Suhoj Su-17 (NATO oznaka: Fitter) je sovjetski enomotorni reaktivni lovski bombnik, ki so ga razvili v Sovjetski zvezi v 1960ih. Zgradili so 2867 letal, ki so se široko uporabljala v Vzhodnem bloku. Zasnovan je na podlagi Suhoj Su-7. Su-17 ima za razliko gibljiva krila in boljše sposobnosti na nizkih višinah.
Specifikacije (Su-17M4)
Različice sličica|Poljski Su-22M4 z oznakami 7. taktične eskadrilje. sličica|Poljski Su-22M4 med letom Izdelanih je bilo več različic Su-17.
Su-7IG (S-22I, "Fitter-B") Demonstrator kril s spremenljivo geometrijo za letalo Su-7BM.
Su-17 (S-32, "Fitter-C") Fitter-C je bila začetna proizvodna različica z hrbtenico, podobno kot pri Su-7U (nosila je ožičenje in opremo), poganjal pa jo je isti motor Lyulka AL-7F-1 kot Su-7. Različico so izdelovali med letoma 1969 in 1973, skupno pa je bilo izdelanih 224 enot.
Su-17M (S-32M, "Fitter-C") Ta različica je uporabljala motor Lyulka AL-21F-3 ter posodobljen navigacijski in napadalni računalnik. Ohranjen je bil radar za merjenje razdalje SRD-5M iz Su-7BMK. Dve Pitotovi cevi, lopatice za nadzor vpadnega kota in enojno zavorno padalo. Srednje telo sesalnega ventila s spremenljivim položajem je zagotavljalo največjo hitrost 2,1 Macha. S to različico je prvič poletel 28. decembra 1971 V. S. Solovjov. Izvozna različica je bila označena kot Su-20, prvič pa je z njo 15. decembra 1972 poletel A. N. Isakov. Su-17M so proizvajali med letoma 1972 in 1975, v uporabo pa je vstopil leta 1973. Su-20 so izvozili v Egipt, na Poljsko in v Sirijo. Opremljen je bil s spremenjenim trupom in mehanizmom za premikanje kril (brez pogonskih gredi). Sistem za gorivo je bil sestavljen iz osrednjega rezervoarja, treh med seboj povezanih rezervoarjev za gorivo pod tlakom, ki so napajali osrednji rezervoar, in dveh dodatnih rezervoarjev za gorivo v fiksnem delu krila. Su-17M je bil opremljen z opozorilnikom na radar SPO-10 Sirena-ZM in radijskim kompasom ARK-15 Tobol. [ potreben citat ]
Bojna nosilnost Su-17M se je z dodatkom dveh dodatnih trupnih pritrdilnih točk povečala na štiri tone, s čimer je bilo na voljo skupno osem pritrdilnih točk BDZ-57M ali MT za prenašanje prosto padajočih bomb. Pritrdilne točke MBDZ-U6-68 so na voljo za zabojnike s podstrelivom KMGU, rakete S-8 ali S-25. Su-17M je lahko nosil protiradiacijsko raketo Kh-28, ki je v kombinaciji s podvozjem Metel-A ELINT omogočala letalu napad na radarsko vodene sisteme zračne obrambe. [ potreben citat ]
Testna platforma za protiradiacijsko raketo Kh-28 (AS-9 Kyle)
Su-17MKG Testna platforma za rakete Kh-25 in Kh-29
Su-17R Majhno število letal Su-17M, opremljenih za nošenje izvidniških kapsul. Izvozna različica je imela oznako Su-20R.
