thumb|300px|Pogled na grajski hrib s stolnico thumb|300px|Esztergomska bazilika thumb|300px|Nadškofijska palača s Krščanskim muzejem thumb|300px|Most Mária Valéria
Esztergom (, , ) je mesto na severu Madžarske, v županiji Komárom-Esztergom. Je mesto z okrajnimi pravicami na severu Madžarske, 46 kilometrov severozahodno od glavnega mesta Budimpešta. Leži v županiji Komárom-Esztergom, na desnem bregu reke Donave in ob severnih obronkih gričevja Pilis ki tam meji s Slovaško. Esztergom je bil glavno mesto Madžarske od 10. do sredine 13. stoletja, ko je madžarski kralj Béla IV. preselil kraljevi sedež v Budim.
Esztergom je sedež primasa katoliške cerkve na Madžarskem in nekdanji sedež madžarskega ustavnega sodišča. Mesto ima krščanski muzej z največjo cerkveno zbirko na Madžarskem. Njena katedrala, bazilika Esztergom, je največja cerkev na Madžarskem. V bližini bazilike je kampus katoliške univerze Pázmány Péter.
Zgodovina Esztergom je eno najstarejših mest na Madžarskem. Esztergom, kot je obstajal v srednjem veku, zdaj leži pod današnjim mestom. Rezultati najnovejših arheoloških izkopavanj kažejo, da sta bila Várhegy (Grajski hrib) in njegova okolica poseljena že od konca ledene dobe pred 20.000 leti. Prvi ljudje, znani po imenu, so bili Kelti iz zahodne Evrope, ki so se naselili v regiji okoli leta 350 pr. n. št. Na Varhegyju je obstajala cvetoča keltska naselbina, dokler regije ni osvojil Rim. Nato je postalo pomembno obmejno mesto rimske province Panonije, znano po imenu Salvio Mansio, Salvio ali Solva. Do 7. stoletja se je mesto imenovalo Stregom in kasneje Gran, vendar se je kmalu vrnilo v prvo, ki se je do 13. stoletja razvilo v Esztergom. Germanske in avarske arheološke najdbe, najdene na tem območju, razkrivajo, da so se ti ljudje tja naselili po obdobju preseljevanja, ki ga je povzročil razpad Rimskega cesarstva.
Približno leta 500 našega štetja so se slovanski narodi priselili v Panonsko nižino. V 9. stoletju je bilo ozemlje večinoma pod frankovskim nadzorom, morda pa je bilo tudi del Velikomoravske. V staroslovanskem jeziku so ga imenovali Strěgom ('straža'), saj je bil strateška nadzorna točka za dolino Donave.
Madžari so leta 896 vstopili v Panonsko nižino in jo sistematično osvajali, v celoti pa so uspeli leta 901. Leta 960 si je vladajoči princ Géza Ogrski izbral Esztergom za svojo rezidenco. Njegov sin Vajk, ki so ga kasneje imenovali sveti Štefan I. Ogrski, se je rodil v njegovi palači, zgrajeni na rimskem kastrumu na Várhegyju (Grajski grič) okoli 969–975. Leta 973 je Esztergom služil kot izhodišče pomembnega zgodovinskega dogodka: med veliko nočjo tistega leta je Géza poslal odbor na mednarodno mirovno konferenco cesarja Otona I. v Quedlinburg. Cesarju je ponudil mir in prosil za misijonarje.
Na severni strani hriba je stala knežja rezidenca. Središče hriba je zavzemala bazilika, posvečena sv. Adalbertu, ki naj bi po legendi krstil sv. Štefana. Cerkev svetega Adalberta je bila sedež nadškofa v Esztergomu, poglavarja Rimskokatoliške cerkve na Ogrskem. Do takrat se je v mesto naselilo že precej obrtnikov in trgovcev.
Štefanovo kronanje je bilo v Esztergomu bodisi na božič leta 1000 ali 1. januarja 1001. Od časa njegove vladavine do začetka 13. stoletja je tu delovala edina kovnica denarja v državi. V istem obdobju je bil zgrajen grad Esztergom (Estergon Kalesi v turščini). Do mongolskega obleganja Esztergoma leta 1241 (med prvim mongolskim vdorom) ni služil le kot kraljeva rezidenca, ampak tudi kot središče ogrske države, vere in okraja Esztergom. Esztergomski nadškof je bil vodja desetih škofij, ki jih je ustanovil Štefan. Nadškof je pogosto opravljal pomembne državne funkcije in imel izključno pravico do kronanja kraljev.
Naselbine kraljevih uslužbencev, trgovcev in obrtnikov ob vznožju Várhegy (Grajski grič) so se razvile v najpomembnejše mesto v dobi rodbine Árpád – to je bilo najpomembnejše področje gospodarskega življenja v državi. Po mnenju Francoza Oda iz Deuila, ki je državo obiskal leta 1147, »Donava nosi gospodarstvo in zaklade več držav v Esztergom«.
