Dinastija Han (; 206 pr.n.št.–220 n.št.) je bila kitajska cesarska dinastija, ki je nasledila dinastijo Čin in se končala z obdobjem treh držav. Ustanovil jo je vodja upornikov Liu Bang, po smrti znan kot cesar Gaodzu. Kratek čas je njeno vladavino prekinila dinastija Šin (221–207 pr. n. št.), ki jo je vodil nekdanji regent Vang Mang. To medvladje deli obdobje dinastije Han v dve obdobji: Zahodni Han (206 pr. n. št.–9 n. št.) in Vzhodni Han (25–220 n. št.). Štiri stoletja trajajoče obdobje dinastije Han velja za zlato dobo kitajske zgodovine.Zhou (2003), 34. Prevladujoča etnična skupina na Kitajskem se še danes imenuje Han, kitajska pisava pa se imenuje hanzi.Schaefer (2008), str. 279.
Cesarstvo je bilo razdeljeno na perfekture pod neposrednim nadzorom centralne vlade in več polavtonomnih kraljestev. Ta kraljestva so sčasoma izgubila vse ostanke avtonomije, predvsem po t. i. vstaji sedmih držav leta 154 pr. n. št. Nomadska konfederacija Šiungnu, ki je obvladovala vzhod evrazijske stepe,Bailey (1985), pp. 25–26 je leta 200 pr. n. št. premagala vojsko Hanov v bitki, po kateri je bila vzpostavljena politična zveza z dinastijo Han kot de facto podrejenim partnerjem. Ker se so kljub zvezi napadi nomadov na mejna ozemlja nadaljevali, je cesar Vu (vladal 141–87 pr. n. št.) sprožil proti njim več vojaških kampanj. Po porazu v tej vojni je bila konfederacija prisiljena sprejeti vazalski položaj. Kampanje so razširile ozemlje dinastije Han do Tarimske kotline v Srednji Aziji in pripomogle k vzpostavitvi obsežnega omrežja trgovskih poti, znanega kot svilna cesta.
Po letu 92 so evnuhi na dvoru pričeli vedno aktivneje sodelovati v politiki. Nasilni boji za premoč med različnimi klani spremljevalcev cesaric in cesaric vdov so bistveno pripomogli k propadu dinastije. Avtoriteto cesarstva so pomembneje načele tudi velike daoistične združbe, ki so organizirale več uporov. Po smrti cesarja Linga (vladal 168–189) so vojaški častniki izvedli pokol med evnuhi in prevzeli politično moč, ob tem pa razdelili cesarstvo na več delov – pričelo se je obdobje treh držav. Cao Pi je prisilil zadnjega cesarja dinastije Han, da mu je prepustil prestol, kar je formalno pomenilo konec dinastije.
Etimologija Po Zapisih velikega zgodovinarja je po propadu dinastije Čin hegemon Šjang Vu imenoval Liu Banga za kneza majhnega fevda Handžong, poimenovanega po reki Han v današnjem jugozahodnem Šaanšiju. Po zmagi Liu Banga v sporu med Čujem in Hanom je bila ustanovljena dinastija Han, imenovana po fevdu Handžong.
Zgodovina Zahodni Han
Prva kitajska cesarska dinastija je bila dinastija Čin (221–207 pr. n. št.). Čin je z osvojitvijo sosednjih kraljestev združil kitajske vojskujoče se države v cesarstvo, ki je po smrti prvega cesarja Čin Ši Huanga postalo nestabilno in po štirih letih v uporu propadlo. Voditelja upora Šjang Ju (umrl 202 pr. n. št.) iz Čuja in Liu Bang (umrl 195 pr. n. št.) iz Hana, sta se zatem zapletla v vojno za vrhovno oblast v Kitajski, razdeljeni na 18 kraljestev. Četudi se je Šjang Ju izkazal za učinkovitega poveljnika, ga je Liu Bang leta 202 pr. n. št. premagal v bitki pri Gašjaju v današnjem Anhuiju. Liu Bang je na poziv svojih privržencev prevzel naziv cesar (huangdi) in bil po smrti znan kot cesar Gaodzu (vladal 202–195 pr. n. št.). Za prestolnico pod Hani znova združenega kitajskega cesarstva je bil izbran Čangan, današnji Šjan.
thumb|left|300px|Trinajst komandatur pod neposredno cesarjevo oblastjo, vključno s prestolnico (rumeno), in desetimi polavtonomnimi kraljestvi v zgodnjem obdobju cesarstva okoli leta 195
Na začetku dinastije Zahodni Han, znane tudi kot Nekdanja dinastija Han, je državo tvorilo trinajst centralno vodenih komandatur v zahodni tretjini imperija, vključno z regijo glavnega mesta, vzhodni dve tretjini pa sta bili razdeljeni na deset polavtonomnih kraljestev. Cesar Gaodzu je svoje najvidnejše poveljnike iz vojne s Čujem imenoval za kralje.