Su-17M2 (S-32M2, "Fitter-D") Nos je bil podaljšan za 38 cm z odstranjenim radarjem za določanje razdalje in "spuščanjem" za izboljšanje vidljivosti pilota. Opremljen je bil z laserskim daljinomerjem /iskalnikom označenega cilja (LRMTS) Fon-1400, avioniko za namerjanje ASP-17 in PBK-3-17 in sistemom za instrumentalno pristajanje RSBN-6S. Imel je spodnjo oblogo za Dopplerjev navigacijski radar DISS-7. Su-17M2 je prvič poletel 20. decembra 1973 z V. S. Iljušinom za krmilom. Izdelovali so ga med letoma 1974 in 1977, v uporabo pa je vstopil leta 1975. Zasnova Su-17M je bila nadalje spremenjena v tisto, kar je kasneje postalo Su-17M2, pri čemer so bila kot prototipi uporabljena tri predprodukcijska letala. Vgrajen je bil navigacijski sistem KN-23, prevzet iz letala MiG-23, z inercialnim kazalnikom položaja IKV, Dopplerjevim senzorjem hitrosti DISS-7, sistemi za zračne signale in analognim računalnikom V-144 z lastno vhodno ploščo. Z navigacijskim sistemom RSBN-6S Romb-K in avtopilotom SAU-22M je KN-23 omogočal samodejno navigacijo po poti, ki jo določajo tri točke obračanja, pred usmeritvijo proti ciljni lokaciji. V-144 je shranil štiri nize koordinat za pristajalna letališča in letalu omogočil samodejni približevanje letališču za pristanek in spuščanje na višino 50–60 metrov pred ročnim pristankom. Transponder SOD-57M je bil nadomeščen z novejšim SO-69. Med uporabo je bil transponder SRO-2M nadomeščen z novejšim sistemom Parol (rusko "geslo"). Pod vstopnim stožcem je bil nameščen laserski daljinomer Fon-1400. Sistem za krmiljenje raket Delta NG, zasnovan za pošiljanje ukaznih signalov raketi Kh-23 Grom, je bil integriran v podvozje pod krilom. Su-17M2 je bil opremljen z merkom za topovsko orožje ASP-17S in merkom za bombe PBK-3-17S. Od letala št. 03909 naprej je bil z namestitvijo črpalke za gorivo ETsN-45 uveden centralni sistem dovajanja goriva. Su-17M2 je lahko nosil raketo zrak-zemlja Kh-25, opremljeno z laserskim iskalnikom 24N1. To so prvič preizkusili predelani Su-7BM in Su-17M, označeni z oznako Su-17MKG. Možna je bila nošnja dveh takih raket, eno na krilo, nameščeni na nosilcu APU-68U ali UM. Rakete so bile vodene z laserskim označevalnikom Prožektor-1. Su-17M2 je imel neuradni vzdevek "s borodoj", kar v ruščini pomeni "z brado". [ potreben citat ]
Su-17M2D Ta model je bil testna različica motorja Tumansky/Hatchaturov R-29BS-300 (ki si ga je delil z nekaterimi MiG-23) z močjo 112,7 kN potiska z dodatnim zgorevanjem v izbočenem zadnjem delu trupa. Zaradi pomanjkanja prednosti v zmogljivosti in zmanjšanega dosega zaradi večje porabe goriva je bil ta motor namenjen samo izvozu. Ta različica je prvič poletela 31. januarja 1975 z A. N. Isakovim za krmilom. Izvozna različica je bila označena kot Su-22 (tovarniška koda S-32M2K, NATO "Fitter-F"). Izdelovali so jo med letoma 1977 in 1978.
Su-17UM (S-52U, "Fitter-E") To je bila prva dvosedežna vadbena različica, ki je temeljila na Su-17M2. Imela je globlji trup z vetrobranskim steklom, pomaknjenim naprej, bila pa je enake dolžine kot Su-17M. Notranja prostornina rezervoarja za gorivo je bila zmanjšana, levi top pa odstranjen, vendar je letalo ohranilo celotno avioniko in oborožitev. Su-17UM je prvič poletel 15. avgusta 1975 z V. A. Krečetovim za krmilom. Testni leti so pokazali vzdolžno nestabilnost pri velikih napadalnih kotih, kar so odpravili s povečanjem repnega krila. Izvozna različica z motorjem R-29 je dobila oznako Su-22U. Su-17UM so proizvajali med letoma 1976 in 1978, v uporabo pa je vstopil leta 1976.