Mestni svet so sestavljali najbogatejši meščani mesta (prebivalci francoskega, španskega, nizozemskega in italijanskega porekla), ki so se ukvarjali s trgovino. Grb Esztergoma je nastal iz njihovega pečata v 13. stoletju. To je bilo mesto, kjer so se tuji monarhi srečali z ogrskimi kralji. V tem mestu se je na primer srečal cesar Konrad II. (1147) z Gézo II. Do drugega pomembnega srečanja je prišlo, ko je nemški cesar Friderik I. Barbarossa obiskal Bélo III. Vsi zgodovinarji, ki so potovali z njimi, so se strinjali o bogastvu in pomenu Esztergoma. Arnold iz Lübecka, zgodovinar s Friderikom Barbarosso, je Esztergom imenoval glavno mesto madžarskega ljudstva (quae Ungarorum est metropolis).
V začetku 13. stoletja je bil Esztergom središče političnega in gospodarskega življenja države. To pojasnjuje nagyváradski kanonik Rogerij Apulijski, ki je bil priča prvemu opustošenju države med tatarsko invazijo, ki je oblegala Esztergom, in je v svoji pesmi Carmen Miserabile ('Žalostna pesem') zapisal: »ker ni bilo drugega mesta, kot je Esztergom na Ogrskem so Tatari (obleganje Esztergoma) razmišljali o prečkanju Donave, da bi tam postavili tabor«, kar se je natanko zgodilo po zamrznitvi Donave. Glavno mesto Árpádove dobe je bilo uničeno v hudi bitki. Čeprav so po dokumentih, ki so ostali nedotaknjeni, nekateri prebivalci (tisti, ki so pobegnili v grad) preživeli in so se naselili novi prebivalci, ki so kmalu začeli obnavljati mesto, je izgubilo vodilno vlogo. Béla IV. Ogrski je palačo in grad podaril nadškofu, svojo rezidenco pa preselil v Budim. Béla IV. in njegova družina so bili pokopani v frančiškanski cerkvi v Esztergomu, ki je bila uničena med invazijo in jo je leta 1270 ponovno zgradil Béla IV.
Po teh dogodkih so grad zgradili in okrasili škofje. Središče kraljevega mesta, ki je bilo obdano z obzidjem, je bilo še vedno pod kraljevo oblastjo. Številni različni samostani so se vrnili ali naselili v verskem središču.
Medtem so se meščani borili za ohranitev in povrnitev pravic mest proti širitvi cerkve v kraljevem mestu. V kaotičnih letih po padcu Árpádovcev je Esztergom utrpel še eno nesrečo: leta 1304 so sile češkega kralja Venčeslava II. zavzele in vdrle v grad. V naslednjih letih je bil grad v lasti več posameznikov: Karel I. Ogrski in nato Ludvik I. Ogrski, ki je bil pokrovitelj mesta. Leta 1327 so Kovácsi, najvplivnejše predmestje mesta, ki leži na jugovzhodu, združili z Esztergomom. Nekdanje predmestje je imelo tri cerkve, v katerih so prebivali predvsem kovači, zlatarji in kovači.
V 14. in 15. stoletju je Esztergom doživel pomembne dogodke in je skupaj z Budimom postal ena najvplivnejših akropol madžarske kulture. Njihove dvore, ki so bili podobni kraljevim dvorom v Budimu in Višegradu, so obiskovali kralji, znanstveniki in umetniki, kot so Ludvik I. Ogrski, Sigismund Luksemburški, kralj Matija Korvin, Galeotto Marzio, Regiomontanus, slavni astronom Marcin Bylica in Georg von Peuerbach, Peter Pavel Vergerij in Antonio Bonfini, zgodovinar kralja Matije, ki v svojem delu hvali konstruktivno delo Jánosa Vitéza, vzgojitelja kralja Matije. Ob stolnici je dal zgraditi knjižnico in observatorij. Kot je Bonfini zapisal o svoji mojstrovini, svoji palači in terasastih vrtovih: »je dal zgraditi prostorno sobo za viteze v gradu. Pred njo je zgradil čudovito ložo iz rdečega marmorja. Pred sobo je zgradil kapelo Sibil, katerih stene so bile okrašene s slikami sibil. Na stenah viteške sobe ni bilo mogoče najti le podobe vseh kraljev, ampak tudi skitske prednike okrašen s stebri in hodnikom nad njima, je zgradil okrogel stolp iz rdečega marmorja z več sobami in balkoni. Baziliko svetega Adalberta je dal pokriti s steklenimi ploščicami. Vdova kralja Matije, Beatrix Aragonska, je živela na gradu Esztergom deset let (1490–1500).«
Čas naslednjega prebivalca, nadškofa Tamása Bakócza († 1521), je mestu dal pomembne spomenike. Leta 1507 je dal italijanskim arhitektom zgraditi kapelo Bakócz, ki je najzgodnejša in najpomembnejša renesančna stavba, ki se je ohranila na Madžarskem. Oltarno sliko kapele je leta 1519 iz belega marmorja izklesal Andrea Ferrucci, kipar iz Fiesole.
