Kraljevina Sicilija je bila država, ki je zavzemala ves južni Apeninski polotok od današnjih ozemelj Pescare in Gaete proti jugu vključno s Sicilijo ter v času svojega najširšega obsega tudi Malto in Afriško obalo med Tripolijem in današnjo Annabo v Alžiriji. Trajala je (s presledki omejene samostojnosti) od leta 1130 do leta 1816. V tem dolgem obdobju sta bili oblika in posest kraljevine nekajkrat spremenjeni, vendar se zaradi neprekinjenega delovanja njenega parlamenta Croce, B.: Storia del Regno di Napoli. Bari-Roma 1980 obravnava kot ista država. Zametek Sicilskega parlamenta sega v leto 1097, ko ga je sklical Norman Rogerij I. Sicilski po zavzetju celotnega otoka, vendar se postavlja datum uradnih sklicanj v leto 1130, ko je nastala kraljevina. V parlamentu, ki je imel sedež v Palermu, mnogi zgodovinarji vidijo prototip moderne ureditve evropskih držav Glejeses, V.: La storia di Napoli, Napoli 1990
Predzgodovina
Prva samostojna država na Siciliji je bila osnovana leta 948, ko so se Kalbiti osamosvojili izpod oblasti Fatimidov v Ifriqiyi in ustanovili Sicilski emirat. Med letoma 1059 in 1072 so emirat zavzeli Normani pod vodstvom Roberta Bistrega Altavilla. Robert je bil grof Apulije in Kalabrije in papež Nikolaj II. ga je imenoval za grofa Sicilske grofije, to je Sicilskega emirata, pod pogojem, da ga iztrga iz rok krivovercev (Arabcev), kar je Robert tudi izpolnil. Prvi veliki grof Sicilije je bil njegov brat Rogerij I. Sicilski.
Normanski vladarji
Rogerij I. Sicilski (1061 – 1130) Že leta 1097 je Rogerij sklical prvo skupščino veljakov vse Sicilije v kraju Mazara del Vallo na skrajnem zahodu otoka, v skladu z normanskim načinom vladanja. V skupščino so bili poklicani predstavniki plemstva, klera in vseh 42 neodvisnih mest. Prav upoštevanje mest, ki niso bila pod upravo plemičev ali prelatov, je glavna razlika med normanskim fevdalizmom in frankovskim, saj pride že do izraza postopna demokratizacija fevdalnega sistema, ki bo v ostali Evropi nastopila šele stoletja pozneje. Zato se lahko postavlja v leto 1097 osnovo sicilskega parlamenta, ki je bil pozneje, ob nastanku kraljevine leta 1130, priznan za temeljno državno telo.
Rogerij II. Sicilski (1130 – 1154)
350px|right|thumb|Zemljevid Tabula Rogeriana, ki ga je al-Idrizi narisal za Rogerija II. Za lažje razumevanje je karta obrnjena, saj so takrat risali jug na vrhu in sever na dnu zemljevidov. Leta 1130 je Rogerij II. Altavilla, sin Rogerija I., združil svoji posesti, to je Sicilsko grofijo in Apuljsko vojvodino. Sledila so leta vojn in spopadov, predvsem zaradi Rogerijeve zahteve, da ga papež prizna za kralja. Ta zadeva je burila duhove Evropskih vladarjev, seveda katoliških, ki niso hoteli sprejeti normanskega, torej "poganskega" kralja, in se je povlekla skozi pontifikat več papežev, od katerih so nekateri podeljevali Rogeriju kraljevsko imenovanje, drugi so ga preklicali. Istočasno so se pojavili v državi tudi upori fevdalcev, ki niso hoteli sprejeti Rogerijeve nadoblasti. Ko je Rogerij dokončno zmagal, mu je leta 1130 papež potrdil imenovanje: nastala je kraljevina, ki jo je pozneje potrdil tudi papež Inocenc II. (1139). Kraljevina je bila ena največjih držav v Evropi, saj je zajemala ves Apeninski polotok od Rima navzdol in Sicilijo, kmalu pa tudi dober del današnje Tunizije in Libijsko obalo, kjer so se prostovoljno podvrgli Rogeriju mnogi afriški šejkati.Norwich J.J.: Il regno del Sole. I normanni nel Sud 1130-1194, 1972 Sicilija je s svojo veliko in dobro organizirano floto imela popoln nadzor nad morsko ožino med Afriko in Sicilijo ter nad Afriškim morjem, kar ji je zagotavljalo velike trgovske prednosti in priznanje pomorske velesile Sredozemlja.
