Slavko Osterc, slovenski skladatelj in glasbeni pedagog, * 17. junij 1895, Veržej, † 23. maj 1941, Ljubljana.
Osterc predstavlja vodilno osebo slovenske glasbe med obema svetovnima vojnama. Svoja dela, ki zajemajo komorno, vokalno, simfonično in scensko glasbo, je večinoma pisal v duhu neoklasicizma. Sprva je bil romantični samouk, kasneje pa je študiral kompozicijo in se pod vodstvom velikih čeških skladateljev 20. stoletja razvil v prvovrstnega skladatelja, ki je kljub razmeroma kratki skladateljski karieri pomembno zaznamoval slovensko, pa tudi evropsko glasbeno dogajanje v prvi polovici 20. stoletja.
Življenje Slavko Osterc se je rodil očetu Jožefu in materi Mariji, rojeni Sterniša. Po rodovniku je razvidno, da je imel brata Jožefa, ter sestri Julijano in Marijo, poročeno Ferenc (Tibavt, 1995). Otroštvo je preživel v pol kmečkem in pol trškem okolju. Osterc se v zgodnjih letih glasbeno ni izkazal, saj se vidneje tudi ni mogel. Izhajal je iz preprostega okolja, kjer je preprosto glasbo petja in orgel poslušal v cerkvi, ter petje doma – mama je bila dobra pevka, po kateri naj bi podedoval talent. Po končani osnovni šoli je dve leti obiskoval realko v Ljutomeru, nato pa pripravnico mariborskega učiteljišča, kjer se je šolal do let 1913/14. Podpisano zrelostno spričevalo pravi, da je bil med drugim »usposobljen za poučevanje na javnih ljudskih šolah z nemškim in slovenskim učnim jezikom, po lestvici za provizoričnega učitelja ali podučitelja«. Iz gradiva sledi, da je dobival štipendijo (Cvetko, 1993). Že v Mariboru je Osterc dobil osnove glasbene izobrazbe, pri pedagogoma Hinku Druzoviču in skladatelju Emeriku Beranu. Zlasti slednji se je veliko posvetil Osterčevi glasbeni poti in ga spodbujal k samostojnemu komponiranju (Špendal, 1995). Pod njunim vodstvom je Osterc hitro napredoval. Kmalu se je usposobil za violinista, kazal zanimanje za glasbo in z njim okužil tudi sošolce, katerim je bil za zgled, osnoval je dijaški orkester, kjer je igral prvo violino, nastopal kot violinist v Mariboru in doma, med počitnicami. Znanje, pridobljeno v času mariborskega šolanja je očitno bilo znatno, a vendar ne dovolj, saj si je že kot srednješolec nabavljal ustrezne učbenike in jih preučeval, očitno z namenom lastnega ustvarjanja. Kmalu po maturi je bil imenovan za začasnega učitelja v Sevnici ob Savi, kjer pa je deloval le kratek čas, saj je bil že 1. novembra 1914 vpoklican v vojsko. Poslan je bil tudi na italijansko fronto, kjer je bil ranjen. Demobiliziran je bil v novembru 1919. V času vojne, se zdi, je Osterc izgubil pet let, ki pa niso bila povsem izgubljena. Ko se je leta 1919 vrnil, je še bolj poglobljeno nadaljeval s samostojnim študijem, tokrat harmonije, kontrapunkta in kompozicijskega stavka kot celote. Še v istem letu je bil Osterc nameščen kot učitelj na osnovni šoli v Krčevini (Maribor), od tu pa premeščen na Studence (takrat predmestje, danes del Maribora). Učiteljevanje pa ga očitno ni zadovoljilo, še zlasti ne na ljudski šoli, kjer je moral posredovati zanimanje v vseh mogočih predmetih. Zanimala ga je predvsem glasba, v kateri se je razgledoval kot samouk in se čutil sposobnega opraviti komisijski izpit za poučevanje glasbe. Tega je opravil 9. novembra 1920 in bil usposobljen za učitelja petja v višjih razredih dekliške osnovne šole, violine, klavirja, dodatno pa še telovadbe na deški in dekliški