thumb|300px|Karta rimske province Velike Sekvanije okoli leta 300, ki je obsegala ozemlja Helvetov, Sekvanov in več manjših plemen; na karti sta označeni ozemlji helvetskih pagov Tigurinov in Verbigenov, čeprav sta v resnici neznaniS. Butler, E. Rhys (1907), The Atlas of Ancient and Classical Geography, London in New York, J.M. Dent in E.P. Dutton, Everyman, karta 4, Galija. 300 px|thumb|Galija v 1. stoletju pr. n. št.
Helveti (), keltsko pleme ali plemenska zveza,P. Freeman, Celtic Culture: A Historical Encyclopedia, ABC-CLIO, ISBN 1-85109-440-7, str. 901. ki je v času Rimske republike v 1. stoletju pr. n. št. naseljevalo večino švicarske planote. Julij Cezar piše, da so bili razdeljeni na štiri plemena ali page, omenja pa samo Verbigene in Tigurine.Cezar, Komentarji, 1.27 in 1.12. Posidonij poleg Tigurinov omenja tudi Tugenoje ().Strabon, 4.1.8, 7.2.2. Helveti so igrali pomembno vlogo v galskih vojnah, ker so z neuspelim poskusom selitve v jugozahodno Galijo leta 58 pr. n. št. služili kot povod za Cezarjevo osvojitev Galije.
Etimologija Endonim Helvetii bi lahko izhajalo iz korena elw, ki v valižanščini pomeni zaslužek ali dobiček, in staroirskega prefiksa il-, ki pomeni mnogi ali mnogovrstni. Ime se je tolmačilo tudi kot bogati z zemljo, kar naj bi nastalo iz elu- - številen in *etu- - ozemlje ali pašnik.X. Delamarre, Dictionnaire de la langue gauloise, Éditions Errance, 2003, str. 162 in 168.
Iz imena Helvetov izhajata sodobni imeni Švice – Helvetia in Švicarske konfederacije - Confoederatio Helvetica.
Plemenska organizacija Od štirih helvetskih plemen - pagov Cezar omenja samo Verbigeve in Tigurine, Posidonij pa poleg njih še Tugenoje. Slednji bi lahko bili, ali pa tudi ne, istovetni s Tevtoni, ki jih omenja Livij. Antični pisci so Tevtone uvrščali med Germane, Helvete pa med Galce, čeprav je takšna delitev sporna.L. Rübekeil, Diachrone Studien zur Kontaktzone zwischen Kelten und Germanen, Dunaj, 2002.
Helveti so po Cezarjevih zapisih leta 58 pr. n. št. zapustili svoje ozemlje, na katerem so imeli 400 vasi in 12 utrjenih naselij (oppidum)Cezar, Komentarji, 1.5. Cezarjevi podatki o celotnem številu prebivalcev temeljijo na številu zajetih Helvetov, ki je po seznamih, napisanih v grščini, doseglo 263.000 ljudi. Mednje so bili všteti vojščaki, starejši moški, ženske in otroci.Cezar, Komentarji, 1.29. Sodobni poznavalci trdijo, da je njihovo število občutno previsoko.
Kot veliko drugih plemen, tudi Helveti v času spopada z Rimom niso imeli svojega kralja. Namesto njega jim je vladal razred plemičev (equites). Ko se je Orgetoriks, eden od najvplivnejših in najbolj častihlepnih helvetskih plemičev, nameraval razglasiti za kralja, mu je grozila smtrna kazen s sežigom na grmadi. Cezar ne omenja naziva predstavnikov plemena, ki so opravili sodni postopek, ampak zanje uporablja izrat civitas, ki pomeni državo ali pleme in magistratus, ki pomeni uradnike.Cezar, Komentarji, 1.4.
Zgodovina Najstarejši zgodovinski viri in poselitev Ime Helveti je prvič omenjeno na napisu na posodi iz Mantove približno iz leta 300 pr. n. št..R.C. De Marinis, Gli Etruschi a Nord del Po, Mantova, 1986 (reprodukcija). Napisan je v etruščanski pisavi. Bere se kot eluveitie in tolmači kot etruščanska oblika keltskega (h)elvetios (Helveti) in se domnevno nanaša na moža helvetskega porekla, ki je živel v Mantovi.
Plinij je v svojem Prirodoslovju, ki je nastalo okoli leta 77 n. št., zapisal mit o keltski poselitvi Cisalpske Galije, v katerem je glavni junak Helvet z imenom Helico. Helico je delal v Rimu kot obrtnik in se nato vrnil v domovino severno od Alp. S seboj je prinesel suhe fige, grozdje in nekaj olja in vina, ki so vzpodbudili njegove sonarodnjake, da so vdrli v severno Italijo.Plinij Starejši, Historia naturalis, 12.2.
