sličica|Energija z reaketoplanom Buran sličica|Energija s satelitom Poljus Energija (, "Energija") je bila težka raketa načrtovana v takratni Sovjetski zvezi v biroju NPO Energija. Uporabljala bi se kot nosilna raketa za raketoplan Buran ali pa samostojno za izstrelitev težkih satelitov. Raketa je ena izmed največjih na svetu poleg ameriške Saturn V in ruske neuspešne N-1 za let na Luno.
Uporabljala je štiri pritrjene potisnike "boosterje", vsak z motorjem RD-170 s štirimi komorami. Gorivo potisnikov je bil kerozin (kdaj tudi oznaka RP - Rocket Propelant) in tekoči kisik. Potisniki so bili pritrjeni na centralno raketo, ki je imela 4 raketne motorje RD-0120 na tekoči kisik in tekoči vodik.Russian Space Web, Energia page. Accessed 21 September 2010
Izstrelitvena ploščad je imel dva načina konfiguracije: Energija-Poljus kjer je bil nameščen težki satelit Poljus z maso 80 ton Energija-Buran kjer je bil tovor raketoplan BuranBart Hendrickx and Bert Vis, Energiya-Buran: The Soviet Space Shuttle (Springer Praxis Books, 2007) Link
Raketa je imel možnost dostaviti 100 ton v nizkozemeljsko orbito, 20 ton v geostacionarno orbito in 32 ton v translunino orbito.
Energija II, imenovana Uragan (rusko: Ураган - Hurikan) je bila predlagana verzija, ki bi bila v celoti lahko večkrat uporabljena, za razliko od Space Shuttla in Burana, ki so samo deloma ponovno uporabljivi. Uragan bi lahko pristajal na konvencionalnem letališču.
Vulkan-Hercules: največja in najtežja konfiguracija z osmimi dodatnimi potisniki Zenit in Energija-M jedro za zgornjo stopnjo bi lahko dvignila 175 ton v orbito. Sicer se je ime "Vulkan" uporabilo za drugo težko raketo, ki je bila prej preklicana. "Hercules" pa se je uporabljal tudi za N-1 raketo.
Karakteristike Uporaba: težka večnamenska nosilna raketa Izdelovalec: NPO "Energija" Država razvoja: Sovjetska zveza Masa: 2 400 000 kilogramov (5 300 000 lb) Stopnje: 2 Kapaciteta v NZO: 100 000 kilogramov (220 000 lb) Kapaciteta v GSO: 20 000 kilogramov (44 000 lb) (predlagana, nikoli letela) Status: Upokojena Izstrelišče: Kozmodrom Bajkonur Vseh izstrelitev: 2 Prva izstrelitev: 15. maj 1987 Zadnji let: 15. november 1988
Število dodatnih potisnikov (boosterjev): 4 Motorji na potisniku: 1X RD-170 (4 potisne šobe) Potisk motorjev: 29000 kN (6 500 000 lbf) na nivoju morja skupaj 32 000 kN(7 200 000 lbf) v vakuumu Specifični impulz: 309 sekund na nivoju morja; 338 sekund v vakuumu Gorivo: RP-1 (kerozin)/LOX
Centralna raketa (core): Motorji: 4X RD-0120 Potisk: 5 800 kN (1 300 000 lbf) skupaj na nivoju morja; 7 500 kN (1 700 000 lbf) v vakuumu Specifični impulz: 359 sekund na nivoju morja; 454 sekund v vakuumu Čas delovanja: 480-500 sekund Gorivo: LH2/LOX (tekoči kisik in tekoči vodik)
Proizvodnja raket se je končala s padcem Sovjetske zveze in koncem programa Buran. Govorilo se je o možni ponovni gradnji raket za bodoče vesoljske polete s človeško posadko, ki bi potrebovali težko nosilno raketo, vendar je le malo verjetnosti, da bi se to zgodilo. Še vedno pa se proizvaja potisnike Zenit (RD-171), ki uporablja na Morski izstrelitvi SeaLaunch. RD-170 je moderen in ekonomičen motor, njegove različice se uporabljajo na raketi Atlas V (RD-180), korejski Naro-1 (RD-191) in bodoči Angari.
Glej tudi Saturn V Zenit-3SL N-1 raketa Proton (raketa) Angara (raketa) Sojuz (raketa) Rus-M
Sklici in reference
Zunanje povezave
Encyclopedia Astronautica: Energia Detailed site about Energia Official energia.ru page K26 Energia page A page about Energia rocket on a site about Buran spacecraft - English translation Energia - last Moon project. (rus)
Kategorija:Ruske nosilne rakete