Avrelijan (; 9. september ) je bil rimski cesar, ki je vladal od 270 do 275 n. št. med krizo tretjega stoletja. Kot cesar je dosegel izjemno vrsto vojaških zmag, ki so ponovno združile Rimsko cesarstvo, potem ko je skoraj razpadlo pod pritiskom barbarskih vpadov in notranjih uporov. Rojen v skromnih razmerah, najverjetneje v Meziji Superior, je leta 235 vstopil v rimsko vojsko in se povzpel po činu. Vodil je konjenico cesarja Galiena, dokler ni bil Galien umorjen leta 268. Nato je Klavdij II. Gotski postal cesar do svoje smrti leta 270. Klavdijev brat Kvintil je nato vladal tri mesece, preden je Avrelijan prevzel cesarstvo zase. Avrelijana so za rimskega cesarja izbrali Ilirci kot enega izmed njih.
Med svojim vladanjem je po uničujoči vojni premagal Alemane. Premagal je tudi Gote, Vandale, Jutunge, Sarmate in Karpe. Avrelijan je obnovil vzhodne province cesarstva po osvojitvi Palmirskega cesarstva leta 273. Naslednje leto je osvojil Galsko cesarstvo na zahodu in ponovno združil cesarstvo v celoti. Odgovoren je bil tudi za gradnjo Avrelijanovega zidu v Rimu, opustitev province Dakija in denarne reforme, s katerimi je poskušal zajeziti devalvacijo rimske valute.
Čeprav je Domicijan, dve stoletji prej, bil prvi cesar, ki je zahteval, da ga uradno pozdravljajo kot ('gospodar in bog'), se ti naslovi nikoli niso pojavili v pisni obliki na uradnih dokumentih do Avrelijanovega vladanja. Njegovi uspehi so bili ključni za konec krize.
Zgodnje življenje
Mnogi podatki o Avrelijanovem zgodnjem življenju izvirajo iz Historia Augusta in veljajo za nezanesljive. Primerjalne raziskave z drugimi viri iz njegovega obdobja so nekatere podrobnosti potrdile bolj kot druge. Avrelijan se je rodil 9. septembra, datum, zabeležen v Kronografu iz leta 354. Kronist iz 6. stoletja Ivan Malala je zapisal, da je umrl v starosti 61 let, kar pomeni rojstvo leta 214.Janez Malalas, Knjiga 12, poglavje 30. Vendar je Malalasova kronika pogosto opisana kot "pogosto nezanesljiva", zato mora vsak datum, ki je od tam izpeljan – brez potrditvenih dokazov iz bolj verodostojnih virov – ostati začasen. Historia Augusta ga opisuje kot Panonca iz Sirmija in kot domačina iz Dacie Ripensis, "ki jo je ustanovil, da bi bil Mezijec". Pseudo-Victor in John Xiphilinus njegovo rojstno mesto postavljata na območje med Dacio Ripensis in Makedonijo (ki se prekriva z Dacio Mediterraneo). Sodobne raziskave menijo, da je Dacia Ripensis bolj verjetna regija. Ko se je rodil, je bila ta regija del Moesie Superior. Avrelijan je bil Ilir kot tudi več drugih cesarjev poznega 3. stoletja (ilirski cesarji), ki so vsi imeli skupno vojaško ozadje. Pseudo-Victor opisuje njegovega očeta kot kolona (najemnika), ki je obdeloval zemljo senatorja po imenu Avrelij. Avrelijanov oče je bil verjetno veteran rimske vojske. Poročil se je z Avrelijevo hčerko, od katere je Avrelijan po materi dobil svoje ime. Historia Augusta jo opisuje kot "duhovnico Sola", katere čaščenje je Avrelijan kot cesar spodbujal (Sol Invictus). Ti dve trditvi, skupaj s tradicijo, da je bil klan Avrelij zadolžen za vzdrževanje kulta tega božanstva v Rimu, sta navdihnili idejo, da bi to lahko pojasnilo Avrelijanovo predanost sončnemu bogu, ki jo je kazal kot cesar. Vendar se zdi, da je ta ekstrapolacija nepreverljivih dejstev zdaj na splošno sprejeta kot nič več kot to - domneva.
Vojaška služba
Splošno je sprejeto, da se je Avrelijan verjetno pridružil vojski leta 235, ko je bil star okoli dvajset let. Prav tako se splošno domneva, da se je kot član najnižjega sloja družbe – čeprav državljan – vpisal v vrste legije. Saunders predlaga, da je njegovo kariero lažje razumeti, če se domneva, da je njegova družina izvirala iz rimskih naseljencev z vojaško tradicijo in da se je vpisal kot konjenik. To bi mu odprlo tres militia (alternativa Cursus honorum) – tri stopnje konjeniške vojaške kariere – eno od poti do višjega viteškega položaja v cesarski službi.
To bi lahko bila hitrejša pot do višjih vojaških in prokuratorskih položajev kot tista, ki so jo ubrali nekdanji častniki, čeprav ne nujno manj naporna. Čeprav Saundersova domneva o Avrelijanovi zgodnji karieri ni podprta z nobenim dokazom razen njegovega imena, ki bi lahko kazalo na italijanske naseljenske prednike – in celo to je sporno – je njegov vzpon v najvišje čine lažje razumeti, če mu ni bilo treba začeti od spodaj. Njegovega predloga niso sprejele druge akademske avtoritete.
Ne glede na njegov izvor, si je Avrelijan zagotovo moral zgraditi zelo trden ugled vojaške sposobnosti med burnimi srednjimi desetletji stoletja. Seveda podvigi, podrobno opisani v Historia Augusta vita Divi Aureliani, čeprav niso vedno nemogoči, niso podprti z nobenim neodvisnim dokazom in vsaj eden je dokazano izmišljotina, značilna za tega avtorja. Vendar je bil verjetno povezan s konjeniško vojsko cesarja Galiena in je blestel kot častnik te elitne enote, saj se zdi, da je bil njen poveljnik, ko se je končno pojavil v zgodovinsko zanesljivem kontekstu v zgodnjem delu vladavine Klavdija II.
Ulpius Crinitus
V obstoj Ulpiusa Crinitusa so mnogi zgodovinarji dvomili. Če je obstajal, bi bil dux ilirskih in tračanskih rimskih legij. Ulpius naj bi se rodil v mestu Italica, v današnji Španiji. Zanimal se je za Avrelijanovo zgodnjo kariero. Avrelijan naj bi bil nekaj časa njegov namestnik. Ko je skupina Gotov napadla Ilirijo in Trakijo, je Ulpius zbolel, zato je Aurelianu ukazal, naj se spopade z napadalci. Avrelijan je bil imenovan za legata Tretje legije. Uporabil je svojo silo 2.500 pomožnih enot in vojske štirih germanskih poglavarjev, da bi premagal Gote v bitki. Avrelijan je uporabil vire, pridobljene iz bitk, za obogatitev provinc. Po bitki se je Crinitus zahvalil Valerijanu, takratnemu cesarju, ker mu je priskrbel tako nadarjenega namestnika. Crinitus je Avrelijana posvojil za svojega dediča, bodisi prostovoljno bodisi morda s silo. Cesar Valerijan se je udeležil posvojitvene slovesnosti, ki je potekala v kopališčih Bizanca. Po tem je Crinitus izginil iz zgodovinskih zapisov. Historia Augusta trdi, da je bil Crinitus upodobljen, skupaj z Avrelijanom, na stenah Templja Sonca (Rim), ki ga je dal zgraditi Avrelijan po svoji uspešni palmirski kampanji. Vendar pa ni ostankov te zgradbe.
Pod Galienom
Avrelijanovi uspehi kot poveljnik konjenice so ga sčasoma pripeljali do udeležbe v spremstvu cesarja Galiena. Leta 268 je Galien odpotoval v rimsko Italijo in se boril proti Avreolu, svojemu nekdanjemu generalu in zdaj uzurpatorju prestola. Ko je Avreola potisnil nazaj v Mediolanum, je Galien takoj oblegal svojega nasprotnika v mestu. Med obleganjem je bil cesar umorjen. En vir pravi, da je Avrelijan, ki je bil prisoten pri obleganju, podpiral generala Klavdija za prevzem cesarstva – kar je verjetno.Avrelij Viktor, xxxiii,21. Drugi viri ne navajajo Avrelijana med tistimi, ki so se zarotili proti Galienu, čeprav so različni viri trdili, da je bil on tisti, ki je Galiena poklical iz njegovega šotora pod predlagano "zaroto" v trenutku, ko je bil Galien zaboden. Leta 268 ali 269 sta Avrelijan in njegova konjenica sodelovala pri zmagi cesarja Galiena (ali cesarja Klavdija II. Gotskega) nad Goti v bitki pri Nišu.J. Bray (1997), str. 279–288, Pat Southern 2001, str. 109. Glej tudi Alaric Watson 1999, str. 215, David S. Potter 2004, str. 266, Herwig Wolfram, History of the Goths (prev. Thomas J. Dunlap), University of California Press, 1988. , str. 54
Avrelijan je bil poročen z Ulpijo Severino, o kateri je malo znanega. Bila je iz Dacije. Znano je, da sta imela skupaj hčer.
