Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ) je bila mednarodna organizacija, katere cilj je bilo poenotenje določenih držav celinske Evrope po drugi svetovni vojni. Formalno je bila ustanovljena leta 1951 s Pariško Pogodbo, podpisnice pa so bile Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija. ESPJ je bila prva mednarodna organizacija, ki je temeljila na nadnacionalni integraciji, pri čemer so države, ki so jo sestavljale, združile celoten nabor nacionalnih pooblastil. Pogodba je postopno vodila k oblikovanju in ustanovitvi Evropske Unije.
Ustanovitev ESPJ je predlagal francoski zunanji minister Robert Schuman 9. maja 1950 kot način, da se prepreči nova vojna med Francijo in Nemčijo. S tem predlogom je končal razpravo, ki je potekala že več let o možnih ciljih glede politične ter gospodarske združitve Zahodne Evrope. Hkrati je odprl nove perspektive, še posebej za zahodni del poražene Nemčije, katerega sodobne izkušnje so bile pet let po koncu vojne še vedno oblikovane s politikami okupacijskih sil in mednarodnim nadzorom nad Porurjem. Francija se je po vojni zbala, da bi se ponovno zgodil nemški gospodarski čudež in bi država ponovno postala svetovna velesila, kar si za svojo sosedo ni želela, in ker ji ni uspelo s Potsdamsko konferenco dokončno uničiti Nemčije, se je odločila za drugačen pristop – vodenje njenega gospodarstva. S tem si je zagotovila nadzor nad Nemčijo in jo pripravila k sodelovanju.
Zgodovina
Evropsko gospodarstvo po drugi svetovni vojni Ko se je druga svetovna vojna približevala koncu, se je zahodna Evropa; še posebej Francija in Nemčija, soočila z ogromno nalogo obnove svojih skoraj popolnoma uničenih držav in gospodarstev. Po vojni je bilo evropsko gospodarstvo kar globoko v krizi, saj je skoraj vsaka država doživela določeno stopnjo uničene infrastrukture in izgube človeškega ter fizičnega kapitala. Po raziskavah naj bi bilo padlih 15,6 milijonov vojakov in 19,5 milijonov civilistov. Najbolj sta bili prizadeti Nemčija in Velika Britanija zaradi številnih bombnih napadov, ki sta si jih zadali ena od druge. Veliko število smrtnih žrtev in uničenje infrastrukture sta ustvarila slabe gospodarske razmere. Železniške mreže in ceste so bile uničene, kar je oviralo obnovo kritično poškodovanih območij in upočasnilo oživljanje gospodarstva - komunala, ogrevanje, električna napeljava, stanovanjski objekti, tovarne - so bili potrebni obnove.
Francija, najbolj pomembna država pri ustanovitvi ESPJ, si je prizadevala za izboljšanje razmer doma prav zaradi omenjenih gospodarskih okoliščin. V članku "Le plan Monnet et l'économie française en 1950" (1950), avtor René Streiff, podrobno opiše vpliv vojne na francosko gospodarstvo. Avtor v delu navede načine, kako bi ga ponovno dvignili, tudi z načinom vodenja nemške industrije za premog in jeklo v Porurju in Posavju. Francija je zaradi svoje nemške okupacije (maj 1940) postala glavno žarišče med zavezniškimi in osijskimi sovražniki, kar je pustilo ogromno ekonomsko breme na državi po njeni osvoboditvi leta 1944. Nobenemu sektorju ni bilo prizaneseno: finančni sistem je bil uničen, komunikacijske linije hudo poškodovane, kmetijstvo je bilo zaustavljeno zaradi pomanjkanja gnojil, industrijski in proizvodni sektorji pa so zaostali zaradi nemških zaplenitev med vojno. Skupno je Streiff navedel izgubo v višini 4,983 milijarde frankov kot strošek nemške okupacije: 2,432 milijarde zaradi plenjenja, 1,832 milijarde zaradi splošnega uničenja premoženja in sredstev, preostanek pa je bila posledica obremenitev in stroškov, ki jih je naložil okupacijski režim in splošne vojne operacije.Streiff, "Le plan Monnet et l'économie française en 1950," 169 Vpliv na francosko gospodarstvo je imelo tudi pomanjkanje delavcev zaradi prisilnega dela v Service du Travail Obligatoire (STO) oz. po slovensko Zavod za obvezno zaposlovanje, kamor je bilo poslanih 650.000 Francozov v nacistično Nemčijo.Hudson, "The European Coal and Steel Community," 6. Francija se je tako soočala z nalogo hitrega povečanja pogojev, potrebnih za izboljšanje življenjskega standarda svojih državljanov, obenem pa si zagotoviti gospodarsko neodvisnost.