Leta 1140 je Rogerij izdal ustavo, imenovano Assise del Regno (dobesedno skupščina kraljevine). Država je bila absolutistična monarhija po bizantinskem zgledu, vendar dovolj elastična, da je upoštevala pet narodov (Normane, Lombarde, Arabce, Grke in Jude) in tri religije (krščansko, islamsko in judovska), ki so sestavljali državo Ruggero II. Pozneje je dal izdelati tudi Catalogus baronum (seznam fevdalcev), to je popis vseh fevdalcev in njihovih posesti, kar mu je nudilo pregled nad ekonomsko in predvsem vojaško sposobnostjo države.Popis fevdalcev je bil sestavljen po vzorcu seznamov, ki so jih prejšnji lastniki otoka, Fatimidi, vodili za nadzor nad lastninskimi prenosi ozemelj. Te listine so se imenovale dîwân al-majlis, od koder izhaja italijanski dogana, francoski douane ipd.
Rogerij je s prvo ženo imel šest otrok, od katerih so trije moški umrli v zgodnji mladosti, sin Rogerij pa je, pred prav tako zgodnjo smrtjo, imel sina Tancredija, ki se je pozneje potegoval za prestol. Najmlajši sin, Viljem, je očeta nasledil na prestolu kot Viljem I. Sicilski. Iz drugega zakona Rogerij ni imel otrok. Tretja žena mu je povila hčer Konstanco, rojeno že po njegovi smrti, ki je postala zadnja normanska kraljica, mati Friderika II.
Viljem I. Sicilski in Viljem II. Sicilski (1154 – 1189)
Rogeriju II. je sledil sin Viljem, ki se je moral istočasno braniti pred Bizantinci, Papeško državo in notranjimi zarotami, tudi s strani nečaka Tancredija. Z odločnimi vojaškimi posegi je dosegel mednarodni in interni mir, čeprav je izgubil veliko ozemlja, predvsem afriškega. Umrl je komaj 46leten. Imel je štiri moške sinove, od katerih so trije umrli v zgodnji mladosti. Na prestolu ga je nasledil preostali sin, Viljem, ki je zasedel prestol pri dvanajstih letih; za časa njegovega vladanja se niso ponovili problemi prejšnjih let. V sorazmerno mirnem obdobju se je mladi kralj lahko posvetil notranji ureditvi države. Leta 1172 je reformiral parlament, imenovan Magna Curia, in ga razdelil na dve veji, finančno in pravno.Amato di Montecassino: Storia dei Normanni, prevod in ponatis, Cassino 1999 ISBN 88-86810-04-0 . 250px|right|thumb|Viljem II. izroča cerkev Materi božji (Monrealska katedrala, mozaik, 1175)
Med njegovim vladanjem se je zelo razvila umetnost, predvsem stavbarstvo. Da bi se povezal z angleško kraljevo družino Plantagenetov, je poročil Ivano, hčer Henrika II. in sestro Riharda Levjesrčnega, vendar zveza ni dala potomstva, tudi zaradi kraljeve smrti pri samo 36 letih. V zgodovinskem pogledu je njegovo najpomembnejše dejanje sporazum s cesarjem Friderikom I., po katerem je prišlo do poroke med njegovo teto, tridesetletno Konstanco (sestro Rogerija II.), in cesarjevim sinom in naslednikom Henrikom, ki mu še ni bilo dvajset let. Poroka je bila opravljena januarja 1186 in pred smrtjo 1189. je Viljem zapustil kraljestvo teti Konstanci.
Tancredi Sicilski in Viljem III. Sicilski (1189 – 1194)
Kljub zadnji kraljevi volji se dober del njegovega dvora ni hotel sprijazniti z nemško prisotnostjo na otoku. Leta 1189 so izvolili za kralja Tancredija, vnuka Rogerija II., ki je pa že po petih letih umrl. Prestol je prešel na devetletnega sina Viljema z regentstvom matere Sibile, ki sta ohranila visoki položaj le deset mesecev. S tem se zaključi normansko obdobje kraljevine.
Švabski vladarji
Henrik VI. Hohenstaufen (1194 – 1197)
Ker je bil Henrik prepričan, da mu Sicilija pripada, jo je tudi vojaško napadel in zavzel. Čeprav je to dosegel brez večjih težav, se je nad nasprotniki kruto maščeval. Sploh je bilo njegovo kraljevanje nasilno in posejano s sumničenji o zarotah, ki jih je v krvi preprečil še pred dejanskim nastankom. Vrstili so se množični poboji osumljencev, kar je ustvarilo v državi pravi teror. Umrl je zaradi infekcije ali morda zaradi zastrupitve s strani žene Konstance, ki je morala trpeti kraljevo nasilje nad svojim ljudstvom. Po enem letu (1198) je tudi ona umrla in prestol je podedoval njun komaj štiriletni sin Friderik II.
