Pipin Grbasti (francosko Pépin le Bossu, nemško Pippin der Buckelige) je bil najstarejši sin Karla Velikega, * okoli 767, † 811.
Pipinova mati je bila frankovska plemkinja Himiltruda. Po rojstvu se mu je deformirala hrbtenica, zato so mu zgodnjesrednjeveški zgodovinarji nadeli vzdevek Grbasti. Živel je na očetovem dvoru, tudi potem, ko je Karel odpustil njegovo mater in si vzel drugo ženo, Hildegardo. Okoli leta 781 se je Pipinov brat Karlman prekrstil v Pipina. Drugi krst je bil morda posledica Karlove odločitve, da Pipina zaradi različnih možnih vzrokov razdedini. Leta 792 se je Pipin na čelu skupine vodilnih frankovskih plemičev očetu uprl. Zaroto so odkrili in zadušili še preden se je začela uresničevati. Karel Veliki je smrtno kazen za Pipina Grbastega zamenjal s tonzuriranjem in izgonom v benediktinski samostan Prüm. Pipin je po smrti leta 811 postal oseba v številnih izmišljenih zgodovinskih delih.
Rojstvo Okoliščine Pipinovega rojstva, zlasti legitimnost zveze njegove matere s Karlom Velikim, so za sodobne zgodovinarje še vedno nejasne. Večina virov iz karolinškega obdobja ima Karlovo zvezo za nelegitimno. Einhard na primer piše, da je bila Pipinova mati Karlova priležnica in ga zato ne omenja med Karlovimi zakonitimi potomci.Einhard in Notker Jecljavec. Two Lives of Charlemagne. Angleški prevod David Ganz. Penguin, 2008. Einhard ne omenja niti materinega imena, čeprav gre verjetno za Hilmiltrudo, o kateri je sicer zelo malo znanega.Hodgkin, Thomas. The Life of Charlemagne (Charles the Great). Whitefish, MT: Kessinger Pub., 2006. Ob tem je treba upoštevati, da je Einhard, tako kot večina karolinških zgodovinarjev, deloval na dvorih Karlovih naslednikov in je imel interes, da spodkoplje zakonitost možnih Karlovih naslednikov iz drugih karolinških rodbin. Ti pisci so Hilmintrudino zvezo s Karlom oklevetali morda samo zato, da bi opravičili Pipinovo razdedinjenje.
Mogoče je tudi, da je bila zveza Karla in Himiltrude germanska oblika zakonske zveze z mnogo manj obveznostmi kot krščanska cerkvena poroka. Germansko poroko so v 1920 letih poimenovali Friedelehe – čeprav je koncept sporen.Goffart, Walter (1986). Paul the Deacon's 'Gesta Episcoporum Mettensium' and the Early Design of Charlemagne's Succession. Traditio 42: 59–93. JSTOR 27831181. Pavel Diakon v svojih Gesta Episcoporum Mettensium piše, da je bil Pipin rojen ante legale connubium, se pravi pred legitimno poroko. Natančen pomen njegove trditve ni jasen, ker ne pove, ali Karel in Himiltruda sploh nista bila poročena ali sta se morda poročila po Pipinovem rojstvu. Papež Štefan III. v pismu Karlu Velikemu opisuje njuno zvezo kot zakonito, vendar se v njegovi trditvi skriva prikrit interes, da bi preprečil Karlovo poroko z Deziderato, hčerko langobardskega kralja Deziderija, ki je bil glavni sovražnik papeštva.McKitterick, Rosamond. Charlemagne: The Formation of a European Identity. Cambridge: Cambridge UP, 2008.
Ker Karel Veliki Štefanovega nasveta ni upošteval in se je poročil z langobardsko princeso Deziderato, bi se zgodba o Himiltrudi lahko spremenila in pozabila. Mogoče je tudi, da je v bolj ugodnih okoliščinah Pipinova očitna invalidnost postala dober izgovor za Karlovo ločitev od Himiltrude.Winston, Richard. Charlemagne: From the Hammer to the Cross. Indianapolis, Indiana: Bobbs-Merrill, 1954. Kakor koli že, pojma legitimnost in legitimno nasledstvo sta bila v karolinškem obdobju očitno mnogo bolj ohlapna kot v kasnejših monarhijah.Airlie, Stuart. The Aristocracy: Captains and Kings. Charlemagne: Empire and Society. Urednica Joanna Story. Manchester: Manchester UP, 2005. Edino dokazano dejstvo je, da je imel Karel sina s Hilmiltrudo, s katero je bil poročen ali pa morda ne.