Kljub svojemu strogemu nadzoru nad francoskimi viri in celo delovno silo je Nemčija ob koncu vojne doživljala enake, če ne še hujše pogoje. Država je bila v razsulu; moški, ki so bili dober primer delovne sile, so umrli na fronti, zaradi Hitlerjeve taktike požiganja zemlje, pa so bila uničena še pridelovalna polja. Leta 1945 je bilo uničenih 20% vseh stanovanj. Kot v mnogih drugih delih sveta je bila tudi lakota resnična grožnja. Leta 1947 je bila raven proizvodnje hrane na prebivalca le 51% ravni od leta 1938, torej eno leto pred nemškim napadom na Poljsko, kar gre za letnico začetka druge svetovne vojne. Poleg tega je bila raven nemške industrijske proizvodnje leta 1947 le tretjina ravni iz leta 1938. Nadzor cen nad pogostimi dobrinami, sistem ki ga je Hitler uvedel v tridesetih letih 20. stoletja, je ostal tudi po vojni, saj so se zavezniške sile dogovorile, da bodo ohranile nadzor nad cenami in razdeljevanjem hrane na svojih okupiranih območjih. Nemčija je tako potrebovala bistveno pomoč, da bi se lahko ponovno zgradila in bi s tem pripomogla k oblikovanju mirne in stabilne Evrope.
Marshallov načrt sličica|Prva stran Marshallovega načrta Da bi države, kot sta Francija in Nemčija, začele obnavljati svoje gospodarstvo, je bila prva naloga preprečiti možnost ponovnega konflikta. Kaznovanje poražencev vojne, kot je bilo storjeno v versajskem sporazumu po prvi svetovni vojni proti Nemcem in Avstrijcem, se je izkazalo za neizvedljivo možnost po opazovanju posledic sporazuma v Nemčiji z hiperinflacijo in vzponom nacizma. Zahod se je soočal z novo grožnjo širjenja sovjetske nevarnosti. Zato je bila potrebna nova rešitev, rešitev sprave in popravila. Evropsko stanje po vojni so tako vodile Združene države v reševanje razmer na stari celini.
Kot odgovor pomoči je prišel leta 1948 s predlaganim načrtom za obnovo, ki se je imenoval prav tako European Recovery Program (ERP) oz. po slovensko Evropski program za obnovo, pozneje znan kot Marshallov načrt. Program je skušal zagotoviti vsaki pripravljeni evropski državi, vključno s Sovjetsko zvezo, znatno finančno pomoč z namenom spodbujanja gospodarske obnove in rasti. Še en pomemben cilj, ki so ga s programom poskušale uresničiti ZDA, je bilo okrniti širnjenje komunizma. Sovjetska zveza je zavrnila pomoč in tudi preprečila, da bi jo prejele njene vzhodnoevropske satelitske države. Kljub temu je v programu sodelovalo 16 drugih evropskih držav, vključno z Združenim kraljestvom, Francijo in Zahodno Nemčijo. Skupno so ZDA prispevale več kot 13 milijard dolarjev pomoči, sprva v obliki pošiljk hrane, osnovnih dobrin, goriva in strojev. Protokol programa, ki se je uradno ustavil leta 1951, so zajemali tudi ameriška vlaganja v industrijsko zmogljivost, kar je spodbudilo nadaljnjo rast in neodvisnost evropskih gospodarstev.Hudson, "The European Coal and Steel Community," 8.
Problem Nemčije Glavna grožnja miru in stabilnosti na evropski celini je bila pred maščevalno Nemčijo, ki bi se vrnila na predvojno moč. Začetne predloge o zatiranju zahodnonemškega gospodarstva so hitro zavrnili, predvsem zaradi strahu, da bi to vodilo v zamerljivost in nov konflikt, kot se je zgodilo po prvi svetovni vojni in vzponu nacizma.
Brez večjih zunanjih ovir bi bil nemški povratek neizogiben. Država, še posebej na zahodnem ozemlju, ki so ga zasedali zavezniki, je ohranila izkušnje in tehnološko znanje izpred vojne, kar je omogočilo velik potencial za povratek svoje industrije na konkurenčno raven. Nemčija je imela tudi prednost: nadzor nad Porursko regijo, industrijskim središčem Zahodne Evrope, ki jim je omogočal veliko in stalno oskrbo s premogom ter s tem tudi jeklom. Sprva je bila proizvodnja premoga in jekla v tej regiji nadzorovana s strani zasedenih zavezniških sil prek Mednarodne uprave za Porurje oz. v angleščini Authority for the Ruhr.Hudson, "The European Coal and Steel Community," 8. Ta je zaradi strahu pred vse močnejšo nemško državo določala kontrolo proizvodnje nekaj let po vojni.
