Starogrška keramika, zaradi svoje relativne trajnosti, obsega velik del arheoloških ostankov antične Grčije in ker jih je toliko (več kot 100.000 vaz je zapisano v Corpus vasorum antiquorum – mednarodni raziskovalni projekt za keramično dokumentacijo klasičnega območja) Home page Corpus vasorum antiquorum, accessed 16 May 2016, ima zelo velik vpliv na naše poznavanje grške družbe. Črepinje posod zavrženih ali zakopanih v 1. tisočletju pred našim štetjem, so še vedno najboljši vodnik po običajnem življenju in mišljenju starih Grkov. Veliko posode je proizvedene na lokalni ravni, za vsak dan in uporabo v kuhinji, lepša je lončenina iz regij, kot je Atika, ki so jo uvažale tudi druge kulture v Sredozemlju, denimo Etruščani v Italiji. John H. Oakley (2012). "Greek Art and Architecture, Classical: Classical Greek Pottery," in Neil Asher Silberman et. al. (eds), The Oxford Companion to Archaeology, Vol 1: Ache-Hoho, Second Edition, 641-644. Oxford & New York: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-973578-5, p. 641. Poznani so tudi posebne regionalne šole kot je denimo južno italijanska starogrška keramika.
Uporabljene so bile različne vrste in oblike vaz. Vse niso bile povsem utilitarne; velike geometrične amfore so bile uporabljene kot nagrobniki, kraterji v Apuliji so služili kot grobni pridatki in Panatenjske amfore se zdi, da so bile videti kot objets d'art, kot tudi poznejše terakota figurine. Nekatere so bile zelo dekorativne in namenjen za elitno porabo in polepšanje doma, kot tudi za shranjevanje ali drugo uporabo, kot je bil krater običajno uporabljen za razredčevanje vina.
Zgodnji grški slog keramike, ki se imenuje "egejski" namesto "starogrški«, obsega minojsko keramiko, zelo prefinjeno v svojem zadnjem obdobju, kikladsko keramiko, minjansko posodo in nato mikensko keramiko v bronasti dobi, ki ji je sledila kulturna motnja grške temne dobe. Ko se je kultura vrnila, se je sub-mikenska keramika končno mešala s protogeometričnim slogom, ki je pravi začetek starogrške keramike.
Vzpon vaznega slikarstva je prinesel več dekoracije. Geometrijska umetnost v grškem lončarstvu je stik s temno dobo in zgodnjim arhaikom, ki je nastal vzpon orientaliziranega obdobja. Keramika, proizvedena v arhaični in klasični Grčiji obsega najprej črnofiguralno lončenino, potem se je pojavila rdečefiguralna lončenina in tehnika bele podlage. Poznejši slogi so bili značilni za poznejše helenistično obdobje in upad vaznega slikarstva.
Odkritje in raziskave
Zanimanje za grško umetnost zaostaja za oživljanjem klasičnega obdobja v času renesanse v akademskem krogu okoli Nicholasa Poussina v Rimu v 1630-ih. Skromne zbirke vaz so bile dobljene v starodavnih etruščanskih grobnicah v Italijexsi v 15. in 16. stoletju. Možno je, da je Lorenzo de Medici kupil več atiških vaz neposredno iz Grčije, zato je bila povezava med njimi in primeri izkopanimi v osrednji Italiji, dosežena šele veliko kasneje. Winckelmanova Geschichte der Kunst des Alterthums iz leta 1764 najprej zavrača etruščanski izvor teh, kar zdaj vemo, da je grška keramika. Še dve zbirki sira Williama Hamiltona, ena je bila izgubljena na morju, druga je sedaj v Britanskem muzeju, sta bili objavljeni kot "etruščanske vaze "; do leta 1837, ko je Stackelbergov Graber der Hellenen dokončno končal sporno imenovanje. Thanks to the ability of scholars to compare Greek finds with Italian ones following the Greek War of Independence, however the textual analysis in g. Kramer, Uber den Styl und die Herunft der bemalten griechischen Thongefasse 1837 and Otto Jahn's catalogue of the Vulci finds contributed to the changing consensus. See Cook, Greek Painted Pottery, 1997, p.283
Zelo zgodnje študije grških vaz so bile v obliki izdelave albumov slik, ki jih prikazujejo in D'Hancarvillenovi in Tischbeinovi oblikovani primeri, a poskusi datiranja so nezanesljivi kot arheološki zapis. Resni poskusi raziskav so dosegli napredek v 19. stoletju, z ustanovitvijo Instituto di Corrispondenza v Rimu leta 1828 (kasneje Nemški arheološki inštitut), ki mu sledi pionirska študija Eduarda Gerharda Auserlesene Griechische Vasenbilder (1840 do 1858), ustanovitev revije Archaeologische Zeitung leta 1843 in Ecole d'Athens leta 1846. Gerhard je prvi uporabil izraze, ki jih sedaj uporabljamo, in sicer: orientalizirano (geometrijsko, arhaično), črnofiguralni slog, rdečefiguralni slog, polikromatičen (helenističen).