Ime Ozadje Pipinovega rojstva je še bolj zamegluje razumevanje njegovega vzdevka Grbasti in takratni običaji imenovanja otrok. Karolinški aristokrati so novorojene otroke pogosto imenovali po njihovih uspešnih prednikih. Običaj ni bil samo izraz spoštovanja do pokojnikov, ampak tudi pomoč otrokom, da so prevzeli zgodovinske vloge svojih soimenjakov.Barbero, Alessandro. Charlemagne: Father of a Continent. Berkeley: University of California, 2004.
V Karolinški dinastiji je prevladovalo ime Pipin. Tako se je imenoval tudi Karlov oče in več drugih članov kraljeve rodbine. Karlov brat in politični nasprotnik Karlman je svojega prvorojenca imenoval Pipin še preden je bil Karel poročen. Karel je zato tudi svojega prvorojenca imenoval Pipin, s čimer je najavil svoje dinastične ambicije in mu utiral pot do njegovega morebitnega priznanje za cesarja. Notker Jecljavec, ki je pisal dolgo po Pipinovi smrti, je zapisal, da je dala Pipinu ime njegova mati Himiltruda in ne oče Karel Veliki.
Nemilost Pipin je živel na očetovem dvoru očitno tudi potem, ko je oče odslovil njegovo mater Himiltrudo in se okoli leta 770 poročil z langobardsko princeso Deziderato. Bernhard Walter Scholz, Barbara Rogers in Nithard. Carolingian Chronicles: Royal Frankish Annals and Nithard's Histories. Ann Arbor: University of Michigan, 1972. Po Karlovi poroki s Hildegardo in rojstvu Karla Mlajšega (772) in Karlmana (773) je Pipinov položaj postal negotov. Karlmana je leta 780 ali 781 v Rimu krstil sam papež Hadrijan I. in ga preimenoval v Pipina.McKinney, Mary E., prevajalka. The Saxon Poet's Life of Charles the Great. New York: Pageant, 1956. Karel je s tem dejanjem v nasledstveno linijo vključil bolj primernega Pipina (Karlmana), kar za mnogo zgodovinarjev pomeni začetek razdedinjenja Pipina Grbastega. Zaradi pomanjkanja dokumentov in nezanesljivosti zgodovinarjev iz tistega časa je trditev vprašljiva. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je Pipin obdržal dedno pravico do svojega upora leta 792.Nelson, Janet L. (2002). Charlemagne – pater optimus?. Vorabend der Kaiserkrönung, 2002.
Teorija o poznem razdedinjenju Karel Veliki se je zavedal, kako pomembno je dedovanje za prihodnost njegovega cesarstva, zato je dosledno zavračal poroke svojih hčera s frankovskimi plemiči. Takšno obnašanje je šokiralo takratne zgodovinarje in verjetno kaže na Karlovo mišljenje, da bi problematični dediči lahko po njegovi smrti povzročali težave. Iz virov je razvidno, da je bil Karel kljub možnim težavam s Pipinovim nasledstvom, predvsem zaradi njegovega nejasnega porekla in invalidnosti, do njega ljubezniv in celo spoštljiv. Pipina je tudi po Karlmanovi prekrstitvi v Pipina obdržal na dvoru skupaj s Karlom Mllajšim, enim od sinov s kraljico Hildegardo. Karla Mlajšega je za kralja Frankov imenoval šele ob delitvi cesarstva leta 806, kar za nekatere zgodovinarje pomeni, da je bil do upora leta 792 kandidat za frankovskega kralja Pipin Grbasti. Po mnenju zgodovinarke Janet Nelson je bil Karlmanov ponovni krst bolj povezan z zunanjepolitičnimi interesi kot z razdedinjem Pipina Grbastega. Ponovno je potrdil zgodovinske obveze Frankov do papeža in morda pomenil obuditev politike Karlovega očeta Pipina Malega do papeštva.Becher, Matthias. Charlemagne. New Haven: Yale UP, 2003.