meščanski šoli v Celju, kjer je nastopil 1. januarja 1922. Čeprav je bil po strokovni plati v mariborskem in celjskem obdobju vezan predvsem nase, pa so ga duhovno spodbujali Ivan Ašič, Risto Savin, najbrž tudi Lajovic in še kdo. V pomoč so mu bile partiture domačih in tujih avtorjev, ki jih je skrbno analiziral, ne glede na stil (Cvetko, 1993). Čeprav je Osterc v svoj seznam uvrstil le dela, pisana od leta 1923, je mogoče po ohranjenih fragmentih sklepati, da je začel komponirati vsaj že leta 1920. Med prvimi skladbami pisanimi to leto , sta dva mešana zbora s spremljavo godalnega tria, pisana na Župančičevi pesmi Barčica in Na poljani. Iz tega leta izhajajo tudi samospevi Bolne rože, Na poljani in Zvezde žarijo, ki jih je leta 1921 izdal kot rokopis z naslovom »Tri pesmi Otona Župančiča«, kar so njegove prve natisnjene skladbe. Leta 1921 je bila na Ptuju pod vodstvom Ferda Herzoga praizvedena simfonična slika Krst pri Savici, po Prešernovi pesnitvi. Leta 1921 ali 1922 je Osterc napisal še drugo simfonično sliko, za katero ga je navdihnila Levstikova balada Ubežni kralj, vendar se ta ni ohranila. Z njo je pritegnil pozornost mnogih kritikov, pa tudi skladatelja Rista Savina. Še večji odziv je pritegnila simfonija v C-duru Ideali, ki jo je 3. novembra 1922 v mariborskem Narodnem gledališču praizvedel orkester mariborske Glasbene matice, pod vodstvom Frana Topiča. O so delu poročali vsi slovenski, oba nemška in nekateri jugoslovanski časniki, kritiki pa so jo označili kot prvo slovensko simfonijo. Med skladbami, nastalimi do leta 1925, so v Mariboru izvedli še Serenado za visoki glas in orkester s spremljavo klavirja, kar moramo povzeti po Beranovi kritiki skupaj z oceno baleta v treh epizodah Iz Satanovega dnevnika (1924), v naslednjih letih pa še godalni kvartet v a-molu (1924), samospeva Mene ni požela kosa in Uspavanka, oba iz leta 1925 (Špendal, 1995). Toda tudi zaposlitev v Celju Ostercu ni prijala, saj je vedel, da zmore več. Vedel pa je tudi, da na Slovenskem ni ne institucije, ne osebnosti, ki bi mu lahko nudila, kar je tako zelo želel. To bi zmogel doseči le v tujini, pri kakem priznanem mojstru, najbolje v Pragi, ki je slovela po visoko kvalitetnem konservatoriju (Cvetko, 1993).
Prosil je za dopust, ki bi ga osvobodil učiteljske obveze. 29. junija 1925 mu je bil odobren dopust v šolskem letu 1925/26 s polnimi službenimi prejemki z namenom glasbenega študija v tujini. Odklonjena mu je bila štipendija, ki je država študentom v tujini ni nudila, samo s službenimi prejemki pa Ostercu za bivanje v Pragi ne bi zadoščali. Pomoč mu je ponudil mariborski notar Ivan Ašič, človek, vnet za glasbo. V Osterca je verjel, bil je njegov mecen in tudi prijatelj (Cvetko, 1993). Osterc sprva naj ne bi želel oditi v Prago, pač pa na Dunaj, vendar je – verjetno zaradi zunanjih okoliščin, pa tudi po nasvetu Antona Lajovca, ki je glede njegovega vpisa na praški konservatorij posredoval pri dirigentu Václavu Talichu - jeseni leta odpotoval v Prago (Pokorn, 1969) Ivan Ašič je leto po Osterčevem odhodu iz Celja poročal o izvedbah skladb, večinoma iz skladateljevega amaterskega obdobja. Piše o več skladbah, ki pa verjetno niso bila vsa, izvedena do leta 1926 v slovenski reprodukciji, med drugim Krst pri Savici, Kvartet v a-molu, balet Iz Satanovega dnevnika, samospevi, simfonična slika Povodni mož (Cvetko, 1993).
