deset let; te province so vsebovale 22 od 28 obstoječih rimskih legij (več kot 80 odstotkov) in vsebovale vsa bodoča vojaška središča.