Teorija o zgodnjem razdedinjenju Drugi zgodovinarji menijo, da je bil ključni dogodek v Pipinovem življenju Karlmanov krst, kateremu je sledilo sistematično Karlovo in dvorno zavračanja Pipinovih zahtev po prestolu in temu primerni ukrepi. Walter Goffart trdi, da Gesta Episcoporum Mettensium (Letopisi škofije Metz), ki jo je Pavel Diakon napisal sredi 780. let, se pravi pred Pipinovim uporom, odkriva nasledstveni načrt Karla Velikega in njegovega dvora, v katerem ni bilo prostora za grbastega kralja. Po Goffartu je Pavel poskušal zgodovino Karlovih prednikov preslikati na trenutno stanje, tako da je frankovsko kraljestvo opisal kot dediščino, ki je prehajalo z očeta na samo enega sina kot pri svetopisemskih patriarhih. Pipin je bil, tako kot Ezav, zavrnjen v korist njegovih mlajših bratov. Karel Veliki, tako kot svetopisemski Izak, ni imel druge izbire, kot da blagoslovi samo enega naslednika. Goffart in podobno misleči zgodovinarji celo razglabljajo, da so Karel in njegov dvor Pipinu ponudili nekakšen quid pro quo (slovensko to za tisto): v zameno za odstop od svojih pravic do prestola so mu morda ponudili položaj škofa Metza.
Za Pipinovo ignoriranje pri nasledstvu so tudi bolj trdni dokazi. Ko je še živel na dvoru ob Karlovi tretji ženi in novi kraljici Fastradi, je na vojnih pohodih Karla spremljal Pipinov mlajši polbrat Karel Mlajši in celo poveljeval velikim vojaškim enotam. Karel Veliki je odgovorne vojaške naloge vedno bolj prepuščal Karlu Mlajšemu, Pipina pa je vedno bolj puščal v senci.
In ne nazadnje so Pipinove zahteve po nasledstvu morda spodkopala tudi nova merila za zakonsko zvezo. Karlove intimne zveze, tako z ženami kot priležnicami, so pri njegovih sodobnikih zbujale mnogo kritik. Menih iz Reichenuja je imel celo videnje, v katerem je Karel Veliki strašno trpel v vicah zaradi svojih zakonskih grehov. Srednjeveški zgodovinarji, ki so imeli Pipinovo mater za priležnico, so bili pogosto intelektualci in verski reformatorji, ki so na frankovskih ozemljih vsiljevali pravoverno katoliško prakso in opuščanje starih germanskih predkrščanskih običajev. Takšni reformatorji so brez pridržkov zavračali moralnost friedelehe celo za Himiltrudo, ki je bila po starih germanskih zakonih Karlova zakonita žena. Nekateri zgodovinarji so trdili, da je ta premik moralnosti k bolj pravovernim katoliškim opredelbam zakonske zveze, pripomogel k Pipinovemu odrivanju v ozadje. Če je Karel Veliki želel na svojih ozemljih vsiliti pravoverne katoliške ideje, se je moral odreči Pipina kot utelešenega simbola tistega, kar je bilo po predkrščanskih germanskih zakonih nekaj najboljšega, po novih krščanskih pa nekaj najslabšega – priležništvu. Za povrh se je Karel Veliki verjetno uklonil pritisku svoje nove žene Hildegarde, ki je zahtevala, da je tudi njen sin enakovreden kandidat za frankovski prestol.
Upor Pipin Grbasti je leta 792 s pomočjo nezadovoljnih plemičev poskusil odstaviti svojega očeta. Načrt so odkrili in ga preprečili še preden se je začel uresničevati.
Okoliščine Zgodovinske okoliščine upora zaslužijo posebno razlago, ker je bil očitno več kot samo dinastični spor. Za začetek je slaba letina leta 792 povzročila lakoto. Slabe letine so bile v srednjeveški Evropi pogosto znamenje za upore, zato Pipinov ni bil osamljen politični dogodek. Leta 793 so se uprli tudi Sasi, v Italiji pa je beneventski vojvoda Grimoald III. začel spodbujati sovražna dejanja proti Frankovskemu cesarstvu. Čeprav se zdi, da je lakota pripomogla k splošnemu uporu, ena sama slaba letina tega ni mogla povzročiti. Lokalno plemstvo je bilo v tistem času tarča kraljevih ukrepov, s katerimi je Karel Veliki poskušal utrditi svojo oblast in preprečiti zlorabe lokalnih grofov. Od plemstva je zahteval, da mu mora ponovno priseči zvestobo s prisego: »Jaz, [prisežnik], obljubljam, da bom celo življenje brez izdajalskih ali sovražnih namenov zvest mojemu gospodu kralju Karlu in njegovim sinovom«.Capitularia Regum Francorum. Hannoverae: Impensis Bibliopolii Hahniani, str. 1881–1897. Vedno večja prisotnost centralne oblasti je morda razdražila aristokracijo in odprla vrata poskusu državnega udara proti Karlu Velikemu.