thumb|200px|right|Gaj Avgust Oktavijan, prvi rimski cesar v obdobju principata
Principat je splošno uveljavljen naziv za državno ureditev, ki jo je v Rimskem cesarstvu vzpostavil prvi cesar Gaj Avgust Oktavijan (vladal 27 pr. n. št.-14 n. št.). Končal se je leta 284, ko je po krizi tretjega stoletja, v kateri so se na rimskem prestolu stalno menjavali cesarji uzurpatorji, ki so jih kar po vrsti samovoljno proglašali vojaki po celem cesarstvu, na rimski prestol prišel cesar Dioklecijan. Principat se je z Dioklecijanovimi državnimi in družbenimi reformami, ki jih je dopolnil njegov naslednik Konstantin Veliki, pretvoril v dominat, ki se je končal z propadom Zahodnorimskega cesarstva leta 476.
Za principat je značilno usklajeno prizadevanje cesarjev, da bi ustvarili vtis formalnega nadaljevanja Rimske republike. V praksi je bil principat obdobje nekakšnega razsvetljenega absolutizma z občasnimi odkloni v kvazi-ustavno monarhijo. Cesarji so se trudili, da ne bi pretirano razkazovali svoje moči in so običajno spoštovali pravice državljanov, čeprav jih za to nikoli ni obvezoval noben zakon.
Izraz principat izhaja iz latinske besede princeps, ki pomeni glavni ali prvi.
Vzpostavitev principata Po dolgem obdobju državljanskih vojn v 1. stoletju pr. n. št. se je cela italska družba začela prizadevati za mir in Pax Romana je postal moto, ki je združil različne plasti rimske družbe. Najbolj aktivni Oktavijanovi nasprotniki so bili v vojnah ubiti, tisti, ki so preživeli, pa so bili politično oslabljeni in demoralizirani. Nemiri in vojne so prispevali tudi k popularizaciji ideje o srečnih preteklih časih in preprostem življenju pobožnih prednikov. V skladu s temi težnjami se je obnašal tudi Oktavijan, ki je kmalu po vrnitvi v Rim leta 29 pr. n. št. začel obnavljati templje.
V Rim se je vrnil kot edina oseba, ki je imela vojaško moč v celem cesarstvu in je lahko uredila politične razmere v državi. Vojaška moč seveda ni bila združljiva z urejenimi političnimi procesi, ki jih je želel spodbuditi, poleg tega pa mu je bila očitno zoprna tudi vloga vojaškega despota. Od te vloge so ga odvračale predvsem usoda Julija Cezarja, močna želja po legitimnosti in ugledu in spoštovanje do običajev prednikov. Po lastnih besedah je želel postati "ustvarjalec najboljše možne civilne vlade". Svoj položaj je poskušal urediti tako, da bi bil splošno sprejemljiv in da v njem ne bi bilo prostora za nasilno brezzakonje. Njegovi pragmatične rešitve niso zagotovile samo stabilnosti in kontinuitete, ampak so tudi spoštovale republikanske tvorbe in tradicije, kolikor je bilo mogoče.
Strah med državljani je popustil, ko je Oktavijan ukazal masovno demobilizacijo vojakov, njihova upanja pa so še narasla, ko je organiziral redne volitve za konzule. Leta 29-28 pr. n. št. je skupaj s svojim vplivnim pomočnikom Markom Vipsanijem Agripo izvedel popis rimskega prebivalstva, prvega po letu 70 pr. n. št.. V popis je spadal tudi vpis prebivalcev v centurijske komisije. Na volitvah je bil Oktavijan izvoljen za konzula in kot tak reformiral sestavo senata, v katerega so Cezar in triumvirji pripeljali svoje pristaše, v glavnem iz vrst vitezov in centurionov, tako da se je število senatorjev povzpelo na tisoč. Iz senata je izključil vse, ki po svojem poreklu niso spadali v senatorske vrste, in s tem okrepil ugled senatorskega položaja. Seveda je pri tem izkoristil priložnost in iz senata izključil tudi Antonijeve pristaše. Na novem seznamu senatorjev je bilo njegovo ime na prvem mestu, od tod tudi njegov naslov princeps senatus – prvak senata ali "prvi med enakimi".
