Vojna na Bližnjem vzhodu zajema spopade, v katere je bilo med prvo svetovno vojno vpleteno Osmansko cesarstvo. Do glavnih bojev je prišlo na Sinajskem polotoku, Palestini, Mezopotamiji, Perziji, Kavkazu, Galipoliju ter na Arabskem polotoku. Bližnjevzhodno bojišče se je odprlo 29. oktobra 1914 po sklenitvi tajnega nemško-turškega zavezništva ter bombardiranju ruskih črnomorskih pristanišč. Glavni namen vstopa otomanskega cesarstva v veliko vojno je bila ponovna pridobitev izgubljenih ozemlje ter povrnitev nekdanje imperialne moči in slave. Od tega je imela veliko korist Nemčija saj je z vstopom Turčije v vojno prekinila pomorsko povezavo med Rusijo in zahodnimi zavezniki ter dodatno obremenila britansko in rusko vojsko. V letih, ki so sledila so se na številnih frontah pokazale vse slabosti slabo opremljene in vodene otomanske vojske. Uspehov je bilo malo porazov ter izgub pa ogromno. Konec novembra ter v začetku oktobra 1918 je prišlo do dokončnega otomanskega zloma na vseh frontah. S podpisom mirovnega sporazuma 30. oktobra 1918 v Mudrosu je Otomansko cesarstvo doseglo konec krvavih spopadov, hkrati pa povzročilo tudi svoj propad. Po vojni so si večino ozemlja razdelile države zmagovalki, ki so v naslednjih letih in desetletjih s političnimi spletkami ter različnimi delitvami med bližnjevzhodnimi narodi povzročile tak razdor, da mu še danes ni videti konca.
Predhodno dogajanje 150px|sličica|levo|Eden izmed treh Paš, vojni minister Enver Paša Začetek dvajsetega stoletja je Otomansko cesarstvo dočakalo v popolnem razsulu. Nekdaj močen 400 let star imperij, ki je ogrožal Dunaj ter samo osrčje Evrope je bil zdaj samo še bleda senca nekdanje slave. Desetletja političnih sporov, umorov, etničnih trenj, napačnih političnih in gospodarskih odločitev ter vojen je cesarstvo popolnoma izčrpalo. Zaradi česar je to postalo lahek plen sovražnih držav. Leta 1911 se je cesarstvo zapletlo v italijansko-turško vojno, v kateri je izgubilo Tripolitanijo (Libija) in Dodekaneške otoke. Naslednje leto je v prvi balkanski vojni izgubilo še večino ozemlja v Evropi, kar je bilo za marsikaterega zunanjega opazovalca videti kot še zadnji žebelj v krsto imperija. Mediji in politiki so Otomanskemu cesarstvu takrat pravili kar bolnik iz Bosporja, ki je bil videti kakor, da se bo vsak čas zrušil in umrl.
Da bi zavedni turški politiki, predvsem člani stranke mlada Turčija, popravili nastali položaj so leta 1909 v državnem udaru odstavili starega turškega sultana Abdul Hamida II. ter ga nadomestili z novim Mehmedom V.. Ta je ostal brez vsakršnih pooblastil, državo pa so vodili tako imenovani trije paše; minister za notranje zadeve Mehmed Talaat, minister za obrambo Ismail Enver ter minister za mornarico Ahmed Djemal. Njihov glavni cilj je bil ponovno poenotiti ter združite vse narode Turčije ter staro cesarstvo razviti v novo bližnjevzhodno velesilo. Za uresničitev tega načrta pa so rabili strateškega zaveznika iz Evrope, katerega ni bilo pomembno. Za pomoč so sprva prosili zahodne zaveznike od katerih pa so dobili izredno mlačen odziv. Združeno kraljestvo in Francija se za Otomansko cesarstvo niti nista zmenili Rusija, ki je bila njena tradicionalna sovražnica, pa je za sodelovanje postavila take pogoje, da jih cesarstvi ni maralo izpolniti. Carigrad se je nato obrnil na Nemčijo, ta je povabilo takoj sprejele saj je vedela, da bo s tem ogrozila strateško pomembni Sueški prekop ter britansko prevlado na bližnjem vzhodu. Drugega avgusta 1914 sta državi podpisali tajni sporazum s katerim se je Otomansko cesarstvo pridružilo centralnim silam ter tako posledično ter povsem nepotrebno stopilo v veliko vojno. Podpis sporazuma je v Carigradu povzročil manjšo zmešnjavo saj sta ga podpisali le veliki vezir Said Halim Pasha, minister za obrambo Enver Paša, minister za notranje zadeve Talat Paša ter vodja parlamenta Halil Bay. Med podpisniki nista bila sultan Mohamed V., ki je bil vrhovni poveljnik vojske ter minister za mornarico Djemal Paša, ki je sporazum na vsak način želel skleniti z Francijo. 250px|sličica|levo|SMS Breslau pod otomansko zastavo, 1914 Kaj se dogaja med Nemčijo in Turčijo se zahodnim zaveznikom ni niti sanjalo, ko so to odkrili in poizkušali Turčijo pridobiti na svojo stran je bilo že prepozno. Medtem sta se v Carigrad zatekli nemški križarki SMS Breslau in SMS Goeben, ki sta bežali pred zavezniškim sredozemskim ladjevjem. Ker je bila Turčija takrat še nevtralna sta ladji postali internirani zato se je nemška mornarica odločila, da ladji skupaj s posadko preda turški mornarici. Predaja je bila le navidezna, na slovesnosti ob nove pridobitvi turške mornarice so nemško zastavo zamenjali z otomansko člani posadke pa so mornariške kape zamenjali z fesi. V posmeh zaveznikom je celotna slovesnost potekala pred ruskim veleposlaništvom v Carigradu.
Skladno s tajnim dogovorom so začeli Nemci v Turčijo pošiljati ogromne količine vojaškega material ter inštruktorjev in nadzornikov katerih naloga je bila, da na novo opremijo in usposobijo otomansko vojsko. Oktobra 1914 se je vojna v Evropi divjala že z vso silovitostjo, v Turčiji je bil še mir, vendar ne več dolgo. Vodja nemške misije v Otomanskem cesarstvu Bronsart von Schellendor je že pripravil načrte za ofenzivo na Kavkazu proti Rusiji ter na Sinaju proti Britancem v Egiptu. Slabo opremljena in vodena otomanska vojska na vojno ni bila pripravljena zato je z vstopom v vojno zavlačevala kolikor se je le dalo. Z napadom turško-nemških križark Breslau in Goeben, 29. oktobra 1914, na rusko pristanišče Odesa je bilo tega zavlačevanja konec, Otomansko cesarstvo se je znašlo v vojni.
Bojišča Sinajski polotok 250px|sličica|desno|Karta Sinaja med prvo svetovno vojno 250px|sličica|desno|Britansko topništvo v okolici Sueškega kanala Ob začetku prve svetovne vojne so bile razmere na Sinajskem polotoku in Egiptu zapletene. Egipt je uradno spadal pod Otomansko cesarstvo hkrati pa je bil zaradi Sueškega prekopa tudi britanski protektorat. Prekop je bil za britanski imperij strateškega pomena saj je predstavljal najkrajšo pomorsko pot med Veliko Britanijo, Indijo, Avstralijo in Novo Zelandijo, hkrati pa je bilo to najslabše branjena komunikacijska povezava v britanskem imperiju. Tega sta se zavedalo obe strani. Britanci so prekop poizkušali zavarovati tako, da so iz pustega ter težko branljivega Sinaja umaknili celotno 30.000 glavo vojsko ter jo namestili na zahodni del prekopa. Na drugi strani so začeli Nemci na Otomansko vojsko pritiskati naj napade prekop. Ta je v začetku leta 1915 v Palestini za napad na prekop pripravila 25.000 glavo ekspedicijsko armado pod poveljstvom nemškega generala Froderika von Kressensteina. Bojni načrt armade je bil preprost, prečkati sinajsko puščavo, prekop, napasti ter zavzeti mesto Ismailia ter tako vzpostaviti mostišče s katerim bi prekinili pomorsko povezavo med Sredozemskim in Rdečim morjem.
Armada se je proti prekopu odpravila sredi januarja 1915. Sinajski polotok je prečkala po severni poti v smeri Port Saida, južni poti v smeri Sueza ter glavni srednji poti v smeri Ismailije, ki je bila tudi glavni cilj napada. Pot čez puščavo je trajala deset dni, premiki so bili opravljeni v glavnem ponoči, z namenom, da bi prekrili smer napada. Britanci so vsak premik otomanske vojske podrobno spremljali z letali ter izvidniki. Otomanska vojska je do prekopa prišla 2. februarja 1915 ter se utaborila okoli 25 km vzhodno od prekopa. Glede na njen položaj so Britanci sklepali, da bo do napada prišlo na osrednjem delu prekopa okoli jezera Timsah, zato so tja poslali okrepitve. Napad na prekop se je začel v zgodnjih jutranjih urah 3. februarja in se je kmalu spremenil v polomijo. Turški vojaki večinoma zbrani iz puščavskih področij niso bili vajeni prečkanja velikih vodnih ovir, zaradi česar so bili njihovi premiki počasni s tem pa so ostali lahke tarče maloštevilnih britanskih braniteljev na drugi strani prekopa. Do konca dneva, ko je bil napad prekinjen se je čez prekop uspelo prebiti le okoli 600 turškim vojakom, ki pa so se po britanskem protinapadu ter umiki lastnih čet morali predati. Zaradi močne britanske obrambe je turški napad je spodletel tudi nekaj kilometrov severno pri postajah za trajekt. Prekop je uspelo prečkati le okoli 150 turškim vojakom, ostali prečkanja niso preživeli ali pa so se umaknili zaradi močnega obrambnega ognja. Do konca dneva je bil napad prekinjen preživeli turški vojaki pa so se umaknili.
