Tail-sitter je tip VTOL zrakoplova, ki vzleti in pristane vertikalno (na repu - zato ime tailsitter) in se nagne horizontalno za let naprej.
Med 2. Svetovno vojno so Nemci razvili tailsitter-ja Focke-Wulf Triebflügel. Imel je tri krila nameščena radialno. Na koncih kril so bili majhni reaktivni motorji. V bistvu je bil po načinu delovanja bolj podoben helikopterji kot letalu. Vzgon je bil dosežen s hitrim rotiranjem kril. sličica|Lockheed XFV-1 Heinkel Lerche in povojni francoski projekt SNECMA Coléoptère so imel obroč, ki je obdajal rotor (kdaj tudi proprotor) za vzgon. Francoski zrakoplov je poletel vendar ni izvedel tranzicije iz vertikalnega v horizontalni let.
Po vojni so v ZDA eksperimentirali neuspešno s propelerskim Lockheed XFV in z Convair XFY Pogo, ki je uspešno izvedel tranzicijo med vertikalnim in horizontalnim letom.
Pozneje je reaktivni Ryan X-13 Vertijet prvič poletel leta 1955. Zgradili so dva prototipa, ki sta uspešno izvedla tranzicijo.
Velik problem pri tailsitterjih je bil tranzicija v ugodno pozicijo za kontrolirano spuščanje. Zato je bil koncept nekaj časa opuščen, ker so se pojavili drugi VTOL načini, npr. usmerjanje potiska na Harrierju v 1960ih.
Razvijalo so tudi tailsitter verzijo lovca F-16, ki bi vzletal z ladij.
Tail-sitter letala Focke-Wulf Triebfluegel Lockheed XFV-1 Convair XFY-1 Pogo SNECMA Coléoptère Ryan X-13 Vertijet McDonnell Douglas DC-X Rotary Rocket Roton ATV Puffin personal aircraft Armadillo Aerospace Quad AeroVironment SkyTote UAV
Glej tudi Nagibni rotor Tiltrotor Nagibni reaktivec Tiltjet Nagibno krilo Tiltwing Koleopter VTOL
Sklici in reference
Kategorija:Konfiguracije zrakoplovov