V obdobju republike princepsi senata nisu imeli nobenih posebnih pooblastil, razen da so v senatu lahko glasovali prvi in da so imeli zaradi svojega ugleda včasih pomemben vpliv na zunanjo in notranjo politiko (na primer Kvint Fabij Maksim, Scipion starejši in drugi). Oktavijanov naslov seveda ni pomenil samo prvega v senatu, ampak tudi prvega v državi, zato je takšna državna ureditev dobila naziv principat.
17. januarja 27 pr. n. št. je Oktavijan ponudil rimskemu senatu, da se odreče vseh svojih pooblastil. Senat je njegov predlog uradno zavrnil in mu namesto tega ponudil upravljanje Hispanije, Galije in Sirije in pri tem ni upošteval Egipta, ki se je štel za Oktavijanovo osebno last. Pravica do upravljanja naj bi trajala deset let, ostali del cesarstva pa bi v tem času upravljal senat. Tri dni kasneje mu je senat, poleg drugih časti, podelil tudi častni naslov Avgust, ki pomeni vzvišeni.
Ker je bila večina vojske nameščena v Avgustovih provincah, pooblastila senata iz leta 27 pr. n. št. niso bistveno vplivala na njegovo vojaško moč. Poleg tega je bil v vseh letih, ko je bil izvoljen za konzula (do leta 23 pr. n. št.), tudi najvišji civilni magistrat. To je pomenilo, da je bil kljub temu, da je po njegovih lastnih besedah dal "državo na razpolago rimskemu senatu in prebivalcem Rima" (rem publicam ex mea potestate in senatus populique Romani arbitrium transtuli), še vedno izredno močan. Zelo veliko mu je bilo do tega, da bi se približal kasti senatorjev, ker je ugotovil, da se brez njih ne da upravljati države.
Njegova monopolizacija konzulskega položaja je razdražila del senatorjev, zato je leta 23 pr. n. št. uvedel nekaj sprememb: umaknil se je s položaja konzula in ga ni nikoli več zasedel, razen v posebnih okoliščinah in z omejenimi pristojnostmi leta 5 pr. n. št. in ponovno leta 2 pr. n. št., in namesto tega dobil tribunska pooblastila (tribunicia potestas). Ker je kot Cezarjev posvojenec postal član patricijske družine in zato ni mogel postati ljudski tribun, mu je senat s tribunskimi pooblastili podelil vse pravice in privilegije ljudskega tribuna. Pooblastila so kasneje potrdili tudi komiciji. Avgust je imel že od leta 36 pr. n. št. nekaj tribunskih pooblastil, zdaj pa je dobil vsa in še nekaj dodatnih, na primer pravico so sklica senata po lastni presoji in prednost pri predstavitvah novih zadev na sejah senata. S tribunskimi pooblastili je lahko skliceval tudi ljudske skupščine in sodeloval pri njihovem delu.
Ureditev iz leta 23 pr. n. št. je imela še eno prednost: ker je bil ljudski tribun tradicionalno povezana z zaščito državljanov, je bilo malo verjetno, da bi Oktavijanova pridobitev te pristojnosti izzvala nasprotovanje opozicije. Pooblastila so mu izdali za eno leto in jih redno obnavljali, potem pa so mu jih podelili za večno. Ker so bila pooblastila letna in večna, so postala odlično orodje za štetje let njegove vladavine in vladavin kasnejših cesarjev. Vladavine so se uradno začele z letom, ko je cesar prvič dobil tribunska pooblastila.
Takšna ureditev je vzpostavila tudi pravno podlago za Avgustovo upravljanje podeljenih ozemelj (provincia). Senat mu je poleg tribunskih podelil tudi konzulska pooblastila (Imperium proconsulare), ki so bila časovno omejena na deset let, vendar so se samodejno obnovila vsakič, ko so se iztekla. Prokonzulska pooblastila so veljala tudi v Italiji, v samem mestu Rimu in znotraj pomerija in so bila višja (maius) od pooblastil katerega koli magistrata. Avgustov položaj je bil edinstven in neprimerljiv s katerim koli drugim položajem v državi. Avgust se kljub temu ni skliceval na pooblastila Imperium proconsulare majus, ampak je kot osnovo za svoj vodilni položaj v državi poudarjal tribunska pooblastila.