Grški zgodovinar Posidonij (približno 135-50 pr. n. št.), katerega dela so ohranjena samo v odlomkih drugih piscev, ponuja najzgodnejši zapis o Helvetih. Posidonij je Helvete v poznem 2. stoletju pr. n. št. opisal kot bogate z zlatom, vendar miroljubne, ničesar pa ni povedal o njihovem ozemlju.Strabon, 7.2.2. Njegova omemba izpiranja zlata bi lahko bila dokaz za zgodnjo prisotnost Helvetov na švicarski planoti, po kateri teče ena od zlatonosnih rek Emme, ki jo omenja Posidonij. Takšno razlago se sedaj na splošno zavrača,SPM IV Eisenzeit, Basel, 1999, str. 31f. ker Posidonijeva pripoved o deželi Helvetov, ki so se pridružili vojnim pohodom Tevtonov, Kimbrov in Ambronov, opisuje južno Nemčijo in ne Švico.
Helveti so prvotno živeli v južni Nemčiji, kar potrjuje aleksandrijski geograf Klavdij Ptolemaj (približno 90-168 n. št.), ki pripoveduje o Ἐλουητίων ἔρημος - helvetskih pustinjah severno od Rena.Ptolemaj, 2.11.6. Tacit piše, da so Helveti nekoč živeli na ozemlju med Renom, Majno in Hercinskim pogorjem.Germ. 28.2. Svojo severno domovino so zapustili verjetno v poznem 2. stoletju pr. n. št. v času prvih germanskih vdorov v romanski svet, ko so med udeleženci velikih vpadov omenjeni Tigurini in Tougenoi/Toutonoi.
Prvi stik z Rimljani thumb|200px|Helveti vpregajo Rimljane v volovski jarem, romantična slika Charlesa Gleyreja (19. stoletje), ki proslavlja zmago helvetske vojske pod Divikovim poveljstvom nad Rimljani v bitki pri Agenu leta 107 pr. n. št.
Germanski plemeni Kimbrov in Ambronov sta južno mejo Nemčije dosegli verjetno okoli leta 111 pr. n. št., kjer so se jim pridružili Tigurini in morda tudi Tevtoni. Natančna identiteta slednjih še vedno ni povsem jasna.Furger-Gunti, str. 76f.
Plemena so začela skupno invazijo na Galijo, vključno z rimsko provinco Narbonsko Galijo. Tigurini so leta 107 pr. n. št. v bitki pri Agendicumu (Agenu) premagali rimsko vojsko pod poveljstvom konzula Lucija Kasija Longina in ga ubili. Po Cezarju so Tigurini rimske ujetnike ponižali, tako da so jih vpregli v volovski jarem, kar je izzvalo tako javen kot zaseben bes.Cezar, Komentarji, 1.12. Edini vir opisanega dogodka je Cezar, ker so se od Livijevih zgodb ohranile samo Periochae, kratek povzetek vsebin, v katerih so omenjeni rimski talci, ne pa tudi njihovo vpreganje v jarem.Livij, Periochae, LXV.
Leta 105 pr. n. št. so zavezniki pri Arausiju uničili drugo rimsko vojsko in začeli pustošiti Hispanijo, Galijo, Norik in severno Italijo. Leta 103 pr. n. št. so se razdelili v dve skupini: Tevtoni in Ambroni so šli skozi Provinco na zahod, Kimbri in Tigurini pa so prečkali vzhodne Alpe, verjetno preko pralaza Brenner. Tevtone in Ambrone je leta 102 pr. n. št. uničil rimski general Gaj Marij, Kimbri in Tigurini pa so prezimili v Padski nižini. Naslednje leto je Gaj Marij v bitki pri Vercelah skoraj popolnoma uničil še Kimbre. Tigurini, ki so sprva nameravali slediti Kimbrom, so se s plenom preko Alp vrnili v domovino, kjer so se pridružili Helvetom, ki se vojnih pohodov niso udeležili.
Cezarjev pohod proti Helvetom Uvod thumb|250px|Julij Cezar in Diviko se pogajata po bitki pri Saoni; slika Karla Jauslina iz 19. stoletja Helveti so bili prvo galsko pleme, s katerim se je spopadel Cezar na njegovem pohodu v Galijo. Cezar je dogodke podrobno opisal v svojih Komentarjih galskih vojn,Cezar, Komentarji, 1.2-29. v katerih je zaradi njihove politične narave poveličeval svoje dosežke in izkrivljal pomembnost nekaterih dogodkov in nagibe udeležencev.K. Welch, A. Powel, J. Powel, Julius Caesar as Artful Reporter: The War Commentaries as Political Instruments, Swansea, Classical Press of Wales, 1998.
Kot pobudnik nove selitve Helvetov, v kateri naj bi celo pleme zapustilo svoje ozemlje in, tako pravi Cezar, ustvarilo nadoblast nad celo Galijo, je predstavljen plemič Orgetoriks. Selitev so načrtovali več kot tri leta. Orgetoriks se je v tem času povezal s plemičema iz sosednjih plemen: Kastikom iz plemena Sekvanov in Dumnoriksom iz plemena Eduov. Oba zaveznika naj bi vsak v svojem plemenu prevzela oblast, potem pa bi se vsi trije kralji združili. Ko so za njihove načrte izvedeli Helveti, so Orgetoriksa pozvali pred sodišče, ki bi ga v primeru dokazane krivde obsodilo na smrt na grmadi. Obsodbo so preprečile govorice, da mu prihaja na pomoč deset tisoč privržencev in podložnikov, potem pa je Orgetoriks v nepojasnjenih okoliščinah nepričakovano umrl. Helveti so bili prepričani, da si je sodil sam.