Končno je Otto Jahnov katalog (1854) Vasensammlung iz Pinakoteke v Münchnu, postavil merila za znanstveni opis grške lončenine, opisal oblike in napise s prej nevideno natančnostjo. Jahnova študija je bila več let standardni učbenik o zgodovini in kronologiji grške lončenine, že v družbi z Gerhardom je datiral uvedbo rdečefiguralne tehnike za stoletje kasneje, kot je bilo v resnici. Ta napaka je bila popravljena, ko se je leta 1885 Aρχαιολογικη 'Εταιρεια (Arheološka družba iz Aten) lotila izkopavanja Akropole in ugotovila, da so tako imenovane »perzijske smeti« rdečefiguralna posoda, ki so jo perzijski zavojevalci uničili 480 pred našim štetjem. Z bolj trdno kronologijo so lahko Adolf Furtwängler in njegovi učenci v 1880-ih in 90-ih datirali plasti arheoloških izkopavanjih, v katerih so našli lončenino. Metoda seriacije Flindersa Petrieja se je kasneje uporabljala za nepobarvano egiptovsko keramiko.
Če je bilo 19. stoletje obdobje odkrivanja in polaganje od prvih načel, je bilo 20. stoletje obdobje konsolidacije in intelektualne industrije. Prizadevanja za zapisovanje in objavo celotnih javnih zbirk vaz so se začela z ustanovitvijo Corpus vasorum antiquorum pod Edmondom Pottierjem in arhivom Johna Beazleya.
Beazley in nasledniki so preučevali tudi fragmente grške lončenine v institucionalnih zbirkah in pripisali veliko pobarvanih kosov posameznim umetnikom. Znanstveniki so te fragmente imenovali disjecta membra (latinsko za 'raztreseni deli') in v nekaj primerih bili sposobni prepoznati fragmente v različnih zbirkah, da pripadajo isti vazi.Aaron J. Paul, Fragments of Antiquity: Drawing Upon Greek Vases, Harvard University Art Museums Bulletin, Vol. V, No. 2 (Spring 1997), pp.. 4, 10.
Uporaba in tipi Imena, ki jih uporabljamo za grške oblike vaz (posod) so pogosto stvar konvencije, ne pa zgodovinskega dejstva, nekaj pa je ilustracij uporabe ali so označene s svojimi izvirnimi imeni, drugi so posledica poskusov zgodnjih arheologov, da uskladijo fizični objekt z znanim ime iz grške literature – ne vedno uspešno. Razumevanje odnosa med obliko in funkcijo grške keramike se lahko razdeli v štiri širše kategorije, ki vsebujejo pogoste tipe: Woodford, 12-14; "Shapes" (see menu at left) , Beazley Archive, Oxford
posode za skladiščenje in prevoz: amfora, pitos, pelike, hidrija, piksida; Različne posode, predvsem za simpozije ali moške pivske zabave: krater in dinos; Vrči in čaše, več vrst kiliksov, tudi skodelice kjat, kantar, patera, skifos, oinochoe in lutrofor; posode za olja, parfume in kozmetiko: veliki lekit in majhni aribali in alabastron; Lebes gamikos, posoda je bila del antične grške poroke oziroma posoda za vodo v nevestinem domu.
Nekatere oblike posod so še posebej povezane z rituali, druge z atletiko in gimnazijo. Woodford, Susan, An Introduction To Greek Art, 1986, Duckworth, ISBN 978-0801419942, str. 12 V vsaki kategoriji so oblike približno enake po obsegu, so odprte ali zaprte, kadar obstaja negotovost lahko ugibamo o tem, čemu bi predmet služil. Nekateri imajo zgolj ritualno funkcijo, na primer lekitoi vsebuje olje, ki se uporablja kot pogrebno darovanje in se zdi, da so bili samo za to. Številni primeri imajo skrito drugo skodelico znotraj sebe, da daje vtis, da so polne olja, kot take niso služile nobeni drugi uporabni koristi.
