Java (indonezijščina , ; ; ) je eden od Velikih Sundskih otokov v Jugovzhodni Aziji, Indoneziji. Na jugu otok obliva Indijski ocean, na severu pa Javansko morje (del Tihega oceana). S 156,9 milijona prebivalcev (vključno z Maduro) sredi leta 2024, ki naj bi se do sredine leta 2025 povečalo na 158 milijonov, je Java najbolj naseljen otok na svetu, kjer živi približno 56 % indonezijskega prebivalstva, medtem ko predstavlja le 7 % njene površine. Glavno mesto Indonezije, Džakarta, leži na severozahodni obali Jave.
Na Javi se je zgodilo veliko najbolj znanih dogodkov v indonezijski zgodovini. Bila je središče močnih hindujsko-budističnih imperijev, islamskih sultanatov in jedro kolonialnih Nizozemskih Vzhodnih Indij. Java je bila tudi središče indonezijskega boja za neodvisnost v 1930-ih in 1940-ih. Java politično, gospodarsko in kulturno prevladuje v Indoneziji. Štiri od osmih območij svetovne dediščine Indonezije, ki so na Unescovem seznamu, je na Javi: narodni park Ujung Kulon, budistični tempelj Borobudur, hinduistični templji Prambanan in Paleontološko najdišče v Sangiranu.
Java je nastala zaradi vulkanskih izbruhov zaradi geološke subdukcije Avstralske plošče pod Sundsko ploščo. Je 13. največji otok na svetu in peti največji v Indoneziji po kopnem, s površino približno 132.598,77 kvadratnih kilometrov (vključno z Maduro, ki meri 5408,45 kvadratnih kilometrov). Veriga vulkanskih gora tvori vzhodno-zahodno hrbtenico otoka.
Na otoku se govorijo štirje glavni jeziki: javanski, sundanski, madurski in betavi. Javanski in sundanski jezik sta najbolj govorjena. Etnične skupine, ki so avtohtone na otoku, so Javanci v osrednjem in vzhodnem delu ter Sundanci v zahodnem delu. Madurčani na vzhodnem delu Jave so migranti z otoka Madura (ki je upravno del province Vzhodna Java), medtem ko so Betavi v glavnem mestu Džakarti hibridi različnih etničnih skupin v Indoneziji. Večina prebivalcev je dvojezičnih, saj govorijo indonezijščino (uradni jezik Indonezije) kot svoj prvi ali drugi jezik. Čeprav je večina prebivalcev Jave muslimanov, prebivalstvo Jave sestavljajo ljudje različnih verskih prepričanj, etničnih skupin in kultur.
Java je razdeljena na štiri upravne province: Banten, Zahodna Java, Osrednja Java in Vzhodna Java ter dve posebni regiji, Džakarta in Yogyakarta.
Etimologija Izvor imena Java ni jasen. Java bi lahko dobila ime po rastlini jáwa-wut (proso Setaria italica), ki naj bi bila v tistem času na Javi pogosta in je pred indijanizacijo otoka imela različna imena.
Znani indijski ep Ramajana omenja otok z imenom Yavadvipa – poveljnik istoimenske Ramove vojske, Sugriva, vodi svoje čete humanoidnih opic vanara v Yavadvipo v iskanju Ramove ugrabljene soproge Site. Zato se Java v Indiji imenuje s sanskrtskim imenom yāvaka dvīpa, kjer dvīpa pomeni »otok« in yava »ječmen«, rastlina, po kateri je bil otok znan.
Java je omenjena tudi v starodavnem tamilskem epu Maṇimēkalai pesnika Satthanarja, ki pravi, da je imela Java kraljestvo s prestolnico Nagapuram.Hindu culture in ancient India by Sekharipuram Vaidyanatha Viswanatha, p. 177.Tamil Literature by M. S. Purnalingam Pillai, p. 46.The Tamils Eighteen Hundred Years Ago by V. Kanakasabhai, p. 11.
Drug možen vir imena Java je beseda jaú, katere različice pomenijo 'onkraj' ali 'oddaljeno'.
Še ena možnost je, da beseda Java izvira iz protoavstronezijske besede awa ali yawa, kar pomeni 'dom'.Hatley, R., Schiller, J., Lucas, A., Martin-Schiller, B., (1984). "Mapping cultural regions of Java" in: Other Javas away from the kraton. pp. 1–32. To je podobno besedama awaʻi (awaiki) ali hawaʻi (hawaiki), ki se uporabljata v Polineziji, zlasti na Havajih.