Naslednji dan, 4. februarja so britanske čete prečkale prekop ter presenečeno ugotovile da je celotne turška vojska izginila. Med čiščenjem okolice prekopa so britanske patrulje zajele več sto turških vojakov, ki so se ločili od glavnine umikajoče se vojske. Napad na prekop je bil prava polomija in je Turke veliko stal, izgubili so preko 2.000 vojakov medtem ko so imeli Britanci le 32 mrtvih in 130 ranjenih. Glavni vzrok za poraz so bile slabe priprave ter oskrba, ki zaradi zahtevnega terena ni dosegla vojakov ob prekopu. Velik problem je bila voda, prav zaradi njenega pomanjkanja so prekinili celotno operacijo. Po neuspelem napadu so se Turki umaknili na obrambno črto El Arish – Nekhl glavne enote pa so bile nameščene v Gazi ter Bershebi. 250px|sličica|desno|Otomanska vojska v Bershebi V nadaljevanju vojne, do večjih napadov na Sueški kanala ni prišlo več, so pa turške enote ob pomoči Nemcev občasno napadle kanal ter tako motile pomorski promet. V mesecih, ki so sledili spopadu je Egipt postal glavna logistična baza za bojne operacije na Gallipoliji. Ko se je to bojišče konec leta 1915 zaprlo, se je britansko poveljstvo odločilo, da prekop zavaruje tako kot je treba. Operacija zavarovanja prekopa je stekla februarja 1916. Zajemala 400.000 vojakov ter zavarovanje deset kilometrskega pasu vzhodno od prekopa in treh glavnih poti, ki so iz Palestine preko Sinaja vodile do prekopa. Južno in srednjo pot preko polotoka so zavarovali tako da so zasedli odročno oazo Moia Harab ter porušili cisterne v oazi Jifjafa. Zavarovanje severne poti, ki je bil tudi glavna pot do prekopa je zahtevala malo več truda. Do naselja Romani, ki stalo ob severni poti, so namreč nameravali zgraditi železnico in vodovod. Po njuni izgradnji pa so nameravali naselje utrditi ter z njim zavarovati dostop do prekopa. Triindvajsetega aprila 1916 je dela nenadoma ogrozil turški napad zaradi katerega so se morali Britanci umakniti, vendar le začasno. Nekaj dni pozneje so že zasedli Romani ter ga utrdili kljub temu da železnica in vodovod nista bila končana. Posadka in puščavske patrulje so zaradi tega doživljale pomanjkanje saj karavane kamel niso morale vojakom na fronti dostaviti dovolj vode in hrane. V naslednji mesecih so se vrstili turški vpadi, ki pa na bojišču niso prinesli nobene spremembe. Nič manj pa ni bil ogrožen Sueški kanal saj je maja 1916 doživel prvi letalski napad. Maja sta bila končana tudi železnica in vodovod do Romania s čimer se je obramba tega naselja ter prekopa znatno okrepila.
V noči iz tretjega na četrti avgust 1916 so Turki z napadom na utrjeni Romani še zadnjič poizkušali ogroziti Sueški prekop. Napad je spodletel in 5. avgusta so se morali umakniti nazaj v Katio od tam pa v oazo Bir el Abd, ki so ga nato 12. avgusta po hudih bojih s konjeniško divizijo ANZAC morali zapustiti. Bitka je bila prelomna saj so Britanci z njo dokončno zavarovali prekop ter pregnali turško vojsko iz večine Sinajskega polotoka. Sinajsko bojišče se je dokončno zaprlo z bitko pri Magdhabi 23. decembra 1916, bitko za Rafo 9. januarja 1917, ter bitko za osamljeno oazo Nekhl februarja 1917. Vse bitke so se končale z odločilno britansko zmago.
Palestina 250px|sličica|desno|Avstralska lahka konjenica, 1916