Osmanska osvojitev Mohača leta 1526 je prizadela tudi prej cvetoči Esztergom. V bitki pri Mohaču je umrl nadškof v Esztergomu. V obdobju med letoma 1526 in 1543, ko sta na Madžarskem vladala dva rivalska kralja, je bil Esztergom oblegan šestkrat. Včasih so napadle sile Ferdinanda I. ali Ivana Zápolje, včasih Osmani. Končno je leta 1530 Ferdinand I. zasedel grad. V grad je namestil tuje plačance, kapitelj in škofovstvo pa je poslal v Nagyszombat in Pozsony (zato je nekaj zakladnice, arhiva in knjižnice preživelo).
Leta 1543 je sultan Sulejman Veličastni napadel grad in ga zavzel. Grad je nato ostal pod Osmanskim cesarstvom.
Esztergom (kot Estergon) je postal središče osmanskega sandžaka, ki je nadzoroval več okrajev, in tudi pomemben grad na severozahodni meji Osmanskega cesarstva – glavno območje za preprečevanje napadov na rudarska mesta v visokogorju, Dunaj in Budim. Leta 1594 je med neuspešnim, a uničujočim obleganjem obzidja Víziváros umrl v akciji Bálint Balassa, prvi madžarski pesnik, ki je pridobil evropski pomen. Najbolj uničujoče obleganje je bilo leta 1595, ko so grad ponovno zavzele čete grofa Karla von Mansfelda in grofa Mátyása Csesznekyja. Cena, ki jo je bilo treba plačati, pa je bila visoka. Večina stavb v gradu in mestu, ki so bile zgrajene v srednjem veku, je bila v tem obdobju uničena, osvajalce pa so pričakale le nenaseljene, zapuščene ruševine.
Leta 1605 so Osmani znova prevzeli nadzor nad gradom in celotno regijo ter ohranili svojo oblast do leta 1683. Čeprav so se Osmani v glavnem ukvarjali z gradnjo in utrjevanjem gradu, so zgradili tudi pomembne nove stavbe, vključno z mošejami, minareti in kopališči. Te strukture, skupaj s sodobnimi stavbami, so bile uničene med obleganjem leta 1683, kar je povzročilo ponovno osvojitev Esztergoma - čeprav so nekatere turške stavbe prevladovale do začetka 18. stoletja. Zadnjič so osmanske sile napadle Esztergom leta 1685. V naslednjem letu je bil osvojen tudi Budim. Med temi bitkami je izginil János Bottyán, kapitan konjenice, pozneje legendarna osebnost Rákóczijeve vojne za neodvisnost. Vse, kar je bilo ob koncu stoletja obnovljeno, je bilo uničeno in požgano med dolgotrajnim, a končno uspešnim obleganjem Ferenca Rákóczija.
Uničeno ozemlje so naselili madžarski, slovaški in nemški naseljenci. Takrat se je razvila nova nacionalna pokrajina. Na območju, kjer je bilo prej 65 madžarskih vasi, so jih obnovili le 22. Čeprav je obnovljeno mesto dobilo svobodne kraljeve pravice, je bilo po velikosti in pomenu le senca svojega nekdanjega sebe.
Okrepila se je obrt in okoli leta 1730 je v Esztergomu delovalo 17 samostojnih obrti. Velik pomen je imela tudi vinska kultura. To je bilo tudi obdobje, ko sta se razvila baročna podoba središča mesta in Víziváros (Vodno mesto). Glavna značilnost starega mesta je preprostost in zmernost njegove meščanske baročne arhitekture. Najlepše stavbe so okoli tržnice (trg Széchenyi).
Leta 1761 je škofija ponovno prevzela nadzor nad gradom, kjer so začeli predhodne postopke obnove novega verskega središča: sredino Várhegy (Grajski grič), ostanke cerkva sv. Štefana in sv. Adalberta so pospravili, da bi zagotovili prostor za novo katedralo.
Čeprav so velika gradbena dela in preselitev škofije (1820) igrala pomembno vlogo v življenju mesta, se je tempo razvoja Esztergoma postopoma upočasnil in dela na novi baziliki so se ustavila.
Do začetka 20. stoletja je Esztergom pridobil pomen zaradi svojih kulturnih in izobraževalnih ustanov ter kot upravna prestolnica. Položaj mesta se je poslabšal po Trianonski pogodbi leta 1920, po kateri je postal obmejno mesto in izgubil večino prejšnjega ozemlja.