Otok Iabadiu ali Jabadiu je omenjen tudi v Ptolemajevi Geografiji iz leta 150 n. št., ki je bila napisana v času vrhunca Rimskega cesarstva. Iabadiu, 'otok ječmena', naj bi bil bogat z zlatom in naj bi imel na svojem zahodnem koncu srebrno mesto Argyra.
Kitajsko zgodovinsko besedilo iz poznega 5. stoletja, Knjiga Songa in Knjiga Ljanga iz 7. stoletja, omenjata Javo kot ( Shépó). Kitajska besedila omenjajo tudi indijsko kraljestvo na severni obali Jave od 640 do 818 n. št., znano kot ( Hēlíng). Otok se je do dinastije Juan (1271–1368) imenoval ( Shépó), nato pa se je začel imenovati ( Zhǎowā), kar je današnje ime v mandarinščini.Lombard, Denys (2005). Nusa Jawa: Silang Budaya, Bagian 2: Jaringan Asia. Jakarta: Gramedia Pustaka Utama. An Indonesian translation of Lombard, Denys (1990). Le carrefour javanais. Essai d'histoire globale (The Javanese Crossroads: Towards a Global History) vol. 2. Paris: Éditions de l'École des Hautes Études en Sciences Sociales. p. 12. Kitajski raziskovalec Ma Huan, ki je spremljal slavnega admirala Dženg Heja na treh njegovih potovanjih za zakladom v času dinastije Ming, je v svoji knjigi Jingja Šenglan (»Celoten pregled oceanskih obal«) iz leta 1451 zapisal, da Kitajci Javo imenujejo ( Zhǎowā) in da se je prej imenovala ( Shépó).
Ko se je italijanski popotnik Giovanni de Marignolli iz 14. stoletja vrnil v Evropo iz Azije, je trdil, da se je za več mesecev ustavil v deželi, imenovani Saba, za katero je dejal, da ima veliko slonov in jo vodi kraljica, morda kraljica Gitarja (vladala 1328–1350); To ime Saba je morda bila njegova interpretacija imena Shépó.Yule, Sir Henry (1913). Cathay and the way thither: being a collection of medieval notices of China vol. III. London: The Hakluyt Society.
Perzijski trgovec Sulaiman al-Tajir iz 9. stoletja je omenil dva pomembna otoka, ki sta ločevala Arabski polotok od Kitajske: eden je bil 800 parsangov (zgodovinska iranska enota za hojo, katere dolžina se je spreminjala glede na teren in hitrost potovanja.) dolg Al-Rami (Sumatra), drugi pa 400 parsangov dolg Az-Zabaj (; ), identificiran kot Java.
Ruski trgovec Afanasij Nikitin iz 15. stoletja, eden prvih Evropejcev, ki je obiskal Indijo, je leta 1466 odpotoval v Indijo in opisal deželo Javo, ki jo je poimenoval ( šabajte).Braginsky, Vladimir. 1998. Two Eastern Christian sources on medieval Nusantara . Bijdragen tot de Taal-, Land- en Volkenkunde. 154(3): 367–396.
Geografija
Java leži med Sumatro na zahodu in Balijem na vzhodu. Borneo leži na severu, Božični otok pa na jugu. Je 13. največji otok na svetu. Javo obdajajo Javansko morje na severu, Sundski preliv na zahodu, Indijski ocean na jugu ter Balijski preliv] in preliv Madura na vzhodu.
Java je skoraj v celoti vulkanskega izvora; vsebuje 38 gora, ki tvorijo vzhodno-zahodno hrbtenico in so bile nekoč aktivni vulkani. Skupno je 112 vulkanov, od katerih jih je 35 aktivnih. Najvišji vulkan na Javi je gora Semeru, 3676 metrov. Najbolj aktiven vulkan na Javi in tudi v Indoneziji je gora Merapi, 2930 metrov. Skupno ima Java več kot 150 gora.
Javanske gore in višavje delijo notranjost otoka na vrsto relativno izoliranih regij, primernih za gojenje riža v mokri tehniki; riževa območja na Javi so med najbogatejšimi na svetu. Java je bila prvo mesto, kjer so začeli gojiti indonezijsko kavo, in sicer leta 1699. Danes kavo arabico gojijo na planoti Ijen tako mali kmetje kot večje plantaže.