Do leta 196 pr. n. št. je dvor Hana vse omenjene kralje, z izjemo kralja Čangšaja, zamenjal s člani kraljeve družine Liu, ker je bila njihova zvestoba vprašljiva. Po nizu uporov kraljev, največji je bil upor sedmih držav leta 154 pr. n. št., je cesarski dvor uvedel vrsto reform, ki so se začele izvajati leta 145 pr. n. št. Dvor je z reformami omejil velikost in moč teh kraljestev ter razdelil njihova nekdanja ozemlja na nova centralno nadzirane vojaške komandature. Kralji niso več mogli imenovati lastnega osebja. To dolžnost je prevzel cesarski dvor. Kralji so postali nominalni vladarji svojih fevdov in pobirali del davčnih prihodkov kot svoje osebne dohodke. Kraljestva niso bila nikoli popolnoma ukinjena in so obstajala tako v Zahodnem kot v Vzhodnem Hanu.
Severno od ožje Kitajske je Modu Čanju (vladal 209–174 pr. n. št.), poglavar nomadskih Šiungnujev, podjarmil različna plemena v vzhodnem delu Evrazijske stepe. Do konca svoje vladavine je obvladoval Mandžurijo, Mongolijo in Tarimsko kotlino in si podredil več kot dvajset držav vzhodno od Samarkanda. Cesarja Gaodzuja je zaskrbela obilica železnega orožja, izdelanega v Hanu, s katerim se je trgovalo s Šiungnuji vzdolž severnih meja, zato je proti njim uvedel trgovinski embargo.
Šiungnuji so se mu maščevali z vdorom v današnjo provinco Šanši, kjer so leta 200 pr. n. št. pri Baidengu premagali sile Hana. Vojna se je končala s sporazumom iz leta 198 pr. n. št., s katerim so voditelji Šiungnujev in Hanov postali enakovredni partnerji. Hani so bili kljub temu prisiljeni poslati Šiungnujem veliko poklonov, kot so svilena oblačila, živila in vino.
thumb|upright=1.35|Z živim srebrom pozlačena bronasta pasna zaponka, izdelana na Kitajskem za Šjungnuje, 3.-2. stoletje pr. n. št.
Veliko šiungnujskih poglavarjev se je kljub poklonom in pogajanji med Laošangom (vladal 174–160 pr. n. št.) in cesarjem Venom (vladal 180–157 pr. n. št.) o ponovnem odprtju obmejnih trgov odločilo, da ne bo spoštovalo sporazuma in je občasno napadalo ozemlja Hana južno od Velikega zidu in zahtevalo dodatne ugodnosti. Na dvorni konferenci, ki jo je leta 135 pr. n. št. sklical cesar Vu, je večina ministrov menila, naj se sporazum kljub pogostim napadom spoštuje, kar je cesar upošteval.
Na dvorni konferenci naslednje leto je bila večina prepričana, da bi omejeno sodelovanje in atentat na Čanjuja pahnilo kraljestvo Šiungnu v kaos in koristilo Hanom. Ko je načrtovana zarota leta 133 pr. n. št. spodletela, je cesar Vu sprožil vrsto množičnih vojaških invazij na ozemlje Šiungnujev. Napadi so dosegli vrhunec leta 119 pr. n. št. v bitki pri Mobeiju, ko sta poveljnika Hana Huo Čubing in Vei Čing prisilila dvor Šiungnuja, da je pobegnil na ozemlje severno od puščave Gobi. Sile Hana so prodrle na sever do Bajkalskega jezera.
Po Vujevi smrti so sile Hana nadaljevale vojno s Šiungnuji do leta 51 pr. n. št., ko se je vladar Šiungnujev Huhanje Čanju končno podredil Hanu kot tributarni vazal. Džidži Čanjuja, Huhanjejevega tekmeca za prestol, so Hani ubili v bitki pri današnjem Tarazu v Kazahstanu.