Od 8. do 4. st. pr. n. št. je bil razvit mednarodni trg za grško lončenino, kjer so prevladovale Atene in antični Korint do konca. Ideja o obsegu te trgovine Se lahko razbere iz zemljevida najdb vaz zunaj Grčije, čeprav so te lahko predstavljale darila ali prišle s priseljevanjem. Sam obstoj trga rabljenih lahko predstavljajo številne panatenajske najdbe v etruščanskih grobnicah. Južnoitalijanski izdelki so zavladali izvozni trgovini v zahodnem Sredozemlju, ko se je zmanjšal politični pomen Aten v helenističnem obdobju.
Vazno slikarstvo
Najbolj znana starogrška lončenina so poslikane posode fine kakovosti. To niso bili vsakdanji izdelki, ki jih je uporabljala večina ljudi, vendar so bili dovolj poceni, da so bili dostopni širokemu krogu prebivalstva.
Nekaj primerov starogrške poslikave je ohranjene, vključno grobne freske, še predvsem tiste, ki se nahajajo na lončeni posodi za vsakdanjo rabo. To omogoča sodobnim raziskovalcem slediti razvoj starogrške umetnosti skozi starogrško lončenino. Črepinje posod zavrženih ali zakopanih v 1. tisočletju pred našim štetjem, so še vedno najboljši vodnik običajnega življenja in mišljenja starih Grkov.
Razvoj Bronasta doba Fino slikarstvo na grški lončenini sega v čas minojske keramike in mikenskega lončarstva bronaste dobe, nekoliko kasnejši primeri pa kažejo ambiciozno figurativno slikarstvo, ki je postalo zelo razvito in tipično. Mnogo stoletij so prevladovali slogi geometrijske dekoracije, postali so vse bolj kompleksni, figurativni elementi so se vrnil v veljavo v 8. stoletju. Od poznega 7. stoletja do okoli 300 pr. n. št. se je razvijal slog figuralnega slikarstva, ko je bila proizvodnja in kakovost na vrhuncu in je bil izvoz obsežen.
V grški temni dobi, ki sega v 11. do 8. stoletje pred našim štetjem, prevladuje zgodnji slog, protogeometrična umetnost, predvsem z uporabo krožnih in valovitih dekorativnih vzorcev. Geometrična umetnosti je uporabljala gladke linije in geometrijske vzorce in je bila razširjena v celinski Grčiji, v Egejskem morju, Anatoliji in Italij. John H. Oakley (2012). "Greek Art and Architecture, Classical: Classical Greek Pottery," in Neil Asher Silberman et. al. (eds), The Oxford Companion to Archaeology, Vol 1: Ache-Hoho, Second Edition, 641-644. Oxford & New York: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-973578-5, p. 641-642.
Obdobje arhaične Grčije, ki se začne v 8. stoletju pr. n. št. in traja do konca 5. stoletja pred našim štetjem, je videla rojstvo orientaliziranega obdobja, ki ga je vodil predvsem antični Korint, kjer so prejšnje paličaste figure zamenjali geometrijski vzorci. John H. Oakley (2012). "Greek Art and Architecture, Classical: Classical Greek Pottery," in Neil Asher Silberman et. al. (eds), The Oxford Companion to Archaeology, Vol 1: Ache-Hoho, Second Edition, 641-644. Oxford & New York: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-973578-5, p. 642.
Protogeometrični slog Vaze iz protogeometričnega obdobja (c 1050 -. 900 pr. n. št.) predstavljajo vrnitev proizvodnje obrti po razpadu mikenske palačne kulture in z njo povezane grške temne dobe. To je v tem obdobju eden redkih načinov umetniškega izražanja poleg nakita, kipa, monumentalne arhitekture in stenskega slikarstva tega obdobja, ki so neznane za nas. Zdi se, da je še 1050 pr. n. št. življenje na grškem polotoku postali dovolj naseljeno, da je znatno izboljšalo proizvodnjo keramike. Slog je omejen na risanje krogov, trikotnikov, valovitih linij in lokov. Lokacija Lefkandi je eden od najpomembnejših virov keramike iz tega obdobja, kjer so bili najdeni grobni pridatki, ki pričajo o razliki evbojskega protogeometričnega sloga iz zgodnjega 8. stoletja. See also Popham, Sackett, Excavations at Lefkandi, Euboea 1968
Geometrični slog
Geometrična umetnost je cvetela v 9. in 8. stoletju pr. n. št. Zanjo so bili značilni novi motivi, zlom minojske in mikenske dobe: vijuge, trikotniki in druga geometrična dekoracija (od tod ime sloga), za razliko od pretežno krožnih likov prejšnjega sloga. Vendar pa naša kronologija za te nove oblike umetnosti izvira iz izvožene posode, najdene v tujini.