Območje Jave ima približno 132.598,77 kvadratnih kilometrov (vključno z Maduro, ki meri 5408,45 kvadratnih kilometrov in manjšimi obalnimi otoki). Dolga je približno 1000 km in široka do 210 km. Najdaljša reka na otoku je 600 km dolga reka Solo. Reka izvira v osrednji Javi pri vulkanu Lavu, nato teče proti severu in vzhodu do ustja v Javanskem morju blizu mesta Surabaya. Druge večje reke so Brantas, Citarum, Cimanuk in Serayu.
Povprečna temperatura se giblje od 22 °C do 29 °C; povprečna vlažnost je 75 %. Severne obalne ravnice so običajno bolj vroče, v sušnem obdobju je povprečna temperatura 34 °C. Južna obala je na splošno hladnejša od severne, visokogorska območja v notranjosti pa so še hladnejša. Deževno obdobje se začne novembra in konča aprila. V tem času dežuje večinoma popoldne in občasno tudi v drugih delih leta. Najbolj mokra meseca sta januar in februar.
Zahodna Java je bolj vlažna kot Vzhodna Java, gorske regije pa prejmejo veliko več padavin. Parahyangansko višavje na Zahodni Javi prejme letno več kot 4000 milimetrov padavin, severna obala Vzhodne Jave pa 900 milimetrov padavin letno.
Naravno okolje
Java je otok z veliko biotsko raznovrstnostjo. Naravno okolje je tropski deževni gozd, z ekosistemi, ki segajo od obalnega mangrovskega gozda na severni obali, skalnatih obalnih pečin na južni obali in nizko ležečega tropskega gozda do visokogorskega deževnega gozda na pobočjih gorskih vulkanskih območij v notranjosti. Javansko okolje in podnebje se postopoma spreminjata od zahoda proti vzhodu; od mokrega in vlažnega gostega deževnega gozda v zahodnih delih do suhega savanskega okolja na vzhodu, kar ustreza podnebju in padavinam v teh regijah.
Javansko naravno okolje je bilo prvotno bogato, kjer je uspevalo veliko endemičnih vrst rastlinstva in živalstva; kot so javanski nosorog, javanski banteng, javanski bradavičasti prašič (Sus verrucosus), srebrni gibon (Hylobates moloch), vzhodnojavanski langur (Trachypithecus auratus), mali malajski kančil, javanska rusa (Rusa timorensis) in javanski leopard (Panthera pardus melas). Z več kot 450 vrstami ptic in 37 endemičnimi vrstami, med njimi javanska zelena sraka (Cissa thalassina), javanski vrabec (Lonchura oryzivora), javanski orel-jastreb (Nisaetus bartelsi) in klasasti pav, je Java raj za opazovalce ptic. Na Javi je približno 130 vrst sladkovodnih rib, več endemičnih vrst dvoživk, vključno s 5 vrstami drevesnih žab.
Že od antičnih časov so ljudje odpirali deževni gozd, spreminjali ekosistem, oblikovali pokrajino in ustvarjali riževa polja in terase, da bi prehranili rastoče prebivalstvo. Javanske riževe terase obstajajo že več kot tisočletje in so podpirale starodavna kmetijska kraljestva. Naraščajoče človeško prebivalstvo je močno obremenilo divje živali na Javi, saj so se deževni gozdovi zmanjšali in omejili na visokogorska pobočja ali izolirane polotoke. Nekatere endemične vrste na Javi so zdaj kritično ogrožene, nekatere pa so že izumrle; na Javi so nekoč živeli javanski tigri in javanski sloni, vendar sta oba izumrla. Danes na Javi obstaja več narodnih parkov, ki varujejo ostanke njene krhke divjine, kot so narodni park Ujung Kulon, narodni park Mount Halimun-Salak, narodni park Gede Pangrango, narodni park Baluran, narodni park Meru Betiri, narodni park Bromo Tengger Semeru in narodni park Alas Purwo.
Zgodovina Prisotnost Homo erectusa
Fasilizirani ostanki Homo erectusa, popularno znanega kot javanski človek, stari 1,3 milijona let, so bili najdeni ob bregovih reke Bengavan Solo. cited in ; cited in ; cited in
H. erectus je prispel v Evrazijo pred približno 1,8 milijona let, kar velja za prvi afriški eksodus. Obstajajo dokazi, da je javanska populacija H. erectus živela v vedno vlažnem gozdnem habitatu. Natančneje, okolje je spominjalo na savano, vendar je bilo verjetno redno poplavljeno (hidromorfna savana). Rastline, najdene na najdišču izkopavanj Trinil, so vključevale travo (Poaceae), praproti, fikuse in indigofere, ki so značilne za nižinski deževni gozd.