Osterčevo delovanje v času študija v Pragi Komisija je Osterčeve kompozicije, ki jih je prinesel iz Celja, ocenila zelo ugodno, dobil je dovoljenje, da se smejo javno izvajati, ciklus Belokranjskih uspavank je dal celo v tisk (Pokorn, 1969). Na konservatoriju je bil Osterc sprejet v tretji, predzadnji letnik srednje šole. Kompozicijsko tehniko in instrumentacijo ga je učil Karel Boleslav Jirák, glasbene oblike Jaroslav Křička, dirigiranje Otakar Ostrlič, estetiko in njeno problematiko Václav Štěpan. Vsi ti učitelji so v češkem, pa tudi zunajčeškem svetu uživali dokajšen sloves in pri slehernem, še zlasti pa pri Jiráku, je Osterc tehtno pridobival znanje, ki ga je s svojimi dosežki v celoti tudi potrdil (Cvetko, 1993). V Pragi je Osterc – poleg skladanja - zavzeto študiral, imel stike z mnogimi osebnostmi takratne češke glasbe, obiskoval je koncerte, operne predstave, spoznaval umetnost starih in modernih mojstrov, ter nasploh širil glasbena obzorja na vse strani. Na večeru slovenske glasbe, 2. marca 1926, so poleg Lajovca, Ravnika, Adamiča, Savina in Škerjanca izvedli tudi nekaj del Slavka Osterca, o katerem je bilo napisano, da ima od izvajanih skladateljev le on vidnejši lastni ton. Ostercu je taka kritika seveda prijala. Užival je podporo pomembnih glasbenikov – Jiráka, Hábe, Talicha in drugih, ki jih je njegova nadarjenost impresionirala. To je pomagalo njegovim skladbam na poti do koncertnih odrov in radia. Leta 1926 je praški Radiojournal priredil jugoslovanski večer, kjer sta bili izvedeni dve Osterčevi skladbi, Nokturno in Štiri belokranjske, 1. 12. 1926 pa je bil na slavnostni akademiji predstavljen samospev Sonce v zavesah. V vseh primerih so bile kritike za Osterca ugodne. Tretji letnik je končal zelo uspešno, vendar mu je bilo jasno, da enoletni študij ni dovolj za namen, ki ga je imel. Zato je zaprosil še za dopust v šolskem letu 1926/7, katerega mu je ministrstvo odobrilo. Materialno podporo mu je še naprej zagotavljal Ašič. Jeseni leta 1926 je spet odpotoval v Prago in se vpisal v četrti letnik konservatorija. Vpisal se je še v tečaj četrttonske kompozicije, ki ga je vodil Alois Hába. V potrdilu konservatorija 21. junija 1927 je zapisano, da je četrttonski tečaj opravil s prav dobrim uspehom, znanje komponiranja četrttonske glasbe pa je dokazal s Preludijem za klavir. V poročilu o koncertu absolventov konservatorija beremo, da so bile izvedene Osterčeve Štiri karikature za piccolo, klarinet in fagot, predstavljeni pa tudi dve nadaljnji skladbi Osem anekdot Charlia Chaplina za glas in 11 instrumentov ter I. godalni kvartet. Kritik je za Osterca dejal da se giba v smeri francoske moderne, z deli preseneča in da obvlada tehniko komponiranja. Omenjene skladbe so analizirane, priznana pa jim je razvidna kvaliteta, tako tehnična kot umetniška. Skladbe je recenziral tudi Alois Hába, za katerega je bil Osterc najbolj nadarjen med jugoslovanskimi mladimi skladatelji. Obvladal je moderni zvok in polifonsko tehniko, čeravno ju formira po svoje. Hába je poudaril Osterčev smisel za humor in ritem, ter dodal, da od njega pričakuje pomembno glasbeno dejavnost. Pozitivno je bil omenjen tudi v drugih čeških časnikih. V poročilu o večeru jugoslovanske glasbe 20. maja 1927 je bila omenjena Osterčeva Uspavanka, o kateri je E. Rychnowsky zapisal, da je po stilu blizu Stravinskemu in Debussyju, drug recenzent pa je bil mnenja da Osterc počasi formira svoj izraz, kar je pri njem sicer opazno že nekajkrat. S četrtim letnikom je bila za Osterca srednješolska stopnja praškega konservatorija zaključena. Absolutorijsko spričevalo, ki ga je popisal Karel Hoffman navaja naslednje ocene: umetniška nadarjenost – izredna; kompozicija – odlično; obligatni klavir – dobro; kontrapunkt – odlično; nauk o formah in analiza – odlično; instrumentacija – odlično; partiturna igra – dobro; dirigiranje zbora – dobro; dirigiranje orkestra – pohvalno; estetika – odlično; operna režija in dramaturgija – odlično; zgodovina glasbe – odlično; zgodovina češke glasbe – odlično, kar priča, da je bil Osterc v vseh glavnih, za obvladovanje tehnike in komponiranje potrebnih predmetih, izvrstno izurjen (Cvetko, 1993). Glasbena reprodukcija Osterca ni zanimala že od vsega začetka študija, pa tudi kasneje v Ljubljani, je kazal izrazito naklonjenost glasbenemu ustvarjanju, vprašanju sloga in organizacije tonske gmote (Pokorn, 1993).
Osterčevo delovanje po študiju v Pragi