Po letu 23 pr. n. št. se Avgustov položaj ni bistveno spremenil. Cesarju se ni zdelo potrebno, da bi zasedel položaje, ki so v obdobju republike imeli izredna pooblastila, na primer položaji diktatorja, doživljenjskega cenzorja ali trajnega konzula, čeprav so mu jih ponujali. Časti kljub temu ni manjkalo. Leta 19 pr. n. št. je dobil nekaj dodatnih konzulskih pravic in pristojnosti, da njegov imperium v nobenem primeru ni mogel biti manjši od konzulskega. Leta 12 pr. n. št. je po Lepidovi smrti postal pontifex maximus (vrhovni svečenik), leta 8 pr. n. št. so po njem imenovali osmi mesec rimskega koledarja, leta 2 pr. n. št. pa je dobil naslov Pater patriae (oče domovine), ki mu je bil še posebej všeč in je v državi pomenil približno tisto, kar je v družini pomenil pater familias (oče družine). Občasno je prevzel tudi posebne naloge, na primer nadzor nad oskrbo Rima z žitom in vodo, vzdržavanjem javnih zgradb, vključno s templji, regulacijo Tibere, policijo in gasilci in vzdrževanjem cest v Italiji.
Pod Augustom se je spremenil tudi pomen naslova imperator. V republiki se je naslov podeljeval vojskovodjem, ki so zmagali v pomembni bitki in je trajal od zmage do proslave triumfa. Zadnji doživljenjski naslov imperatorja je imel Sula, Avgust pa je v vključil v svoje ime, s čimer je želel poudariti svojo posebno in osebno povezavo z vojsko. Naslov imperator je kmalu začel pomeniti vrhovno vojaško oblast.
Državna uprava Položaj senata Avgust je na senat gledal kot na državno telo s pomembnimi funkcijami. Senat je sprejemal manj tujih delegacij kot prej, njegov ugled in avtoriteta pa so bili na videz nedotaknjeni. Njegovi člani so se imenovali na najvišje državne položaje, njegove odločitve pa so bile zavezujoče, četudi se niso imenovale zakoni. Kmalu je postal tudi vrhovno sodišče, na katerega razsodbe pritožbe niso bile mogoče. Upravljal je stare in umirjene province, uradno tudi državno blagajno, in izbiral magistrate. Iz senata je formalno izvirala tudi oblast cesarjev.
Njegova moč je bila v resnici mnogo bolj skromna. V senatskih provincah je bilo zelo malo vojakov, kmalu pa je izgubil nadzor tudi nad njimi, zato se je zelo težko zoperstavil Avgustovim željam in zahtevam. Resnično moč je imel Avgust, ki je nadziral državne finance in članstvo v senatu, saj je bila od njega odvisna kariera vsakega senatorja. Avgust je senat cenil kot telo, ki je predstavljalo rimski duh in izročilo in je kot tako predstavljalo rimsko javno mnenje. Do senata je bil zato zelo pazljiv. Vnaprej je predvideval njegove reakcije in se spretno izogibal konfliktom in ga redno obveščal o svojih dejavnostih. Cesarski svet (consilium principis), ki je bil njegovo svetovalno telo, so sestavljali konzuli, nekaj magistratov in petnajst senatorjev, katere so vsakih šest mesecev izbirali z žrebom.
Vloga skupščin Rimske skupščine (comitia, mn. comitiae) so se sestajale tudi med Avgustovo vladavino in sprejemale zakone, ki jih je predlagal Avgust (leges Iuliae) ali drugi magistrati. Na volilnih skupščinah se je glasovalo samo za tiste kandidate, ki jih je skladno s svojo pravico do priporočanja (ius commendationis) predlagal Avgust. Volilne skupščine so zato izgubile svoj politični pomen in so se kmalu po Avgustovi smrti leta 14 prenehale sestajati. Zakonodajne skupščine so se včasih sestale tudi kasneje, vendar niso imele skoraj nobenega vpliva na državno zakonodajo.
Položaj magistratov