Su-17M3 (S-52, "Fitter-H") Su-17M3 in njegove izvozne različice so predstavljale najštevilčnejšo različico, saj jih je bilo izdelanih skoraj 1000. M3 je temeljil na prenovljeni trupu Su-17UM, z dodanim prostorom za avioniko in dodatnim rezervoarjem za gorivo namesto zadnje pilotske kabine. Notranja prostornina goriva se je povečala na 4850 litrov. Dopplerjev radar so premaknili navznoter, okvir pa so odstranili. M3 je bil opremljen z laserskim daljinomerjem/označevalnikom cilja Klen-P. Med dva stebra na vsakem krilu so dodali izstrelitveno tirnico za rakete zrak-zrak Vympel K-13 ali Molnija R-60. Su-17M3 je prvič poletel 30. junija 1976 z V. A. Krečetovim za krmilom. Njegova izvozna različica z motorjem R-29 in izboljšano avioniko (enakovredna tisti pri Su-17M2) je dobila oznako Su-22M (tovarniška oznaka S-52K, NATO "Fitter-J") in je prvič poletela 24. maja 1977 z E. S. Solovjovim za krmilom. Izvozna različica z avioniko Su-17M3 je dobila oznako Su-22M3 (tovarniška S-52MK). Su-17 so izdelovali od leta 1976 do 1981, Su-22M pa od leta 1978 do 1984. Su-17M3 so načrtovali hkrati s trenažnim letalom UM. Prostornina rezervoarja za gorivo se je povečala za 260 kg. Od 38. serije naprej je bilo repno krilo dvignjeno z radiotransparentnim vodilom, na spodnji strani repa pa je bil dodan krilni element za izboljšanje stabilnosti pri visokih hitrostih. Dodani so bili nov navigacijski sistem KN-23-1, avtopilot SAU-22M1 in radijski višinomer RV-15 (A-031). Nekatera letala so kasneje dobila radijski navigacijski sistem dolgega dosega RSDN-10 Skip-2 (A-720) z anteno, nameščeno na sprednjem robu repnega krilca. Zapisovalnik leta SARPP-12GM je bil nadomeščen z zapisovalnikom Tester-UZ, opozorilnik na radar SPO-10 pa s SPO-15A (izdelje L006L) Berjoza. Poleg merilnika ASP-17BTs je bil nameščen kombinirani laserski merilnik razdalje/označevalnik Klyon-PS. Su-17M3 je lahko nosil kapsulo SPS-141 (ali 142–143) Siren ali kapsulo SPS-141MVG Gvozdika. Infrardeči protiukrepi so se lahko uporabljali z izstrelnimi napravami KDS-23. Uporabljen je bil sistem za nadzor ognja BSPPU, ki je krmilil topovska podvozja SPPU-22-01, obešena na krilih, da so samodejno ostali na cilju do kota spuščanja 30°. Pod trupom sta bili nameščeni dve dodatni pritrdilni točki s stebri S-52-8812-300, na katerih sta lahko nosilca BDZ-57MT ali MTA nosila rakete APU-68UM, ki so nato lahko nosile rakete Kh-23M ali Kh-25. Te pritrdilne točke bi lahko nosile rakete Kh-25ML ali MR, pa tudi rakete Kh-29L, nameščene na iizstrelitveni nosilec AKU-58. Nekatera letala Su-17M3 so bila predelana v standard Su-17M3P, kar jim je omogočilo nošenje do štirih raket Kh-27PS, dveh na krilih in dveh pod trupom, ali dveh protiradiacijskih raket Kh-58, ki so jih lahko nosili le na trupnih stebrih. Pod trupom je bilo mogoče namestiti podvozje z označevalnikom cilja Vjuga-17 (L-086), njegov sprejemnik pa je bil integriran v nos. Nosilci BDZ-57MT so lahko vsebovali tudi običajna izstrelka, kot sta raketni podvozji UB-16, -32 ali B-13L, prosto padajoče bombe, zabojnike za podstrelivo KMGU in topovska podvozja SPPU-22-01. Na nekoliko nekonvencionalen način so lahko na letalo namestili topovska podvozja S-52-8307-200, na katere bi bili topovski podvozji nameščeni nazaj, usmerjeni navzdol pod kotom 23°, in izstreljeni, ko se je letalo oddaljilo od zemeljskih ciljev. Prvi Su-17M3 so bili nebarvani s srebrno barvo eloksiranega duraluminija. Kasnejši Su-17M3, kot tudi vse različice, ki so sledile, so bili pobarvani z zelenim kamuflažnim vzorcem na vrhu in modrim na dnu. Ta kamuflažni vzorec je sčasoma našel pot do vseh Su-17 v uporabi, barvanje pa je bilo opravljeno v servisnih obratih. Kamuflažni vzorec – lokacija barvnih pik – ni bil standardiziran, zato je imelo vsako letalo svojo "edinstveno" kamuflažo. Su-17M3 je imel tudivadbeno različico z oznako Su-17UM3. [ potreben citat ]
Su-17UM (S-52UM) Začetna vadbena različica z enako avioniko kot Su-17M. Izvozna različica je bila označena kot Su-22UM3 z motorjem R-29 in Su-22UM3K z motorjem AL-21. Izdelovali so jo od leta 1978 do 1982.
Su-17UM3 (S-52UM3, "Fitter-G") To je bilo predelano vadbeno letalo z enako avioniko kot Su-17M3. Su-17UM3 je prvič poletel 21. septembra 1978 z J. A. Jegorovim za krmilom. Izvozna različica je bila označena kot Su-22UM3 z motorjem R-29 in Su-22UM3K z motorjem AL-21. Izdelovali so jo med letoma 1978 in 1982. sličica|Poljski Su-22M4 z oznakami 7. taktične eskadrilje.
Su-17M4 (S-54, "Fitter-K")