Friderik II. Hohenstaufen (1197 – 1250)
250px|right|thumb|Friderikov dvor (miniatura na rokopisu iz 13. stoletja) Friderik II. je bil najpomembnejši vladar Sicilije. Leta 1231 je izdal Melfijski zakonik, ki je izpopolnjeval zakonodajo Rogerija II. Med drugim so novi zakoni urejevali državno administracijo; kraljevina je bila razdeljena na enajst upravnih območij imenovanih giustizierati, pod vodstvom izvedencev, ki jih je kralj osebno imenoval. To so bili giustizieri, najvišja oblast v administraciji, sodstvu in verskih problemih, s čimer so bili odvzeti veliki deli oblasti plemičem in kleru. Parlamentu je bila obnovljena pomembnost in potrjena vsesplošna veljavnost, ko so bili sprejeti vanj tudi ljudski predstavniki, zaradi česar nekateri zgodovinarji obravnavajo Kraljevino Sicilijo kot prvo moderno državo v Evropi.Di Matteo, S.: Storia della Sicilia, Palermo 2007
Friderik je umrl leta 1250. V oporoki je določil za naslednika sina Konrada, sinu Manfrediju pa je zapustil nekatere fevde in kraljevo namestništvo Sicilije.
Konrad III. Švabski, Konrad II. Sicilski in Manfredi Sicilski (1250 – 1266)
Konrad in Manfredi sta vladala sporazumno, a Konrad je že po treh letih umrl. Naslednik je bil njegov dveletni sin Konradino (Corradino), ki je na Nemškem nosil ime Konrad IV. Švabski, na Siciliji Konrad II. Sicilski, pa še Konrad III. kot kralj Jeruzalema. Zaradi njegove mladoletnosti je posegel po Siciliji papež Aleksander IV., a po robu se mu je postavil Manfredi, Konradinov stric, ki se je dal oklicati za sicilskega kralja. Papež Urban IV., Francoz po rodu, je poklical Karla I. Anžujskega, brata francoskega kralja Ludvika IX., in mu obljubil Sicilijo v fevd. Manfredi je bil premagan in ubit v bitki pri Beneventu leta 1266 in Karel je takoj prevzel oblast. Po dveh letih njegovega upravljanja so se preostali plemiči skušali upreti pod poveljstvom mladega Corradina. Ta je bil premagan in nato javno obglavljen, bilo mu je štirinajst let. S tem se zaključi švabsko obdobje v zgodovini Sicilije.
Anžujski vladarji
Karel I. Anžujski (1266 – 1285)
Karel I. je popolnoma spremenil Sicilijo. Prezrl je parlament, prestavil je prestolnico iz Palerma v Neapelj, odpravil večino plemičev in odslovil administrativne uradnike. Vzpostavil je fevdalizem francoskega tipa, z množico majhnih fevdalcev iz vrst svojega spremstva. Administracijo je dal v roke tujcev, ki jih je poklical iz raznih krajev Evrope. Vso trgovino in bančništvo je zaupal toskanskim in beneškim bankirjem. Za nižje sloje prebivalstva so bile te spremembe usodne. Zgodovinarji so mnenja, da se je pod Karlom I. začela izoblikovati tista nezaupnost do oblasti, ki je v poznejših stoletjih privedla do zaprte in samozadostne družbe, ki se še danes opazi na italijanskemu jugu.
Karel si je prizadeval pridobiti oblast nad vsem Sredozemljem, vendar mu to ni uspelo, v glavnem zaradi nasprotovanja papežev. Ko je pa nastopil papež Martin IV., ki mu je bil naklonjen, je Karel osnoval načrt za napad na Bizanc. Sicilske večernice so mu to preprečile.Cardini, F., Montesano, M.: Storia medievale, Firenze 2006, ISBN 88-00-20474-0.
Sicilske večernice
Sicilsko ljudstvo je bilo skrajno nezadovoljno. Leta 1280 so baroni (plemiči, ki jih Karlova čistka ni uničila) organizirali ljudsko vstajo, ki je imela glavni namen, da pospeši pristop v spor in pomoč Petra III., aragonskega kralja. Ta je bil soprog Konstance, Manfredijeve hčere, zato se je smatral za upravičenega, da zasede sicilski prestol. Tako se je splošno nezadovoljstvo spremenilo v politični upor, kjer so bili na eni strani Anžujci, Francozi in Papeška država, na drugi strani pa Aragonci in Sicilijanci.
Do upora je prišlo v Palermu leta 1282, ob zaključku velikonočnih večernic, ko je po nespoštljivem osebnem pregledu mlade dame ljudstvo napadlo francoske vojake. Naslednjega jutra je Palermo proglasil neodvisnost. Sledili so sistematični poboji vseh Francozov po vsej Siciliji. Sicilijanci so se obrnili na papeža za odobrenje vstaje, a papež Martin IV., Francoz, se je postavil na stran Anžujcev in odobril njihovo represijo upora.