Helveti kljub temu niso preklicali svoje načrtovane selitve, ampak so leta 58 pr. n. št. požgali svoje domove in se odpravili na pot. Pridružila so se jim tudi številna plemena iz sosednjih pokrajin: Ravriki, Latobrigi, Tulingi in skupina Boov, ki je oblegala Norejo. Naseliti so se nameravali na ozemlju Santonov (Saintonge). Najlažja pot je vodila po dolini Rone in nato skozi rimsko provinco Narbonsko Galijio.
Bitka pri Saoni Ko so prišli do meje z Alobrogi, najsevernejšega plemena v Provinci, so ugotovili, da je Cezar že porušil most v Ženevi, da bi ustavil njihovo napredovanje. Helveti so k Cezarju poslali svojega najuglednejšega moža, da bi izpogajal miren prehod skozi Provinco. Cezar si je izgovoril nekaj časa za premislek in ga izkoristil za zbiranje okrepitev na južnem bregu Rone. Ko so se poslanci na dogovorjeni dan vrnili, je odkrito zavrnil njihovo prošnjo. Helveti so zato izbrali težjo severno pot preko ozemlja Sekvanov, ki je obšla Provinco in prečkala Švicarsko Juro. Helveti so opustošili ozemlje Eduov, ki do poklicali na pomoč Cezarja, in začeli prečkati Saono, kar je trajalo nekaj dni. Ko je na vzhodnem bregu reke ostala samo še četrtina Helvetov, jih je Cezar napadel in pobil. Cezarju piče, da so bili pobiti Tigurini, katerim se je maščeval v imenu Republike in svoje družine.
Po bitki so Rimljani hitro premostili reko, s čimer so vzpodbudili Helvete, da jim pošljejo nove pogajalce, ki jih je tokrat vodil Diviko. Tudi Diviko je Cezarja spominjal na sramoten poraz leta 107 pr. n. št., po katerem so ga imenovali bello Cassio dux Helvetioru, se pravi vodja Helvetov v kasijskem bojnem pohodu. Čeprav so Helveti Cezarju ponudili domala popolno vdajo, saj so se bili pripravljeni naseliti kjerkoli po Cezarjevi želji in mu istočasno grozili z odprtim spopadom, če bi ponudbo zavrnil, je Cezar je od njih zahteval talce in povračilo škode, ki so jo povzročili Eduom in Alobrogom. Diviko jim je na to odgovoril, da "so Helveti navajeni prejemati in ne dajati talcev, kar lahko potrdijo sami Rimljani".Cezar, Komentarji, 1.14. Pri tem je verjetno namigoval na talce po rimskem porazu pri Agenu.
Bitka pri Bibrakti V konjeniški bitki, ki je sledila, so Helveti premagali Cezarjeve zaveznike Edue pod Dumnoriksovim poveljstvom in nadaljevali s pohodom, Cezarjeva vojska pa se je ustavila zaradi kasnitve dobav žita, ki jih povzročili Edui na Dumnoriksovo pobudo po njegovi poroki z Orgetoriksovo hčerko. Nekaj dni kasneje je Cezar pri edujskem opidu Bibrakti dohitel Helvete in se z njimi zapletel v veliko bitko, ki se je končala z umikom Helvetov in zaplembo večine njihovih zalog.
Helveti so v naslednjih štirih dneh prepoptovali 60 km in dosegli ozemlje Lingonov v sedanji francoski podprefekturi Langres. Cezar jih ni zasledoval, ampak je preko slov opozoril Lingone, naj jim ne nudijo nobene pomoči. Helveti so nato ponudili takojšnjo vdajo in se strinjali tako s predajo talcev kot z odložitvjo orožja naslednjega dne. Ponoči je približno 6.000 Verbigenov iz strahu, da jih bodo pobili, pobegnilo iz tabora. Cezar je za njimi poslal konjenico in ukazal, da bodo tiste, ki jih bodo pripeljali v tabor, "imel za sovražnike", kar je verjetno pomenilo, da jih bo prodal v suženjstvo.
Vrnitev migrantov Cezar je Helvetom, Tulingom in Latobrigom dovolil vrnitev v domovino in obnovo domov pod pogojem, da bodo branili rimsko mejo na Renu pred vpadi Germanov. Alobrogom je ukazal, naj jih oskrbijo z zadostno količino žita. Cezar ne omenja Ravrikov, ki so po svoji vrnitvi najbrž zgradili nov opid Basel-Münsterhügel. Eduom je bila odobrena želja, da se Boi kot njihovi zavezniki lahko naselijo v opidu Gorgobina.