Začetki podpisa pogodbe Sodelovanje Francije z bivšim okupatorjem je ostro nasprotovalo ustaljeni francoski zunanji politiki. V zgodnjih razpravah o integriranem evropskem projektu so se odločevalci soočali z dvema nastajajočima konceptoma o najboljšem načinu upravljanja integrirane Evrope; medvladnost na eni strani, in nasprotujoča si ideji nadnacionalizma na drugi.
Sprva so se pogajanja o ESPJ začela predvsem med dvema glavnima silama Evrope: Francijo in Nemčijo. Prvo pobudo združenja je podal Jean Monnet, višji državni uslužbenec, ki je spoznal prednosti gospodarskega načrtovanja v ZDA in nauke uspešno uporabil v francoskem načrtovalskem sistemu. Svojo zamisel je nato predstavil francoskemu zunanjemu ministru Robertu Schumanu. Ideja povezovanja industrije premoga in jekla je bila pomembna iz vidika oboroževanja oz. vojne: jeklo za proizvodnjo orožja in premog za zagotavljanje energije za tovarne, ki bi lahko proizvajale orožje. Monnet je trdil, da bi avtoriteta, ki bi bila neodvisna od nacionalnih interesov, močno zmanjšala verjetnost vojne, vsaj take z obsegom prejšnjih dveh.Staab, The European Union Explained, 8.
Konrad Adenauer, kancler Zahodne Nemčije, je podprl Monnetov predlog za tesnejše vezi z zahodno sosedo v obliki skupnosti premogovnih in jeklarskih trgov. Kljub izgubi nekaterih industrijskih prednosti lastne države, vključno z razpadom Deutsche Kohlen-Verkaufsgesellschaft, premogovnega kartela v dolini Ruhr, ki je nadziral skoraj celotno nemško premogovništvo, je imel Adenauer veliko za pridobiti s tesnim povezovanjem s Francijo. S tem je Nemčija dokazala, da je pripravljena sodelovati z Zahodno Evropo namesto da bi jo poskušala obvladati, kot je to počela v nedavni zgodovini, Adenauer pa je upal, da bo pridobil demokratično legitimnost in razširil mednarodno prisotnost Nemčije. Avtorica Poelmans poudarja, da bi to na koncu Nemčiji omogočilo, da bi znova pridobila pravice suverene države in obnovila svoje uničeno gospodarstvo.
Nadaljnja pogajanja o ustanovitvi ESPJ so vključevala še štiri druge članice: Belgijo, Nizozemsko, Luksemburg in Italijo. Čeprav so bila pogajanja sprva odprta za vso Evropo, so dogodki hladne vojne izključili vzhodnoevropske države. Velika Britanija se ni udeležila pogajanj zaradi domače politike, saj je nedavno izvolila laburistično vlado, ki je nameravala nacionalizirati industrijo, vključno s premogom in jeklom. Pogajanja so nato potekala med zgoraj omenjenimi državami, ki so bile ekonomsko povezane s Francijo in Nemčijo ter so z njima delile industriji-namenjeno območje. Italija se je pridružila pogajanjem zaradi potrebe po ponovni vzpostavitvi mednarodne legitimnosti po porazu v drugi svetovni vojni ter boja proti domačemu komunizmu.Hudson, "The European Coal and Steel Community," 24.
Pogajanja so se zapletla, ko se je izkazalo, da je bil Schumanov načrt preveč pristranski v korist francoskih nacionalnih interesov. Monnet in Schuman sta želela neoviran dostop do nemških jeklarn in premogovnih rezerv v Porurju, vendar so Nemci na koncu obdržali nadzor nad območjem in Francozom zagotovili le omejen dostop do virov. Nizozemci so zavrnili Monnetove in Schumanove ambicije ter vztrajali pri ustanovitvi Sveta ministrov namesto visoko neodvisnega nadnacionalnega telesa, kar je privedlo do manj ambicioznega rezultata, kot sta si prvotno želela.Hudson, "The European Coal and Steel Community," 25.
Pariška pogodba: vzpostavitev ESPJ Pogajanja so se zaključila 18. aprila 1951, ko je "originalnih šest" držav podpisalo Pariško pogodbo, s čimer je bila uradno ustanovljena ESPJ. Eno leto kasneje je Skupnost začela z delovanjem. Pogodba je ustvarila naslednje institucije: