Kaunas (; zastarelo slovansko Kovno) je drugo največje mesto v Litvi za Vilno in pomembno središče litovskega gospodarskega, akademskega in kulturnega življenja. Kaunas je bilo največje mesto in središče okrožja v Trakaskem vojvodstvu Velike litovske kneževine od leta 1413. V Ruskem imperiju je bilo od 1843 do 1915 glavno mesto guvernorata Kaunas.
V medvojnem obdobju je služil kot začasna prestolnica Litve, ko je Poljska med letoma 1920 in 1939 zasedla Vilno. V tem obdobju je Kaunas slovel po svojem bogatem kulturnem in akademskem življenju, modi, gradnji nešteto stavb v arhitekturnem slogu art déco in litovski nacionalni romantiki, pa tudi priljubljeno pohištvo, notranje oblikovanje tistega časa in razširjena kavarniška kultura. Mestna medvojna arhitektura velja za enega najboljših primerov evropskega Art déco in je prejela znak evropske dediščine. Prispevala je k temu, da je bil Kaunas imenovan za prvo mesto v Srednji in Vzhodni Evropi, ki je bilo določeno za Unescovo mesto oblikovanja. Kaunas je bil skupaj z Esch-sur-Alzette v Luksemburgu izbran za evropsko prestolnico kulture za leto 2022.
Mesto je glavno mesto okrožja Kaunas ter sedež mestne občine Kaunas in okrožne občine Kaunas. Tu je tudi sedež rimskokatoliške nadškofije Kaunas. Leži ob sotočju dveh največjih litovskih rek Nemen in Neris ter v bližini zbiralnika Kaunas, največjega vodnega telesa v celotni Litvi.
Kot je opredelil Eurostat, je število prebivalcev funkcionalnega urbanega območja Kaunase, ki se razteza čez mestne meje, ocenjeno na 383.764 (leta 2017),"Population on 1 January by age groups and sex - functional urban areas". Eurostat. Retrieved 15 June 2019. medtem ko po statističnih podatkih teritorialne zdravstvene blagajne Kaunas živi 437.283 stalnih prebivalcev (leta 2018) v občinah Kaunas in okrožju Kaunas skupaj.
Etimologija Ime mesta Kaunas je litovskega izvora in najverjetneje izhaja iz osebnega imena, kljub temu pa v estonskem jeziku beseda Kaunis pomeni lepo. Izhaja lahko tudi iz sorodnika latvijskega igaunis Estonian, po enakem vzorcu kot v priimkih Sokas - Isokas, Vaškys - Ivaška. Podstavek ugor-finskega lahko podpira opozicija v smislu litovske bloga daryti - delati zlo in ruskega blagadarit - v zahvalo.
Preden je Litva pridobila neodvisnost, je bilo mesto v splošno znano kot Kovno, tradicionalna slovanizirana oblika njegovega imena. Poljsko ime je Kowno [ˈkɔvnɔ]; belorusko ime je Kovna, Kowna [ˈkɔu̯na]. Prejšnje rusko ime je bilo Ковно – Kovno, čeprav se Каунас – Kaunas uporablja od leta 1940. Jidiško ime je קאָװנע Kovne, med nemškima pa Kaunas in Kauen.
Legenda Stara legenda trdi, da so Kaunas v antiki ustanovili Rimljani. Te Rimljane naj bi vodil patricij po imenu Palemon, ki je imel tri sinove: Barcusa, Kunasa in Sperusa. Palemon je zbežal iz Rima, ker se je bal ponorelega cesarja Nerona. Palemon, njegovi sinovi in drugi sorodniki so odpotovali v Litvo. Po Palemonovi smrti so si sinovi razdelili zemljo. Kunas je dobil zemljo, kjer zdaj stoji Kaunas. Zgradil je trdnjavo v bližini sotočja rek Nemen in Neris in mesto, ki je tam nastajalo, je dobilo njegovo ime. Predmestna regija v bližini se imenuje Palemonas.
Grb
30. junija 1993 je bil s posebnim dekretom predsednika ponovno vzpostavljen zgodovinski grb mesta Kaunas. Na grbu je bel tur z zlatim križem med rogovi, postavljen na temno rdeči podlagi. Tur je bil prvotni heraldični simbol mesta, ustanovljen leta 1400. Heraldični pečat Kaunasa, uveden v začetku 15. stoletja v času vladavine velikega kneza Vitolda, je najstarejši mestni heraldični pečat, znan na ozemlju Velike litovske kneževine. Trenutni emblem je bil rezultat številnih študij in razprav litovske heraldične komisije, ki ga je uresničil umetnik Raimondas Miknevičius. Tur je nadomestil modrost, ki je bila upodobljena v grbu sovjetske dobe, ki se je uporabljal od leta 1969.
Kaunas ima tudi večji grb, ki se v glavnem uporablja za predstavništvo mesta Kaunas. Mornar, tri zlate kroglice in latinsko besedilo Diligite justitiam qui judicatis terram (prevod Negujte pravičnost, vi, ki sodite zemljo) se v večjem grbu nanaša na svetega Nikolaja, zavetnika trgovcev in pomorščakov, ki ga je kraljica Bona Sforza štela za nebeškega varuha Kaunasa.
Zgodovina Zgodnja zgodovina Glede na arheološka izkopavanja so najbogatejše zbirke keramike in drugih predmetov, najdenih na sotočju rek Nemen in Neris, iz 2. in 1. tisočletja pred našim štetjem. V tem času so se ljudje naselili na nekaterih ozemljih sedanjega Kaunasa: sotočju dveh najdaljših rek na območju Litve - starešinstev Eiguliai, Lampėdžiai, Linkuva, Kaniūkai, Marvelė, Pajiesys, Romainiai, Petrašiūnai, Sargėnai in Veršvai.
Velika litovska kneževina
Naselje je bilo ustanovljeno na mestu sedanjega starega mestnega jedra Kaunasa, ob sotočju dveh velikih rek, vsaj do 10. stoletja našega štetja. Kaunas se prvič omenja v pisnih virih leta 1361, ko je bil zgrajen opečni grad Kaunas. Leta 1362 je bil grad po obleganju zajet in Tevtonski viteški red ga je uničil. Poveljnik grajske posadke Kaunasa Vaidotas s 36 možmi se je skušal prebiti, vendar je bil ujet. To je bila ena največjih in najpomembnejših vojaških zmag tevtonskih vitezov v 14. stoletju proti Litvi. Grad Kaunas je bil obnovljen v začetku 15. stoletja.Places to Visit: "Kaunas Castle" , Kaunas City Municipality.
Leta 1408 je Vitold Veliki je mestu podelil Magdeburške pravice in leta 1413 je postal središče Kaunas Powiat v vojvodstvu Trakai. Vitold je Kaunasu odstopil pravico do lastništva tehtnice, ki se je uporabljala za tehtanje blaga, pripeljanega v mesto ali pakiranega na kraju samem, predelave voska in naprav za obrezovanje volnenih tkanin. Moč samoupravnega Kaunasa so si delile tri medseboj povezane večje institucije: vaitas (župan), magistrat (12 sodnikov porotnikov in 4 gospodarji mesta) in tako imenovani mojstri sodišča (12 oseb). Kaunas se je začel uveljavljati, saj je bil na križišču trgovskih poti in rečnega pristanišča. Leta 1441 se je pridružil Hanzeatski ligi in odprla se je trgovska pisarna Hansa Kontor - edina v Veliki litovski kneževini. Do 16. stoletja je imel Kaunas tudi javno šolo in bolnišnico in je bil eno najbolje oblikovanih mest v državi.
Leta 1665 je ruska vojska večkrat napadla mesto, leta 1701 pa ga je zasedla švedska vojska. Črna smrt je prizadela območje v letih 1657 in 1708, pri čemer je umrlo veliko prebivalcev. Požari so uničili dele mesta v letih 1731 in 1732.
Ruski imperij Po tretji in zadnji razdelitvi poljsko-litovske države leta 1795 je mesto prevzel Ruski imperij in postalo je del guvernorata Vilna. Med francosko invazijo na Rusijo leta 1812 je velika vojska Napoleona dvakrat prešla skozi Kaunas in obakrat uničila mesto. Trdnjava v Kaunasu se imenuje Napoleonov hrib.
Da bi preprečili možen enostaven dostop skozi mesto in zaščitili zahodne meje Rusije, je bila zgrajena trdnjava Kovno. Še vedno je vidna po mestu.
Governorat Kovno s središčem v Kovnu (Kaunas) je bil ustanovljen leta 1843. Leta 1862 je bila zgrajena železnica, ki je povezala Ruski imperij in cesarsko Nemčijo, zaradi česar je Kaunas postal pomembno železniško vozlišče z enim od prvih železniških predorov v cesarstvu, dokončan leta 1861. Leta 1898 je začela obratovati prva elektrarna v Litvi. AB Lietuvos Energija. Development of Lithuanian Energy Sector.
Po neuspešni januarski vstaji proti Ruskemu imperiju je carska oblast preselila katoliško semenišče Varniai, uglednega škofa Motiejusa Valančiusa in samožitske škofijske ustanove v Kaunas, kjer so dobili nekdanjo palačo bernardinskega samostana in cerkev sv. Jurija mučenika. Študirati v semenišču so smeli le izbrani plemiči, le kmečki sin Antanas Baranauskas, ki je plemiške dokumente nezakonito dobil od Karoline Praniauskaitė. Začel je s predavanji v litovskem jeziku in ne v ruščini ter močno vplival na duha semeniščarjev, ko je pripovedoval o starodavni Litvi in zlasti njenih zemeljskih gomilah. Pozneje je bilo veliko študentov semenišča dejavnih v tihotapljenju knjig v Litvi; njen glavni cilj je bil upreti se politiki rusifikacije. Kaunaško duhovno semenišče je končno postalo popolnoma litovsko, ko je leta 1909 profesor Jonas Mačiulis-Maironis postal rektor semenišča in uporabo poljskega jezika za poučevanje nadomestil z litovskim jezikom.
Pred drugo svetovno vojno je imel Kaunas, tako kot številna mesta v vzhodni Evropi, znatno judovsko prebivalstvo. Po ruskem popisu leta 1897 je bilo Judov 25.500, kar je 35,3 % od 73.500. Prebivalstvo je bilo zabeleženo kot 25,8 % Rusov, 22,7 % Poljakov, 6,6 % Litovcev.Robert Blobaum, Feliks Dzierzynski, The SDKPIL: a study of the origins of Polish Communism, p. 42 Ustanovili so številne šole in sinagoge ter bili stoletja pomembni za kulturo in poslovanje mesta.
Medvojna Litva Potem ko so Vilno leta 1919 zasedli ruski boljševiki, je vlada Republike Litve ustanovila glavno oporišče v Kaunasu. Pozneje, ko je glavno mesto Vilno priključila Poljska, je Kaunas postal začasna prestolnica Litve, položaj je imel do 28. oktobra 1939, ko je Rdeča armada Vilno predala Litvi. Ustanovna skupščina Litve se je prvič sestala v Kaunasu 15. maja 1920. Sprejela je nekaj pomembnih zakonov, zlasti o zemljiški reformi, o nacionalni valuti in sprejela novo ustavo. Vojaški prevrat je potekal v Kaunasu 17. decembra 1926. V veliki meri ga je organizirala vojska, zlasti general Povilas Plechavičius, posledica pa je bila zamenjava demokratično izvoljene vlade in predsednika Kazysa Griniusa s konservativno nacionalistično avtoritarno vlado pod vodstvom Antanasa Smetona. Kmalu zatem se je pojavila napetost med Antanasom Smetono in Augustinasom Voldemarasom, ki jo je podprlo Združenje železnega volka in si prizadevalo pridobiti oblast. Po neuspešnem poskusu državnega udara junija 1934 je bil Voldemaras zaprt za štiri leta in dobil amnestijo pod pogojem, da zapusti državo.
V medvojnem obdobju je Kaunas dobil vzdevek Mali Pariz zaradi svojega bogatega kulturnega in akademskega življenja, mode, arhitekture Art déco, stavb v arhitekturnem slogu litovskega nacionalnega romantizma, pa tudi priljubljenega pohištva, notranje opreme tistega časa in razširjene kavarniške kulture. Začasna prestolnica in država sama sta imeli tudi zahodni življenjski standard z dovolj visokimi plačami in nizkimi cenami. Takrat so tam kvalificirani delavci zaslužili zelo podobne realne plače kot delavci v Nemčiji, Italiji, Švici in Franciji, država je imela tudi presenetljivo visok naravni prirast prebivalstva 9,7, industrijska proizvodnja Litve pa se je od leta 1913 povečala za 160 % na 1940.
Med svetovnima vojnama je industrija v Kaunasu napredovala; takrat je bilo največje mesto v Litvi. Pod vodstvom župana Jonasa Vileišisa (1921–1931) je Kaunas hitro rasel in bil močno posodobljen. Vzpostavljen je bil sistem za vodo in odpadne vode, mesto se je razširilo z 18 na 40 kvadratnih kilometrov, zgrajenih je bilo več kot 2500 stavb in trije sodobni mostovi nad reki Neris in Nemen. Vse mestne ulice so bile tlakovane, prevoz s konjsko vprego je bil nadomeščen s sodobnimi avtobusnimi linijami, načrtovana in zgrajena so bila nova predmestja (zlasti soseska Žaliakalnis), ustanovljeni so bili novi parki in trgi. Postavljeni so bili temelji sistema socialne varnosti, zgrajene so bile tri nove šole in ustanovljene nove javne knjižnice, vključno s knjižnico Vincas Kudirka. J. Vileišis je ohranil veliko stikov v drugih evropskih mestih in posledično je bil Kaunas dejaven udeleženec evropskega mestnega življenja.