Leta 121 pr. n. št. so sile Hana izgnale Šiungnuje z obsežnega ozemlja od koridorja Heši do Lop Nura in leta 111 pr. n. št. odbile napad združene vojske Čangnuja in Čanga. Han je nato na osvojenem ozemlju ustanovil štiri nove mejne komandature: Jiučuan, Džangji, Dunhuang in Vuvej. Večino obmejnega prebivalstva so tvorili vojaki. Dvor je v nova obmejna naselja občasno prisilno preseljeval kmete, sužnje v državni lasti in kaznjence, ki so opravljali najtežja dela. Dvor je tudi spodbujal meščane, kmete, trgovce, posestnike in najemne delavce, da so se prostovoljno preselili na mejo.
thumb|left|250px|Ruševine stražnega stolpa iz steptane zemlje, zgrajenega v obdobju dinastije Han v Dunhuangu, provinca Gansu, na vzhodnem robu svilne ceste
Še pred širitvijo Hana v Srednjo Azijo so potovanja diplomata Džang Čjana od leta 139 do 125 pr. n. št. vzpostavila stike Kitajske s številnimi okoliškimi civilizacijami. Džang je obiskal Dajuan (Ferganska dolina), Kangdžu (Sogdija) in Daksijo (Baktrija, prej Grško-Baktrijsko kraljestvo) in zbral podatke o dolini Inda in Partskem cesarstvu. Han je sčasoma v vse države poslal svoje veleposlanike. Diplomatske povezave so pomenile začetek trgovske mreže svilne ceste, ki se je razširila do Rimskega imperija. Kitajska je tja prodajala svoje blago, kot je svila, in od tam dobivala rimsko blago, kot je steklenina.
Približno od leta 115 do 60 pr. n. št. so se sile Hana vojskovale proti Šjungnuju za nadzor nad mestnimi državami v oazah Tarimske kotline. Han je sčasoma zmagal in leta 60 pr. n. št. ustanovil protektorat zahodnih regij, zadolžen za z obrambo in zunanje zadeve regije. Han se je razširil tudi proti jugu. Pomorska osvojitev Nanjueja leta 111 pr. n. št. je razširila kraljestvo Han v današnji Guangdong, Guangši in severni Vietnam. Z osvojitvijo kraljestva Dian leta 109 pr. n. št. je Han pridobil Junan, ki so mu sledili deli Korejskega polotoka leta 108 pr. n. št. V prvem znanem kitajskem popisu prebivalstva leta 2 n. št. je bilo registriranih 57.671.400 oseb v 12.366.470 gospodinjstvih.
Cesar Vu je za plačevaje vojaških akcij in kolonialno širitev cesarstva nacionaliziral več zasebnih industrij. Ustanovil je monopole centralne vlade, ki so jih večinoma upravljali nekdanji trgovci. Ti monopoli so vključevali proizvodnjo soli, železa in žganih pijač ter kovanje bronastega denarja. Monopol nad alkoholnimi pijačami je trajal od leta 98 do 81 pr. n. št., monopola nad soljo in železom pa sta bila ukinjena v zgodnjem Vzhodnem Hanu. Izdajanje kovancev je ostalo monopol centralne vlade do konca dinastije Han.
Vladni monopoli so bili sčasoma odpravljeni, ko je politična frakcija, znana kot reformisti, pridobila večji vpliv na dvoru. Reformisti so nasprotovali modernistični frakciji, ki je obvladovala dvorno politiko v času vladavine cesarja Vuja in med kasnejšim regentstvom Huo Guanga. Modernisti so se zavzemali za agresivno in ekspanzivno zunanjo politiko, podprto s prihodki iz močnega vladnega poseganja v zasebno gospodarstvo. Reformisti bi to politiko radi ukinili. Zavzemali so se za previden, neekspanziven pristop k zunanji politiki, varčno proračunsko reformo, nižje davčne stopnje in zasebno podjetništvo.
Vang Mangova vladavina in državljanska vojna thumb|300px| Ruševine kašče v utrdbi Hecang iz obdobja Zahodnega Hana, ki se nahaja približno 11 km od prelaza Jumen; zgrajena je bila v času Zahodnega Hana (202. pr. n. št. – 9 n. št.) in bila v času Zahodnega Džina (280–316 n. š.) znatno prezidana
Vang Džengdžun (71 pr. n. št. – 13 n. št.) je bila najprej cesarica žena, nato cesarica vdova in končno velika cesarica vdova med vladavinami cesarjev Juana (vladal 49–33 pr. n. št.), Čenga (vladal 33–7 pr. n. št.) in Aija (vladal 7–1 pr. n. št.). V tem času je imel naziv regenta niz njenih moških sorodnikov. Po smrti regenta Aija je bil za regenta in državnega maršala pod cesarjem Pingom imenovan cesaričin nečak Vang Mang.
Ko je Ping 3. februarja 6 n. št. umrl, je bil za njegovega naslednika izbran mladoletni Liu Jing, Vang Mang pa je bil imenovan za vršilca dolžnosti cesarja. Vang je obljubil, da bo svojo oblast predal Liu Jingu, ko bo polnoleten. Vang Mang je 10. januarja leta 9 kljub obljubi ter protestom in uporom plemstva trdil, da božanski mandat nebes zahteva konec dinastije Han in začetek njegove lastne dinastije Šin (9–23 n. št.).