Pod Klavdijem
Klavdija so vojaki razglasili za cesarja zunaj Mediolanuma. Novi cesar je takoj ukazal senatu, naj Galiena deificira. Nato se je Klavdij začel distancirati od tistih, ki so bili odgovorni za umor njegovega predhodnika in ukazal usmrtitev neposredno vpletenih. Avreol je bil še vedno oblegan v Mediolanumu in je iskal spravo z novim cesarjem, vendar Klavdij ni imel sočutja do potencialnega tekmeca. Cesar je dal Avreola ubiti in en vir vpleta Avrelijana v dejanje, morda je celo sam podpisal nalog za njegovo smrt.
Med vladavino Klavdija je bil Avrelijan hitro napredoval: dobil je poveljstvo nad elitno dalmatinsko konjenico in kmalu napredoval v celotnega vodjo vojske po cesarju in tistem, kar je bil položaj cesarja Klavdija pred njegovo aklimacijo. Vojna proti Avreolu in koncentracija sil v Italiji sta omogočili Alemanom, da so prebili Retijski limes vzdolž zgornjega Donave. Neovirano so marširali skozi Retijo in Alpe, vstopili v severno Italijo in začeli ropati območje.V začetku leta 269 sta cesar Klavdij in Avrelijan odkorakala proti severu, da bi se srečala z Alamani in jih premagala v bitki pri jezeru Benacus.
Medtem ko so se še ukvarjali s poraženim sovražnikom, so z Balkana prišle novice o obsežnih napadih Herulov, Gotov, Gepidov in Bastarnov. Klavdij je takoj poslal Avrelijana na Balkan, da bi zajezil invazijo po svojih najboljših močeh, dokler Klavdij ne bi prispel s svojo glavno vojsko. Goti so oblegali Solun, ko so slišali za približevanje cesarja Klavdija, zaradi česar so opustili obleganje in plenili severovzhodno Makedonijo. Avrelijan je prestregel Gote s svojo dalmatinsko konjenico in jih premagal v vrsti manjših spopadov, pri čemer je ubil kar tri tisoč sovražnikov. Avrelijan je še naprej nadlegoval sovražnika, jih gnal proti severu v Gornjo Mezijo, kjer je cesar Klavdij zbral svojo glavno vojsko. Nastala bitka je bila neodločena: severno napredovanje Gotov je bilo ustavljeno, vendar so bile rimske izgube velike.
Klavdij si ni mogel privoščiti še ene odprte bitke, zato je namesto tega postavil uspešno zasedo, pri čemer je ubil na tisoče nasprotnikov. Vendar je večina Gotov pobegnila in se začela umikati proti jugu po poti, po kateri so prišli. Preostanek leta je Avrelijan nadlegoval sovražnika s svojo dalmatinsko konjenico.
Zdaj, ko so bili Goti ujeti na rimskem ozemlju, je pomanjkanje zalog začelo terjati svoj davek. Avrelijan, ki je čutil obup svojih sovražnikov, jih je napadel s polno silo svoje konjenice, pri čemer je ubil mnoge in preostale gnal proti zahodu v Trakijo. Ko se je začela zima, so se Goti umaknili v Haemus Mons (Haemus gorovje), le da so se znašli ujeti in obkoljeni. Težke razmere so zdaj poslabšale njihovo pomanjkanje hrane. Vendar so Rimljani podcenjevali Gote in popustili svojo stražo, kar je sovražniku omogočilo, da je prebil njihove linije in pobegnil. Očitno je cesar Klavdij ignoriral nasvete, morda od Avrelijana in zadržal konjenico ter poslal le pehoto, da bi ustavila njihov preboj.
Odločni Goti so ubili veliko prihajajoče pehote in so bili preprečeni, da bi jih vse pobili, šele ko je Avrelijan končno napadel s svojo dalmatinsko konjenico. Gotom je kljub temu uspelo pobegniti in so nadaljevali svoj pohod skozi Trakijo. Rimska vojska je še naprej sledila Gotom spomladi in poleti 270. Medtem je Balkan zajela uničujoča kuga, ki je ubila veliko vojakov v obeh vojskah.
Cesar Klavdij je zbolel na pohodu v bitko in se vrnil v svoj regionalni štab v Sirmiju, Avrelijanu pa je prepustil vodenje operacij proti Gotom. Avrelijan je svojo konjenico zelo učinkovito uporabil, Gote je razdelil v manjše skupine, ki so bile lažje obvladljive. Do poznega poletja so bili Goti poraženi: vsi preživeli so bili oropani živali in plena ter so bili vpoklicani v vojsko ali naseljeni kot kmetje v obmejnih regijah. Avrelijan ni imel časa uživati v svojih zmagah; konec avgusta so iz Sirmija prispele novice, da je cesar Klavdij mrtev.
Cesar
Vzpon na oblast